UPRS sodba I U 1933/2013

Jedro

Po določbi 70. člena ZDDPO-2 se davek izračuna, odtegne in plača po stopnji 15% od dohodkov rezidentov in nerezidentov, ki imajo vir v Sloveniji, in sicer po šestem odstavku (tudi) od plačil za storitve, če so plačila opravljena osebam, ki imajo sedež ali kraj dejanskega delovanja poslovodstva v državah, razen držav članic EU, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5% in je država objavljena na seznamu v skladu z 8. členom tega zakona. Po določbi trinajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2 imajo vir v Sloveniji dohodki od storitev vseh vrst, ki se plačujejo osebam, ki so rezidenti držav z ugodno davčno ureditvijo, tudi v primeru, če rezidenta ne bremenijo, temveč jih rezident zgolj izplača. Dohodek od storitev vseh vrst po tej določbi zajema tudi plačila za storitve, ki ne predstavljajo prihodka prejemnika.

Tako določitev vira dohodka kot način obdavčitve z davčnim odtegljajem se navezujeta na plačilo storitev osebam s sedežem ali krajem dejanskega delovanja poslovodstva v državah z ugodnejšo obdavčitvijo. Pri tem sta pogoja v zvezi z (nižjo) obdavčitvijo dva: splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve nižja od 12,5% in objava države na seznamu iz 8. člena ZDDPO-2. Objava na seznamu torej ne zadošča, temveč mora biti izpolnjen tudi dejanski pogoj nižje obdavčitve, ki se dokazuje s seznamom, ki v tem pogledu predstavlja javno listino. To pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar seznam izkazuje. Na stranki, ki trdi nasprotno, pa je, da dokaže, da ni tako in da podatki iz seznama niso pravilni. Načelo iura novit curia v upravnih postopkih za tuje pravo ne velja.

Zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločba, je bila sicer kasneje spremenjena, tako glede določitve vira kot glede opredelitve storitev oziroma z njihovo omejitvijo na tiste, ki so z vidika možnosti izogibanju davka bolj vprašljive. Pri tem gre za spremembo iz razloga primernosti ureditve in ne morda zaradi nejasnosti ali neustavnosti dotedanje zakonske ureditve. Primernosti zakonske ureditve pa sodišče ni pristojno presojati, saj je ta v izključni pristojnosti zakonodajalca, ki je v skladu s to svojo pristojnostjo zakonsko ureditev, ki jo je (deloma) ocenil kot neprimerno, tudi spremenil.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 0610-3612/2011-7 z dne 5. 3. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Davčni urad Koper je tožniku z izpodbijano odločbo DT 0610-3612/2011-7 z dne 5. 3. 2012 v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka od dohodkov pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 dodatno odmeril in naložil v plačilo davčni odtegljaj iz 70. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 od osnove 3.434.474,47 EUR po stopnji 15% ter pripadajoče obresti, v skupnem znesku 535.120,88 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil davčni inšpekcijski nadzor omejen na obravnavo nakazil tožeče stranke v „davčne oaze“, konkretno na nakazila, ki jih je tožeča stranka v letu 2009 opravila družbi A. S.A. Panama, torej družbi s sedežem v državi iz seznama držav iz petnajstega in šestnajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička družb nižja od 12,5%. Pri tem je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka navedeni družbi na račun v Hong Kong nakazovala plačila, ki so se pretežno nanašala na voznine. Iz nakladnic je razvidno, da prejemnik plačila ni bil ponudnik prevozov. Voznine so bile opravljene za različne naročnike, tako rezidente kot nerezidente. Tožeča stranka je bila v poslih udeležena kot posrednik v tujem imenu in za tuj račun in tista, ki je sredstva za voznine po nalogu korporacije A. nakazala družbi A. S.A., Panama. Vse posredniško poslovanje tožeče stranke je v glavni knjigi (v računovodstvu) prikazano na posebnih izvenbilančnih kontih, saj gre za tuj promet. V letu 2009 je tožeča stranka mesečno izstavila račune družbam B. (Taiwan), C. (UK) in Č. (Italija) za posredniško provizijo, ki ji pripada po pogodbah o posredovanju, in provizijo knjižila med prihodke. Plačila za voznine, ki jih je tožeča stranka opravila družbi A. S.A., Panama s ponudniki prevoza po nakladnicah, so navedena v tabeli na straneh 3, 4, 5 in 6 izpodbijane odločbe. Gre za dohodke, ki imajo skladno s trinajstim odstavkom 8. člena ZDDPO-2 vir v Sloveniji. Po šesti točki prvega odstavka 70. člena ZDDPO-2 se davek izračuna, odtegne in plača po stopnji 15% od dohodkov rezidentov in nerezidentov od plačil za storitve, če so plačila opravljena osebam, ki imajo sedež ali kraj dejanskega delovanja poslovodstva v državah, razen držav članic EU, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5% in je država objavljena na seznamu v skladu z 8. členom tega zakona. Ker tožeča stranka kot plačnik davka davčnega odtegljaja ni odtegnila in plačala, ji je davčni odtegljaj obračunal davčni organ na način in v zneskih, ki so razvidni iz tabele na 13. in 14. strani izpodbijane odločbe.

