UPRS sodba I U 57/2015

Jedro

Pri izplačilu podpore za promocijo vina gre za državno pomoč v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti. Zato se po določbi 70. člena ZDoh ta všteva v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

Tožnik v davčnem postopku povrnitve stroškov ni uveljavljal in mu že zato odločitev, da trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ne more biti v škodo. Pri tem sodišče še dodaja, da obvestilo o preseganju praga, določenega v 304. členu ZDavP-2, ki ga je davčni organ izdal na podlagi prehodne določbe 94. člena ZDavP-2F, ne predstavlja procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka. Odločba o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se namreč izda na podlagi priglasitve ne glede na to, ali je priglasitev po zakonu obvezna, ali pa se zanjo davčni zavezanec prostovoljno odloči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica odločil, da davčni zavezanec ugotavlja davčno osnovo od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov oziroma dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov za obdobje najmanj petih let. Pri tem z ugotavljanjem davčne osnove prične s 1. 1. 2014. V prvem letu pa davčni zavezanec ugotavlja davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov.

2. V obrazložitvi davčni urad pojasnjuje, da je davčni zavezanec na podlagi 304. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) priglasil ugotavljanje davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov po drugem odstavku 47. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Povprečni skupni dohodek dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov njegovega kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti je namreč presegal znesek 7.500,00 EUR. Pojasnjuje, da iz priglasitve zavezanca izhaja, da izpolnjuje pogoje iz zgoraj citiranih zakonskih določil. Zato je davčni organ odločil tako, kot izhaja iz izreka odločbe.

3. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-03-62/2013-2 z dne 2. 12. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je po podatkih davčnega organa povprečni dohodek kmečkega gospodinjstva, ki ga tvori le A.A., v dveh zaporednih davčnih letih 2011 in 2012 znašal 15.639,66 EUR. Pojasnjuje, da je na podlagi teh podatkov davčni organ zavezancu izdal izpodbijano odločbo, pri čemer citira četrti odstavek 304. člena ZDavP-2. V nadaljevanju tožniku podrobneje pojasnjuje vsebino odločb o odmerjenih obveznostih iz kmetijstva za leti 2011 in 2012. Pojasnjuje še, da sta po podatkih davčnega organa omenjeni odločbi postali pravnomočni in dokončni v 15-ih dneh po vročitvi, ker pritožnik v roku zoper njiju ni vložil pritožb. Po mnenju drugostopnega organa tako v konkretnem primeru niti ni sporno, da znaša vsota pritožnikovih dohodkov za leto 2011 in 2012, 9.170,66 EUR in 22.108,64 EUR oziroma skupaj 31.279,30 EUR. Pritožnik je bil iz razloga, ker je povprečni dohodek kmečkega gospodinjstva za leto 2011 in 2012 presegal znesek 7.500,00 EUR, dolžan priglasiti način ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti in izbrati nosilca. Pritožnik dejstvu, da je povprečni dohodek kmečkega gospodinjstva, ki ga tvori pritožnik za leti 2011 in 2012, presegel znesek 7.500,00 EUR, konkretno ne ugovarja. Kot razlog, da ni več obveznik za vstop v vodenje poslovnih knjig za nadaljnjih pet pa navaja spremenjene okoliščine v letu 2013 (smrt očeta). Sklepa, da se bo realni dohodek na kmetijskem gospodarstvu v naslednjih letih bistveno zmanjšal. Glede na to, da je pritožnik nosilec kmečkega gospodinjstva, da v pritožbi niti ne navaja, da njegovo kmečko gospodinjstvo ne opravlja več kmetijske dejavnosti oziroma, da je prenehalo obstojati, pa okoliščine, ki jih navaja v pritožbi, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

4. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je obrazec priglasitve izpolnil in posredoval davčnemu organu na zahtevo davčnega organa. Za oddajo obrazca je bilo na voljo približno dva tedna, zato je obrazec izpolnil zgolj pavšalno brez podrobnejše opredelitve. Na podlagi teh podatkov je bila izdana izpodbijana odločba, v kateri pa se po mnenju tožnika ni popolnoma niti pravilno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako je prišlo do napačne uporabe materialnega prava in kršitve procesnih določb. Meni, da je davčni urad v obvestilu o obvezni priglasitvi dejavnosti neupravičeno štel med dohodke tudi pridobljene zneske podpore za promocijo vina na podlagi Uredbe Vlade RS o ureditvi trga vina. Zatrjuje, da v konkretnem primeru ni šlo za subvencijo v smislu 70. člena ZDoh-2, saj je podpora namenjena vinarjem pri promociji slovenskega vina na tujih trgih ter na mednarodnih sejmih. Oboje pa je v širšem nacionalnem interesu. Podpora tako predstavlja zgolj povračilo stroškov, ki so jih imeli vinarji s tem, ko so promovirali slovenske izdelke in državo Slovenijo v tujini. Zaradi upoštevanja povračil stroškov kot da gre za subvencije, je bil napačno ugotovljen povprečni skupni dohodek dveh zaporednih predhodnih davčnih let pri tožniku in tako presežen prag 7.500,00 EUR. Tožniku so bile pripisane neustrezne pravne posledice, ki bodo zanj pomenile višjo davčno obveznost v nadaljnjih petih letih. Niti prvo niti drugostopni organ tožniku nista dala možnosti, da se o teh dejstvih in okoliščinah izjasni, zaradi česar je davčni organ bistveno kršil določbe postopka. Prekršil je namreč načelo materialne resnice v davčnih zadevah. S svojimi pravicami se je tožnik dejansko seznanil šele 24. 11. 2014, ko je bil prisoten na razgovoru med davčnim svetovalcem B.B. ter še drugimi vinarji in vinogradniki s podobno davčno problematiko. Odločbo izpodbija tudi v delu, ki določa, da se prične njena vsebina izvajati s 1. 1. 2014. Meni, da bi zanj nastale nepopravljive materialne posledice, če bi se že za preteklo leto moral vključiti v sistem ugotavljanja davčne osnove na navedeni način.

5. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo, da mora sam nositi nastale stroške v davčnem postopku. Meni, da se postopek ni začel na njegovo pobudo, pač pa zaradi poziva davčnega urada o obvezni priglasitvi dejavnosti. Pri tem se sklicuje na 72. člen ZDavP-2. Tožnik tudi meni, da v navedeni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), da bi sodišče lahko odločilo brez glavne obravnave. Zato zahteva, da sodišče opravi glavno obravnavo in izvedene predlagane dokaze. Naslovno sodišče naj zato njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, pri čemer naj tožniku povrne nastale stroške upravnega spora s pripadki in DDV vred.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Pojasnjuje, da je bil povprečni skupni dohodek za zadnji dve leti pri tožniku ugotovljen na podlagi pravnomočnih odločb o odmeri obveznosti iz kmetijstva za leto 2011 in leto 2012. Z njima je bil tožnik tudi obveščen o davčni osnovi od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 ter obračunani in odtegnjeni akontaciji dohodnine, pripisani tem dohodkom v smislu četrtega odstavka 313. člena ZDavP-2. Izplačevalci drugih dohodkov iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti so v primeru, ko gre za obdavčljive kmetijske subvencije, dolžni kot izplačevalec kmetijskih subvencij izračunati, odtegniti in plačati predhodne akontacije dohodnine že ob izplačilu, kot določa drugi odstavek 129. člena ZDoh-2. Davčnemu organu pa morajo predložiti obračun davčnih odtegljajev (Pravilnik o vsebini in obliki obračuna davčnih odtegljajev ter o načinu predložitve davčnemu organu). Tako iz odmerne odločbe z dne 15. 4. 2012 v zadevi odmere obveznosti iz kmetijstva za leto 2011, kot tudi odmerne odločbe z dne 5. 4. 2013 v zadevi odmere obveznosti iz kmetijstva za leto 2012 je razvidno, da je bila tožniku poleg davčne osnove za akontacijo dohodnine od katastrskega dohodka določena tudi davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 iz naslova dejansko prejetih subvencij ter obračunana in odtegnjena akontacija dohodnine, pripisana tem dohodkom. Tožnik podatku o davčni osnovi od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 ni ugovarjal in tudi ni vložil pritožbe zoper omenjeni odločbi. Prva odločba je tako postala pravnomočna 5. 5. 2012, druga pa 1. 5. 2013. Sodišču tako predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po drugem odstavku 47. člena ZDoh-2 se davčna osnova od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, ali na podlagi dejanskih prihodkov in odmerjenih odhodkov, če skupni dohodek članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti preseže 7.500,00 EUR, ali če se člani kmečkega gospodinjstva, za katere se v skladu z 69. členom ZDoh-2 šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, za to prostovoljno odločijo.

