UPRS sodba I U 1073/2014

Jedro

Stališče prvostopenjskega organa ni pravilno, da tožnici ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV od nabave vozila z dne 10. 4. 2007, iz razloga, ker tožnica ob nabavi tega vozila še ni bila zavezanka za DDV. Iz sodbe Sodišča EU C-280/10 z dne 1. 3. 2012 izhaja, da je člene 9, 168 in 169 Direktive Sveta 2006/112 treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim predpisom, če niti družbenikom družbe niti sami družbi ne omogočajo uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV za naložbene izdatke, ki so jih ti družbeniki pred ustanovitvijo te družbe in pred njeno registracijo za potrebe DDV imeli za potrebe in ekonomske dejavnosti te družbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Postojna DT 0610-304/2012-2-13-2001-06 z dne 15. 6. 2012 se odpravi v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na odmero davka na dodano vrednost v višini 10.562,71 EUR in pripadajoče obresti (v zvezi z nabavo vozila znamke Audi Q7 3,0) in se v tem obsegu vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Postojna (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se tožnici odmeri davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od osnove 69.905,00 EUR, po stopnji 16,666 % , v znesku 11.540,47 EUR in pripadajoče obresti v višini 1.012,63 EUR (I. točka izreka). Pod II. točko izreka je ugotovljeno, da je tožnica obveznosti iz I. točke izreka že plačala v višini 42.474,40 EUR namesto 12.553,10 EUR, zato je upravičena do vračila preveč plačanega DDV za leta 2007, 2008 in 2009 v višini 29.921,30 EUR. Pod III. točko izreka je ugotovljeno, da je tožnica upravičena do obresti v višini 5.939,10 EUR od preveč plačanega DDV v višini 29.921,30 EUR. O stroških postopka se bo odločalo v posebnem sklepu. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (IV. in V. točki izreka). Prvostopenjski organ je pri tožnici opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) od dohodkov iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2007 do 30. 9. 2009, DDV za obdobje od 1. 5. 2007 do 30. 9. 2009 ter davka na motorna vozila od 1. 11. 2006 do 30. 9. 2009. O ugotovitvah je sestavil zapisnik 9. 11. 2009, na katerega je tožnica podala pripombe, za katere je davčni organ ugotovil, da so delno upravičene, delno pa se pripombe tožnice niso upoštevale.

Za odpravo ugotovljenih nepravilnosti je bila tožnici izdana odločba 15. 2. 2010. S slednjo je bilo tožnici naloženo plačilo akontacije dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007, v znesku 361,90 EUR in obresti v znesku 31,97 EUR (1. točka izreka); akontacija dohodnine od dohodka, doseženega z opravljanjem dejavnosti, za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2008, v znesku 2.193,99 EUR in obresti v znesku 29,91 EUR (2. točka izreka); DDV od prometa blaga in storitev v skupnem znesku 44.940,08 EUR, ki ob upoštevanju vstopnega DDV v višini 6.000,00 EUR, znaša skupaj 38.940,08 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 3.457,60 EUR (3. točka izreka). Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 12. 1. 2012 tožničini pritožbi delno ugodil in odločbo prvostopenjskega organa z dne 15. 2. 2010 odpravil v 3. točki izreka (glede DDV) in vrnil prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v ostalem delu pa pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožnici z odločbo davčnega organa z dne 8. 10. 2009, ki je pravnomočna, prepovedano opravljanje dejavnosti preprodaje motornih vozil. Tožnici je bila z odločbo prekrškovnega organa 3. 11. 2009 izrečena globa zaradi opravljanja preprodaje vozil na črno, zoper katero tožnica ni vložila zahteve za sodno varstvo. Tožnica je v krajšem časovnem obdobju preprodala večje število rabljenih vozil. Sedem vozil v letu 2007, tri vozila v letu 2008 in dve vozili v letu 2009, od katerih so bila izvzeta iz obdavčitve tri vozila, nabavljena v letu 2007. Z njihovo preprodajo je nedvoumno dosegla dohodek v svojem imenu in za svoj račun ter s tem dohodke iz dejavnosti, kot jih opredeljuje 46. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Drugostopenjski organ se strinja s tožničino navedbo, da davčni organ ni argumentirano obrazložil, zakaj je obračunal DDV od prodajne cene vozil po splošni ureditvi, glede na to, da je iz dokumentacije v spisu razvidno, da so bila vozila nabavljena po posebni ureditvi. Le dve vozili sta bili nabavljeni po splošni ureditvi, eno vozilo v letu 2007 in eno vozilo v letu 2008. Davčni oran je tožnici naložil plačilo DDV, pri tem pa glede prvega vozila tožnici ni priznal odbitka vstopnega DDV, glede drugega vozila pa je tožnici priznal pravico do odbitka vstopnega DDV.

