UPRS sodba I U 1924/2014

Jedro

Odločitev tožene stranke ni pravilna in ni v skladu z napotki sodišča, da se mora opredeliti do vsebine potrdila z dne 8. 3. 1993 in do tožnikovih navedb, da mu do leta 1996 sploh ni bil dovoljen vstop v Republiko Slovenijo. Po presoji sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku obeh jasno navedenih napotkov sodišča ni upoštevala v zadostni meri.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve

št. 2140-1971/2009/16 (1322-10) z dne 28. 10. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 15 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Tožena stranka je (v ponovljenem postopku) z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za povrnitev statusa stalnega prebivalca Republike Slovenije (RS) za čas od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992 ter odločila še, da z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški. V svoji obrazložitvi navaja, da je v obravnavani zadevi že izdala odločbo z dne 14. 2. 2014, zoper katero je tožnik sprožil upravni spor. Upravno sodišče je s sodbo in sklepom I U 466/2014-16 z dne 3. 9. 2014 odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na izpodbijanje dopolnilne odločbe, zavrže in da se tožbi v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe z dne 14. 2. 2014, delno ugodi, tako da se navedena odločba v 1. točki izreka odpravi in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v ostalem delu pa se tožba zavrne.

Navaja, da je v ponovljenem postopku sledila napotkom sodišča in na podlagi listin upravnega spisa in podatkov uradnih evidenc, in sicer: evidence o državljanstvu, matičnega registra, registra stalnega prebivalstva in registra tujcev ocenila, da lahko o zadevi odloči in da za to ni potrebno tožnika posebej zaslišati. Register stalnega prebivalstva namreč izkazuje, da je tožnik na območju RS prvič prijavil stalno prebivališče dne 10. 4. 1969. Dne 20. 12. 1991 pa je tožnik podal vlogo za sprejem v državljanstvo RS na podlagi (tedanjega) 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), zato zanj dne 26. 2. 1992 niso pričele veljati določbe drugega odstavka 81. ZDRS. V skladu s 13. členom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je bil v pravicah in dolžnostih izenačen z državljani RS. Tožniku je bila z odločbo z dne 25. 9. 1992 zavrnjena prošnja za sprejem v državljanstvo. Ta odločba je bila tožnikovi pooblaščenki vročena dne 22. 10. 1992, zato so določbe Zakona o tujcih za tožnika pričele veljati dva meseca po dokončnosti negativne odločbe, to je dne 22. 12. 1992. Tega dne je v registru stalnega prebivalstva tudi evidentirana odjava njegovega stalnega prebivališča oziroma izbris iz stalnega prebivalstva.

Glede predloženega potrdila z dne 8. 3. 1993 tožena stranka navaja, da je pri izdaji tega potrdila nastala napaka, saj je po podatkih registra stalnega prebivalstva tožnik imel prijavljeno stalno prebivališče tudi v času od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da je ministrstvo na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča z dne 7. 3. 2009 tožniku izdalo dopolnilno odločbo, s katero je odločilo, da se šteje, da je tožnik v RS imel dovoljenje za stalno prebivanje od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005. Zoper to odločbo pa tožnik ni sprožil upravnega spora. Do drugih zatrjevanih okoliščin tožnika pa se tožena stranka ni opredeljevala, ker so za rešitev konkretne upravne zadeve irelevantne.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da je bil dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva RS. O tem mu je bilo dne 8. 3. 1993 tudi izdano potrdilo. V potrdilu je neresnično navedeno, da je tega dne odjavil stalno prebivališče, saj takšne odjave ni nikoli podal. Odjave tudi ni mogel podati, ker se je v tem času nahajal v Beogradu in mu vstop v Republiko Slovenijo ni bil dovoljen. Poleg tega bi bilo nelogično, da bi navedenega dne odjavil stalno prebivališče, ker je pred tem, dne 18. 12. 1991, vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo RS. V takšni dejanski in pravni situaciji, ko mu je pripisana odjava stalnega prebivališča, ko se v tem času ni nahajal v Sloveniji in ko mu vstop v Slovenijo ni bil dovoljen, je trditev tožene stranke, da je bil v času od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992 v svojih pravicah in dolžnostih izenačen z državljani RS, popolnoma iluzorna in v nasprotju z določbo 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Zaradi izbrisa mu je bil poskus prihoda v Republiko Slovenijo večkrat zavrnjen in mu je bil vizum prvič izdan v decembru 1996, zaradi bolezni njegove soproge. Ne samo, da mu je bil do leta 1996 onemogočen vstop v Republiko Slovenijo, temveč je bil razglašen tudi za

