UPRS sodba I U 944/2014

Jedro

Tožbeno stališče, da se v postopku po 68. členu ZDavP-2 dejansko stanje ugotavlja z verjetnostjo, ne drži. V tem postopku davčni organ ugotavlja verjetno davčno osnovo, ne ugotavlja pa s stopnjo verjetnosti pravno relevantnih dejstev, na katerih je ocena utemeljena. Ta se skladno dokazujejo z dokaznim standardom prepričanja, ki izključuje vsak razumen dvom. Verjetna izkazanost kot dokazni standard tudi ne zadošča, ko gre za dokazovanje nižje davčne osnove od ocenjene. Z oceno določena davčna osnova se namreč zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme je pri tem na davčnem zavezancu.

Neutemeljen je ugovor, da so bili bančni podatki pridobljeni na nezakonit in neustaven način. Ustava zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice dopustni, če imajo zakonsko podlago in če so v skladu z načelom sorazmernosti. Ustavno sodišče se je že izreklo v vprašanju varstva osebnih podatkov, zbranih za potrebe obdavčitve, in sprejelo stališče, da samo zbiranje bančnih podatkov za namen obdavčitve ni ustavno nedopusten cilj, da je poseg nujen, saj cilja (to je pravilno, pravočasno in racionalno ugotavljanje vseh elementov davčne obveznosti) ni mogoče doseči z drugimi sredstvi in da poseg ni prekomeren.

Nova dejstva in novi dokazi se kot tožbeni razlogi lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Davčni urad Maribor je tožnici z izpodbijano odločbo odmeril in naložil plačilo davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010, od davčne osnove 154.304,11 EUR po povprečni stopnji dohodnine 36,11 % % v znesku 55.719,21 EUR in pripadajoče obresti v znesku 1.306,96 EUR, obračunane od 1. 7. 2011 do dneva izdaje odločbe, v 30 dneh od vročitve odločbe.

2. Iz obrazložitve sledi, da je davčni organ na podlagi podatkov in dokazov, ki jih je prejel iz postopka davčne preiskave dne 16. 1. 2012, ugotovil, da sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, s katerimi je v inšpiciranem obdobju razpolagala tožnica, precej presegajo dohodke, ki jih je v istem obdobju napovedala. Zato je tožnico na podlagi 69. člena ZDavP-2 pozval k prijavi premoženja in uvedel davčni inšpekcijski nadzor davka, ki se odmeri po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Na podlagi vseh uradoma pridobljenih podatkov ter po presoji podatkov, izjav, dokumentacije in drugih dokazil, ki jih je posredovala in predložila tožnica, je davčni organ ob uporabi indirektne metode izvora in uporabe sredstev ugotovil, da znaša skupna uporaba sredstev v času od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 242.016,58 EUR, medtem ko znaša skupni izvor sredstev v tem obdobju 87.712,47 EUR. V preostalem tožnica v postopku ni dokazala izvora sredstev. Razlika, za katero izvor sredstev ni dokazan - davčna osnova po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, znaša 154.304,11 EUR, od nje pa davčni organ odmeri davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja (36,11 %) v znesku, navedenem v izreku.

3. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-21-144/2012-2 z dne 14. 4. 2014 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in pritrdilo razlogom izpodbijane odločbe.

4. Tožnica se z odločitvijo ne strinja. Toži iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Bistvena kršitev pravil postopka je po navedbah tožbe v neupoštevanju načela proste presoje dokazov, ki bi po mnenju tožnice, ob ustrezni presoji in upoštevanju podatkov Banke Slovenije o stanju gotovine v obtoku, morali zadoščati za dokazanost izvora denarnih sredstev. Vztraja namreč, da toženo stranko navedeno načelo zavezuje tudi v postopku cenitve davčne osnove, v katerem se dejansko stanje ugotavlja z verjetnostjo in zato tožena stranka ne more odločati po prostem preudarku ali arbitrarno. V skladu s tem tožnica vztraja, da bi tožena stranka morala vse dokaze presoditi z enako kritičnostjo in jih upoštevati na način, da se ugotovi verjetno dejansko stanje. V nasprotju s tem je tožena stranka zavrnila vse dokaze, ki so bili tožnici v korist, ne glede na to, kaj je na podlagi takšnih dokazov mogoče sklepati. Dokazom, ki jih je predložila tožnica, je tožena stranka neutemeljeno dajala manjšo pomembnost in tehtnost oziroma moč in jih zavračala zgolj na podlagi lastnih, nekritičnih in samovoljnih pomislekov o tem, da bi lahko obstajalo tudi drugačno dejansko stanje. Gre torej za odločanje po prostem preudarku oziroma za arbitrarno odločanje. Pri presoji bi morala biti upoštevana specifičnost gotovinskih denarnih sredstev, ki se ne evidentirajo in je zato potrebno njihov obstoj presojati drugače kot tistih, ki s vpisujejo v evidence.

