UPRS sodba I U 1522/2014

Jedro

Ker gre pri plačniku davka iz 58. člena ZDavP-2 za osebo, ki v svoje breme izplača dohodek, se v konkretnem primeru, ob nespornem dejstvu, da je tožnica plače in s tem dohodke izplačala, pokaže kot bistveno, v čigavo breme je bil dohodek dejansko in ne formalno izplačan - v breme družbe A. ali v breme tožnice. Predmet obdavčitve in za to bistvene okoliščine ter dejstva se namreč vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Pri odgovoru na to vprašanje ni mogoče prezreti dejstva, da je bila tožnica ustanovljena in je poslovala na povezan oziroma usklajen način z družbo A. zato, ker je bilo družbi A. zaradi insolventnosti in blokiranega računa onemogočeno poslovanje. Zato je plače delavcem izplačevala tožnica. Izplačevala jih v neto zneskih, na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Obračunala pa je plače družba A., ki je izkazovala tudi vse obveznosti iz obračunov. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je, ker je obveznosti do delavcev poravnala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obveznih dajatev. Takšen način poslovanja je posledica povezanosti med družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno in z namenom, da se kljub nelikvidnosti in blokadi računov družbe A. zagotovi poslovanje ter hkrati izogne plačilu davka. Zato se davčna organa utemeljeno sklicujeta na določbe 74. člena ZDavP-2. Neplačilo davka se kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka, po ustaljeni sodni praksi odpravi na upravnopravnem področju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2012, tožeči stranki obračunal in naložil v plačilo akontacijo davka od dohodkov iz delovnega razmerja za leto 2012 v znesku 3 430,10 EUR (točka I.1 izreka), prispevke za socialno varnost delojemalcev v skupnem znesku 11 133,57 EUR (točke I.2, 3, 4, 5 izreka) ter prispevke za socialno varnost, ki bremenijo delodajalca v skupnem znesku 8 110,91 EUR (točke I.6, 7, 8, 9 in 10), skupaj torej 22 647,58 EUR ter pripadajoče obresti.

2. Iz obrazložitve sledi, da se je inšpekcijski nadzor najprej začel pri družbi A. d.o.o., ki je poslovno povezana s tožečo stranko, ter da je istočasno potekal še nadzor pri prav tako poslovno povezani družbi B. d.o.o.. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je bilo v družbi A. v letu 2012 za poln delovni čas zaposlenih osemnajst delavcev. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je imela družba odprta dva transakcijska računa, ki sta bila pretežno blokirana. Obračune plač je družba A. predložila za obdobje od januarja do oktobra 2012, ni pa plačala davka od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve (dohodnine) in prispevkov za socialno varnost (v nadaljevanju PSV). Zato je davčni organ pridobil še podatke o prometu na transakcijskem računu tožeče stranke in družbe B. Pri tem se je izkazalo, da so se s teh računov izplačevale plače naravnost na račune delavcev, zaposlenih pri družbi A., kot to sledi iz preglednice izplačil po posameznih delavcih, ki se nahaja na 4., 5. in 6. strani odločbe. V postopku nadzora pri družbi A. je C.C. kot pooblaščena za dajanje podatkov, izjavila, da so bili delavci te družbe prenapoteni na delo k tožeči stranki ter da o tem obstajajo dokumenti (pogodbe med delodajalcema, obračuni opravljenega dela in drugo). Obenem se ugotavlja, da so vsa tri podjetja poslovno povezana in da so sodelovala v poslovnih dogodkih oziroma pri prezaposlovanju, ki ga je predlagal tedanji direktor tožeče stranke Č.Č. in je razvidno iz preglednice na 7. strani odločbe. C.C., D.D. (direktor družbe A.) in Č.Č. so bili pooblaščeni ta razpolaganje s sredstvi na računih vseh treh podjetij, nastopali pa so tudi kot njihovi zastopniki oziroma ustanovitelji in zaposleni. Med vsemi tremi družbami so torej obstajala razmerja, različna od tistih, ki veljajo za nepovezane osebe. Vsekakor pa so se posli vodili tako, da so delavci, zaposleni v družbi A. prejemali neto plače, s tem da nihče od udeležencev v teh razmerjih ni upošteval predpisov in od izplačanih plač obračunal in plačal dohodnine in PSV. Družba A., ki je bila zavezanec po zakonu, je bila insolventna in tega ni mogla storiti, drugi dve družbi, ki sta zagotovili sredstva za plače, pa tudi nista poravnali zakonskih obveznosti.

