VSRS sodba II Ips 131/2014

Jedro

V obravnavani zadevi je bila kreditna pogodba sklenjena in v svojem ekonomskem bistvu s strani tožnice izpolnjena. Toženec sicer na svoj račun ni prejel gotovinskega nakazila, mu je pa tožnica omogočila črpanje sredstev s povečanjem dovoljenega limita. Knjižena sredstva tako povečanega kredita so bila na podlagi toženčevega nakazila (asignacije) prenesena na račun družbe A. (katere zakoniti zastopnik je bil toženec) in nastopila je toženčeva obveznost, da v skladu s prenovljenimi pogoji odplačevanja izpolni svojo obveznost po kreditni pogodbi.

Upoštevajoč navedeno dejansko podlago je materialnopravno pravilen zaključek, da je dejanski substrat obravnavane zadeve mogoče subsumirati pod nakazilo oziroma asignacijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora tožnici plačati stroške revizijskega postopka v znesku 840,00 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v tretjem sojenju) tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 51.772,05 EUR z obrestmi. V presežku (glede obresti) je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poudarja, da je bila družba A. 20. 1. 1994 že ukinjena, zato toženec ni mogel dati naloga, naj banka na račun te družbe, ki je že ukinjena, nakaže tako visok denarni znesek. Ne strinja se s stališčem, da je sprejem ponudbe predstavljal že sklenitev kreditne pogodbe. Sicer pa sodišči nista navedli, kateri materialnopravni predpis sta pri razsojanju sploh uporabili. Nadalje ne drži, da je toženec privolil v spremembo tožbe. Graja izvedensko mnenje izvedenke S. J., na katerega je sodišče oprlo svojo odločitev (predvsem glede izračuna obresti). Zatrjuje kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22. člena Ustave. Sodišču prve stopnje še očita, da ni bilo dosledno pri uporabi pravila o prekluziji. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po tožbi zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa v celoti ugodi.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Bistvena in nosilna značilnost zatrjevane kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker je sodbi sodišč prve in druge stopnje vsekakor mogoče preizkusiti, očitana procesna kršitev ni podana. Tudi zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave v obravnavani zadevi ni podana, ker sodišče druge stopnje ni preslišalo pritožbenih navedb toženca, temveč je na vse pritožbene navedbe na kratko, vendar zelo jasno odgovorilo v točkah 11, 12, 13, 14, 15, 17, 18 in 20 drugostopenjske sodbe. Nadalje ne drži revizijska trditev, da toženec ni privolil v spremembo tožbe. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe nazadnje dovolilo s sklepom 28. 9. 2010, v katerem je navedlo, da toženec spremembi tožbe ni ugovarjal, ampak se je spustil v obravnavanje, zato je štelo, da je v spremembo privolil (primerjaj list. št. 458 spisa). Glede teze, da sodišče prve stopnje ni bilo dosledno glede uporabe pravila o prekluziji, velja revidentu pojasniti, da je bil v obravnavani zadevi prvi narok za glavno obravnavo 25. 10. 1999 in do tedaj sta stranki lahko navajali nova dejstva in ponudili dokaze za svoje navedbe v skladu s tedaj veljavnim ZPP (primerjaj 286. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 499. člena ZPP, Ur. l. RS, št.26/1999)(1) , razlogi v 27. točki prvostopenjske sodbe, da ne drži, da družba A. v času asignacije ni več obstojala, pa so samo rezervne narave (kot je pravilno navedlo že pritožbeno sodišče).

7. Nadaljnji očitki, ki grajajo izvedensko mnenje izvedenke S. J., v resnici pomenijo nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi katerega revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revident namreč napada (s strani sodišča) argumentirano dokazno oceno obeh izvedenskih mnenj, ki je utemeljena na materialnopravno dopustnih, s strani pogodbenih strank dogovorjenih, obrestih (glej razloge v 29. do 36. točki prvostopenjske sodbe).

8. Iz dejanskih ugotovitev v prvostopenjski sodbi, ki jim je pritrdilo pritožbeno sodišče, izhaja, da je toženec od tožnice (banke) prejel posojilo v višini 700.000,00 ATS v gotovini za nakup stanovanja na Dunaju, zaradi katerega mu je tožnica odprla osebni račun (na podlagi ponudbe za posojilo z dne 8. 5. 1990, ki jo je toženec sprejel 9. 5. 1990). Pravdni stranki sta se nato dogovorili za povečanje kredita (do 2,000.000,00 ATS) in za prenovljen način odplačevanja tako povečanega kredita (na podlagi ponudbe tožnice z dne 15. 12. 1993, ki je bila s sprejemno izjavo toženca 20. 12. 1993 sprejeta). Kreditna pogodba je bila sklenjena in v svojem ekonomskem bistvu s strani tožnice izpolnjena. Toženec sicer na svoj račun ni prejel gotovinskega nakazila, mu je pa tožnica omogočila črpanje sredstev s povečanjem dovoljenega limita. Knjižena sredstva tako povečanega kredita so bila na podlagi toženčevega nakazila (asignacije) prenesena na račun družbe A. (katere zakoniti zastopnik je bil toženec) in nastopila je toženčeva obveznost, da v skladu s prenovljenimi pogoji odplačevanja izpolni svojo obveznost po kreditni pogodbi. Toženec namreč trditev tožnice o obstoju ustnega dogovora o izpolnitvi naloga, ki ga je dal toženec za nakazilo, ni uspel izpodbiti. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Upoštevajoč navedeno dejansko podlago je materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je dejanski substrat obravnavane zadeve mogoče subsumirati pod nakazilo oziroma asignacijo, ki je urejena v 1400 paragrafu Občnega državljanskega zakonika (ODZ) oziroma 1400 paragrafu Das Allgemeine bürgerliche Gesetzbuch (ABGB). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je (po tožbi) toženec dolžan tožnici plačati vtoževani znesek (potrjena s strani pritožbenega sodišča), materialnopravno pravilna.

10. Glede na navedeno je revizijsko sodišče toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožnici povrniti njene stroške, ki jih je imela zaradi vložitve odgovora na revizijo. Višina teh stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

---.---

Op. št. (1): Pritrditi je sicer tožencu, da je njegov pooblaščenec na naroku za glavno obravnavo dne 25. 10. 1999 mimogrede navrgel, da je sodišče 20. 1. 1994 podjetje izbrisalo, vendar dokaza za to svojo navedbo pravočasno sodišču ni predložil.

Datum zadnje spremembe:

13.05.2016