Ponovni postopek je prvostopenjski organ opravil na podlagi obstoječe dokumentacije. Na podlagi slednje je ugotovil, da je tožnica v letih 2007, 2008 in 2009 opravljala neodvisno (samostojno) dejavnost preprodaje motornih vozil. Pri tem je s prodajo vozil po realiziranih komisijskih pogodbah presegla prag obdavčljivega prometa v višini 25.000,00 EUR in sicer s prodajo vozila znamke Audi v višini 63.375,00 EUR, po komisijski pogodbi z dne 28. 5. 2007, ki jo je sklenila s komisionarjem A. d.o.o. Tožnica bi zato od 28. 5. 2007 morala obračunavati DDV in izpolnjevati druge obveznosti po Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Davčni organ se sklicuje na določbe 101. člena do 110. člena ZDDV-1, ki obravnavajo promet prevoznih sredstev kot rabljeno blago, ki se obdavčuje po posebni ureditvi, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa ZDDV-1. V dveh primerih pa pogoji za uporabo posebne ureditve niso bili izpolnjeni, zato se je uporabila splošna ureditev. V prvem primeru je šlo za nakup in prodajo vozila znamke Audi z dne 28. 5. 2007, v drugem primeru pa za nakup in prodajo vozila znamke Audi A6 z dne 14. 1. 2008.

Davčni organ je zato v postopku DIN pri prodaji teh dveh osebnih motornih vozil od prodajnih vrednosti obračunal DDV po splošni ureditvi, pri ostalih avtomobilih pa po posebni ureditvi. Po splošni ureditvi je v prvem primeru obračunal DDV v višini 10.562.71 EUR ter v drugem primeru v višini 5.250,10 EUR. Pri drugem vozilu je davčni organ upošteval tudi vstopni DDV v višini 6.000,00 EUR, ki je bil obračunan pri nabavi tega vozila. Glede prvega vozila pa davčni organ vstopnega DDV ni upošteval, ker je tožnica vozilo nabavila 10. 4. 2007, ko še ni bila zavezanka za DDV. Tožnica je postala zavezanka za DDV šele 28. 5. 2007. Davčni organ je tako tožnici obračunal DDV po izdanih računih za leto 2007 v višini 10.651,05 EUR (tabela 1 na 9. strani obrazložitve prvostopenjske odločbe), za leto 2008 v višini 816,09 EUR (tabela 2 na 10. strani obrazložitve prvostopenjske odločbe) in za leto 2009 v višini 73,33 EUR (tabela 3 na 10. strani obrazložitve izpodbijane odločbe). Ker je tožnica plačala DDV že po odločbi z dne 15. 2. 2010, v skupni višini 42.474,40 EUR, je upravičena do vračila preveč plačanega DDV v višini 29.921,30 EUR in do obresti.

Pritožbeni organ je zavrnil tožničine ugovore, da ima tožnica pravico tudi do odbitka plačanega vstopnega DDV od nabave prvega vozila, to je osebnega vozila Audi, nabavljenega 10. 4. 2007 za ceno 61.200,00 EUR (od tega DDV 12.240,00 EUR). Odločitev prvostopenjskega organa je po oceni pritožbenega organa pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedel prvostopenjski organ. Prvostopenjski organ tožnici ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV iz razloga, ker ob nabavi avtomobila 10. 4. 2007 še ni bila zavezanka za DDV. Po oceni pritožbenega organa pa bi tožnica, skladno z določili drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 in 180. člena ter 182. člena Direktive Sveta 2006/112/ES (v nadaljevanju Direktiva Sveta 2006/112)1, imela na podlagi prejetega računa pravico uveljavljati vstopni DDV tudi od nabave navedenega vozila, vendar najkasneje v zadnjem davčnem obdobju leta 2008. Te pravice pa tožnica ni izkoristila. Tožnica je pravico do odbitka vstopnega DDV uveljavljala v prvotnem postopku zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 15. 2. 2010 in nato v ponovnem postopku zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 15. 6. 2012, kar pomeni, da je zamudila rok, do katerega bi morala uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV. Pritožbeni organ meni, da je rok iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 materialni prekluzivni rok ter ima iztek tega roka za tožnico, ki pravice ni uveljavljala v roku, nepopravljive posledice.

