UPRS sodba I U 761/2014

Jedro

Tožnik je glede na insolventnost A.A. s.p., s tem, ko mu je plačeval v gotovini, zavestno škodil upnikom, ki jim je A.A. ostal dolžan, in med katerimi je največji upnik ravno proračun države. Iz omenjenega načina poslovanja med tožnikom in povezano osebo A.A., ki je prikrivalo dejstvo, da so bili delavci povezane osebe dejansko zaposleni pri tožniku, izhaja, da je tožnik opravil storitve sam. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da se je tožnik s takšnim načinom poslovanja moral zavedati, da navedene transakcije pripeljejo do davčne zatajitve. Utemeljen je zaključek, da se je na ta način poskušalo izogniti plačilu DDV, ki ga je tožniku zaračunala povezana oseba, tožnik pa je na podlagi teh računov uveljavljal vstopni DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Dravograd (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupnem znesku 79.345,01 EUR po stopnji 20% od davčne osnove 396.724,95 EUR, za davčna obdobja od januarja do decembra 2010 in od januarja do aprila 2011 ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 1.580,16 EUR. Odmerjeni davek in obresti v skupnem znesku 80.925,17 EUR morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (I. točka izreka). Tožniku je davčni organ dodatno odmeril prispevke iz plač: za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno zavarovanje, za zaposlovanje, za starševsko varstvo, za poškodbe pri delu ter akontacijo dohodnine od dohodka iz zaposlitve v skupnem znesku 124.174,13 EUR, kar mora tožnik plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe. Po preteku roka za plačilo se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Tožniku je davčni organ dodatno odmeril davek od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2010, od osnove za davek 31.980,68 EUR, po stopnji 20%, v znesku 6.396,14 EUR in pripadajoče obresti v znesku 113,41 EUR. Odmeril mu je tudi premalo plačane akontacije davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2011 v znesku 6.396,12 EUR in obresti v znesku 75,40 EUR. Odmerjen davek in obresti v skupnem znesku 12.981,07 EUR morajo biti plačani v roku 30 dni po vročitvi odločbe. Po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (III. točka izreka). Mesečni obrok akontacije davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2011 se je povečal za 533,01 EUR in je v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2011 znašal 1.534,72 EUR (IV. točka izreka). Iz V. točke izreka pa izhaja, da je davčni organ v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011, davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011 ter davka od dohodkov pravnih oseb v obdobju od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011 račune prejete od samostojnega podjetnika A.A. s.p. plačeval v gotovini v nasprotju z določili 36. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Iz VI. in VII. točke izreka pa izhaja, da se tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka zavrne ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011, davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011 ter davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010. O ugotovitvah je sestavil zapisnik z dne 12. 12. 2011, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ obravnaval v izpodbijani odločbi. Davčni organ je za davčna obdobja od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011 opravil preveritev vseh računov, ki jih je tožnik prejel od dobavitelja A.A. s.p. Prav tako je za davčna obdobja od 1. 1. 2010 do 31. 1. 2010, od 1. 5. 2010 do 31. 5. 2010, od 1. 9. 2010 do 30. 9. 2010, od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2010, od 1. 3. 2011 do 31. 3. 2011 opravil preveritev vseh prejetih računov, katerih vrednost je znašala nad 500,00 EUR.

Ugotovljeno je bilo, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV tudi po računih, prejetih od samostojnega podjetnika A.A. s.p. ter da je od omenjenega v obdobju od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011 prejel 18 računov (tabela 1 na strani 5 in 6 izpodbijane odločbe). Davčni organ povzema vsebino navedenih računov (stran 6 do 13 izpodbijane odločbe), iz katerih izhaja opis storitve (1. Storitve priprave proizvodnje, 2. Storitve proizvodnje, 3. Storitve trženja in 4. Električna energija), opravljeno število ur pri storitvah in vrednost ter vrednost z DDV. Davčni organ je opravil primerjavo števila opravljenih ur, navedenih v specifikacijah opravljenih del in nalog na prilogah k računom, z urami, ki jih opravi delavec v mesecu dni, kar je razvidno iz tabele 2 na strani 13 in 14 izpodbijane odločbe. Na podlagi opravljene primerjave je ugotovil, koliko ur je A.A. s.p. opravil za tožnika v posameznem mesecu navedenega obdobja in kakšnemu številu delavcev ustreza opravljeno delo (npr. A.A. s.p. je za tožnika v mesecu januarju 2010 opravil skupaj 590,5 ur, kar ustreza delu 3,5 zaposlencem, s predpostavko, da je bilo v navedenem mesecu 21 delovnih dni). V tabeli 3 na strani 15 izpodbijane odločbe davčni organ ugotavlja število razpoložljivih zaposlencev pri tožniku v relevantnem obdobju.

Na podlagi navedenih podatkov davčni organ ugotavlja, da bi tožnik v letu 2010, s svojimi zaposlenimi, ob pomoči storitev A.A. s.p. v obsegu 8.498,40 ur, kar je enako delu 4,1 zaposlencem, ki bi opravili te ure v celem letu 2010, s predpostavko, da je v letu 2010 261 delovnih dni, proizvedli 3390 kuhinj ter poleg proizvodnje opravili še vsa ostala pomožna opravila, kakor tudi administrativna in računovodska dela. Dalje navedeno pomeni, da bi tožnik v prvem polletju 2011 s svojimi zaposlenimi, ob pomoči storitev A.A. s.p. v obsegu 4.534,80 ur, kar je enako delu 4,4 zaposlencev, ki bi opravili te ure v obdobju od januarja do junija 2011, s predpostavko, da je v tem obdobju 129 delovnih dni, proizvedli 3174 kuhinj ter poleg proizvodnje opravili še vsa ostala pomožna opravila, kakor tudi administrativna in računovodska dela. Davčni organ zaključuje, da brez delavcev, ki so bili uradno zaposleni pri A.A. s.p., dejansko pa so opravljali dela in naloge za tožnika, proizvodnja pohištva sploh ne bi bila mogoča.