V odgovoru na pripombe na zapisniške ugotovitve davčni organ ugotavlja, da o dejanskih ugotovitvah ni spora. V zvezi z ugovorom napačne uporabe materialnega prava pa pojasnjuje, da se v namen zakonodajalca pri odločanju ne more spuščati, saj je to prepuščeno zakonodajalcu in sodiščem. Sam mora odločati po veljavnem zakonu in ga uporabljati tako, kot sledi iz njegovega besedila. V 70. členu ZDDPO-2 pa ni podlage za to, da bi se iz obdavčitve izvzela plačila za storitve, ki jih prejemnik plačila ni opravil, niti za izvzem plačila storitve, ki niso bile opravljene neposredno rezidentu. Pogoji za obdavčitev so le trije: - da gre za plačilo storitev; - da je prejemnik plačila oseba, ki ima sedež ali kraj dejanskega delovanja poslovodstva v državah, razen držav članic EU, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčenja dobička nižja od 12,5 %; - da je država objavljena na seznamu v skladu z 8. členom ZDDPO-2. V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za obdavčitev plačil z davčnim odtegljajem, s katerim se dejansko plača davek za nerezidenta. Seznam držav, ki jih določa zakon, je objavilo Ministrstvo za finance. Kolikor je seznam napačen, bi ga moralo Ministrstvo za finance spremeniti, davčni organ pa ga je vendar dolžan upoštevati. Pravna varnost je tožniku zagotovljena z možnostjo pritožbe na odločbo, v pritožbenem postopku pa bo ravno Ministrstvo za finance presojalo utemeljenost njegovih stališč.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-14-33/2012-3 z dne 7. 11. 2013 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V svojih razlogih pritrdi izpodbijani odločitvi in sledi razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa poudari, da zakon izrecno ne določa, da se davčni odtegljaj odvede od plačil dobaviteljem storitev in je zato navedba tožnika, da ponudniki prevoza niso na seznamu, brezpredmetna. Da je bilo plačilo za storitve, ki so jih opravili ponudniki prevoza, opravljeno družbi s sedežem v Panami, to je državi, ki je navedena v seznamu Ministrstva za finance iz 8. člena ZDDPO-2, ki je bil objavljen na spletnih straneh Ministrstva za finance in Davčne uprave, pa ni sporno. Seznam je kot takšen veljavna podlaga za odločitev, saj gre za listino, ki jo je v mejah svoje pristojnosti izdal in objavil pristojni državni organ. Drugačne podatke o davčni stopnji v Panami tožnik izkazuje s podatki, ki so objavljeni na spletu in ki niso uradni in jih zato davčni organ pri odločanju po presoji pritožbenega organa utemeljeno ni upošteval. Tovrstne določbe imajo praviloma namen preprečiti izogibanje davkom tako, da se prek plačila storitev v države z nižjo obdavčitvijo, s katerimi izmenjava informacij ne poteka in je zato izvajanje težje, ne bi prelivali dobički iz države vira, saj je plačilo za storitev pri prejemniku storitve davčno priznani odhodek pri ugotavljanju davčne osnove, pri prejemniku plačila, če je ta v državi z nižjo ali ničelno obdavčitvijo, pa je manj ali ni obdavčeno. Zakonska ureditev, ki je podlaga izpodbijani odločbi, je bila z ZDDPO-2I sicer spremenjena, vendar pa spremembe ni narekovala nejasnost ali neustavnost dotedanje ureditve (enako sodba Upravnega sodišča I U 1787/2012).