3. Z ozirom na povedano in na podlagi določb 74. člena ZDavP-2 davčni organ zaključi, da je šlo v konkretnem primeru za izogibanje davkom, da so bili posli navidezni ter da sta izplačevalca neto osebnih dohodkov kot dejanska zaposlovalca tudi plačnika davka skladno z 58. in 352. členom Zakona o davčnem postopku. Ker svoje obveznosti kot plačnika davka nista izpolnila, se jima nalagajo v plačilo dohodnina in PSV v višini, ki ustreza izvedenim neto izplačilom plač po posameznih obračunih, razvidnih iz preglednice na 10., 11. in 12. strani izpodbijane odločbe.

4. Pripombe, ki jih je na zapisnik dala tožeča stranka, prvostopni davčni organ obrazloženo zavrne. Pri tem poudari, da je bil pregled prometa na poslovnih računih tožeče stranke in družbe B. neposredno povezan z nadzorom družbe A. ter da davčni organ (tudi sicer) lahko pregleduje vse podatke, ki so pomembni za obdavčenje posameznega zavezanca za davek. Nadalje poudari, da je bilo obdobje nadzora izključno leto 2012 ter da so bili pri odločanju upoštevani izključno poslovni dogodki – izplačila neto plač za družbo A. v tem letu. Obširno je obrazložena tudi povezanost med vsemi tremi družbami, kar posredno prizna tudi tožeča stranka. V delovnopravna razmerja pa davčni organ ni posegel, temveč se je oprl na 74. člena ZDavP-2 in s tem na davčne predpise. Posojilna pogodba z dne 10. 1. 2012, sklenjena med A. kot posojilojemalcem in tožečo stranko kot posojilodajalcem, sicer res ne govori o izplačilih plač, pač pa o tem govorijo aneksi k pogodbi. Izplačilo plač kot namen plačila sledi tudi iz bančnih izpiskov. Zato davčni organ vztraja, da je bil osnovni namen vseh treh družb nadaljevanje poslovanja družbe A. ter da bi tožeča stranka kot izplačevalec neto plač delavcem morala poravnati tudi zakonsko predpisane davščine. Tega pa ni storila, zato se ji kot dejanskemu delodajalcu in s tem plačniku davka naloži v plačilo akontacija dohodnine in PSV.

5. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih je šlo pri zneskih, nakazanih na račune delavcev, za posojilo družbi A. in za način črpanja tega posojila, ugotavlja, da so bili delavci v spornem obdobju dejansko zaposleni pri družbi A., da je ta družba obračunavala plače in oddajala REK-1 obrazce ter da je pri tožeči stranki najela za izplačilo plač posojilo. Spora tudi ni o tem, da je šlo pri poslovanju omenjenih družb za poslovanje med povezanimi osebami, saj je bila tožeča stranka ustanovljena po tem, ko je družba A. zašla v likvidnostne težave, ustanovila pa jo je računovodkinja podjetja A., C.C., ki je bila poleg direktorja Č.Č. pooblaščena za razpolaganje s sredstvi v obeh podjetjih. Vse to je omogočalo usklajeno delovanje obeh družb, kot ga v svoji vlogi pojasnjuje tožeča stranka. Razlog za način poslovanja, ki se ugotavlja v konkretnem primeru, je bila insolventnost in blokirani računi družbe A. Zato družbi medsebojnih obveznosti nista poravnali z nakazili na TRR, temveč z asignacijami in posojili, to pa je po mnenju pritožbenega organa hkrati omogočalo izogibanje plačilu davčnih obveznosti. Tožeča stranka je torej delavcem, zaposlenim pri družbi A. v spornem obdobju izplačevala neto plače, obenem pa je družba A. kot uradni delodajalec pri tožeči stranki vzela posojilo za plače, ki ga je le-ta izplačala kot neto plače na račune posameznih delavcev. Bistvena posledica takega ravnanja je bila, da davčne obveznosti niso bile poravnane. In ker ni sporno, da se od dohodkov od dela plačujejo davčne obveznosti, ki se jih kot davčni odtegljaj obračuna in odtegne hkrati z obračunom dohodka iz zaposlitve, je po mnenju pritožbenega organ pravilna odločitev, da se obveznost za plačilo odtegljaja naloži tožeči stranki kot izplačevalcu plač. Način poslovanja, ko družba A. kljub proizvodnji in prodaji izdelkov zaradi sklenjenih pogodb o sodelovanju s tožečo stranko, na svoj TRR ne prejme sredstev in plače izplača s posojilom, ki ji ga izplača posojilodajalec, spet tožeča stranka naravnost na račune fizičnih oseb, je namreč prav posledica povezanosti med obema družbama, ki pa je bila vzpostavljena zavestno in po mnenju pritožbenega organa zgolj z namenom izogibanja plačilu davkov in prispevkov. Posojilne pogodbe so bile sicer sklenjene in niso fiktivne. Mora pa imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago, ki je posojilne pogodbe niso imele, saj so bile sklenjene z namenom izogniti se davku. Nedovoljena posledica se odpravi na upravnopravnem področju, in sicer tako, da se izda izpodbijana odločba.

