VSRS sodba II Ips 344/2013

Jedro

Obravnavana zadeva ne spada v sodno pristojnost, saj gre za upravno zadevo. Pravilna materialnopravna podlaga obravnavane zadeve niso določbe OZ o neupravičeni pridobitvi, ampak določbe ZDavP-2 o vračilu davka (od 97. do 100. člena). O naravi takšne zadeve je Vrhovno sodišče že večkrat povedala, da gre za upravno zadevo. Dejstvo, da je dolžnikov dolžnik terjatev za vračilo davka s cesijo odstopil tožniku, ne spremeni narave upravnopravne zadeve.

Pravilno pravno podlago v obravnavanem primeru ne predstavlja 155. člen ZDavP-2, saj ne gre za situacijo, ko bi bil postopek davčne izvršbe ustavljen, ker je bil pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da sklep o rubežu terjatve s 8. 3. 2010 in sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva s 7. 4. 2010 nikoli nista bila odpravljena. Za vmesno obdobje je bila odpravljena zgolj odločba z 19. 3. 2010, s katero je davčni organ dolžnikovemu dolžniku – družbi G. d. d., naložil plačilo spornega zneska, ker le-ta ni prostovoljno izpolnil predhodnega sklepa o rubežu terjatve. V obravnavanem primeru je tako potrebno uporabiti 97. člen ZDavP-2, v skladu s tretjim odstavkom te določbe pa davčni organ v obdobju od odprave in do izdaje nove odločbe ni dolžan vrniti že plačanega oziroma izterjanega davka. Davek mora vrniti šele, ko izda novo odločbo, s katero ugotovi, da je davčna obveznost manjša ali je ni, davek pa je bil na podlagi predhodne odločbe, ki je bila odpravljena, že plačan. V obravnavnem primeru pa je bilo z novo odločbo ... s 15. 2. 2011, ki je postala tudi dokončna in pravnomočna, ponovno odločeno, da je dolžnikov dolžnik dolžan plačati enak znesek kot v odpravljeni odločbi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 46.267,67 EUR s pripadajočimi obrestmi v višini, kot jih določa Zakon o davčnem postopku, in sicer po obrestni meri 0,0274 % dnevno za čas od 8. 4. 2010 do plačila in podredni tožbeni zahtevek za plačilo 46.267,67 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 8. 4. 2010 do plačila. Odločilo je tudi o stroških postopka. Odločitev je oprlo na določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o neupravičeni pridobitvi ter zavrnilo ugovor toženke, da zadeva ne spada v sodno pristojnost. Obrazložilo je, da bi bil sicer v času med odločitvami Ministrstva za finance ... z 29. 7. 2010 in davčnega organa ... s 15. 2. 2011 možen zaključek, da je v tem času davčni organ neupravičeno razpolagal s spornim denarnim zneskom, ki je bil dne 8. 4. 2010 zarubljen dolžnikovemu dolžniku – podjetju G. d. d., saj ni razpolagal z odločbo, ki bi dajala pravno podlago za takšno ravnanje. Vendar pa je takšen zaključek odpadel, ko je davčni organ z odločbo ... s 15. 2. 2011, ki je postala dokončna in pravnomočna, ponovno naložil dolžnikovemu dolžniku plačilo istega zneska. Tako je sodišče zaključilo, da toženka ima pravno podlago za razpolago s spornim denarnim zneskom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V celoti je sledilo razlogom sodišča prve stopnje. Dodatno je še pojasnilo, da je postopek davčne izvršbe potrebno obravnavati celovito, da poteka v več fazah in da zgolj odprava vmesne odločbe o naložitvi plačila ne pomeni, da je podlaga za prehod premoženja odpadla. Še vedno sta namreč obstajala dva veljavna akta, in sicer sklep o rubežu terjatve in sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva. Davčni organ pa je z odločbo s 15. 2. 2011 dolžnikovemu dolžniku ponovno naložil plačilo enakega zneska, pritožba zoper to odločbo pa je bila zavrnjena. Tožnik se zmotno sklicuje na 155. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ker ne gre za vračilo davka, ampak za neupravičeno pridobitev. Tožnik kot prevzemnik terjatve dolžnikovega dolžnika do toženke iz naslova odpadle podlage za izvršbo na denarna sredstva odstopnika v davčnem postopku ni postal novi dolžnikov dolžnik. Zaradi navedenega toženka tožnika kljub obvestilu o odstopu terjatve ni bila dolžna vključiti v davčni postopek.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo. Navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da v predmetni zadevi niso relevantna določila Zakona o splošnem upravnem postopku in ZDavP-2, ker gre za neupravičeno pridobitev po OZ-u. Izvršilni naslov, ki ga predstavlja odločba z 19. 3. 2010, je bil odpravljen z odločbo z 29. 7. 2010, zato je potrebno uporabiti 155. člen ZDavP-2. Na podlagi navedene določbe in odločbe s 14. 4. 2010 je bil postopek davčne izvršbe ustavljen in vsa opravljena dejanja v postopku razveljavljena (tako rubež terjatve kot prenos denarnih sredstev), kar pomeni, da bi morala toženka plačani znesek vrniti. Nadalje navaja, da si razlogi izpodbijane sodbe v 12. in 13. točki nasprotujejo. Tako sodišče na eni strani ugotavlja, da je toženka neupravičeno razpolagala s spornim zneskom, na drugi strani pa, da pravila morebitnega vračanja davka v konkretni zadevi ne veljajo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženka vsaj v času od 29. 7. 2010 do 15. 2. 2011 neupravičeno razpolagala s spornim zneskom, zato meni, da bi ga morala vrniti dolžnikovemu dolžniku. Kljub takšni ugotovitvi pa se sodišče druge stopnje ne opredeli do pritožbenih navedb o tem, da bi toženka ob podani zahtevi tožnika plačani znesek morala vrniti. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da davčni organ lahko zarubi denarna sredstva, nato pa kljub morebitni razveljavitvi ali odpravi upravne odločbe denarna sredstva zadržuje za čas morebitne ponovne naložitve plačila v istem ali drugem postopku davčne izterjave. Nižji sodišči za takšno stališče tudi nista navedli pravne podlage. Uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic do učinkovitega pravnega sredstva in enakega varstva pravic.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da obravnavana zadeva ne spada v sodno pristojnost, saj gre za upravno zadevo. Pravilna materialnopravna podlaga obravnavane zadeve niso določbe OZ o neupravičeni pridobitvi, ampak določbe ZDavP-2 o vračilu davka (od 97. do 100. člena). O naravi takšne zadeve je Vrhovno sodišče že večkrat povedala, da gre za upravno zadevo.(1) Dejstvo, da je dolžnikov dolžnik terjatev za vračilo davka s cesijo odstopil tožniku, ne spremeni narave upravnopravne zadeve. Vendar pa revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, če zadeva spada v sodno pristojnost, ampak to lahko upošteva zgolj, če je uveljavljan revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP):

