UPRS sodba II U 226/2015

Jedro

V skladu z določbami ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki jih je tožnik navajal že v pritožbenem postopku in jih sedaj ponavlja v tožbi, da ni zavezanec za plačilo navedenih dajatev ter da je dolg nastal zaradi napake pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga je samovoljno prezavaroval v samostojnega nosilca kmetijske dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS zoper tožnika pričela izvršbo zaradi plačila glavnice v znesku 2.154,67 EUR, zamudnih obresti v znesku 926,78 EUR in stroškov izvršbe v znesku 25,00 EUR, to je skupaj 3.106,45 EUR. Navedene obveznosti izvirajo iz izvršilnih naslovov, ki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa ter se nanašajo na plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje za obdobje od 16. 1. 2008 do 31. 10. 2012 ter na neplačan davek na dohodek iz kmetijstva od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014. Davčna izvršba se opravi z rubežem prejemkov, ki jih izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vendar največ do višine 2/3 tožniku pripadajočih denarnih prejemkov, pri čemer mora tožniku ostati najmanj znesek v višini 70 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo. Z davčno izvršbo ni mogoče seči na denarne prejemke, če le-ti ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varnost.

2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Ugotavlja, da ima sklep o izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Navedeni zakon se namreč uporablja tudi v primeru, ko gre za izterjavo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Razlogi, ki jih je pritožnik navajal v pritožbi, pa niso relevantni za obravnavano zadevo, saj v pritožbi zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov. V obravnavanem primeru pa tudi ni nastopilo zastaranje izterjave obveznosti, saj so se navedene obveznosti terjale že po predhodno izdanih sklepih (na primer z dne 21. 9. 2010 in 17. 9. 2013).

3. Tožnik v laični tožbi ugovarja, da ga je ZPIZ napačno prezavaroval ob stečaju kmetijske zadruge iz kmetijskega delavca v samostojnega nosilca kmetijske dejavnosti. Okoliščina, da poseduje 3 ha zemlje, ne daje podlage za takšno ravnanje ZPIZ. Zahteva, da ZPIZ sodišču predloži točne podatke ter dokumente in da se odpravi škoda za celotno nepravilno vodeno obdobje. Je brez dohodkov, prav tako se mu je zaradi napak ZPIZ ter posledično izvršb davčnega organa poslabšalo zdravstveno stanje. Sodišče je štelo, da tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča sta izpodbijani sklep, kakor tudi odločba tožene stranke pravilni in zakoniti. Sodišče se strinja z razlogi, ki sta jih za svojo odločitev navedla oba organa, zato se v smislu drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) nanje sklicuje v tej sodbi.

7. Po določbi 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Po določbi 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov med drugim tudi odločba o odmeri davka ter izvršljiv obračun davka. Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za izterjavo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (člen 3). Po določbi 157. člena ZDavP-2 v pritožbi zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

8. V postopku davčne izvršbe sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine določene v 151. členu navedenega zakona. V obravnavanem primeru se obveznosti, ki so predmet izvršbe, nanašajo na obračune prispevkov za socialno varnost za osebe, ki samostojno opravljajo dejavnost za čas od 1. 1. 2008 do 31. 10. 2012. Gre za mesečne obračune prispevkov, pri tem pa je iz vsakega izvršilnega naslova razviden datum izvršljivosti ter znesek obveznosti iz naslova glavnice in zamudnih obresti. Sklep o izvršbi v tem delu tako vsebuje predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2. Enako velja tudi za izvršilne naslove, ki se nanašajo na odločbe o odmeri davka od dohodka iz kmetijstva.

9. Tožena stranka je tožniku tudi pravilno pojasnila, da v skladu z določbami ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki jih je tožnik navajal že v pritožbenem postopku in jih sedaj ponavlja v tožbi, da ni zavezanec za plačilo navedenih dajatev ter da je dolg nastal zaradi napake pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga je samovoljno prezavaroval v samostojnega nosilca kmetijske dejavnosti. Prav tako spor o zavarovanju med tožnikom in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni stvar obravnave v upravnem sporu, temveč o tem odloča socialno sodišče. Po podatkih spisa pa je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da glede obveznosti, ki se izterjujejo z izpodbijanim sklepom, ni nastopilo zastaranje. Davčni organ je namreč z namenom, da se obveznosti izterjajo, opravil že več dejanj, med drugim je tudi izdal sklepe o izvršbi, zato je prišlo do pretrganja zastaranja, zaradi česar relativni zastaralni rok ni potekel in zastaranje izterjave spornih obveznosti ni nastopilo.

10. Ker tožnik drugih ugovorov, ki so lahko predmet davčne izvršbe, na navaja, sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

17.03.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1816/2015
• USRS sodba I U 573/2016
• UPRS sodba III U 183/2015