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo, oziroma podrejeno, odpravo in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka. Ugotovitve davčnega organa potrjujejo navedbo, da družba iz Paname ni opravila nobene storitve za tožečo stranko ali njenega naročnika in tudi ni ustvarila nobenega dohodka (prihodka) iz tega naslova. V zapisniku in izpodbijani odločbi davčni organ namreč navaja ponudnike prevozov in ugotavlja, da prejemnik plačila ni bil ponudnik prevozov. Ob upoštevanju navedenega temelji izpodbijana odločba na napačni uporabi trinajstega odstavka 8. člena ZDDOP-2, saj spregleda, da se določba nanaša na „dohodke od storitev vseh vrst“, ki so plačane tam določenim osebam. Govoriti moramo torej o dohodku prejemnika plačila, saj je dohodek tista postavka, ki zapade neki nižji obdavčitvi, ne pa zgolj nakazilo. Dohodki vseh štirih prevoznikov so obdavčeni v njihovih matičnih državah (Taiwan, Velika Britanija, Singapur in Italija) in ne v Panami. Hkrati se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izrekla o vseh tožnikovih navedbah, kar predstavlja bistveno kršitev prvega odstavka 140. člena ZDavP-2.

S trinajstim odstavkom 8. člena ZDDOP-2 je zakonodajalec želel preprečiti odlivanje dohodka slovenskih davčnih zavezancev v države z nizkimi davčnimi stopnjami v primerih, ko je namen tovrstnega odlivanja dohodkov nižja obdavčitev. Zato tožnik meni, da bi tožena stranka pri razlagi te določbe morala izhajati predvsem iz namena tovrstne ureditve, ki izhaja iz obrazložitve predloga zakona EVA: 2006-1611-0004. V primeru tožnika ne gre za odlivanje dohodka, saj je šlo zgolj za nakazilo (asignacijo) po nalogu korporacije. Nakazilo prevoznin, ki pripadajo ladjarjem, ki so opravili prevoze, na račun družbe v Panami, pa tudi ni bilo izvršeno zato, da bi se dosegla ugodnejša davčna obravnava nakazil, temveč zaradi poenostavitve računovodstva in znižanja bančnih stroškov. Poleg tega stopnja obdavčitve dobička družb v Panami znaša 30%, kar je razvidno iz več spletnih strani. Zato se upravičeno zastavlja vprašanje, zakaj je Panama na seznamu držav, ki ga je objavilo Ministrstvo za finance in v katerih je stopnja obdavčitve nižja od 12,5 %, če to ne drži. Prejete prevoznine so med svojimi prihodki izkazale družbe, ki so prevoze opravile in plačale davek v državah, v katerih imajo sedež. Nobena od teh držav pa ni navedena na seznamu Ministrstva za finance. Zgolj nakazilo prevoznine, ki predstavlja prihodek navedenih družb, je bilo po nalogu (sklenjeni pogodbi) opravljeno na „zbirni – centralni bančni račun“ korporacije, katerega je določila korporacija in agent – tožnik na to nima vpliva. Nakazilo pa tudi ni bilo v nasprotju s transparentnostjo, ki jo zasleduje zakon, saj je bilo opravljeno na bančni račun v Hong Kongu, ki ni na seznamu, na katerem je Ministrstvo za finance določilo države, ki ne zagotavljajo finančne transparentnosti. Da je pri razlagi zakona treba upoštevati tudi namen zakonodajalca potrjuje praksa Ustavnega sodišča, na katero je tožnik opozoril že v pritožbi. Tega nista storila niti davčni inšpektor niti pritožbeni organ. Kljub temu je bilo v naslednjih obdobjih tudi na strani Ministrstva za finance sprejeto priznanje, da sporna določba ni primerna in jo je predlagatelj sam spremenil tako, da po spremembi ni dvoma, da se od pomorskih agentov in turističnih storitev ne plačuje davčnega odtegljaja. Obdavčenja tovrstnih storitev z davčnim odtegljajem v drugih državah ne poznajo. Redki primeri tovrstnega obdavčevanja so bili namreč kot škodljivi hitro opuščeni. S sodbo I U 1787/2012, na katero se sklicuje tožena stranka, pa je sodišče odločalo o zadevi, ki se od tu obravnavane v bistvenem razlikuje. Presojalo je namreč nakazilo turističnih agencij družbam oziroma organizatorjem turističnih aranžmajev v države s seznama Ministrstva za finance. V primeru tožnika ni šlo za opravljene storitve, temveč za nakazilo sredstev po asignaciji, ki za prejemnika ne predstavljajo prihodka, prejemnik ni opravil storitev, za katere je bilo plačilo izvedeno in je storitve opravila družba, ki nima sedeža v eni izmed držav, ki so objavljene na seznamu.

