UPRS sodba I U 681/2014

Jedro

v izpodbijanem sklepu se tožena stranka ni opredelila do tega, zakaj ni upoštevala stališča sodišča, ki se tiče postopka, torej zakaj ni upoštevala določbe drugega odstavka 268. člena ZUP, ki določa, da je zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti dovoljena pritožba

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 60121-1192/2005-MVZT/122 z dne 14. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (ministrstvo) je (v ponovljenem postopku) dne 28. 1. 2014 izdalo sklep, s katerim je pod 1. točko izreka odločilo, da se postopek priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v zvezi z ugotavljanjem enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova s slovenskim strokovnim oziroma znanstvenim naslovom, ki ga je na tožnikovo zahtevo z dne 15. 11. 2005 vodilo in ga z izdajo odločbe št. 60121-1192/2005 z dne 27. 2. 2006 zaključilo (to) ministrstvo, obnovi in pod 2. točko izreka odločilo, da dodatni stroški v postopku izdaje tega sklepa niso nastali.

V svoji obrazložitvi navaja, da je z odločbo z dne 27. 2. 2006 odločilo, da je naslov doktor pravnih nauka, ki ga je tožniku z listino o izobraževanju Diploma o stečenem naučnom stepenu doktora nauka št. … z dne 11. novembra 2005 podelila ustanova Univerzitet u Kragujevcu, Pravni fakultet u Kragujevcu, Srbija in Črna Gora enakovreden slovenskemu znanstvenemu naslovu doktor znanosti po doktorskem programu Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in da lahko tožnik v Republiki Sloveniji uporablja slovenski znanstveni naslov doktor znanosti.

Dalje navaja, da je po izdaji navedene odločbe, dne 30. 6. 2008 prejelo anonimno pismo z informacijami, da naj bi tožnik del svoje doktorske naloge prepisal iz magistrske naloge dr. A.A., del pa iz predloga Zakona o dohodnini z dne 16. 12. 2003, ki je bil obravnavan na prvi obravnavi na 35. redni seji Državnega zbora Republike Slovenije (predlog zakona). Na podlagi pribavljene dokumentacije in sicer izvirnega magistrskega dela dr. A.A. ter predloga zakona je dne 5. 2. 2009 izdalo sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti. Zoper ta sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Vlada RS z odločbo dne 17. 12. 2009 zavrnila. Zoper odločbo Vlade RS je tožnik vložil tožbo na Upravno sodišče, ki je tožbi tožnika ugodilo in odločbo Vlade RS odpravilo. Na podlagi vložene revizije ministrstva je Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. X Ips 16/2012 z dne 10. 7. 2013 reviziji ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje Upravnemu sodišču. Le-to je s sodbo opr. št. I U 1182/2013-51 z dne 16. 12. 2013 odločilo, da se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na dovolitev obnove postopka zaradi dokaza predloga zakona, odpravi in se zadeva v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Navedlo je, da prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi ni obrazložil pravočasnosti obnove postopka oziroma kako je časovno oziroma terminsko štel, da je predlog pravočasen.

V ponovljenem postopku obnove je zato zelo skrbno presojalo pridobivanje novih dejstev in dokazov. Izvirno magistrsko nalogo je prejelo dne 6. 1. 2009, predlog zakona v e-različici pa dne 13. 1. 2009. Ugotovilo je, da je vsebina doktorskega dela tožnika po večini enaka vsebini dela magistrske naloge in dela predloga zakona, zato je po uradni dolžnosti odločilo, da se postopek obnovi. Obnova postopka je podana v zakonskem roku, v skladu z 263. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj so nova dejstva in dokazi, ki predstavljajo obnovitveni razlog po 1. točki 260. člena ZUP, postali znani dne 13. 1. 2009.

