VSRS Sklep I Up 50/2015

Jedro

Presoja, da tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za tožbo v delu, ki se nanaša na inšpekcijski ukrep, izrečen inšpekcijskemu zavezancu SKZG, je pravilna. Ker je bila inšpekcijska odločba v tem delu že odpravljena, si namreč tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o njegovi tožbi. Inšpekcijski postopek zaradi nelegalne gradnje se namreč uvede po uradni dolžnosti in zanj veljata določbi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in prvega odstavka 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Zato tožnik tudi v primeru vsebinskega odločanja ne more doseči ugodnejše rešitve, kot jo je že dosegel inšpekcijski zavezanec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Koper - Nova Gorica, št. 06122-3395/2010-47 z dne 19. 9. 2013, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 0612-243/2012-19 00641136 z dne 11. 12. 2013, v delu, s katerim je tožnik izpodbijal inšpekcijski ukrep, izrečen Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju SKZG) zaradi nelegalne gradnje objekta etažnosti P+M z nadstreškom in balkonom ter drvarnico, na tam navedenem zemljišču. S sodbo (II. točka izreka sodbe in sklepa) pa je zavrnilo tožnikovo tožbo zoper zgoraj navedeno odločbo upravnega organa prve stopnje v delu, s katerim je tožnik izpodbijal njemu izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje bazena, stopnic do bazena, opornih zidov in tlakovanega dvorišča, vse na tam navedenem zemljišču.

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je bila izpodbijana upravna odločba v delu, ki se nanaša na inšpekcijski ukrep, izrečen SKGZ, po tožbi inšpekcijskega zavezanca, s sodbo I U 110/2014 z dne 8. 5. 2014 že odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik zato v tem delu ne izkazuje več pravnega interesa za tožbo. Zato je tožbo v tem delu zavrglo.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bil objekt etažnosti P+M zgrajen pred 31. 12. 1967 in zato zanj obstaja domneva, da gre za legalno gradnjo. Objekt sta z očetom prenovila na temeljih obstoječega objekta in na podlagi najemne pogodbe. Menila sta, da je zakupna pogodba in soglasje Kmetijske skupnosti Izola Piran, št. 5/37-79 z dne 6. 10. 1980, utemeljen pravni naslov za investiranje. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za tožbo v delu, ki se nanaša na inšpekcijski ukrep, izrečen inšpekcijskemu zavezancu SKZG, saj je bil zaradi odprave inšpekcijske odločbe v tem delu (česar tožnik v pritožbi ne prereka) odpravljen tudi ta inšpekcijski ukrep in zadeva vrnjena upravnemu organu v ponoven postopek. Tožnik si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o njegovi tožbi. Inšpekcijski postopek zaradi nelegalne gradnje se namreč uvede po uradni dolžnosti in zanj veljata določbi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in prvega odstavka 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Zato tožnik tudi v primeru vsebinskega odločanja ne more doseči ugodnejše rešitve, kot jo je že dosegel inšpekcijski zavezanec. Glede na to tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik za varstvo svojih pravic v upravnem sporu ne izkazuje pravovarstvene potrebe.

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravovarstveni interes namreč pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

7. Ker si v tem primeru glede na zgoraj navedeno tožnik z vloženo tožbo, tudi če bi ji bilo ugodeno, ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, je odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (tožba se zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist), pravilna in zakonita.

8. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

08.03.2016

Podobni dokumenti:

• sklep IV U 158/2010
• Sklep I Up 126/2008
• Sklep I Up 165/2010