- davčni organ je z odločbo ... z 8. 3. 2010 odločil o obstoju davčnega dolga prvotnega dolžnika – družbe T. d. o. o.; ta odločba predstavlja sklep o rubežu terjatve; davčni dolžnik tudi po izdaji navedene odločbe ni prostovoljno izpolnil svojega davčnega dolga;

- z odločbo ... z 19. 3. 2010 je davčni organ dolžnikovemu dolžniku – družbi G. d. d., naložil plačilo spornega zneska 46.267,67 EUR;

- nato je davčni organ izdal odločbo ... s 7. 4. 2010, ki predstavlja sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva, s katerim je davčni organ od dolžnikovega dolžnika 8. 4. 2010 prisilno izterjal znesek, ki je bil naveden v prvi odločbi iz prejšnje alineje in ga le-ta ni prostovoljno plačal;

- zoper odločbo ... z 19. 3. 2010 je dolžnikov dolžnik vložil pritožbo, ki ji je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ z odločbo .. z 29. 7. 2010 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter davčnemu organu naložilo plačilo stroškov;

- tudi zoper odločbo ... s 7. 4. 2010 je dolžnikov dolžnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance zavrnilo z odločbo ... z 10. 2. 2011;

- davčni organ je z odločbo ... s 15. 2. 2011 ponovno odločil o obveznosti dolžnikovega dolžnika in mu naložil plačilo denarnega zneska v enaki višini kot s prvo določbo, hkrati pa je odločil, da se postopek davčne izvršbe zaradi že zarubljenih denarnih sredstev ne uvede; dolžnikov dolžnik je zoper to odločbo vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena z odločbo Ministrstva za finance ... s 16. 1. 2013; drugostopenjski organ je v izdano odločbo prvostopenjskega organa posegel le toliko, da je I. točko izreka nekoliko drugače oblikoval, v preostalem pa je odločbo potrdil; iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ne izhaja, da je davčni organ v predhodnih fazah davčne izvršbe ravnal nepravilno; davčni postopek je bil s tem dejansko zaključen;

- dolžnikov dolžnik je s pogodbo o odstopu terjatve z 18. 11. 2010 tožniku odstopil terjatev do toženke za vračilo davka.