6. V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ še pojasni, da tožeča stranka ne more ugovarjati uvedbi inšpekcijskega postopka zoper drugo pravno osebo. Glede neizvedbe zaslišanja C.C. pa, da imajo v davčnem postopku prednost listinski dokazi, ki jih je prvostopni organ upošteval in o vsebini katerih med strankama v postopku ni spora. C.C. bi glede listin, ki so relevantne v konkretnem primeru, ne mogla izpovedati drugače. Sklep o davčni izvršbi za družbo A. pa se ne nanaša na sporno obdobje, to je na leto 2012.

7. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Toži zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev postopka.

8. Navaja, da C.C. ni izjavila, da naj bi bili delavci prenapoteni iz družbe A. na delo k tožeči stranki ter da navedbe organa prve stopnje o tem niso resnične. V tej zvezi je bilo že predlagano njeno zaslišanje, ki ga prvostopni organ ni opravil niti se o pravočasnem in utemeljenem dokaznem predlogu ni izrekel, zato naj se zasliši v postopku s tožbo. Tudi ni res, da naj bi bilo tožeči stranki v tej zvezi naloženo, da dostavi dokumentacijo. Sicer pa je tožeča stranka vse, za kar je menila, da se od nje zahteva, predložila.

9. Res je, da vse tri omenjene družbe poslovno sodelujejo, vendar davčni organ iz tega izpelje napačne zaključke. Vsa tri podjetja so v pripombah in v pritožbah pojasnila medsebojna razmerja, iz katerih izhaja, da so bili delavci dejansko zaposleni v družbi A. in da so za to družbo opravljali delo. Res so postopoma odhajali drugam in nekateri so se res kasneje zaposlili pri tožeči stranki, kar pa je bilo vseskozi zakonito in skladno z delovnopravnimi predpisi.

10. Kateri posel naj bi se prikrival, davčni organ ne pove in obenem po mnenju tožeče stranke napačno uporabi določbe 74. člena ZDavP-2, ki se na situacijo, kakršna je obravnavana, ne nanašajo. Poleg tega je davčni organ vse tri družbe nekako spojil in jih proglasil za enega delodajalca, kar pa je napačno.

11. Že v pritožbi in pripombah je tožeča stranka izpostavila kot hudo procesno kršitev dejstvo, da je davčni organ zbiral podatke o tožeči stranki in o prometu na njenih poslovnih računih, ne da bi jo pred tem pozval, da sama predloži te podatke in ne da bi jo o tem, kar je naredil, sploh obvestil. Napačno je tudi utemeljevanje odločitve (o povezanosti družb) na dejstvu, da imajo vse tri družbe istega pooblaščenca. Posojilne pogodbe in aneksi pa ne izkazujejo tega, kar trdi prvostopni organ. Jasno je, da je šlo za čista posojilna razmerja med družbami ter za način črpanja posojil, ki jih je dala tožeča stranka in ki je zneske na račune delavcev nakazovala v imenu in za račun družbe A. kot posojilojemalca. V ostalem pa so pomembna delovnopravna razmerja, to je pogodbe o zaposlitvi in razmerja delavcev do družbe A. kot delodajalca. Tožeča stranka ni bila nasprotno ne dejanski in ne prikriti delodajalec delavcem, za katere se ji sedaj nalaga plačilo davka in prispevkov. Nenazadnje je to jasno tudi drugim organom (tožilstvu in inšpekcijam), ki so vodili postopke zaradi neplačila prispevkov zoper družbo A. oziroma direktorja te družbe D.D. Pa tudi v davčnih evidencah se bremeni za plačilo teh davščin družbo A. in ne tožeče stranke. Ne organ prve stopnje in ne drugostopni organ nista odgovorila na te očitke, ali pa sta odgovorila pomanjkljivo in neutemeljeno, zato se očitki ponavljajo v tožbi.

