UPRS sodba I U 1170/2015

Jedro

Ob ugotovitvi, da je tožnica obveznost iz odločbe poravnala 3. 2. 2010 ter da je prvostopni organ njeno zahtevo prejel 4. 3. 2015, je pravilen zaključek obeh upravnih organov, da je bila navedena zahteva za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe z dne 31. 12. 2009 vložena prepozno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Finančni urad Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgel kot prepozno vlogo tožeče stranke za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe DT 0610-1449/2009-05-0803-68 z dne 31. 12. 2009 (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da tožnica sama trpi stroške postopka iz naslova pravnega zastopanja, finančnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Iz obrazložitve je razvidno, da je davčni organ tožnici v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobji od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008 izdal odločbo DT 0610-1449/2009-05-0803-68 z dne 31. 12. 2009, s katero ji je odmeril obveznosti v višini 127.819,75 EUR. Odločba je bila tožnici vročena 6. 1. 2010. Tožnica v zakonitem roku, ki je potekel 6. 2. 2010, ni vložila pritožbe zoper navedeno odločbo, 3. 2. 2010 pa je plačala obveznost po tej odločbi v višini 127.819,75 EUR. Na organ prve stopnje je 4. 3. 2015 prispela tožničina vloga za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe DT 0610-1449/2009-05-0803-68 z dne 31. 12. 2009 po 90. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2). Prvostopenjski organ se sklicuje na 90. člen in 125. člen ZDavP-2. Iz slednjega izhaja, da pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v 5 letih od dneva, ko ga je plačal. V obravnavani zadevi je tožnica po odločbi, katere odpravo zahteva, plačala davek 3. 2. 2010. Ker je bila vloga, ki je prispela k organu prve stopnje 4. 3. 2015, dana po poteku zakonskega roka, določena v ZDavP-2, je prvostopenjski organ navedeno vlogo zavrgel.

Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožničino pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo. Drugostopenjski organ ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je bila tožnici odločba, katere odpravo zahteva, vročena 6. 1. 2010. Prav tako ni sporno, da je tožnica obveznost po navedeni odločbi poravnala 3. 2. 2010. Kot sporno pa izpostavlja vprašanje, kdaj je pričel teči zastaralni rok za vračilo plačanega davka po omenjeni odločbi ter posledično ali je bila tožničina zahteva za odpravo, razveljavitev oziroma spremembo odločbe v smislu 90. člena ZDavP-2 vložena pravočasno. Za zastaranje pravice zavezanca za vračilo plačanega davka je določen petletni zastaralni rok, ki prične teči od dneva plačila oziroma od dneva, ko je zavezanec imel možnost zahtevati vračilo (pridobitev pravnega naslova, s katerim je ugotovljeno, da zavezanec za davek ni bil dolžan plačati davek). V predmetni zadevi tožnica ni pridobila nobenega pravnega naslova, s katerim bi bilo ugotovljeno, da davka ni bila dolžna plačati. Tožnica je z zahtevo po 90. členu ZDavP-2 šele poskusila pridobiti pravni naslov, s katerim bi bilo ugotovljeno, da davka ni bila dolžna plačati. Zato je treba za začetek teka zastaralnega roka upoštevati, kdaj je tožnica davek plačala, to pa je bilo 3. 2. 2010. To pa pomeni, da je od plačila do vložitve tožničine zahteve preteklo več kot pet let in je pravica do vračila davka zastarala. Tožničina vloga je bila tako podana po poteku zakonskega roka, ki ga določa 90. člen ZDavP-2. Drugostopenjski organ zavrača tožničino sklicevanje na spremembo sodne prakse glede razlage prava EU, saj meni, da na tek zastaralnega roka ne more vplivati postopek, v katerem tožnica ni bila udeleženka. Meni, da je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je tožničino zahtevo zavrgel, ker ni bila vložena v predpisanem roku.