persona non grata

, kar je razvidno iz priloženega časopisa Slovenske novice z dne 6. 4. 1995. Vsega tega ne bi bilo, če dne 26. 2. 1992 ne bi bil izbrisan. V zvezi s potrdilom z dne 8. 3. 1993 je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla le, da je bila storjena napaka, ne da bi pojasnila kakšna napaka, očitno pa ta napaka sestoji v tem, da to potrdilo ne bi smelo biti izdano. Poleg tega se tožena stranka sklicuje tudi na evidenco registra stalnega prebivalstva, vendar gre za na novo vzpostavljeno evidenco, ki se gotovo bistveno razlikuje od evidence, ki je obstajala v času od 26. 2. do 22. 12. 1992. V zvezi s tem se sklicuje na priloženo depešo ministrstva o izvajanju Zakona o tujcih. Na to, da so tedanje evidence tožene stranke napačne, kaže tudi to, da je v izpodbijani odločbi navedeno, da ima stalno prebivališče v Sloveniji od leta 1969, čeprav ima prebivališče v Sloveniji že od leta 1960, v zvezi s čemer prilaga fotokopijo indeksa, da se je na Pravno fakulteto v Ljubljani vpisal leta 1960. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugotovi, da je bil tožnik tudi v času od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992 izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, zaradi česar naj mu v skladu z Zakonom o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, prisodi tudi povračilo v višini 50 EUR mesečno, tudi za čas od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, kakor tudi vračilo plačane sodne takse.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe in tožnikove navedbe zavrača kot neutemeljene. Navaja, da tožnik zoper dopolnilno odločbo, s katero mu je bilo priznano dovoljenje za stalno prebivanje v RS od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005, ni sprožil upravnega spora. Tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je bila zavrnjena in so zanj pričele veljati določbe Zakona o tujcih dva meseca od dokončnosti odločbe, to je dne 22. 12. 1992. V času reševanja tožnikove vloge za sprejem v državljanstvo pa je bil tožnik v pravicah in dolžnostih izenačen z državljani Republike Slovenije. O razlogu, zakaj je bilo tožniku izdano potrdilo z dne 8. 3. 1993, ne more ugibati; uradna evidenca pa tega ne izkazuje. Register stalnega prebivalstva pa vodijo upravne enote in je ta register povezan s centralnim računalnikom. Vendar tudi centralni računalnik, ki je neposredno povezan s Centralnim registrom prebivalstva, ne izkazuje, da bi bil tožnik dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.

Tožnik v pripravljalni vlogi poudarja, da je potrdilo z dne 8. 3. 1993 izdal pristojni državni organ, da je izdano na podlagi njegove uradne evidence, torej je pravno veljavno, saj do sedaj še ni bilo odpravljeno niti razveljavljeno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo zahtevo za povrnitev statusa stalnega prebivalca RS za čas od 26. 2. 1992 do 22. 11. 1992.

Upravno sodišče je s sodbo in sklepom v zadevi I U 466/2014-16 tožbo tožnika v delu, ki se nanaša na izpodbijanje dopolnilne odločbe z dne 7. 3. 2009 ( s katero je tožena stranka odločila, da je imel tožnik status stalnega prebivalca v RS v času od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005) zavrglo; v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe z dne 14. 2. 2014 (s katero je tožena stranka pod 1. točko izreka zavrnila tožnikovo zahtevo za povrnitev statusa stalnega prebivalca RS za čas od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992 in pod 2. točko izreka zavrnila tožnikov predlog za izdajo popravnega sklepa glede izreka dopolnilne odločbe), pa je tožbi delno ugodilo, tako da je navedeno odločbo v 1. točki izreka odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, v ostalem delu pa je tožbo zavrnilo. Sodišče je v predmetni sodbi podalo obrazložitev, zakaj je tožba v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe z dne 14. 2. 2014, delno utemeljena. Navedlo je, da je dopolnilna odločba, s katero je bilo tožniku priznano dovoljenje za stalno prebivanje v RS od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005, postala pravnomočna, vendar to ne pomeni, da sega učinek pravnomočnosti tudi za obdobje do 22. 12. 1992. Navedlo je tudi, da še vedno ostaja odprto vprašanje, kakšen status je tožnik imel do 22. 12. 1992, ker je sporno vprašanje, ali je bil tožnik dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Navedlo je še, da je tožnik dejstvo, da je bil navedenega dne izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, dokazoval s potrdilom Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 8. 3. 1993 in da je v vlogi z dne 13. 11. 2013 natančno pojasnil, kaj po njegovem mnenju pomeni vsebina tega potrdila, kot tudi, da je tožnik navajal, da mu do leta 1996 sploh ni bil dovoljen vstop v Republiko Slovenijo, do česar pa se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila, zaradi česar je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti in gre zato za bistveno kršitev določb upravnega postopka.