Tožnica se z navedeno odločitvijo prvostopenjskega organa, v delu, ki se nanaša na odmero DDV v višini 10.562,71 EUR v zvezi z nabavo vozila znamke Audi Q7 3,0 z dne 10. 4. 2007, ne strinja. V tožbi izpodbija navedeno odločitev prvostopenjskega organa, potrjeno z odločbo drugostopenjskega organa, zgolj v delu, ki se nanaša na odmero DDV v višini 10.562,71 EUR v zvezi z nabavo tega vozila. V preostalem delu odločitve prvostopenjskega organa ne izpodbija. Uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Prvostopenjski organ je tožnici od prodaje vozila znamke Audi, datum prodaje 28. 5. 2007, obračunal DDV v višini 10.562,71 EUR, vstopnega DDV v znesku 12.240,00 EUR pa ni upošteval. Kot razlog je navedel, da je tožnica vozilo nabavila 10. 4. 2007, ko še ni bila zavezanka za DDV. Davčni organ se sklicuje na 62. člen ZDDV-1, ki določa, da pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Tožnica meni, da je prvostopenjski organ napačno uporabil materialno pravo. Sklicuje se na sodbo Sodišča EU C-280/10 in Direktivo Sveta 2006/112. Iz omenjene sodbe Sodišča EU izhaja, da za primer, če oseba opravi pripravljalne dejavnosti z ciljem opravljanja ekonomske dejavnosti, se ji lahko vrne plačani znesek vstopnega DDV, čeprav se ekonomska dejavnost še ni začela. Osnovni cilj pri tem je zagotavljati načelo davčne nevtralnosti, ki je upoštevana tudi v Direktivi Sveta 2006/112. Iz omenjene sodbe EU tudi izhaja, da je treba 9. člen Direktive Sveta 2006/112 razlagati tako, da je „bodoči družbenik“ družbe, ki še ni ustanovljena, in ki je kupil blago in storitve in pri tem plačal DDV, davčni zavezanec, čeprav je bil nakup opravljen izključno zaradi vložka sredstev v pozneje ustanovljeno družbo, ki bo opravljala ekonomsko dejavnost, zaradi katere je bil opravljen nakup.

Tožnica meni, da gre v obravnavani zadevi za identično zadevo. Tožnica je, še preden je postala zavezanka za DDV, opravila nakup osebnega vozila, ki ga je kasneje prodala in prav s to prodajo je postala zavezanka za DDV. Ker je dejanje tožnice, torej nakup vozila znamke Audi, treba šteti kot pripravljalno dejavnost tožnice kot davčne zavezanke, mora imeti možnost, da si zagotovi pravico do vračila plačanega vstopnega DDV. Tožnica se sklicuje na točko 68 sodbe Sodišča EU v zadevi C-280/10, iz katere izhaja, da cilj Direktive Sveta 2006/112 ni nič drugega kot skrb za to, da lahko vsak davčni zavezanec odbije DDV, ki ga je moral plačati. Sodišče EU je v sodni praksi razvilo različico načela sorazmernosti za take primere in večkrat presodilo, da „formalnosti“, ki jih je predpisala zadevna država članica in jih morajo spoštovati davčni zavezanci, da bi lahko izvrševali pravico do odbitka DDV, ne smejo presegati tega, kar je nujno potrebno za nadzor pravilne uporabe postopka obrnjene davčne obveznosti.