Tožnica se z navedenim sklepom ne strinja in ga izpodbija s tožbo. Meni, da izpodbijani sklep ni zakonit. Datum vložitve zahteve za vračilo predmetnega DDV se v postopku sploh ni ugotavljal, ampak se kot relevanten navaja le datum prejema zahteve. Zmotno je stališče iz izpodbijanega sklepa, da je začel teči petletni zastaralni rok 3. 2. 2010, ko je bil predmetni DDV z obrestmi plačan. Tožnica navaja, da po navedenem plačilu davka ni imela nobene pravne podlage zahtevati vračilo, dokler se ni oblikovala ustrezna pravna praksa, ki potrjuje, da je v primeru, kot je tožničin, dopustno odbiti DDV in ga zato zavezancu (tožnici) ni treba plačati. Sklicuje se na sodno prakso Sodišča EU v združenih zadevah C-80/2011 in C-142/2011 z dne 21. 6. 2012, iz katere izhaja, da ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV, ki ga dolguje oz. ga je plačal za storitve, ki so bile zanj opravljene, ker je izdajatelj računa za te storitve ali kateri od njegovih ponudnikov ravnal nezakonito, ne da bi davčni organ na podlagi objektivnih dejavnikov dokazal, da je navedeni davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo. Tožnica se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 453/2011 z dne 8. 11. 2012 in sodbo Upravnega sodišča RS I U 358/2011 z dne 18. 7. 2013. Meni, da je treba upoštevati pravna naziranja sodišč v drugih zadevah, ki so drugačna kot stališče v odločbi, katere odpravo zahteva.

Tožnica nadalje navaja, da je toženka skušala utemeljiti upravičenost svoje odločitve v odločbi DT 0610-1449/2009-05-0803-68 z dne 31. 12. 2009, to je dokazati goljufiv namen tožničini odgovorni osebi A.A. tako, da je poleg izdaje citirane davčne odločbe podala proti njemu kazensko ovadbo. Posledica tega je bil kazenski postopek zoper A.A., ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VK 82141/2010, zaradi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti. Predmetni kazenski postopek pa je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 17. 4. 2015 ustavljen. Goljufivi namen tožnici in odgovorni osebi tožnice ni bil nikoli dokazan. Tožnica je bila zato upravičena do odbitka DDV in ji ga zato ni bilo treba plačati, ker pa ga je po odločbi tožene stranke z dne 31. 12. 2009 vseeno plačala, je vsekakor upravičena do vračila. Dejansko pa tožnica ni mogla terjati vračila DDV prej, dokler predmetni kazenski postopek zoper njeno odgovorno osebo v zvezi z istim historičnim dogodkom ni bil ustavljen. Tožnica zato meni, da je tožena stranka zmotno uporabila določbo četrtega odstavka 125. člena ter tretjega odstavka 126. člena ZDavP-2. Slednja se nanaša na pretrganje zastaranja. Tožnica še navaja, da se odločba tožene stranke z dne 31. 12. 2009 glasi na drugega zavezanca, to je B. d.o.o., ustrezne popravne odločbe pa tožena stranka še ni izdala, zaradi česar že iz tega razloga ne more za tožnico nastopiti posledica zastaranja. Tožnica še dodaja, da bi, glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Sodišča EU, moral davčni organ po uradni dolžnosti začeti postopek obnove davčnega postopka zoper tožnico ali postopek glede odprave predmetne odločbe ter tožnici vrniti plačani DDV in obresti. Izpodbija tudi stališče iz izpodbijanega sklepa, da odločitve v drugih zadevah, zlasti odločitve Evropskega sodišča, ne vplivajo na pretrganje zastaranja. Navedene odločitve namreč potrjujejo napačno odločanje davčnega organa tudi v konkretni zadevi, zaradi česar bi po njihovi izdaji toženka morala po uradni dolžnosti začeti postopek za obnovo predmetnega postopka oz. vračilo plačanega DDV in obresti, rok za to pa je začel teči šele 21. 6. 2012 oz. kasneje, ko je bila citirana sodba Evropskega sodišča objavljena. Zastaranje je bilo namreč s tem pretrgano. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ga razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu ali prvostopenjskemu organu v ponovni postopek ali pa, da samo spremeni izpodbijani sklep tako, da ga razveljavi (pravilno odpravi). Hkrati predlaga, naj sodišče naloži toženki, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopa.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožničine tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega organa. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja:

V obravnavani zadevi gre za vprašanje ali so izpolnjeni pogoji za uporabo instituta izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2, ki nosi naziv „Posebni primeri odprave, razveljavitve in spremembe odločbe“. Po navedeni določbi namreč v primeru, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oz. odmerjen davek, davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oz. njegovih pravnih naslednikov. Če davčni organ ugotovi, da odločbe ni treba odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, zahtevek zavezanca za davek zavrne.

