UPRS sodba II U 173/2015

Jedro

V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije zoper tožečo stranko uvedla izvršbo obveznosti, ki skupaj s stroški izvršbe na dan izdaje izpodbijanega sklepa znašajo 140,00 EUR ter določila način izvršbe z rubežem denarnih prejemkov tožeče stranke. V obrazložitvi navaja pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa in sicer 143. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2 ter prvi odstavek 145. člena ZDavP-2) in ugotavlja, da tožeča stranka obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa ni poravnala v predpisanem roku. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za finance. V obrazložitvi navaja, da je bil tožeči stranki izdan sklep o davčni izvršbi št. DT 4934-94667/2014-1 z dne 3. 12. 2014, ki v obravnavani zadevi predstavlja izvršilni naslov, z izdajo sklepa pa je tožeči stranki bilo naloženo tudi plačilo vseh stroškov davčne izvršbe in sicer stroškov za izdajo citiranega sklepa v višini 75,00 EUR in stroškov za pot pooblaščene uradne osebe v višini 40,00 EUR. Ker tožeča stranka teh stroškov ni poravnala, kar izhaja iz vpogleda v davčno knjigovodsko evidenco, je prvostopni organ izdal izpodbijani sklep, s katerim tožečo stranka terja iz naslova neporavnanih stroškov davčne izvršbe, hkrati pa je z izpodbijanim sklepom tožeči stranki naložil tudi plačilo stroška za izdajo izpodbijanega sklepa v znesku 25,00 EUR skladno z določbo 152. člena ZDavP-2. V obravnavani zadevi, torej v času izdaje izpodbijanega sklepa je obstajala neporavnana obveznost in veljavni izvršilni naslov, kar je zadostna procesna predpostavka za začetek postopka davčne izvršbe. Odgovarja tudi na pritožbeni ugovor glede zastaranja in navaja, da se zastaranje presoja po določbi 125. člena ZDavP-2, po katerem pravica do zastaranja izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Po določbi 126. člena ZDavP-2, pa ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen, če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano (v tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka). Kot je razvidno iz dokumentov zadeve, je prvostopni organ izdal sklep o davčni izvršbi, ki predstavlja izvršilni naslov (sklep št. DT 4934-94667/2014-1 z dne 3. 12. 2014), ki je bil tožeči stranki vročen dne 10. 12. 2014, izpodbijani sklep o davčni izvršbi pa je bil izdan dne 28. 1. 2015 in tožeči stranki vročen dne 2. 2. 2015, torej znotraj predpisanih zastaralnih rokov, zato je ta pritožbeni ugovor zastaranja kot neutemeljen zavrnil.

2. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev davčnega organa o davčni izvršbi iz razloga 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 33., 35., 54., 127. in 153. člena Ustave RS ter 70. in 71. člena Zakona o davčnem postopku, Zakona o splošnem upravnem postopku, sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, 6., 7., 13. in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah ter 257. in 258. člena Kazenskega zakonika, neupoštevanja zastaralnih rokov, neizdaje pravnomočne sodbe sodišča, da je tožeča stranka dolžnica (ampak zgolj izpodbijani sklep), nedovoljenosti davčnega postopka (davčni postopek je v popolnem nasprotju s pravnim redom), opozarja tudi na pravico do povračila škode. Predlaga, da se postopki razveljavijo in ustavijo.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih aktov ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je njegovo pravilnost in zakonitost potrdil pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi je obrazložil zavrnitev pritožbenih ugovorov. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče sklicuje in jih ponovno ne navaja. Ker tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, ki jih je utemeljeno zavrnila že tožena stranka, s tožbo ne more uspeti. V zvezi s tem sodišče še dodaja:

6. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ začel izterjavo neplačanih stroškov davčne izvršbe (152. člena ZDavP-2), in sicer stroškov za izdajo sklepa št. DT 4934-94667/2014-1 z dne 3. 12. 2014 v višini 75,00 ERU in stroškov za pot pooblaščene uradne osebe v višini 40,00 EUR. V zvezi s tem sodišče pripominja, da po določbi 143. člena ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, če davek ni plačan v rokih, predpisanih s tem zakonom za posamezne vrste davkov, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčevanju. Davčna izvršba se po določbi prvega odstavka 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova, to pa je v skladu z drugim odstavkom citiranega člena med drugim tudi izvršljiv sklep davčnega organa. Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

7. Ker je namen davčne izvršbe izterjava (neplačane) davčne obveznosti, ki izvira iz izvršilnega naslova (v obravnavanem primeru je to citirani sklep davčnega organa z dne 3. 12. 2014), sodišče ob dejstvu, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijanega sklepa pravilno ugotovljeno in da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen. Zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev določb Ustave RS in Konvencije o človekovih pravicah ter zastaranja, na pravilnost izpodbijane odločitve nimajo vpliva in so neutemeljeni.

8. Upoštevaje navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

17.03.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 738/2015
• UPRS sodba I U 477/2015
• UPRS sodba I U 1467/2016