UPRS sodba III U 90/2015

Jedro

Pri obračunu prispevka za socialno varnost se vzame za osnovo tisto višino dohodka, ki ga je posameznik prejel, ne da bi se pri tem predhodno že kaj odštevalo.

Prvostopenjski organ je pravilno upošteval, da je potrebno pri obračunu prispevka za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36% vzeti znesek 2.231,47 EUR in ne znesek 1.423,00 EUR, pri katerem bi bili odšteti že stroški prevoza in nočitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja v znesku 264,48 EUR in odločil, da se od dohodka iz zaposlitve, ki znaša 2.231,47 EUR, odmeri prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 141,92 EUR. Med drugim je tudi odločil, da mora biti odmerjena akontacija dohodnine plačana v 30-ih dneh od vročitve odločbe, enako pa velja tudi za prispevek za zdravstveno zavarovanje.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ki ga je prejel dne 3. 6. 2014 v znesku 2.231,47 EUR in je bil dosežen pri osebi A. Na podlagi 1. alineje 55.a člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) je zavezanec tudi zavezanec za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36 % od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega delovnega razmerja. Od napovedanega dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ki znaša 2.231,47 EUR, se torej odmeri prispevek za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36% in znaša 141,92 EUR. Prvostopenjski organ je tožniku tudi priznal dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela, ki jih je tožnik uveljavljal v napovedi.

3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil v delu, ki se nanaša na prispevek za zdravstveno zavarovanje, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

4. Tožnik v tožbi navaja, da izpodbija drugi odstavek 1. točke izreka prvostopenjske odločbe ter drugi odstavek 2. točke izreka odločbe, ki se oba nanašata na prispevek za zdravstveno zavarovanje. V napovedi je uveljavljal tudi dejanske stroške prevoza in nočitve v višini 808,47 EUR, ki so se pri odmeri akontacije dohodnine upoštevali kot priznani, medtem ko davčni organ teh stroškov pri odmeri prispevkov za socialno varnost ni upošteval. V tožbi se sklicuje na 5. točko 17. člena ZZVZZ, ki se nanaša na zavarovanje za poškodbo pri delu in poklicno bolezen za tiste osebe, ki v okviru drugega pravnega razmerja opravljajo delo oziroma storitev za plačilo. V zvezi s tem se namreč tožnik sklicuje na 57. člen ZZVZZ, ki določa, da je osnova za plačilo prispevka za zavarovance iz 5. točke 17. člena tega zakona vsako posamezno plačilo za opravljeno delo oziroma storitev, prejeto na podlagi drugega pravnega razmerja, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino, šteje za dohodek in ni oproščen plačila dohodnine ali ni drug dohodek po znesku, ki ureja dohodnino. Zakon o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) v 41. členu določa, da se davčna osnova od takšnega dohodka zmanjša za normirane stroške in dejanske stroške prevoza in nočitve. Tožnik je v konkretnem primeru prejel plačilo za opravljeno delo v višini 1.423,00 EUR, kajti znesek v višini 808,47 EUR je predstavljal dejanske stroške prevoza in nočitve. Prvostopenjski organ je zato napačno ugotovil, da je tožnik prejel znesek 2.231,47 EUR, saj je za opravljeno delo oziroma storitev prejel le 1.423,00 EUR, kar bi prvostopenjski organ moral upoštevati kot osnovo za odmero prispevka za zdravstveno zavarovanje. Pravilno bi se moral zato tožniku odmeriti prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 90,50 EUR. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani del odločbe spremeni tako, da tožniku od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja za obračunsko obdobje april 2014 odmeri prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 90,50 EUR, podrejeno pa, naj odločbo v izpodbijanem delu odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Izčrpno in pravilno so navedeni razlogi, s katerimi je prvostopenjski organ utemeljil svojo odločitev in jih zato sodišče ne ponavlja, temveč se nanje v skladu z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik vložil napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja v znesku 2.231,47. Na podlagi 1. alineje 55.a člena ZZVZZ je zavezanec tudi zavezanec za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36 % od dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega delovnega razmerja, zaradi česar se od napovedanega dohodka iz zaposlitve na podlagi drugega pogodbenega razmerja, ki znaša 2.231,47 EUR, odmeri prispevek za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36% in znaža 141,92 EUR.

8. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je potrebno od dohodka, ki ga je tožnik prejel, plačati prispevek po stopnji 6,36%, pač pa je sporno to, od katerega zneska je potrebno obračunati ta prispevek. Tožnik meni, da je potrebno od prejetega plačila v znesku 2.231,47 EUR odšteti znesek v višini 808,47 EUR, ki predstavlja stroške prevoza in nočitve. Pri tem se sklicuje na 5. točko 17. člena ZZVZZ, 57. člen ZZVZZ in 41. člen ZDoh-2. Vendar pa po mnenju sodišča nobeno od teh določil ne daje pravne podlage za to, da bi se od prejetega zneska v višini 2.231,47 EUR najprej odštelo stroške prevoza in nočitev in šele od te razlike odmeril prispevek v višini 6,36%. 5. točka 17. člena ZZVZZ določa zgolj to, katere osebe so med drugim tudi zavarovane za poškodbo pri delu in poklicno bolezen in med temi osebami so po 5. točki 17. člena citiranega zakona tudi tiste, ki v okviru drugega pravnega razmerja opravljajo delo oziroma storitev za plačilo, kadar se plačilo, prejeto na podlagi tega pravnega razmerja, na podlagi zakona, ki ureja dohodnino, šteje za dohodek in je oproščen plačila dohodnine ali ni drug dohodek na podlagi zakona, ki ureja dohodnino. 57. člen ZZVZZ, ki se navezuje na 5. točko 17. člena ZZVZZ in na katerega se tožnik sklicuje, ne predstavlja pravne podlage za to, da bi se od prejetega plačila najprej odštelo stroške prevoza in nočitve in šele na to razliko odmerilo plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje. ZZVZZ v 57. členu v zvezi s tem namreč določa zgolj to, da je osnova za plačilo prispevka za zavarovance iz 5. točke 17. člena tega zakona vsako posamezno plačilo za opravljeno delo oziroma storitev, prejeto na podlagi drugega pravnega razmerja, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino, šteje za dohodek in ni oproščen plačila dohodnine ali ni drug dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino. V tem določilu ni nikjer določeno, da bi se moralo od posameznega plačila za opravljeno delo najprej odšteti stroške prevoza in nočitve in šele od te razlike odmeriti prispevek za zdravstveno zavarovanje. Pač pa iz četrtega odstavka 41. člena ZDoh-2 izhaja ravno nasprotno, namreč to, da se od dohodka iz prvega, drugega in tretjega odstavka 38. člena tega zakona (gre za dohodke iz drugega pogodbenega razmerja) najprej obračuna prispevke za socialno varnost in šele po tem se odšteje tudi ostale stroške, da se dobi davčno osnovo za odmero dohodnine. Četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 namreč določa, da je davčna osnova od dohodka iz prvega, drugega in tretjega odstavka 38. člena vsak posamezni dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačati delojemalec in za normirane stroške v višini 10% dohodka. Poleg normiranih stroškov je mogoče uveljavljati tudi dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, in sicer se priznajo na podlagi dokazil pod pogoji in do višin, ki jih na podlagi 44. člena tega zakona določi vlada. Iz citiranega besedila logično izhaja, da se pri obračunu prispevka za socialno varnost vzame za osnovo tisto višino dohodka, ki ga je posameznik prejel, ne da bi se pri tem predhodno že kaj odštevalo. Tudi iz drugega odstavka 55.a člena ZZVZZ izhaja, da je osnova za plačevanje prispevkov od dohodkov iz 1. alineje prejšnjega odstavka, to je prvega odstavka 55.a člena, vsak posamezen prejet dohodek. Iz tega določila ne izhaja, da bi se moralo predhodno od posameznega prejetega dohodka karkoli odšteti. Iz navedenih razlogov je zato po mnenju sodišča prvostopenjski organ pravilno upošteval, da je potrebno pri obračunu prispevka za zdravstveno zavarovanje po stopnji 6,36% vzeti znesek 2.231,47 EUR in ne znesek 1.423,00 EUR, pri katerem bi bili odšteti že stroški prevoza in nočitve.

9. Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka

10. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 71/2014
• UPRS sodba I U 921/2015
• UPRS Sodba I U 1327/2019-15