Davčni organ je nadalje preveril povezanost med A.A. s.p. in tožnikom in iz razlogov, ki jih navaja, ugotovil, da gre za povezani osebi v smislu določil drugega odstavka 17. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), pri čemer se sklicuje tudi na 527. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Ugotovil je, da poslovna povezanost med obema subjektoma izhaja iz povezanosti med družinskimi člani, kakor tudi povezanost na podlagi pogodbe, saj bi brez dela zaposlencev, ki so bili formalno zaposleni pri A.A. s.p., dejansko pa so opravljali dela pri tožniku, bila proizvodnja pohištva nemogoča. V nadaljevanju pregleda je davčni organ ugotovil še vrsto nelogičnosti. Tožnik je stroške storitev knjižil na podlagi prejetih računov, iz katerih je razvidno, da se nanašajo na zaposlene pri A.A. s.p., kar dokazuje prepletenost poslovanja in zaposlencev med tožnikom in A.A. s.p. Davčni organ navaja navedene račune in njihovo vsebino. Pri preveritvi načina plačevanja računov, prejetih od A.A. s.p., je bilo ugotovljeno, da jih je tožnik poravnaval na podlagi pogodb o prevzemu dolga, ki sta jih sklenila A.A. s.p. kot dolžnik in tožnik kot prevzemnik. V tabeli 6 (stran 24 do 36 izpodbijane odločbe) so navedena vsa gotovinska plačila v letu 2010 in v prvem polletju 2011, kar ni v skladu z določbami 36. člena ZDavP-2. Tožnik pa je, glede na dejstvo, da mu je bilo znano poslovanje in insolventnost A.A. s.p., z izplačevanjem gotovine A.A. s.p. zavestno škodil upnikom, ki jim je A.A. s.p. ostal dolžan in med katerimi je največji proračun države.

Glede na ugotovitev, da A.A. s.p. ni opravljal storitev drugim kupcem, da je imel povprečno zaposlenih 27 delavcev, da je število izkazanih „aktivnih“ zaposlencev, izračunanih na podlagi zaračunanih opravljenih ur storitev tožniku 4,1 zaposlencev v letu 2010 oziroma 4,4 v letu 2011, davčni organ ugotavlja, da so bili zaposlenci formalno zaposleni pri A.A. s.p., v resnici pa so opravljali storitve proizvodnje pohištva za tožnika, kar je opredelil kot neformalno zaposlitev pri tožniku. Ugotavlja tudi, da gre pri navedenem ravnanju za zavestno izogibanje plačila davčnih obveznosti, saj je tožnik vedel, da A.A. s.p., ki mu je izdal račune za opravljanje storitev po pogodbi, ne bo nikoli plačal v računih zaračunanega in izkazanega DDV. Prav tako je tožnik vedel, da obračunani davki in prispevki od plač ne bodo nikoli poravnani, pa je kljub temu zavestno uveljavljal vstopni DDV in stroške storitev z namenom znižanja davčne osnove ter si na tak način pridobil neupravičeno korist. Računi, ki jih je prejel tožnik od A.A. s.p., so v delu, ki se nanašajo na storitve priprave proizvodnje, storitve proizvodnje in storitve trženja, fiktivni, ker prikrivajo dejstvo, da so bili delavci samostojnega podjetnika dejansko zaposleni pri tožniku. Tožnik jim je dejansko izplačal plače, zato je bil kot izplačevalec plač dolžan od teh plač obračunati tudi vse pripadajoče obveznosti (davke in prispevke) in predložiti obračune REK-1.

Na podlagi navedenega davčni organ zaključuje, da je tožnik vstopni DDV, obračunan na računih, prejetih od A.A. s.p., uveljavljal z namenom, da izkoristi sistem obračunavanja DDV in si pridobi neupravičeno korist. Ker gre za navidezne račune in ker je z njimi tožnik pridobil neupravičeno korist v skladu z določbo a) točke prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov v skupni višini 79.345,01 EUR. Glede dveh računov (račun št. 110005 z dne 31. 5. 2011 z DDV višini 5.855.52 EUR in račun št. 110006 z dne 30. 6. 2011 z DDV v višini 5.568,83 EUR), glede katerih je tožnik tudi uveljavljal vstopni DDV, pa davčni organ ugotavlja, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo neplačanega DDV od transakcij s A.A. s.p. Tožniku je namreč davčni organ poslal obvestilo z dne 17. 6. 2011 in ga obvestil o njegovi solidarni odgovornosti, v skladu z določbo drugega odstavka 76b. člena ZDDV-1, zaradi česar DDV iz teh dveh računov ni zajet v neupravičeno uveljavljenem znesku vstopnega DDV.