6. Tožena stranka tožnici ni dokazala ničesar. Nasprotno pa je tožnica s številnimi dokumenti dokazala, da je imela njena družina dovolj finančnih sredstev za vso porabo v inšpiciranem obdobju, oziroma da so gotovinski pologi utemeljeni in njihov vir znan. Njihova zavrnitev z utemeljitvijo, da gre za dohodke njenega moža in ne za dohodke tožnice, ne upošteva zakonske skupnosti kot skupnosti, v kateri se vse premoženje (tudi denar) šteje za skupno premoženje obeh zakoncev. Tožnica se sicer strinja, da se davčna obveznost ugotavlja za konkretnega zavezanca, vendar opozarja, da se je v postopku ugotavljal izvor njenega premoženja, ki pa je s premoženjem moža tesno povezan. Dejstvo je, da je davčni organ ugotavljal izvor premoženja tožeče stranke, ki se je delno financiralo tudi iz sredstev njenega moža oziroma iz skupnega premoženja. Glede na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) tožena stranka pri izvoru premoženja ne more ločiti med premoženjem moža in žene. Da sta zakonca skupno razpolagala z njunim skupnim denarjem, dokazuje tudi dejstvo, da je vse skupne stroške, kot so elektrika, odvoz smeti, voda.., plačevala tožnica in to tako, da je enkrat ali dvakrat mesečno s svojega bančnega računa dvignila gotovino in nato z njo plačala vse račune (položnice) skupnih stroškov. Tožena stranka bi zato morala le ugotoviti, ali je družina imela dovolj denarnih sredstev, ne pa, ali je dovolj lastnih virov za izkazano porabo imela tožnica, ki je vsa leta plačevala skupne stroške. V nasprotnem primeru bi tožena stranka morala ugotoviti, da je tožeča stranka sredstva pridobila od moža, pri čemer gre za prenos sredstev, ki je običajen in ne podleže obdavčitvi. Da je med zakoncema prihajalo do prelivanja premoženja dokazuje tudi Prodajna pogodba z dne 5. 3. 2007 za nakup dvosobnega stanovanja na naslovu ... Kupca stanovanja sta oba zakonca, vsak do ½, kupnino za stanovanje pa je v celoti plačala tožnica. Glede na navedeno bi tožena stranka ½ plačane kupnine morala obravnavati kot premoženje A.A. Dejansko je tožnica za ½ kupnine le posredovala pri plačilu za njenega moža, kar je omogočilo poenostavitev postopka plačila, in ni utemeljeno, da tožena stranka za nakup nepremičnine v celoti bremeni tožnico.