9. V konkretni zadevi je najprej sporna uporaba 70. člena ZDoh-2. Ta določa, da se za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti štejejo tudi potencialni tržni dohodki od pridelave na zemljiščih oziroma v panjih in drugi dohodki, kot so plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike in druga plačila iz naslova državnih pomoči, prejeta v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Kot izhaja iz Uredbe o trgu vina, gre v konkretnem primeru za ukrepe kmetijske politike pri ureditvi trga vina in v zvezi s tem za njihovo financiranje iz sredstev Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada, dodeljenih Republiki Sloveniji v skladu z uredbami EU. Upravičenci so ob izpolnitvi predpisanih pogojev le pridelovalci, ki pridelujejo in stekleničijo vino, to pa so gospodarske družbe in zadruge ter kmetijska gospodarstva. Gre torej za državno pomoč v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti. Zato se po določbi 70. člena ZDoh to tudi pravilno všteva v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Spora tudi ni, da za leti 2011 in 2012 obstojata pravnomočni odločbi o tožnikovih obveznostih iz kmetijstva za leti 2011 in 2012, v katerih pa so kot drug dohodek zajete tudi sporne subvencije. V konkretnem primeru gre torej za vprašanje pravilne uporabe prava. Zato ugovor napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik prvič uveljavlja šele v upravnem sporu, ni utemeljen, pa tudi ne substanciran. Sodišče zato dokaznim predlogom tožnika ni sledilo in predlaganega zaslišanja tožnika, davčnega svetovalca B.B. in priče C.C. kot nepotrebnih ni izvajalo.

10. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi ugovor kršitve 5. in 7. člena ZDavP-2. Priglasitev tožnika je bila skladna z uradnimi podatki davčnega organa, zato po presoji sodišča ni bilo razloga, da jim davčni organ pri odločitvi ne bi sledil. Dodatnega ugotovitvenega postopka tudi niso narekovali ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi. Po mnenju sodišča je bil tožnik z obvestilom, kot tudi s predpisanim obrazcem priglasitve seznanjen, tako da je imel dovolj časa, da se z njima na ustrezen način seznani.

11. Prav tako niso utemeljeni ugovori, ki se nanašajo na odločitev o stroških postopka. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da tožnik v davčnem postopku povrnitve stroškov ni uveljavljal in mu že zato odločitev, da trpi stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ne more biti v škodo. Pri tem sodišče še dodaja, da obvestilo o preseganju praga, določenega v 304. členu ZDavP-2, ki ga je davčni organ izdal na podlagi prehodne določbe 94. člena ZDavP-2F, ne predstavlja procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka. Odločba o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se namreč izda na podlagi priglasitve ne glede na to, ali je priglasitev po zakonu obvezna, ali pa se zanjo davčni zavezanec prostovoljno odloči.

12. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.

14. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi druge alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

04.04.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1990/2014
• UPRS sodba I U 2056/2014
• UPRS sodba I U 2029/2014