Hkrati je bilo ugotovljeno, da tožnik kot plačnik davka davčnemu organu ni predložil obračunov davčnih odtegljajev in obračune prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja na dan izplačila dohodka, s čimer je kršil določila prvega odstavka 284. člena in drugega odstavka 353. člena ZDavP-2. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik fizičnim osebam, prijavljenim pri A.A. s.p., izplačeval neto plače, povračila prehrane med delom in prevoza na delo. V tabeli 13 (stran 43 do 51 izpodbijane odločbe) so razvidna vsa izplačila za plače za obdobje od januarja 2010 do junija 2011, ki jih je tožnik izplačal iz svojega transakcijskega računa. Na osnovi podatkov iz uradnih evidenc davčnega organa je bilo ugotovljeno, katere delavce je v letu 2010 in 2011 zaposlovala povezana oseba A.A. s.p. Primerjal je izplačila njihovih osebnih prejemkov in ugotovil, da je tožnik tem zaposlencem izplačal neto plačo in povračila v istih zneskih, kot so bili izkazani na njihovih plačilnih listah. Zato je obračunal obveznosti, ki bi jih tožnik moral obračunati in plačati ob samem izplačilu plač v skladu s 37. členom in 41. členom Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) v povezavi z 283. členom in 285. členom ZDavP-2 in prispevke za socialno varnost. Glede obračunavanja in plačevanja prispevkov za socialno varnost se sklicuje na Zakon o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV). Iz tabele 15 (ki se začne na 53. strani izpodbijane odločbe) so razvidni obračuni plač za neformalno zaposlene delavce po mesecih od januarja 2010 do junija 2011 in obračunani prispevki za socialno varnost in akontacija dohodnine od izplačanih plač za isto davčno obdobje ter obresti. Davčni organ zaključuje, da je tožnik kot izplačevalec dohodkov za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011 dolžan plačati obveznosti v skupnem znesku 121.826,76 EUR ter obresti v višini 2.347,37 EUR.

Davčni organ je nadalje ugotovil, da je tožnik v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 navedel nepravilne podatke v zvezi z odhodki iz naslova storitev pri proizvajanju proizvodov in odhodki iz naslova plač, s čimer je kršil določila prvega odstavka 10. člena ZDavP-2. Ugotovitve v zvezi z uveljavljanjem vstopnega DDV na podlagi navideznih računov vplivajo tudi na uveljavljanje odhodkov iz naslova storitev pri proizvajanju proizvodov in odhodkov iz naslova plač. Tožniku se ne priznajo odhodki storitev pri proizvajanju proizvodov, uveljavljeni na podlagi računov, prejetih za obdobje od januarja do decembra 2010, od A.A. s.p., navedeni od zaporedne številke 1 do zaporedne številke 12 v tabeli 4, stolpec 5, na 22. strani izpodbijane odločbe, v znesku 295.797,87 EUR. Ker pa je bil tožnik dolžan od plač, izplačanih delavcem, formalno zaposlenih pri A.A. s.p., obračunati davke in prispevke, se mu iz tega naslova dodatno priznajo odhodki iz naslova plač v skupnem znesku 263.817,19 EUR. Zato se tožniku davčno priznani odhodki za leto 2010 zmanjšajo za 31.980,68 EUR. Davčni organ je s tem ugotovil novo davčno obveznost v višini 18.416,67 EUR, kar je za 6.396,14 EUR več, kot je tožnik obračunal in vplačal v predpisanem roku za leto 2010. Tožniku naložena obveznost za doplačilo davka za leto 2010 znaša 6.396,14 EUR (tabela 17 na 212. strani izpodbijane odločbe) ter obresti v višini 113.41 EUR. Tožniku je naloženo še plačilo akontacije za leto 2011 v skupni višini 6.396 EUR (tabela 19 na 213. strani izpodbijane odločbe) ter obresti v skupni višini 75,40 EUR.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil, saj je odločitev prvostopenjskega organa ocenil kot pravilno in zakonito.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge napačne uporaba materialnega prava, kršitve določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik navaja, da je v postopku DIN bil v sklepni fazi opravljen zaključni razgovor, na katerem pa tožnikovim predstavnikom ni bilo v celoti predočeno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik je glede navedenega že v postopku dal pripombe na zapisnik, ki pa jih davčni organ ni upošteval in je vseeno izdal izpodbijano odločbo, ponujenih dokazov pa ni izvedel. Davčni organ je pavšalno in neargumentirano zavrnil tudi tožnikovo pritožbo ter s tem kršil pravila postopka. Tožnik se ne strinja z odločitvijo davčnega organa, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od računov, ki jih je prejel od A.A. s.p. v skupni višini 79.345,01 EUR. Nepravilno je sklepanje davčnega organa, da naj bi delavci A.A. s.p. delali za tožnika. Do takih ugotovitev je davčni organ prišel z laično in povsem neznano „računsko“ metodo, ki ni znanstveno in strokovno izkazana ali utemeljena, še manj pa preizkušena in ne upošteva panožnih posebnosti oziroma delovnega procesa pri proizvodnji kuhinj. Tožnik poudarja, da so za izdelavo končnega produkta delali tako delavci, zaposleni v proizvodnji pri njemu, kot tudi delavci, ki jih je zagotovil A.A. s.p., ni pa zaračunano delo s strani slednjega odraženo zgolj v dejanskem delu 4,4 delavcev, ampak vseh. Opravljene storitve takega dela se namreč v tožnikovi stroki zaračunavajo povsem drugače.