12. Delavci, na katere se nanašajo naložene obveznosti, niso bili leta 2012 in nikoli prej zaposleni pri tožeči stranki. Skladno s predpisi o delovnih razmerjih jih je v spornem obdobju in ob spornih izplačilih neto plač zaposlovala družba A. in tam so imeli vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Nenazadnje to ugotavlja davčni organ sam v izpodbijani odločbi. Ugotavlja tudi, da je družba A. predlagala obračune plač, iz davčne knjigovodske kartice pa naj bi bilo razvidno, da ni plačala davka in prispevkov iz zaposlitve. Tožeča stranka tako ni izplačevala nikakršnih plač, pač pa je dala omenjeni družbi posojilo, zneske posojila pa je nakazala na račune delavcev, zaposlenih pri omenjeni družbi. Kar pomeni, da je bil dejanski izplačevalec plač družba A., kot to izhaja tudi iz poslovnih knjig tožeče stranke in družbe A., kjer so jasno knjižena in evidentirana tudi vsa posojila, ki jih je družba A. seveda dolžna vrniti tožeči stranki skladno s pogodbo.

13. Navedbe o tem, da so bili delavci iz družbe A. prenapoteni na delo k tožeči stranki, ne držijo. Prav tako ne držijo navedbe o prezaposlovanju delavcev iz enega podjetja v drugo, kar je mogoče razbrati že iz razpredelnice, ki jo vsebuje odločba in kar tožeča stranka v nadaljevanju tožbe utemeljuje s podatki o zaposlitvi po posameznih delavcih iz seznama. Jasno je razvidno tudi, da je proizvodnjo opravljala družba A., kjer so bili delavci tudi zaposleni in ki so delo izvajali, medtem ko je tožeča stranka v letih 2011 in 2012 poleg enega redno zaposlenega zaposlovala le nekaj ljudi za določen čas. Zato je po mnenju tožeče stranke povsem jasno, da je dohodnino in PSV dolžna plačati družba A. in da sta tožeča stranka in družba B. zgolj zagotovili (posodili) denar za neto plače. Ne gre torej za nikakršno navideznost ali prikrivanje, predvsem pa davčni organ s svojimi odločitvami ne more posegati v temeljna delovnopravna razmerja med delavci in delodajalci, saj za kaj takega nima podlage v predpisih, tudi ne v 74. členu ZDavP-2 ne. Res sta tožeča stranka in družba A. poslovno sodelovali, kot je bilo obširno prikazano in obrazloženo davčnemu organu v postopku nadzora. Iz tega sodelovanja in predloženih listin pa jasno izhaja, da je bilo sodelovanje jasno in korektno do vseh in da zato zaključek davčnega organa ni pravilen.

14. Kljub temu, da je imel prvostopni organ na razpolago vso dokumentacijo, tožeča stranka ponovno prilaga del dokumentacije, iz katere je po njenem mnenju razvidna zmota organa prve stopnje in obenem zakoniti poslovni odnos med družbami, ki jih omenja davčni organ. V nadaljevanju tožeča stranka opiše primer poslovanja med družbo B. in družbo A. Enako je potekalo poslovanje družbe A. s tožečo stranko, vse listine pa so bile tudi že predložene organu prve stopnje. Predložene so bile tudi vse pogodbe o zaposlitvah pri družbi A., pa tudi (primeroma) plačilne liste za delavce in obračuni plač ter prijavne listine v zavarovanje pri ZZZS, navedene v nadaljevanju. Predlagano je bilo tudi, da se opravijo poizvedbe pri ZZZS ter vpogleda davčne evidence o tem, kdo je bil kje zaposlen in kdo je bil delodajalec v spornem obdobju. Ker tega davčna organa nista storila, se predlaga, da to stori sodišče. Predlaga pa se tudi vpogled v vse listine, ki so bile predložene pri nadzoru družbe B. in družbe A., oziroma da se pridobi ter vpogleda davčne spise za obe družbi. Že prvostopnemu organu so bile predložene listine v zvezi s posojili. Prilaga pa se še nekaj poslovne dokumentacije, iz katere je razvidno poslovno sodelovanje tožeče stranke z družbo A. in iz katere je mogoče razbrati to, kar trdi tožeča stranka. Predlagana pa je bila že v davčnem postopku tudi postavitev izvedenca ekonomske stroke ter zaslišanje Č.Č., D.D. in C.C. Ničesar od tega davčna organa nista izvedla niti se nista izrekla o dokaznih predlogih, kar je kršitev določb ZUP in ZDavP-2 in s tem razlog za odpravo odločbe. Na podlagi vsega navedenega tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka.

15. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih navedbah in predlogih. Tožeča stranka sodišču predloži pogodbo o poslovnem sodelovanju, sklenjeno z družbo A. z dne 15. 3. 2011, tožena stranka pa opozori na sodbo tega sodišča I U 1695/2012-16 z dne 10. 9. 2013, ki je bila izdana v podobni zadevi.

16. Tožba ni utemeljena.

17. V zadevi ni sporno, da od obravnavanih zneskov plač, izplačanih delavcem družbe A. v letu 2012, davek in PSV, ki se nalagajo v plačilo z izpodbijano odločbo, niso bili plačani in da torej obstoji davčna obveznost iz tega naslova v višini oziroma zneskih, ki so razvidni iz odločbe. Sporna je zavezanost za plačilo in s tem položaj tožeče stranke kot plačnika davčnih obveznosti iz izreka odločbe. Medtem ko davčna organa štejeta za plačnika davka tožečo stranko, ki je plače nakazovala na račune delavcev, pa tožeča stranka trdi, da ima položaj plačnika davka v konkretnem primeru družba A. kot družba, pri kateri so bili delavci v inšpiciranem obdobju zaposleni in ki je zato imela (in tudi izkazovala) obveznosti do delavcev iz tega naslova. In ker gre pri plačniku davka iz 58. člena ZDavP-2 za osebo, ki v svoje breme izplača dohodek, se v konkretnem primeru, ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka plače in s tem dohodke izplačala, pokaže kot bistveno, v čigavo breme je bil dohodek (od katerega se v skladu z ZDavP-2 ali zakonom o obdavčenju izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj) dejansko in ne formalno izplačan - v breme družbe A. ali v breme tožeče stranke. Predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, se namreč po določbah 5. člena ZDavP-2 vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini.

18. Pri odgovoru na to ključno vprašanje pa po presoji sodišča, tako kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, ni mogoče iti mimo dejstva, da gre pri tožeči stranki in družbi A. za družbi, ki sta bili povezani in ki sta delovali na usklajen način. Še več. Tožeča stranka je bila po nespornih podatkih spisov ustanovljena in je poslovala na povezan oziroma usklajen način z družbo A. zato, ker je bilo družbi A. zaradi insolventnosti in blokiranega računa onemogočeno poslovanje. Zato je bila sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, s katero se urejajo medsebojna razmerja glede poslovnih prostorov, opreme in načina poslovanja. S to pogodbo daje družba A. tožeči stranki v najem prostore in opremo za potrebe proizvodnje, tožeča stranka kot „naročnik“ pridobiva naročila, medtem ko A. kot „izvajalec“ za naročnika izvaja dela z namenom, da zagotovi plačo za svoje zaposlene in da zmanjša neporavnane obveznosti do dobaviteljev, skladno z navedenim pa se obračunavajo tudi medsebojne obveznosti. Vse kar je potrebno za proizvodnjo zagotovi naročnik. Plačila po pogodbi se sicer lahko izvedejo v vseh možnih veljavnih oblikah, s tem da iz spisov kot nesporno sledi, da se obveznosti med družbama niso poravnavale z nakazili na račune družb, temveč s poboti, asignacijami in delno z gotovinskimi izplačili, kot se sicer primeroma navaja tudi v pogodbi. Kar se tiče plač delavcev pa iz pogodbe sledi samo, da je izvajalec (A.) „zainteresiran, da se plačilo izvede v obliki, ki zagotavlja izplačilo plač njegovim delavcem“. Na tej podlagi je plače delavcem v inšpiciranem obdobju nesporno izplačevala tožeča stranka. Izplačevala jih v neto zneskih, na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Obenem pa je plače obračunala družba A., ki je izkazovala tudi vse obveznosti iz obračunov. Bistvena posledica takšnega ravnanja pa je, da so obveznosti za davek in PSV izkazane pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožeča stranka pa je, ker obveznosti do delavcev poravna le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obveznih dajatev. Davek in PSV tako niso bili odtegnjeni ne pri družbi A. ne pri tožeči stranki, čeprav so bile delavcem plače (v neto zneskih) obračunane in izplačane. Takšen način poslovanja pa je posledica povezanosti med družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno in z namenom, da se, kljub nelikvidnosti in blokadi računov družbe A., zagotovi poslovanje ter hkrati izogne plačilu davka. Zato se davčna organa, enako kot v zadevi I U 1695/2012, na katero je opozorila tožena stranka na naroku in kjer gre za podobno dejansko in pravno situacijo, po presoji sodišča utemeljeno sklicujeta na določbe 74. člena ZDavP-2, po katerih se z izogibanjem ali z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti predpisom o obdavčenju. Neplačilo davka se kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka, po ustaljeni sodni praksi odpravi na upravnopravnem področju, ne da bi se posegalo v veljavnost sklenjenih poslov. To pa je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno, in sicer tako, da je bila tožeča stranka obravnavana kot družba, ki v svoje breme izplača dohodek in s tem kot plačnik davčnih obveznosti iz 58. člena ZDavP-2.