V obravnavani zadevi pa prvostopenjski organ tožničine zahteve za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe DT 0610-1449/2009-05-0803-68 z dne 31. 12. 2009 ni obravnaval po vsebini, saj je ugotovil, da niso podani pogoji za vsebinsko obravnavo navedene zahteve. Ugotovil je namreč, da je bila odločba z dne 31. 12. 2009 tožnici vročena 6. 1. 2010 in da je tožnica 3. 2. 2010 plačala obveznost iz navedene odločbe. Tožničina zahteva za odpravo navedene odločbe pa je na organ prve stopnje prispela 4. 3. 2015, torej po preteku petletnega zastaralnega roka. Ker je bila tožničina zahteva dana po omenjenem roku, jo je prvostopenjski organ zavrgel kot prepozno. Navedeno ravnaje prvostopenjskega organa pa je tudi po presoji sodišča pravilno.

Iz tretjega odstavka 90. člena ZDavP-2 izhaja, da odločbo po prvem odstavku tega člena (o odpravi, razveljavitvi in spremembi odločbe) izda prvostopenjski organ, ki je izdal prejšnjo odločbo, do poteka zastaralnega roka za vračilo davka. Iz četrtega odstavka 125. člena ZDavP-2 pa izhaja, da pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, ki ga ni bil dolžan plačati, zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžan plačati. Ob ugotovitvi, da je tožnica obveznost iz navedene odločbe poravnala 3. 2. 2010 ter da je prvostopni organ tožničino zahtevo prejel 4. 3. 2015, je tudi po presoja sodišča pravilen zaključek obeh upravnih organov, da je bila navedena zahteva vložena prepozno.

Iz navedenih razlogov tožničini ugovori, ki omenjenemu zaključku nasprotuje, niso utemeljeni. Tožnica navaja, da se v postopku sploh ni ugotavljal datum, ko je tožnica vložila predmetno zahtevo, ampak se kot relevanten navaja le datum prejema zahteve. Vendar pa tožnica ni izkazala, da bi navedeno zahtevo vložila na prvostopni organ še pred potekom petletnega zastaralnega roka. Zato sodišče navedene ugovore kot pavšalne zavrača. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem obeh upravnih organov, da se v predmetni zadevi zastaralni rok šteje od 3. 2. 2010 (ko je bil plačan DDV z obrestmi) ter se sklicuje na sodno prakso Sodišča EU v združenih zadevah C-80/2011 in C-142/2011 z dne 21. 6. 2012, ter še na kasnejšo sodno prakso Vrhovnega in upravnega sodišča RS, iz katerih izhaja drugačno stališče, kot iz odločbe z dne 31. 12. 2009, s katero so ji bile odmerjene obveznosti.

Po presoji sodišča zgoraj navedeni tožničini ugovori niso utemeljeni. Pravilno je uporabljena določba tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 in neutemeljeni so tožničini ugovori, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja po tretjem odstavku 126. člena ZDavP-2. Na tek zastaranja v obravnavanem primeru namreč ne more vplivati sklicevanje na druge zadeve, v katerih tožnica ni imela položaja stranke. Prav tako na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne more vplivati tožničino sklicevanje na kazenski postopek zoper odgovorno osebo tožnice, ki je bil ustavljen. V zvezi s tožničino navedbo, da se odločba tožene stranke z dne 31. 12. 2009 glasi na drugega zavezanca in ne na tožnico, pa sodišče pojasnjuje, da sme organ, ki je izdal odločbo, v skladu s 223. členom ZUP, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, ki učinkuje od dneva izdaje odločbe.

Ker je po povedanem izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče zavrne tožbo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.01.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 887/2015
• Sklep VIII Ips 203/2001
• Sklep VIII Ips 246/2001