Tožnik navaja, da je bila pri obračunu opravljenega dela, ki ga je zagotovil A.A. s.p., med strankama podlaga za obračun Pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 13. 7. 2007, v kateri so določene urne postavke, ki pa ne predstavljajo dejanske ure opravljenega dela enega delavca, ampak ure dela, ki jih A.A. s.p. kot druga pogodbena stranka z celotnim svojim delovnim aparatom vloži oziroma opravi. Predlaga, da o tem poda mnenje sodni izvedenec ekonomske stroke. Ne strinja se tudi z zaključkom davčnega organa, da med tožnikom in A.A. s.p. obstaja povezanost, ki izhaja iz povezanosti med družinskimi člani (B.B.) kakor tudi povezanost na podlagi pogodbe. Dejstvo, da je med subjektoma sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, samo po sebi še ne pomeni avtomatično povezanosti ne po ZDDPO-2 ne po ZGD-1. Poleg tega med njima sklenjena pogodba ni take narave in vsebine, da bi lahko en subjekt obvladoval drugega, ampak je sklenjena skladno z načelom pogodbene svobode. Tožnik pa še dodatno poudarja, da je napačen tudi zaključek davčnega organa, da je bil A.A. s.p. tisti prevladujoči poslovni subjekt, ki naj bi bil v konkretnem poslovnem sodelovanju prevladujoč. Ključni del celotnega procesa proizvodnje kuhinj je bil prav na tožniku, da je ob utečeni proizvodnji kuhinj našel dovolj plačilno sposobnih kupcev, ki so tudi dejansko kupili te kuhinje in tako omogočili tožniku poslovno uspešno poslovanje. Med tožnikom in A.A. s.p. pa tudi ne gre za povezanost v smislu povezanosti zaradi družinskih razmerij, kot to napačno navaja davčni organ. Tožnik poudarja, da B.B. in A.A. nista v nobenem družinskem razmerju oziroma partnerskem razmerju že od leta 2002, da živita na ločenih naslovih in da B.B. nima nobenih vezi z A.A.. Zgolj dejstvo, da sta bila nekoč izvenzakonska partnerja in da imata skupne otroke, pa ne pomeni, da je tudi pri opravljanju funkcij v njunih ločenih podjetjih podana povezanost. Tožnik predlaga zaslišanje B.B. in A.A.. Omenjena imata ločena naslova, B.B. pa tudi ne živi skupaj z mamo A.A.

Tožnik se tudi ne strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da so računi, ki jih je tožniku izdal A.A. s.p., fiktivni, ker naj bi prikrivali dejstvo, da so bili delavci A.A. s.p. dejansko zaposleni pri tožniku, ter da so bili neformalno zaposleni pri tožniku. Izračuni davčnega organa so nepravilni, ker je le-ta do teh izračunov prišel z laično in nepoznano metodo. Prav tako instituta neformalne zaposlitve področna delovnopravna zakonodaja sploh ne pozna. Vsi delavci A.A. s.p. so imeli z njim sklenjene veljavne in zakonite pogodbe o zaposlitvi, skladno z Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). To v izjavi z dne 3. 4. 2012 potrjuje tudi A.A. ter vodilni delavci, zaposleni pri A.A. s.p. Zavrača tudi očitek, da je tožnik vedel, da A.A. s.p. ne poravnava svojih obveznosti. Tožnik poudarja, da ni vedel, da subjekt, s katerim poslovno sodeluje, ne bo plačeval svojih davčnih obveznosti. Možno pa tudi ni sklepanje, da je sodelovanje tožnika z neplačnikom DDV imelo za tožnika kakršno koli korist, saj je tožnik DDV po prejetih računih plačal. Tožnik tudi nima pooblastil, da bi vpogledal v evidence, iz katerih je izhajalo, da je A.A. s.p. davčni dolžnik. Zavrača tudi očitek, da je pri tožniku bila zaposlena ista računovodkinja, ki je prej podobne naloge opravljala pri A.A. s.p., saj to ne kaže na to, da je bil tožnik seznanjen s stanjem preteklih neplačil A.A. s.p. Navaja, da je bil prvič seznanjen z neplačevanjem obveznosti A.A. s.p. šele, ko mu je davčni organ v juniju 2011 poslal obvestilo in od njega terjal solidarno odgovornost. Ob tem ga davčni organ ni seznanil tudi z dejstvom, da A.A. s.p. tudi ne plačuje prispevkov in obveznosti iz plač. Meni, da je v obravnavani zadevi neupravičeno tudi sklicevanje davčnega organa na prakso Sodišča EU. V zadevi namreč niso izkazane objektivne okoliščine na tožnikovi strani, da bi mu bilo mogoče očitati, da je vedel, da sodeluje pri goljufivi transakciji. Prav tako je nepravilen zaključek davčnega organa, da je šlo za navidezen posel in za neverodostojne fiktivne listine. Dejstvo, da A.A. s.p. ni plačal DDV, ne more biti razlog, da se to obveznost dodatno in ponovno naloži tožniku. Tožnik je na podlagi pogodb o prevzemu dolga od A.A. s.p. izvrševal plačila neto plač in dodatkov za delavce slednjega, kar pa ne pomeni, da jim je izplačeval plače kot delodajalec, kot je zmotno skušal prikazati davčni organ. Del teh plačil je izvedel v gotovini neposredno prvemu dolžniku, saj mu je le-ta zagotovil, da bo denar uporabljen za davke in prispevke plač zaposlenih. Čeprav je šlo za gotovinska plačila, je bilo to poslovanje skladno s predpisi.