7. Sicer pa tožnica ves postopek dokazuje, da je premoženje pridobila ravno od svojega takratnega moža A.A. Stališče davčnega organa, da premoženjsko stanje moža ni pomembno, ne drži. Zato tožeča stranka vztraja pri navedbah in dokazih, iz katerih izhaja, da sta imela zakonca A. v letih od 1998 do 2009 približno 831.400,00 EUR neto prejemkov, ki so po višini, kljub potrošnji, omogočali prihranek (gotovino na zalogi). Ne strinja se tudi s trditvijo davčnega organa, da določene transakcije zaradi časovne oddaljenosti ne vplivajo na inšpicirano obdobje, saj je tožnica po navedbah tožbe dokazala obstoj denarnih sredstev v letu 1995 in obstoj istih denarnih sredstev v letu 2001. Nasprotno pa tožena stranka ni predložila dokaza za sklep, da tožnica teh sredstev ni imela, oziroma da jih je od leta 2001 do 2007 porabila. Vztraja tudi pri navedbah in dokazih o danem posojilu B.B. in kot dokaz dodatno prilaga dopis B.B. z dne 10. 2. 2012. Tožena stranka se po mnenju tožnice tudi ni ustrezno opredelila do drugih dokazil o viru gotovinskih denarnih sredstev, in sicer 50.000,00 EUR, prejetih kot povračilo stroškov za vlaganja v stanovanjsko hišo, in o prejetih posojilih v mesecu aprilu 2007 v znesku 22.000,00 EUR (posojilodajalka C.C.) in 18.000,00 EUR (posojilodajalka Č.Č.). Z dokazno presojo se ne strinja, saj v primeru izročitve gotovinskih denarnih sredstev drugih dokazov, razen že predloženih, ne more biti. Tožeča stranka resničnost prejetega posojila od C.C. dodatno dokazuje z listinami, ki so nastale po zaključenem inšpekcijskem postopku, in sicer z Dodatki št. 1, 2 in 3 k posojilni pogodbi z dne 23. 4. 2007 in s potrdilom o delnem poplačilu posojila po posojilni pogodbi z dne 23. 4. 2007. Ker gre za skupno premoženje zakoncev, pa je neutemeljeno tudi neupoštevanje prodaje vozila Opel Vectra, iz katere je A.A. prejel 10.000,00 EUR kupnine. Nesporno je, da je s to prodajo A.A. pridobil denarna sredstva, ki jih je porabila tožnica.

8. V ostalem (glede kršitve načela in dubio pro reo ter bančne tajnosti) se tožnica sklicuje na pritožbene argumente, ki izhajajo iz Davčno-pravnega mnenja doc. dr. D.D. z dne 14. 4. 2014, ki ga prilaga kot sestavni del tožbe.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih.

10. Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih dosedanjih navedbah in stališčih. Tožeča stranka s pripravljalno vlogo v dokaz resničnosti prejetega posojila C.C. dodatno predlaga listine, ki so nastale po zaključenem davčnem postopku in sicer evidenčni list vračil posojil po posojilni pogodbi z dne 23. 4. 2007, štiri potrdila o dvigu gotovine banke E. d.d. z dne 12. 1. 2015, 5. 2. 2015, 6. 3. 2015 in 7. 4. 2015, dva lista podpisanih izjav C.C. o prejemu gotovinskih sredstev od dne 11. 5. 2014 do 8. 4. 2015, potrdili o dvigu gotovine banke E. z dne 30. 4. 2013 in banke F. z dne 30. 4. 2013, potrdilo o delnem poplačilu posojila po posojilni pogodbi z dne 23. 4. 2007. Tožena stranka izvedbi dokazov, ki jih je tožnica predložila v upravnem sporu, nasprotuje, ker gre za nedopustno tožbeno novoto.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Skladno z 52. členom ZUS-1 se nova dejstva in novi dokazi kot tožbeni razlogi lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta. Sodišče zato pri svoji odločitvi ni upoštevalo dejstev, ki jih kot nova, nastala po izdaji izpodbijane odločbe, v tožbi in pripravljalni vlogi na glavni obravnavi navaja tožeča stranka. Iz istega razloga tudi ni izvedlo dokazov, ki jih v tej zvezi predlaga tožeča stranka.

13. Po vpogledu vseh listin, ki se nahajajo v upravnih spisih, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ, in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne tožena stranka. Tožbene navedbe in ugovori so vsebinsko enaki tistim, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi in v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge obeh odločb in jih v celoti ponovno ne navaja.

14. Davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. Davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja.