Tožnica v nadaljevanju izpodbija obrazložitev drugostopenjskega organa, da bi tožnica v obravnavani zadevi morala pravico do odbitka vstopnega DDV izkoristiti najkasneje v zadnjem davčnem obdobju leta 2008, pri čemer pa te pravice ni izkoristila. Pritožbeni organ se pri tem sklicuje na sodbo Sodišča EU v združenih zadevah C-95/07 in C-96/07. Tožnica navaja, da iz omenjene sodbe Sodišča EU izhaja tudi, da določitev prekluzivnega roka zavezancu za uveljavljanje pravice do odbitka ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, če sta spoštovana načelo enakovrednosti ter načelo učinkovitosti, v skladu s katerim prekluzijski rok v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanje prave do odbitka. Iz 68. točke sodbe omenjene zadeve Sodišča EU pa celo izhaja, da takšna praksa (nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV zaradi prekluzije) presega to, kar je potrebno za zagotovitev pravilnega pobiranja DDV in za preprečevanje davčnih utaj v smislu člena 22 (8) Šeste direktive, ker lahko privede celo do izgube pravice do odbitka, če davčna uprava spremeni obračun šele po poteku prekluzijskega roka, ki ga ima na voljo davčni zavezanec, da opravi odbitek. V konkretni zadevi je prvostopenjski organ 15. 2. 2010 z odločbo tožnici odmeril DDV za leto 2007, z odločbo drugostopenjskega organa pa je bila v navedenem delu odločba prvostopenjskega organa odpravljena in vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek. Tožnica tako v letu 2008 ni mogla uveljavljati odbitka vstopnega DDV, saj ji je bilo naloženo plačilo DDV šele z odločbo z dne 15. 2. 2010. Ker je davčni organ spremenil obračun DDV (dne 15. 2. 2010) šele po poteku prekluzijskega roka, ki ga je imela na razpolago tožnica (konec leta 2008), je tožnici kršeno načelo enakovrednosti in učinkovitosti. Cilj Direktive Sveta 2006/112 pa je, da lahko vsak davčni zavezanec odbije DDV, ki ga je moral plačati. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožnici povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožničine tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožnica je vozilo, na podlagi katerega uveljavlja pravico do odbitka vstopnega DDV, nabavila 10. 4. 2007, kar pomeni, da bi skladno z drugim odstavkom 67. člena ZDDV-1 in 180. členom ter 182. členom Direktive Sveta 2006/112 imela pravico uveljavljati vstopni DDV od navedenega vozila na podlagi prejetega računa najkasneje v zadnjem davčnem obdobju leta 2008. Možnost uveljavljanja pravice do odbitka DDV brez vsakršnih omejitev bi nasprotovala načelu pravne varnosti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnica v svojih vlogah prereka navedbe tožene stranke. Sklicuje se na pravico do odbitka, ki je sestavni del sistema DDV. Glede na to, da je davčni organ tožnico šele z odločbo v letu 2010 spoznal za zavezanko za DDV v zvezi s prodajo vozila v letu 2007, po mnenju tožene stranke pa bi tožnica lahko uveljavljala pravico do odbitka v letu 2008, ko sploh še ni bila davčna zavezanka, je tovrstna uporaba prekluzivnega roka nezdružljiva s sistemom, določenim v Direktivi Sveta 2006/112. Tožnica se sklicuje še na pojasnilo Davčne uprave Republike Slovenije 4230-598441/2013-1 z dne 14. 11. 2013, iz katerega izhaja, da lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do odbitka DDV tudi, če je prekluzivni rok za uveljavljanje te pravice že potekel, če ni ugotovljeno, da je transakcija izvedena z namenom goljufije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti izpodbijane odločitve.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je tožnici, potem, ko je pri njej opravil postopek DIN, za leto 2007 med drugim odmeril DDV od prodaje osebnega vozila znamke Audi Q7 3,0 VIN WAUZZZ4LX7D046943, od davčne osnove 63.375,00 EUR, v skupni višini 10.562,71 EUR, pri čemer pa ji vstopnega DDV v višini 12.240,00 EUR ni upošteval. Prvostopenjski organ tožnici ni priznal pravice do vstopnega DDV iz razloga, ker je tožnica navedeno vozilo nabavila 10. 4. 2007, zavezanka za DDV pa je postala kasneje – 28. 5. 2007, ko je navedeno vozilo prodala. Drugostopenjski organ pa je zaključil, da je navedena odločitev sicer pravilna, vendar iz razloga, ker bi tožnica morala uveljavljati pravico do odbitka vstopnega DDV od prodaje navedenega osebnega vozila do konca leta 2008. Ker tega ni storila, je navedeno pravico izgubila. Tožnica navedeno odločitev izpodbija in v tožbi izpodbija razloge za navedeno odločitev tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa.

Iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v skladu s prvim odstavkom tega člena. Če davčni zavezanec ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV.

Po presoji sodišča ni pravilno stališče prvostopenjskega organa, da tožnici ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV od nabave vozila z dne 10. 4. 2007, iz razloga, ker tožnica ob nabavi tega vozila še ni bila zavezanka za DDV. Utemeljeni so tožničini ugovori, da navedeno stališče prvostopenjskega organa ni pravilno. Tožnica se pri tem utemeljeno sklicuje tudi na sodbo Sodišča EU C-280/10 z dne 1. 3. 2012, iz katere izhaja, da je člene 9, 168 in 169 Direktive Sveta 2006/112 treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnim predpisom, če niti družbenikom družbe niti sami družbi ne omogočajo uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV za naložbene izdatke, ki so jih ti družbeniki pred ustanovitvijo te družbe in pred njeno registracijo za potrebe DDV imeli za potrebe in ekonomske dejavnosti te družbe. Zato tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru tožnici ne more biti odvzeta pravica do odbitka vstopnega DDV zgolj iz razloga, ker ob nabavi vozila v aprilu 2007 še ni bila identificirana za namene DDV ter je bila identificirana za namene DDV šele 28. 5. 2007.

Prav tako po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja razlogom drugostopenjskega organa, ki zaključuje, da je tožnica v obravnavani zadevi zamudila pravico do odbitka vstopnega DDV. Glede na dejansko stanje obravnavane zadeve se po presoji sodišča tožnica utemeljeno sklicuje na pravico do odbitka vstopnega DDV, ki izhaja iz Direktive Sveta 2006/112, ter na sodno prakso Sodišča EU (sodba Sodišča EU v združenih zadevah C-95/07 in C-96/07). Iz slednje izhaja, da določitev prekluzivnega roka za uveljavljanje pravice do odbitka ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, če prekluzivni rok v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanje pravice do odbitka. V konkretni zadevi pa gre po presoji sodišča prav za tak primer, saj je tožnici glede na ugotovitve dejanskega stanja zadeve bilo onemogočeno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV.

Ni namreč mogoče pritrditi drugostopenjskemu organu, da je imela tožnica možnost uveljavljanja odbitka vstopnega DDV do konca leta 2008, ter da je s potekom tega časa zato to pravico izgubila. Utemeljeni so namreč tožničini ugovori, da je bilo tožnici šele z odločbo v letu 2010 naloženo plačilo DDV. Takrat pa je že potekel rok iz drugega odstavka 67. člena ZDDV-1, v katerem bi tožnica lahko uveljavljala to pravico. S tem ji je bila po presoji sodišča onemogočena pravica do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV. Takšno stališče ne nazadnje izhaja celo iz pojasnila DURS z dne 14. 11. 2013.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. členom do 84. členom tega zakona. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive in določb Direktive Sveta 2006/112.2

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 18. točke te obrazložitve. Predmet obdavčitve z DDV je med drugim dobava blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. in 3. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Prvostopenjski organ bo zato, upoštevajoč citirane zakonske določbe nacionalne zakonodaje in prava EU, v ponovljenem postopku, po morebitni dopolnitvi postopka, moral ugotoviti, ali je tožnica upravičena oziroma ali tožnica ni upravičena do odbitka vstopnega DDV od nabave osebnega avtomobila znamke Audi z dne 10. 4. 2007. Pri tem bo moral ugotoviti obstoj oziroma neobstoj zakonskih pogojev iz 18. točke te obrazložitve, med katerimi je tudi tožničina dobrovernost. Ker prvostopenjski organ tega ni storil, je v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo in posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ker je po povedanem odločitev v delu, v katerem je tožnici odmerjen DDV v višini 10.562,71 EUR v zvezi z nabavo vozila znamke Audi Q7 3,0, št. šasije WAUZZZ4LX7D046943z dne 10. 4. 2007, nepravilna, jo je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in v tem delu vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek.

Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnica je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 347,70 EUR.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločitve in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

14.12.2015

Podobni dokumenti:

• sodba I U 414/2010
• UPRS sodba I U 874/2015
• sodba I U 1446/2011