Tožnik izpodbija tudi odločitev davčnega organa, da je tožnik kot izplačevalec plač dolžan od teh plač obračunati vse pripadajoče obveznosti (davke in prispevke) v skupnem znesku 124.174,13 EUR. Tožnik je že v pritožbi in v pripombah tekom postopka pojasnil, da ni bil delodajalec očitanim delavcem niti neformalni niti prekriti ali resnični. Njihov delodajalec je bil A.A. s.p., s katerim so imeli sklenjene veljavne in zakonite pogodbe o zaposlitvi. Teh ni nihče izpodbijal ali izkazal za nične. Tožnik opozarja na začet kazenski postopek zoper pravega zavezanca za plačilo dajatev iz naslova plač očitanim delavcem, kar pa davčni organ ni upošteval. S sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I K 39414/2011 z dne 28. 11. 2013 je bil A.A. s.p. kot povratniku v podobnih kaznivih dejanjih, izrečen krivdorek ter mu izrečena zaporna kazen. Tako sodišče kot državni organi so na kazenske obsodilne sodbe vezani. Iz vseh navedenih razlogov je nepravilna tudi odločitev, s katero je tožniku odmerjen davek od dohodkov pravih oseb za leto 2010 in premalo plačana akontacija davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011. Tožnik je upravičeno zahteval tudi vrnitev stroškov postopka do izdaje izpodbijane odločbe, kar mu je prvostopenjski organ v VI. točki izreka zavrnil, zaradi česar je treba tudi v tem delu odločbo odpraviti. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožniku plača 221.406,30 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločitve (tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa), zaradi česar se sodišča v izogib ponavljanju sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1) glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je tožniku, potem ko je pri njem opravil postopek DIN, odmeril DDV v skupnem znesku 79.345,01 EUR ter pripadajoče obresti v skupnem znesku 1.580,16 EUR. Gre za DDV, ki ga je tožnik obračunal od računov, ki jih je prejel od A.A. s.p. in ki se nanašajo na davčna obdobja od januarja 2010 do aprila 2011. Po ugotovitvi davčnega organa so računi, ki jih je prejel tožnik od A.A. s.p. v delu, ki se nanašajo na storitve priprave proizvodnje, storitve proizvodnje in storitve trženja, fiktivni, ker prekrivajo dejstvo, da so bili delavci izdajatelja računa (samostojnega podjetnika) dejansko zaposleni pri tožniku. Z navedenimi zaključki davčnega organa pa se strinja tudi sodišče.

Iz dejanskega stanja v predmetni zadevi izhaja, da je tožnik, katerega dejavnost je proizvodnja kuhinjskega pohištva, v relevantnih davčnih obdobjih prejel 18 računov od A.A. s.p. Iz navedenih računov izhaja, da se nanašajo na opravljeno število ur za storitve priprave proizvodnje, proizvodnje in trženja. Iz števila tako opravljenih ur je davčni organ ugotovil, koliko zaposlenih bi opravljalo navedena dela v posameznem obdobju oziroma kakšnemu številu delavcev ustreza opravljeno delo. Na tej podlagi je utemeljil zaključek, da brez delavcev, ki so bili uradno zaposleni pri A.A. s.p., dejansko pa so opravljali dela in naloge za tožnika, proizvodnja pohištva sploh ne bi bila mogoča. Z navedenimi ugotovitvami pa se strinja tudi sodišče.

Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da gre pri tožniku in A.A. s.p. za povezani osebi. V postopku so bile glede omenjenih dveh subjektov ugotovljene naslednje okoliščine: - registrirana sta na istem naslovu; - imata isto ime v nazivu družbe; - B.B., ki je bila v obdobju od 13. 7. 2007 do 29. 10. 2010 edina družbenica in direktorica tožnika, je bila pred tem zaposlena pri A.A. s.p.; - B.B. in A.A. imata dva otroka, od katerih je eden zaposlen pri tožniku. Stalno prebivališče B.B. je tudi stalno prebivališče obeh otrok in matere A.A. s.p. B.B. je bila v preteklem obdobju izvenzakonska partnerica A.A. s.p.; - B.B. je tudi podpisnica Pogodbe o medsebojnem sodelovanju, sklenjene 13. 7. 2007 med tožnikom in A.A. s.p.; - tožnik je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 1. 2011 od B.B. odkupil stroje in opremo v vrednosti 216.700,00 EUR, 16. 2. 2011 pa je odkupil nepremičnino parc. št. 243/6 k. o. … v vrednosti 120.000,00 EUR; - računovodske posle za tožnika, kakor tudi za A.A. s.p., vodi C.C., ki je bila do 26. 9. 2011 zaposlena pri A.A. s.p., od 27. 9. dalje pa je zaposlena pri tožniku; - postopno prehajanje zaposlencev od A.A. s.p. k tožniku; tožnik je 27. 9. 2011 sklenil delovno razmerje z 10 zaposlenci, ki so bili do 26. 9. 2011 zaposleni pri A.A. s.p.; tožnik je s kupcem D. d.d., 17. 12. 2007 sklenil kupno pogodbo, s katero sta se v 2. členu dogovorila o okvirni vrednosti blaga, ki je znašala 1.000.000,00 EUR. Tožnik je pri sklepanju takšne pogodbe moral vedeti, da jo lahko izvrši, ter da ima na razpolago dovolj delovne sile; - iz postopka DIN pri A.A. s.p. je ugotovil, da se 330.918,00 EUR (97,65%) nanaša na račune, izdane tožniku. A.A. s.p. je v letu 2010 izdal račun še drugemu kupcu v višini 7.950,00 EUR (2,35 % vseh prihodkov), v prvem polletju 2011 pa je opravljal storitve izključno za tožnika.