Tožnik je zoper uvodoma navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je ministrstvo s sklepom z dne 14. 3. 2014 kot nedovoljeno zavrglo. V obrazložitvi navaja, da je v tretjem odstavku 13. člena ZUP določeno, da je v primeru, ko je za odločanje na prvi stopnji pristojno ministrstvo, pritožba dovoljena samo v primeru, če tako določa materialni zakon. V predmetnem primeru pa materialni zakon, to je Zakon o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI), ne določa možnosti pritožbe v tem postopku. Enako je določeno tudi v 230. členu ZUP, ki določa, da je zoper odločbo, ki jo na prvi stopnji izda ministrstvo, dovoljena pritožba le, kadar je to z zakonom določeno.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da izpodbijani sklep ni pravilen in ni zakonit. Napačno je stališče tožene stranke, da zoper izpodbijani sklep ni mogoča pritožba po redni upravni poti in je bil v tem smislu tudi napačen pravni pouk na odločbi upravnega organa z dne 28. 1. 2014. Sklicuje se na 35. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUP, ki določa, da se v drugem odstavku 268. člena na koncu stavka doda besedilo:“ „Zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti je dovoljena pritožba". Ker je drugostopenjski organ pritožbo tožnika zavrgel namesto da bi jo vsebinsko obravnaval, je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišču predlaga, da drugostopenjski sklep odpravi in drugostopenjskemu organu naloži vsebinsko obravnavanje pritožbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da obnovo postopka po uradni dolžnosti ali na predlog prične organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog, z izdajo sklepa o dovolitvi in obsegu obnove postopka. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba samo v primeru, kadar je sklep izdal organ prve stopnje in je v določenih zadevah pritožba dopustna. Če pa je izdal sklep organ druge stopnje ali organ prve stopnje, ki na določenem področju po področnih predpisih izdaja že dokončne odločbe in druge akte, pritožbe ni, dopusten pa je upravni spor. Ker je izpodbijani sklep izdalo ministrstvo in zakon izrecno ne določa možnosti pritožbe, hkrati pa je tožniku z upravnim sporom zagotovljen enak standard pravnega varstva, je prepričana, da je izpodbijani sklep zakonit. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa sodišče v upravnem sporu odloča samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena).

Izpodbijani sklep je bil izdan po sklepu Upravnega sodišča opr. št. I U 414/2009 z dne 14. 7. 2009. S tem sklepom je sodišče tožbo tožnika zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti (kot preuranjeno) zavrglo. V obrazložitvi sklepa je opozorilo na nepravilno zapisan pravni pouk v sklepu o obnovi postopka po uradni dolžnosti in hkrati opozorilo na določbo drugega odstavka 268. člena ZUP, ki določa, da je zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti dovoljena pritožba. Navedlo je še, da bi moral tožnik pred vložitvijo tožbe počakati na odločitev pristojnega organa o pritožbi.

Iz (sedaj) izpodbijanega sklepa (ponovno) izhaja, da gre za dokončen upravni akt v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1, torej za akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, zakaj tožena stranka pri svoji ponovni odločitvi ni upoštevala stališča sodišča iz sklepa z dne 14. 7. 2009. V (sedaj) izpodbijanem sklepu se tožena stranka ni opredelila do tega, zakaj ni upoštevala stališča sodišča, ki se tiče postopka, torej zakaj ni upoštevala določbe drugega odstavka 268. člena ZUP. Zato je bilo treba že iz navedenega razloga tožbi ugoditi.

Izpodbijani sklep temelji na določbah 13. in 230. člena ZUP. Navedeni določbi sta splošni zakonski določbi, ki urejata pravico do pritožbe in pristojnost za odločanje o pritožbi. Vendar pa je v konkretnem primeru treba upoštevati specialne določbe, ki urejajo obnovo postopka. V določbi drugega odstavka 268. člena ZUP pa je pravica do pritožbe specialno urejena, saj je po tej določbi zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti dovoljena pritožba. Glede na specialno zakonsko ureditev o pritožbi zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti se zato tožnik utemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 268. člena ZUP.

Sodišče je po povedanem tožbi tožnika na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati stališče sodišča, da je zoper sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti dovoljena pritožba, o kateri bo moral odločiti za to pristojen organ.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo tudi, da mu mora tožena stranka, skladno z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalen znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Določba drugega odstavka 3. člena Pravilnika pa določa, da se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR.

Datum zadnje spremembe:

16.12.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 794/2021-9
• sodba I U 1170/2009