UPRS sodba I U 1956/2014

Jedro

Besedilo 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 ne omogoča razlage, da sta kot pogoj za davčno oprostitev predpisana le lastništvo in dejansko bivanje ter da prijavljeno stalno prebivališče ni pogoj, temveč le eno od možnih sredstev dokazovanja dejanskega bivanja. Iz zakona nedvoumno izhaja, da so predpisani pogoji trije in da morajo biti izpolnjeni kumulativno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Davčni urad Ljubljana je tožniku z izpodbijano odločbo odmeril in naložil v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 7.830,77 EUR po stopnji 15% v znesku 1.174,62 EUR. Davčna oprostitev po 2. točki drugega odstavka 96. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) tožniku ni priznana, ker je imel v odsvojeni nepremičnini prijavljeno stalno prebivališče v času od 17. 7. 2011 do 8. 7. 2013 in zato pogoj prijavljenega stalnega prebivališča v času treh let pred odsvojitvijo nepremičnine, kot eden od kumulativno predpisanih pogojev za davčno oprostitev, ni izpolnjen.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-05-23/2014-2 z dne 22. 10. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo razlogom organa prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami poudarja, da gre v zadevi za pravno vezano odločitev in ne za odločanje po prostem preudarku. Davčna oprostitev po 2. točki drugega odstavka 96. člena ZDavP-2 je pogojena s tremi sočasno izpolnjenimi pogoji, v obravnavanem primeru pa eden od njih (stalno prebivališče vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo) ni izpolnjen. Z dejanskim bivanjem izpolnitve tega pogoja ni mogoče utemeljevati, saj stalno prebivališče pomeni ustrezno registracijo v javni evidenci. Z dokazi, ki jih je predlagal tožnik, je mogoče dokazovati dejansko bivanje, ki v zadevi ni sporno, ne pa prijave stalnega prebivališča. Pritožbeni ugovori pritožbenemu organu tudi ne vzbujajo dvoma o ustavnosti navedene določbe, sicer pa je ustavnopravna presoja zakona v pristojnosti Ustavnega sodišča, začetek postopka pred Ustavnim sodiščem pa je pridržan sodišču, kolikor meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja, ker temelji na nepravilni razlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2. To je po mnenju tožnika treba razlagati tako, da kot pogoj za oprostitev plačila davka določa le dejansko bivanje v obdobju treh let pred odsvojitvijo in lastništvo nepremičnine v tem času. Prijava stalnega prebivališča v obdobju treh let pred odsvojitvijo ni pogoj za oprostitev plačila davka, saj je prijavljeno stalno prebivališče namenjeno le dokazovanju dejanskega bivanja. Drugačna razlaga je po mnenju tožnika v nasprotju s 14., 22. in 23. členom Ustave iz razlogov, ki jih navaja v nadaljevanju. Če je prijava stalnega bivanja dodaten pogoj za davčno oprostitev, pa je določba neskladna z namenom davčne oprostitve, ki je v odvračanju posameznikov od špekulativnih nakupov in prodaj nepremičnin oziroma vzpodbuditvi kupovanja nepremičnin zaradi reševanja bivanjskega problema. Ker zakon pogojuje oprostitev plačila davka tudi s prijavo stalnega prebivališča, bo moral posameznik ob dokazanem dejanskem bivanju v svojem (lastniškem) stanovanju, plačati dohodnino, če v tem obdobju ni imel v stanovanju tudi prijavljenega stalnega prebivališča. Po drugi strani bo plačila davka oproščen tisti, ki je imel tri leta pred odsvojitvijo prijavljeno stalno prebivališče, čeprav tam dejansko ni živel, in sicer zato, ker se v praksi davčnih organov dejansko bivanje na naslovu prijavljenega prebivališča domneva (in posebej ne dokazuje). Taka zakonska ureditev je po mnenju tožnika nevzdržna in v nasprotju z namenom oprostitve. Zakon bi lahko določal le, da mora posameznik, če želi doseči oprostitev, dokazati, da je tri leta pred odsvojitvijo dejansko bival v svojem lastniškem stanovanju, kar bi se lahko dokazovalo bodisi s predložitvijo potrdila o stalnem bivališču, bodisi z drugimi dokazi (npr. s pričami, kot je tožnik predlagal v svoji vlogi). Zakon s tem, ko oprostitev pogojuje še s prijavo stalnega prebivališča, dejansko (prikrito) določa tudi dokazno pravilo. Potrdilo o prijavi stalnega prebivališča je lahko namenjeno le dokazovanju dejanskega bivanja, ne more pa predstavljati dodatnega zakonskega pogoja za davčno oprostitev. Če zakon razumemo na tak način, oprostitve ne pogojuje samo z dejanskim bivanjem, temveč tudi z načinom njegovega dokazovanja. Ureditev je po učinkih enaka tisti, ki bi določala, da lahko posameznik dejansko bivanje dokazuje le s potrdilom o prijavljenem stalnem bivališču. Zato navedena zakonska določba po mnenju tožnika pomeni nedopustno omejitev izbora dokaznih sredstev (22. člen Ustave). Do pritožbenih navedb v tem delu se organ druge stopnje ni nedvoumno izrekel, in s tem kršil pravico tožnika do pritožbe iz 22. člena Ustave.