Iz drugega odstavka 17. člena ZDDPO-2 izhaja, da se za povezani osebi štejeta tudi rezident in fizična oseba, ki opravlja dejavnost, če ima ista fizična oseba ali njeni družinski člani v rezidentu najmanj 25% vrednosti ali števila delnic ali deležev v kapitalu, upravljanju ali nadzoru oziroma glasovalnih pravic ali obvladuje rezidenta na podlagi pogodbe na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Sodišče se strinja z zaključki drugostopenjskega organa, da za pojem povezanih oseb ni nujno, da gre za obvladovanje preko kapitalske povezanosti. Za povezanost oseb gre tudi takrat, kadar so osebe medsebojno povezane na podlagi pogodbe ter se pogoji transakcij razlikujejo od pogojev, ki bi bili med nepovezanimi osebami. Pravilna je dokazna ocena obeh davčnih organov, da gre v konkretni zadevi za poslovno povezanost obeh subjektov. Poslovna povezanost obeh subjektov se v obravnavanem primeru kaže zlasti v tem, da brez dela zaposlencev, ki so bili formalno zaposleni pri A.A. s.p., v resnici pa so opravljali delo pri tožniku, bi bila proizvodna v takšnem obsegu, kot jo opravlja tožnik, nemogoča. Ugotovitve v postopku v obravnavani zadevi utemeljujejo zaključek, da gre pri opisanem poslovnem sodelovanju za obvladovanje subjekta na podlagi pogodbe na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami. Torej gre za povezani osebi po drugem odstavku 17. člena ZDDPO-2.

Prvostopenjski organ je zaključil, da med obema subjektoma obstoja tudi družinska povezanost, ki jo opredeljuje tretji odstavek 17. člena ZDDPO-2 (povezanost med B.B. in A.A.). Sodišče se strinja z zaključkom drugostopenjskega organa, da glede na ugotovljeno poslovno povezanost obeh subjektov po drugem odstavku 17. člena ZDDPO-2, za zadevo ni bistveno ali obstoja med njima tudi družinska povezanost iz tretjega odstavka 17. člena ZDDPO-2. Zato sodišče, enako kot drugostopenjski organ, ni presojalo tožnikovih ugovorov, da med subjektoma ne obstaja družinska povezanost. Obstoj poslovne povezanosti med obema subjektoma pa ne izkazuje zgolj med subjektoma sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, na kar se sklicuje tožnik, pač pa izhaja iz še drugih okoliščin, ki jih je ugotovil davčni organ. Tak način poslovanja, kot v konkretni zadevi, zagotovo ne bi bil dogovorjen med nepovezanimi subjekti. Obstoj poslovne povezanosti med subjektoma in fiktivnost računov, ki jih je tožniku izdal A.A. s.p. pa so okoliščine, zaradi katerih tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 Halifax plc z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 Optigen Ltd. z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012.

V zadevi ni sporno, da je tožnik v obdobju od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011 prejel račune s strani povezane osebe A.A. s.p., v katerih so bile zaračunane storitve po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 13. 7. 2007. Na podlagi navedenih računov je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da so navedeni računi navidezni, fiktivni, saj ne temeljijo na resničnih transakcijah, njihov izključni namen je bil v tem, da je bila na ta način izvedena utaja DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan. Tožniku pa je utemeljeno očitano, da je vedel oziroma bi glede na okoliščine primera moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je utaja DDV. Navedeni zaključek temelji na ugotovitvi, da je tožnik prejel predmetne račune s strani povezane osebe. Na računih je bil izkazan DDV, ki pa ga izdajatelj računov ni plačal in ga tudi ni mogel plačati, saj je imel blokiran transakcijski račun. Pri tem je pomembno tudi dejstvo, da je tožnik račune, ki jih je prejel s strani povezane osebe poravnaval na podlagi pogodb o prevzemu dajatev in v gotovini.

Zato je tudi po presoji sodišča utemeljen zaključek, da je tožnik glede na insolventnost A.A. s.p., s tem, ko mu je plačeval v gotovini, zavestno škodil upnikom, ki jim je A.A. s.p. ostal dolžan, in med katerimi je največji upnik ravno proračun države. Iz omenjenega načina poslovanja med tožnikom in povezano osebo A.A. s.p., ki je prikrivalo dejstvo, da so bili delavci povezane osebe dejansko zaposleni pri tožniku, izhaja, da je tožnik opravil storitve sam. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da se je tožnik s takšnim načinom poslovanja moral zavedati, da navedene transakcije pripeljejo do davčne zatajitve. Utemeljen je zaključek, da se je na ta način poskušalo izogniti plačilu DDV, ki ga je tožniku zaračunala povezana oseba, tožnik pa je na podlagi teh računov uveljavljal vstopni DDV. Navedeni zaključek dodatno utemeljujejo naslednje okoliščine: oba subjekta sta delovala na istem naslovu, pod istim imenom, knjigovodske in računovodske storitve jima je opravljala ista oseba, postopno prehajanje zaposlencev od A.A. s.p. k tožniku. Tožnik je delavcem, ki so bili formalno zaposleni pri povezani osebi, poleg plač plačeval še druge stroške (npr. dobava čevljev, plačilo seminarjev).