15. Tožbeno stališče, da se v postopku po 68. členu ZDavP-2 dejansko stanje ugotavlja z verjetnostjo, ne drži. V tem postopku namreč davčni organ ugotavlja verjetno davčno osnovo, ne ugotavlja pa s stopnjo verjetnosti pravno relevantnih dejstev, na katerih je ocena utemeljena. Ta se skladno z načelom materialne resnice dokazujejo z dokaznim standardom prepričanja, ki po večinskem mnenju teorije izključuje vsak razumen dvom. V obravnavanem primeru je dejansko stanje v tem delu ugotovljeno na podlagi podatkov, ki jih je davčni organ pridobil uradoma, in tistih, ki jih je posredovala tožnica, in je nesporno tudi v upravnem sporu. Verjetna izkazanost kot dokazni standard tudi ne zadošča, ko gre za dokazovanje nižje davčne osnove od ocenjene. Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 se namreč verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme je torej na davčnem zavezancu, ki mora s predloženimi oziroma predlaganimi dokazi prepričati v resničnost trditve o obstoju zatrjevanega dejstva. Skladno s pravilom o dokaznem bremenu iz šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 je tveganje nedokazanosti zatrjevanih dejstev na davčnem zavezancu.

16. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Gre za načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), ki organ, kot se pravilno navaja v tožbi, zavezuje tudi v postopku cenitve davčne osnove. Vendar pa prosta dokazna ocena ne izključuje možnosti, da ostane določena trditev nedokazana, kot takšna pa, ko gre za dokazovanje po šestem odstavku 68. člena ZDavP-2, ostaja tudi trditev, ki je le verjetno izkazana.

17. Očitek arbitrarnega in diskrecijskega odločanja in kršitve načela proste presoje dokazov je po presoji sodišča neutemeljen. Davčni organ je namreč vse dokaze, ki jih je predložila tožnica ocenil in navedel razloge, zaradi katerih ne prepričajo v resničnost zatrjevanih dejstev. Argument davčnega organa, da bi iz razlogov, ki jih navede, lahko obstajalo tudi drugačno stanje od zatrjevanega, pomeni le, da tožeča stranka s predloženim dokazom ne prepriča. Razlogi za to so v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno navedeni in jim po presoji sodišča ni mogoče očitati nelogičnosti in arbitrarnosti. Navedeno pomeni, da gre v konkretnem primeru le za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rada dosegla tožnica, in ne za bistveno kršitev pravil postopka, kot se zatrjuje v tožbi.

18. V davčnem postopku je tožnica izvor gotovinskih pologov na svoj transakcijski račun pojasnjevala in dokazovala s svojimi dohodki in dohodki svojega moža v obdobju od 1998 do 2009, ki so glede na višino omogočali prihranke. Po drugi strani tožnica kot izvor sredstev gotovinskih prihrankov obeh zakoncev iz navedenih dohodkov ne zatrjuje. Kot vir sredstev navaja gotovino, ki jo je leta 1995 mož A.A. prejel od svojega očeta (71.200,00 EUR), gotovino, ki jo je A.A. izročil brat G.G. kot povračilo za vlaganja v stanovanjsko hišo, in sicer 20.000,00 EUR v letu 2005, 20.000,00 EUR v letu 2007 in 10.000,00 EUR v letu 2009 in gotovinski posojili posojilodajalk C.C. (22.000,00 EUR) in Č.Č. (18.000,00 EUR) v aprilu 2007.