Izpodbijana odločitev je po mnenju tožnika tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2, ki prepoveduje čezmerno uporabo predpisa, izvajanje zakonskih določb pa ne sme posegati v temeljne svoboščine niti povzročiti omejevanja poslovanja, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru. Zato se po mnenju tožnika zastavlja vprašanje, ali je ukrep, za katerega se je odločila tožena stranka, potreben oziroma primeren za dosego cilja ter sorazmeren glede na naravo tožnikovega poslovanja, saj so z njim obdavčena vsa plačila, torej tudi sredstva, ki sploh niso last tožnika, ampak jih tožnik zgolj posreduje med poslovnimi partnerji v tujem imenu in za tuj račun.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na stopnjo obdavčitve dohodka pravnih oseb v Panami, se tožnik ne strinja s stališčem, da podatki, objavljeni na spletnih straneh, kot dokaz ne zadoščajo. Stališče je materialnopravno zmotno, saj v civilnih postopkih velja načelo, da sodišče pozna pravo (tudi tuje) po uradni dolžnosti (iura novit curia). Kljub temu je takoj po prejemu odločbe o pritožbi zaprosil za uradni dokument, kjer je objavljen Zakon o davku na dohodek pravnih oseb oziroma uraden predpis, ki ureja davčne stopnje v Panami. Dokument je pridobil po poteku roka za vložitev tožbe. Zato s pripravljalno vlogo predloži overovljeno kopijo panamskega nacionalnega uradnega lista, v katerem je objavljena stopnja davka od dohodkov pravnih oseb in prevod celotnega predpisa in opozarja na njegov 16. člen, v katerem je določena 30% stopnja obdavčitve, kar le dodatno potrjuje pravilnost tožnikovih navedb in izpisov podatkov o stopnji obdavčitve v Panami.

O navedbah iz pripravljalne vloge in o predloženih dokazih se tožena stranka ni izjavila.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 70. člena ZDDPO-2 se davek izračuna, odtegne in plača po stopnji 15 % od dohodkov rezidentov in nerezidentov, ki imajo vir v Sloveniji, in sicer po šestem odstavku (tudi) od plačil za storitve, če so plačila opravljena osebam, ki imajo sedež ali kraj dejanskega delovanja poslovodstva v državah, razen držav članic EU, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička nižja od 12,5% in je država objavljena na seznamu v skladu z 8. členom tega zakona. Dohodki od storitev vseh vrst, ki so plačane osebam, ki imajo sedež ali kraj dejanskega delovanja poslovodstva v državah, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička družb nižja od 12,5%, pri tem pa to niso države članice EU, imajo vir v Sloveniji, če bremenijo rezidenta ali nerezidenta preko njegove poslovne enote v Sloveniji ali jih je izplačal rezident ali nerezident preko svoje poslovne enote v Sloveniji (trinajsti odstavek 8. člena ZDDPO-2).

Po določbi trinajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2 imajo po navedenem vir v Sloveniji dohodki od storitev vseh vrst, ki se plačujejo osebam, ki so rezidenti držav z ugodno davčno ureditvijo, tudi v primeru, če rezidenta ne bremenijo, temveč jih rezident, kot je to v obravnavanem primeru, zgolj izplača. V tem pogledu je zakon jasen in o njegovi interpretaciji tudi ni spora. Spor je o vprašanju, ali „dohodek od storitev vseh vrst“ po tej določbi zajema tudi plačila za storitve, ki ne predstavljajo prihodka prejemnika. Odgovor je po presoji sodišča pritrdilen.