Zato tudi po presoji sodišča v zadevi ni izpolnjen 4. pogoj iz 23. točke te sodbe za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov, saj ugotovitve v postopku dajejo podlago za zaključek, da gre za zlorabo sistema DDV, kar potrjuje tako navideznost računov kot tožnikove vedenje za kakšno situacijo gre. Na podlagi tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2 pa navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Iz pojasnjenih razlogov tožnikovi ugovori, da pomeni izpodbijana odločba kršitev sodne prakse SEU ter da tožnik ni vedel za neplačevanje DDV s strani izdajatelja računov, niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev ne temelji zgolj na ugotovitvi o neplačevanju DDV s strani izdajatelja računov, ampak temelji na celotni opisani transakciji, iz katere je razvidno, da gre za usklajeno delovanje povezanih subjektov z namenom zlorabe DDV. Povezanost subjektov sicer ni pogoj za sklepanje o navideznosti pravnih poslov, v obravnavani zadevi pa je to okoliščina, ki toliko bolj kaže na možnost delovanja z namenom dosege cilja, ki je v zlorabi sistema DDV. Sodišče sledi ugotovitvam obeh davčnih organov, saj iz celotne verige predmetnih transakcij izhaja, da predstavlja usklajeno delovanje povezanih subjektov z namenom zlorabe sistema DDV. Slednje pa tudi ni v skladu z namenom Direktive 2006/112, ki jo je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi davčni zavezanec uveljavljal pravico do odbitka DDV v primeru, ko je na podlagi objektivnih elementov dokazano, da se je na to pravico skliceval z goljufijo ali zlorabo. Davčni organ je s stališča davčne zakonodaje v obravnavani zadevi ugotavljal, ali gre za dovoljeno davčno optimizacijo, kar je legitimen cilj vsakega gospodarskega subjekta, ali pa gre za sklepanje poslov z namenom davčne zlorabe. V obravnavani zadevi je utemeljeno zaključil, da gre za transakcije z namenom neupravičene pridobitve davčne ugodnosti. Iz navedenih razlogov tožniku utemeljeno ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov na podlagi 63. člena ZDDV-1.

Na podlagi ugotovitev v postopku, da so delavci, ki so bili formalno zaposleni pri A.A. s.p., dejansko delali za tožnika, je davčni organ tožniku tudi utemeljeno naložil v plačilo davke in prispevke od dohodkov fizičnih oseb iz naslova zaposlitve za obdobje od 1. 1. 2010 do 30. 6. 2011. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je A.A. s.p. tožniku odprodal (zaradi zadolženosti) vso proizvodnjo, blagovno znamko, vse stroje z opremo in nepremičnine. Posledično je bila podpisana tudi Pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 13. 7. 2007. V ta sklop prenosa pa naj bi bila vključena tudi prezaposlitev večine zaposlencev A.A. s.p. Pri tem je pomembno, da so se obravnavani posli prenosa oz. odprodaje odvijali med povezanima osebama. S pogodbo z dne 13. 7. 2007 se je A.A. s.p. zavezal, da za tožnika opravlja dela in naloge s področja priprave proizvodnje, storitve proizvodnje, storitve trženja, torej storitve, za katere je registriran tožnik. Povezani osebi sta za plačevanje računov, ki jih je tožniku izstavil A.A. s.p., sklepali pogodbe o prevzemu dolga. Na podlagi teh pogodb je bilo poravnanih računov za 288.325,47 EUR, ki se nanašajo na poplačilo neto plač in povračilo stroškov zaposlencem A.A. s.p. Takih pogodb pa omenjeni povezani osebi nista sklepali za poravnavo davkov in prispevkov iz plač ter akontacij dohodnine. Po navedbah tožnika bi naj za poravnavo davkov in prispevkov iz plač tožnik izvajalcu izplačeval gotovino, skupaj gotovinska izplačila v obravnavanem obdobju znašajo 259.890,66 EUR. Povezana oseba je tožniku izstavljala račune za stroške plač, ki pa jih ni poravnala. Neto plače zaposlenih pri A.A. s.p. je poravnaval tožnik na podlagi pogodb o prevzemu dolga in gotovinsko. Na ta način je omogočil, da povezana oseba, ki je imela blokirane račune, sredstev na račune ni prejela.

Na podlagi omenjenih ugotovitev (da gre za povezani osebi, da je prva insolventna in ne poravnava svojih obveznosti, da je na drugo prenesena proizvodnja, da so bila plačila med povezanima osebama izvedena zgolj na podlagi pogodb o prevzemu dolga in gotovinsko, da so delavci delo opravljali, da so bile plače izplačane, dajatve pa niso bile odtegnjene), je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek, da je formalno zaposlitev delavcev pri povezani osebi, kot tudi sklenjene pogodbe, šteti za navidezni posel. Posel, ki se z navideznim poslom prikriva pa je ta, da so delavci dejansko opravljali dela za tožnika, ki je bil zato tudi dolžan, da jim izplača plače. Bistvena posledica tožnikovega ravnanja namreč je, da so obveznosti za davke in prispevke od osebnih prejemkov za delavce izkazane pri A.A. s.p., ki je bil nelikviden in je imel blokirane vse račune, tožnik pa je, ker je obveznosti za delo od delavcev poravnaval le v višini izplačanih neto plač, bil razbremenjen vseh bruto stroškov dela.