19. Stališče davčnega organa, da gre pri gotovini, ki naj bi jo prejel A.A., za dohodke tožničinega moža in ne za dohodke tožnice, ni neskladno z določbami ZZZDR o skupni lastnini zakoncev na premoženju, pridobljenem v zakonski zvezi. Kot pravilno poudari tožena stranka, lastninska pravica zakoncev na premoženju, ustvarjenem v zakonski zvezi, v zadevi ni bistvena. Bistveno je vprašanje njegovega financiranja. Tožnica pa v postopku tudi po presoji sodišča ni uspela dokazati, da je pri financiranju premoženja oziroma porabe sredstev sodeloval tudi njen mož A.A., kot tudi ne trditve, da je premoženje pridobila od njega. Da bi bili prejemki zakoncev v obdobju 1998 do 2009 izvor gotovine, ki je bila položena na TRR, tožnica niti ne trdi. Trdi pa, da so ti prejemki omogočali gotovinske prihranke kot (neposredni) vir financiranja. V nasprotju z navedenim kot izvor gotovine, položene na TRR, navaja in dokazuje gotovino, ki naj bi bila A.A. izročena v letih 1995, 2005, 2007 in 2009. Svoje trditve, da je z navedenimi sredstvi razpolagala na dan 1. 1. 2007 oziroma v času gotovinskih pologov na TRR, katerih izvor se ugotavlja, tožnica tudi po presoji sodišča ni uspela dokazati. Trditveno in dokazno breme je, kot že navedeno, na tožnici in breme dokazovanja nasprotnega (da tožnica zatrjevanih sredstev v inšpiciranem obdobju ni imela), ni na strani davčnega organa, kot se napačno navaja v tožbi. V zvezi z zatrjevanimi posojili pritožbeni organ utemeljeno opozarja, da naj bi tožnica po svojih dotedanjih navedbah denar hranila v sefu, po drugi strani pa naj bi si v istem obdobju izposojala denar. Po navedbah tožnice (na glavni obravnavi) so zatrjevani prihranki zadoščali za financiranje (le) prvih dveh pologov, kar je v nasprotju tako z njenimi predhodnimi navedbami, kot tudi v nasprotju z navedbami o prihrankih iz tekočih neto prejemkov obeh zakoncev.

20. Presoja dokazov, ki jih je predložila tožnica, in sklep o dejanskem stanju, ki ga na podlagi vseh v postopku izvedenih dokazov napravi davčni organ, pa sta v izpodbijani odločbi obrazložena z logičnimi in izčrpnimi argumenti. Obrazloženi so tudi razlogi, s katerimi utemeljuje njihovo presojo in dvom v resničnost zatrjevanih dejstev. Sodišče se s presojo dokazov strinja, strinja pa se tudi z razlogi, s katerimi jo utemeljita davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ.

21. Tožbeni ugovor, da so bili bančni podatki pridobljeni na nezakonit in neustaven način, ki ga tožnica uveljavlja s sklicevanjem na tožbi priloženo strokovno mnenje, je po presoji sodišča neutemeljen. Kot v sodbi X Ips 336/2013 z dne 8. 6. 2015 v zvezi z vsebinsko enakimi revizijskimi ugovori ugotavlja revizijsko sodišče, Ustava zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice po ustaljeni ustavnosodni praksi dopustni, če imajo zakonsko podlago in so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (odločba Ustavnega sodišča U-I-238/99 z dne 9. 11. 2000). Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001 že izreklo o vprašanju varstva osebnih podatkov, zbranih za potrebe obdavčitve, in sprejelo stališče, da sámo zbiranje bančnih podatkov za namen obdavčitve ni ustavno nedopusten cilj, da je poseg nujen, saj cilja (pravilno, pravočasno in racionalno ugotavljanje vseh elementov davčne obveznosti) ni mogoče doseči z drugimi sredstvi in da poseg ni prekomeren. Obenem revizijsko sodišče v navedeni sodbi ugotavlja, da zakonodajalec v 39. členu ZDavP-2 sledi stališču Ustavnega sodišča v zvezi z ugotovljeno neustavnostjo 34. člena ZDavP in zato neskladnosti 39. člena ZDavP-2 z Ustavo ne ugotavlja.

22. Sodišče tudi ne ugotavlja zatrjevane kršitve načela in dubio pro reo. Da bi davčni organ ne bil prepričan v pravilnost dejanskih ugotovitev, na katerih temelji odločitev in da bi bil zato (v dvomu) dolžan odločiti v korist tožnice, iz odločbe ne sledi. Dvom o obstoju s strani tožnice zatrjevanih dejstev, ki po mnenju tožnice narekuje uporabo tega načela, pa ob predpisanem dokaznem bremenu in dokaznem standardu iz šestega odstavka 68. člena, kot že navedeno, narekuje presojo, da je dejstvo nedokazano in ne predstavlja podlage za odločanje v korist zavezanca za davek.

23. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

24. Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

04.02.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1496/2012
• UPRS sodba I U 583/2011
• UPRS Sodba I U 2426/2018-15