Po proučitvi obravnavane zadeve sodišče ugotavlja, da odločitev tožene stranke ni pravilna in da ni v skladu z napotki sodišča iz sodbe I U 466/2014-16. V tej sodbi sta bila toženi stranki dana dva jasna napotka in sicer, da se mora opredeliti do vsebine potrdila z dne 8. 3. 1993 in do tožnikovih navedb, da mu do leta 1996 sploh ni bil dovoljen vstop v Republiko Slovenijo. Po presoji sodišča tožena stranka v ponovljenem postopku obeh jasno navedenih napotkov sodišča ni upoštevala v zadostni meri. V zvezi s prvim napotkom sodišča, da se mora opredeliti do potrdila z dne 8. 3. 1993, je v izpodbijani odločbi zapisala le stavek, da ocenjuje, da gre za napako, ker podatki stalnega registra izkazujejo, da je bil tožnik stalno prijavljen tudi v času od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992. Hkrati pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe in iz podatkov v spisu izhaja, da je bila dne 26. 2 1992 evidentirana odjava tožnikovega stalnega prebivališča oziroma izbris iz registra stalnega prebivalstva. Kaj navedeno konkretno pomeni tožena stranka ni pojasnila. Do predmetnega potrdila se tožena stranka podrobneje opredeljuje v odgovoru na tožbo, vendar odgovor na tožbo ni sestavni del izpodbijanega akta, zaradi česar pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta sodišče odgovora na tožbo ne more upoštevati, saj mora biti celotna obrazložitev zajeta v samem izpodbijanem aktu. V zgoraj navedeni sodbi je bil toženi stranki dan tudi napotek, da se mora v ponovljenem postopku opredeliti do tožnikovih navedb, da vse do leta 1996 sploh ni mogel priti v Slovenijo, ker mu vstop ni bil dovoljen. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe v zvezi s tem drugim konkretnim napotkom sodišča navedla (le), da se do ostalih tožnikovih navedb ne bo opredeljevala, ker niso relevantne. Takšna obrazložitev tožene stranke pa ni v skladu z napotki sodišča.

Ker, glede na navedeno, tožena stranka z izpodbijano odločbo z dne 28. 10. 2014 ni v zadostni meri sledila napotkom sodišča iz zgoraj navedene sodbe z dne 3. 9. 2014, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zaradi kršitev pravil postopka. Navedene pomanjkljivosti bo morala tožena stranka odpraviti v ponovljenem postopku, tako da se bo pri svoji odločitvi argumentirano opredelila do predmetnega potrdila in do tožnikovih navedb, ki so relevantne za odločitev.

Glede na predmet odločanja v konkretnem primeru, to je v zvezi z izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za nazaj (za določen čas), sodišče opozarja, da bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku upoštevati, da je potrdilo z dne 8. 3. 1993 tožniku izdal Mestni sekretariat za notranje zadeve, torej državni organ. Po določbi prvega odstavka 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Po določbi 3. odstavka 179. člena ZUP morajo biti potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence in taka potrdila veljajo za javne listine. To pa pomeni, da ima navedeno potrdilo moč dokazne listine.

Na podlagi 65. člena ZUS-1 sme sodišče meritorno odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. Ker v obravnavani zadevi navedeni pogoji za meritorno odločanje po presoji sodišča niso podani, sodišče v zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije. V obravnavanem primeru glede na to, da sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije po 65. členu ZUS-1, tudi ni podlage za odločanje o tožnikovem zahtevku, da se mu prisodi odškodnina zaradi izbrisa.

Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, je sodišče, ker je tožbi ugodilo, odločilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo 3. odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek, upoštevajoč, da tožnik v upravnem sporu ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik in da je bilo o zadevi odločeno na seji senata, medtem ko bo plačani znesek terjane sodne takse tožniku povrnjen s strani sodišča po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

16.12.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1306/2015
• Sodba U 78/93
• UPRS sodba I U 310/2014