Pravilno se davčni organ sklicuje na 74. člen ZDavP-2, po katerem je pri obdavčitvi bistveno, da se poslovne dogodke presoja po njihovi vsebini. Tožnik in A.A. s.p. sta sklenila pogodbo o sodelovanju, s čimer sta prekrila ekonomsko vsebino posla, ki je obdavčen (dejanska zaposlitev delavcev pri tožniku). Davki in prispevki tako pri nobeni od povezanih oseb niso bili odtegnjeni, čeprav so bile plače pri tožniku izplačane, pri povezani osebi pa obračunane. Tudi po presoji sodišča se tako v skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2, glede na vsebino poslov in ugotovljena dejstva, tožnika pravilno obravnava kot plačnika davkov in prispevkov. Zato je davčni organ v skladu z 283. členom in 353. členom ZDavP-2, ki določata, da morajo biti akontacija dohodnine in prispevki za socialno varnosti plačani na dan izplačila plač, opravil ponovni obračun davkov in prispevkov za izplačane neto plače ter za obdobje od januarja 2010 do junija 2011 obračunal obveznosti, ki bi jih tožnik moral obračunati in plačati ob samem izplačilu plač.

Davčni organ je v postopku tudi ugotovil, da je tožnik v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 navedel nepravilne podatke v zvezi z odhodki iz naslova storitev pri proizvajanju proizvodov in odhodkov iz naslova plač. Tožniku se utemeljeno ne priznajo odhodki storitev pri proizvajanju proizvodov, ki jih je uveljavljal na podlagi računov od povezane osebe (A.A. s.p.) v skupnem znesku 295.797,87 EUR, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da so navedeni računi navidezni. Ker pa je bil tožnik dolžan od plač, izplačnih delavcem, formalno zaposlenih pri A.A. s.p., obračunati davke in prispevke, se mu iz tega naslova dodatno priznajo odhodki iz naslova plač v skupnem znesku 263.817,19 EUR. Zato se na podlagi navedenih ugotovitev davčnega organa, utemeljeno davčno priznani odhodki za leto 2010 zmanjšajo za 31.980,68 EUR, obveznost za doplačilo davka za leto 2010 pa znaša 6.396,14 EUR ter od navedenega zneska pripadajoče obresti. Tožniku je utemeljeno dodatno odmerjena premalo plačana akontacija davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2011 od 31. 12. 2011 v znesku 6.396,12 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi. Tudi po presoji sodišča je odločitev, ko davčni organ tožniku ni priznal navedenih stroškov kot odhodkov, pravilna in ima podlago v 29. členu ZDDPO-2. Iz slednjega namreč izhaja, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu.

Iz vseh pojasnjenih razlogov tožnikovi ugovori niso utemeljeni, materialno pravo pa je bilo po presoji sodišča v zadevi pravilno uporabljeno. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da so bile v postopku storjene kršitve pravil postopka. Davčni organ je postopek vodil po določbah ZDavP-2. V postopku DIN je pred sestavo zapisnika opravil s tožnikom sklepni razgovor po drugem odstavku 139. členu ZDavP-2, nato pa na podlagi 140. člena ZDavP-2 sestavil zapisnik in ga vročil tožniku. Zato tudi sodišče, iz istih razlogov kot pritožbeni organ, zavrača tožnikove ugovore, da tožniku v zaključnem razgovoru ni bilo v celoti predočeno ugotovljeno dejansko stanje, ter da naj bi bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka.

Sodišče sprejema kot pravilne tudi zaključke obeh davčnih organov, iz katerih izhaja, da so delavci A.A. s.p. dejansko zaposleni pri tožniku, tožnikove ugovore, da so pri takem zaključku uporabljeni izračuni nepravilni, pa zavrača. Tožnikovi ugovori so namreč povsem pavšalni in z ničemer utemeljeni. Pri tem je prav tako nerelevantno tožnikovo sklicevanje na ZDR, saj gre v predmetni zadevi za presojanje poslovnih dogodkov z davčnopravnega vidika. Po presoji sodišča sta oba davčna organa zadostno utemeljila, zakaj je tožniku očitano, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je bil dobroveren. Na odločitev v zadevi pa prav tako ne vpliva tožnikovo sklicevanje na kazenski postopek, ki naj bi tekel zoper A.A. s.p., ker ni delavcem plačeval dajatev iz naslova plač.

Pravilna je tudi ugotovitev iz V. točke izreka izpodbijane odločbe, da je tožnik račune prejete od A.A. s.p. plačeval v gotovini v nasprotju z določili 36. člena ZDavP-2. Iz navedene določbe namreč izhaja obveznost nakazovanja plačil in prejemkov na transakcijske račune. Prav tako je pravilna odločitev v VI. točki izreka izpodbijane odločbe, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za povrnitev stroškov. Iz petega odstavka 79. člena ZDavP-2 namreč izhaja, da če so bile v postopku DIN ugotovljene nepravilnosti, ki imajo za posledico višjo davčno obveznost, trpi stroške postopka iz tretjega odstavka tega člena zavezanec za davek.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.01.2016

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 169/2015
• sodba I U 527/2012
• sodba I U 529/2012