4. Kolikor bo sodišče presodilo, da določba 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 ne predstavlja prikritega dokaznega pravila, pa tožnik meni, da nasprotuje ustavnemu načelu enakosti. Določba dejansko pomeni, da bo posameznik, ki je v stanovanju dejansko bival in imel prijavljeno stalno prebivališče, davka oproščen, tisti, ki je v stanovanju dejansko bival, ni pa imel prijavljenega stalnega bivališča, pa ne. Gre za položaja, ki sta z vidika namena 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 v bistvenem podobna in razlikovanje ne temelji na stvarnem/razumnem razlogu.

5. Obravnavana zakonska določba po mnenju tožnika uvaja tudi dodatno sankcijo na davčnem področju (poleg globe, določene v 25. členu Zakona o prijavi prebivališča, v nadaljevanju ZPPreb). Gre za nesorazmeren poseg v premoženjsko sfero posameznika in njegovo lastninsko pravico (33. člen Ustave), zgolj zaradi opustitve upravnopravne dolžnosti posameznik ne more doseči davčne oprostitve. Tožnik meni, da je zaradi opustitve dolžnosti prijave prebivališča možnost dokazovanja dejanskega bivanja lahko le otežena, ne pa odvzeta.

6. Na podlagi navedenega tožnik meni, da ob ustavno skladni razlagi 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2, davčna oprostitev ni pogojena s prijavljenim stalnim prebivališčem v obdobju treh let, temveč je le-to le eno od možnih sredstev za dokazovanje dejanskega bivanja, ki je poleg lastništva pogoj za davčno oprostitev.

7. Sodišču zato primarno predlaga, da izvede zaslišanje predlaganih prič ter na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi in odloči, da se tožnik oprosti plačila dohodnine iz kapitala od odsvojitve ½ deleža obravnavane nepremičnine, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijani odločbi odpravi in zadevo z ustreznimi navodili vrne organu prve stopnje v nov postopek. Podrejeno predlaga, da sodišče na podlagi 153. člena Ustave prekine postopek in na podlagi prvega odstavka 23. člena ZUstS vloži zahtevo za presojo ustavnosti 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 iz razlogov, ki jih tožnik navaja v tožbi.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZDoh-2, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev utemelji davčni organ prve stopnje, kot tudi z razlogi, s katerimi je obrazložena zavrnitev pritožbenih ugovorov.

11. Skladno z 2. točko drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 se dohodnine ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi stanovanja (ali stanovanjske hiše, ki ima največ dve stanovanji, s pripadajočim zemljiščem), v katerem je imel zavezanec prijavljeno stalno prebivališče in ga je imel v lasti ter je tam dejansko bival vsaj zadnja tri leta pred odsvojitvijo. Navedeno, po presoji sodišča jasno zakonsko besedilo, ne omogoča razlage, da sta kot pogoj za davčno oprostitev predpisana le lastništvo in dejansko bivanje in da prijavljeno stalno prebivališče ni pogoj, temveč le eno od možnih sredstev dokazovanja dejanskega bivanja. Iz zakona nedvoumno izhaja, da so predpisani pogoji trije in da morajo biti izpolnjeni kumulativno. Ne gre torej za ustavno nedopustno omejevanje sredstev dokazovanja dejanskega bivanja, temveč za zakonski pogoj, ki mora biti izpolnjen poleg pogojev dejanskega bivanja in lastništva. Neizkazana tožbena trditev, da se ob prijavljenem stalnem prebivališču pogoj dejanskega bivanja v davčnih postopkih predpostavlja in posebej ne ugotavlja, ne drži. Dejansko bivanje se v davčnem postopku, v primeru dvoma v resničnost navedb davčnega zavezanca, vselej ugotavlja. Sodišče pa v tej zvezi tudi ne ugotavlja pomanjkljivosti razlogov odločbe o pritožbi, saj je davčni organ po presoji sodišča neposredno ali posredno, z razlago zakona, odgovori na vse pritožbene ugovore.

12. Določba 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 po presoji sodišča tudi ne nasprotuje ustavnemu načelu enakosti. Razlikovanje med zavezanci, ki izpolnjujejo vse predpisane pogoje in tistimi, ki vseh predpisanih pogojev ne izpolnjujejo, je po presoji sodišča utemeljen v stvarnem in razumnem razlogu, saj se z določitvijo formalnega pogoja, ki je enostavno preverljiv, preprečujejo zlorabe zakonske ugodnosti.

13. Z izpodbijano odločbo oziroma določbo 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 pa po presoji sodišča tudi ni poseženo v pravico iz 33. člena Ustave. Gre za določbo, s katero je uvedena davčna oprostitev in s tem izjema od splošno predpisane obdavčitve. Stališče tožnika, da pogoj prijavljenega stalnega prebivališča predstavlja sankcijo na davčnem področju, že iz tega razloga ne drži. Z njim se le pogojuje davčna ugodnost in s tem (posredno) stimulira tudi izpolnjevanje dolžnosti po predpisih o prijavi stalnega prebivališča.

14. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka. Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

16. Ker so med strankama dejstva, ki so ob zavzetem pravnem stališču pomembna za odločitev, nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1124/2015
• UPRS sodba I U 1560/2015
• UPRS sodba I U 35/2013