8. Tožnik pravilno opozarja, da je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določbe ZDavP-2, vendar pa zmotno meni, da pravilno pravno podlago predstavlja 155. člen ZDavP-2(2). V obravnavanem primeru ne gre za primer, ko bi bil postopek davčne izvršbe ustavljen, ker je bil pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da sklep o rubežu terjatve s 8. 3. 2010 in sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva s 7. 4. 2010 nikoli nista bila odpravljena. Nasprotno, kljub vloženi pritožbi sta bila potrjena ter sta postala dokončna in pravnomočna. Za vmesno obdobje je bila odpravljena zgolj odločba z 19. 3. 2010, s katero je davčni organ dolžnikovemu dolžniku – družbi G. d. d., naložil plačilo spornega zneska, ker le-ta ni prostovoljno izpolnil predhodnega sklepa o rubežu terjatve. V obravnavanem primeru je tako potrebno uporabiti 97. člen ZDavP-2,(3) ker odločanje o davčni obveznosti z odpravo navedene odločbe nikakor ni bilo zaključeno oziroma davčni postopek ni bil ustavljen. V skladu s tretjim odstavkom 97. člena ZDavP-2 davčni organ v obdobju od odprave in do izdaje nove odločbe ni dolžan vrniti že plačanega oziroma izterjanega davka. Davek mora vrniti šele, ko izda novo odločbo, s katero ugotovi, da je davčna obveznost manjša ali je ni, davek pa je bil na podlagi predhodne odločbe, ki je bila odpravljena, že plačan. V obravnavnem primeru pa je bilo z novo odločbo DT 42914-87/2010-23 s 15. 2. 2011, ki je postala tudi dokončna in pravnomočna, ponovno odločeno, da je dolžnikov dolžnik dolžan plačati enak znesek kot v odpravljeni odločbi.

9. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena tega zakona).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 3/2009 s 15. 11. 2011, II Ips 194/2007 s 26. 8. 2009, II Ips 308/2007 s 10. 4. 2008 in II Ips 127/2002 s 14. 11. 2002.

Op. št. (2): Ustavitev davčne izvršbe: (1) Davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo, če: 1. je davek plačan; 2. davčna izvršba ni dovoljena; 3. se davčna izvršba opravi proti komu, ki ni dolžnik, porok ali garant; 4. predlagatelj izvršbe iz 146. člena tega zakona ali organ države prosilke v primerih iz četrtega dela tega zakona umakne zahtevo za izvršbo; 5. je pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti; 6. je pravica do davčne izvršbe zastarala; 7. davek, ki se izterjuje, ugasne na drug način. (2) Davčni organ s sklepom o ustavitvi davčne izvršbe odpravi oziroma razveljavi že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe.

Op. št. (3): Vračilo davka: (1) Če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, se preveč plačani znesek, ki presega 10 eurov, vrne po uradni dolžnosti v 30 dneh od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna. (2) V primeru iz 54. člena tega zakona, razliko med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu, in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna, davčni organ vrne v 30 dneh po prejemu popravljenega obračuna. (3) Če je bila odmerna odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, se preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. (4) Če preveč plačani znesek davka iz prvega odstavka tega člena ne presega 10 eurov, se vrne na zahtevo zavezanca za davek v roku 30 dni od vložitve zahteve, če z zakonom ni drugače določeno. Če zahteva ni podana, se preveč plačani davek šteje v naslednja plačila ali v plačila druge vrste davkov. (6) Ne glede na prvi do peti odstavek tega člena se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, z upoštevanjem omejitev iz petega odstavka 93. člena, če ni z zakonom drugače določeno. (7) V primeru iz prejšnjega odstavka in ko davčni organ ugotovi, da je zavezanec za davek plačal več, kot je njegova obveznost, se o vračilu oziroma zmanjšanem vračilu zavezanca za davek pisno obvesti najkasneje v 15 dneh od dneva vračila. (8) Ne glede na prvi do peti odstavek tega člena se zavezancu za davek, ki mu je pretekel rok za plačilo globe in stroškov postopka o prekršku, za katere izvršbo je pristojen davčni organ, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek neplačane globe in stroškov postopka, ki mu je potekel rok plačila.

Datum zadnje spremembe:

05.01.2016

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 156/2009
• Sklep II Ips 308/2007
• Sodba II Ips 275/2001