19. Tožeča stranka zato glede na opisana dejanska poslovna razmerja ne more uspešno uveljavljati, da so bili delavci zaposleni v družbi A. in da je šlo pri sklenjeni posojilni pogodbi in aneksih za posojilna razmerja med družbama ter (pri izplačilu plač) za način črpanja posojila. Opisani način poslovanja je namreč temeljil na pogodbi o poslovnem sodelovanju, iz le-te pa dovolj jasno sledi, da je bila družba A. kot „izvajalec“ po pogodbi in z ozirom na tožečo stranko kot „naročnika“ le še (pod)izvajalec proizvodnih del, medtem ko so bile vse ostale pravice in obveznosti iz opravljanja dejavnosti, vključno z izplačilom plač delavcem družbe A., prenesene na „naročnika“ - tožečo stranko. To pa pomeni, da so se tudi te plače dejansko izplačevale v breme tožeče stranke in ne v breme družbe A., kot sicer izhaja iz obračunov plač in opravljenih knjiženj in kot se zatrjuje v tožbi.

20. Tožeča stranka pa tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka. V zvezi s pregledovanjem prometa na poslovnih računih tožeče stranke že prvostopni organ v odgovoru na pripombe pravilno pojasni, da davčni organ na podlagi določb ZDavP-2 lahko pregleduje vse podatke, ki so pomembni za obdavčenje posameznega zavezanca za davek, kar podatki o prometu na računih nedvomno so, in da zato z zbiranjem tovrstnih podatkov o tožeči stranki svojih pooblastil ni prekoračil in še manj storil „hudo procesno kršitev“, kot se navaja v tožbi in pred tem v pripombah na zapisnik in v pritožbi. Kolikor gre za očitek, da davčna organa nista izvedla predlaganih dokazov oziroma se o dokaznih predlogih nista izrekla, pa je bila pomanjkljivost popravljena na naroku s tem, ko je tožena stranka navedla razloge za njihovo zavrnitev, oziroma s tem, ko so se določena dejstva (formalna zaposlitev delavcev) izkazala kot nesporna in je zato tožeča stranka dokazne predloge (za zaslišanje zakonite zastopnice tožeče stranke in prič, poizvedbe pri ZZZS, vpogled v listinska dokazila) v tej zvezi umaknila. Predloga za postavitve izvedenca ekonomske stroke tožeča stranka tudi v tožbi in na naroku ni utemeljila, tako kot ni natančneje opredelila listin iz davčnih spisov, ki naj bi jih sodišče vpogledalo. Zato sodišče, enako kot pred tem davčna organa, navedenim dokaznim predlogom ni sledilo. Vpogledalo pa je pogodbi o poslovnem sodelovanju, ki ju je družba A. sklenila s tožečo stranko in z družbo B., in ki ju je tožeča stranka predložila na naroku, ter vse listine, ki so v upravnih spisih ter na ta način sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke.

21. V ostalem tožeča stranka ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

22. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1281/2014
• UPRS sodba I U 1077/2014
• UPRS Sodba in sklep I U 1605/2018-19