Skladno z določbami ZDDPO-2 je nerezident zavezan za davek od dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji. Dohodki se obdavčujejo v obsegu in na način, kot je določeno s tem zakonom (4. člen). Kot dohodek in s tem predmet obdavčitve po tem zakonu so v 2. točki 11. člena določeni tudi dohodki rezidenta in nerezidenta iz (prvega odstavka) 70. člena tega zakona, za katere je določena obveznost davčnega odtegljaja. Osnova za davčni odtegljaj je vsak posamezen dohodek (peti odstavek 12. člena). Pojem „dohodek“ uvaja ZDDPO-2 zgolj za potrebe obdavčitve, saj ne ureja zgolj obdavčitve dobička pravnih oseb, temveč tudi posamezne davčne vire, ki so predmet obdavčitve. Ti so kot predmet obdavčitve in s tem kot „dohodek“ iz trinajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2 konkretizirani v prvem odstavku 70. člena ZDDPO-2, ki med dohodke, ki so predmet obdavčitve z davčnim odtegljajem, uvršča tudi plačila za storitve, če so plačila opravljena osebam, ki imajo sedež ali kraj dejanskega delovanja poslovodstva v državah z ugodnejšim davčnim režimom. Sodišče se po navedenem strinja z razlago zakona, na kateri temelji izpodbijana odločitev.

Kot je sodišče ugotovilo že v sodbi I U 1787/2012, je bila zakonska ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločba, sicer kasneje z ZDDPO-2I (Uradni list RS, št. 94/2012) spremenjena, in sicer tako glede določitve vira kot glede opredelitve storitev oziroma z njihovo omejitvijo na tiste, ki so z vidika možnosti izogibanju davka bolj vprašljive. Kot izhaja iz Predloga zakona (EVA: 2012-1611-0112), je bila spremenjena zato, ker je obsegala vse storitve in s tem tudi plačila za storitve, ki so po svoji naravi in načinu opravljanja takšne, da je njihovo dejansko opravljanje lahko dokazljivo in ker je zato imela v praksi nekatere posledice, ki niso bile v celoti skladne z nameni zakonodajalca ob njenem sprejetju (da se prepreči izogibanje davkom s plačili storitev v davčne oaze) in torej tudi iz razlogov, ki jih navaja tožeča stranka v tožbi. Obenem pa ti razlogi pomenijo, da gre za spremembo iz razloga primernosti in ne morda iz razloga nejasnosti ali neustavnosti dotedanje zakonske ureditve. Temu ustrezno je nenazadnje določena tudi uporaba spremenjenih določb za naprej (od 1. januarja 2013). Sprememba zakona na odločitev zato tudi v konkretnem primeru ne vpliva.

Namen zakonodajalca, na katerega se v tožbi sklicuje tožeča stranka, je pri razlagi zakona nedvomno treba upoštevati, vendar le v okviru zakonskega besedila, ki sodišče kot razlagalca v celoti zavezuje. Primernosti zakonske ureditve pa sodišče ni pristojno presojati, saj je ta v izključni pristojnosti zakonodajalca, ki je v skladu s svojo pristojnostjo zakonsko ureditev, ki jo je (deloma) ocenil kot neprimerno, tudi spremenil.

Tako določitev vira dohodka kot načina obdavčitve (z davčnim odtegljajem) se po navedenem navezuje na plačilo storitev, ki je opravljeno osebam s sedežem ali krajem dejanskega delovanja poslovodstva v državah z ugodnejšo obdavčitvijo. Pri tem sta pogoja v zvezi z (nižjo) obdavčitvijo dva: splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve nižja od 12, 5% in objava države na seznamu iz petnajstega odstavka 8. člena, po katerem Ministrstvo za finance in Davčna uprava Republike Slovenije objavljata seznam držav, v katerih je splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička družb nižja od 12,5%, pri tem pa niso države članice EU, iz trinajstega odstavka tega člena na spletnih straneh Ministrstva za finance in Davčne uprave Republike Slovenije. Objava na seznamu torej ne zadošča. Izpolnjen mora biti tudi dejanski pogoj nižje obdavčitve. Ta pa se, kot skladno s stališčem sodbe I U 1787/2012 navede tožena stranka, dokazuje s seznamom. Ta namreč v tem pogledu predstavlja javno listino iz 169. člena ZUP, kar pomeni, da se šteje za resnično tisto, kar seznam izkazuje. Za konkreten primer to pomeni, da je s seznamom kot listino, ki jo na podlagi zakonskega pooblastila iz petnajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2 in s tem v mejah svoje pristojnost izda in objavi pristojni državni organ, nižja obdavčitev izkazana in da je torej na tožeči stranki kot stranki, ki trdi nasprotno, da dokaže, da ni tako in da podatki iz seznama niso pravilni. Tožeča stranka je v davčnem postopku drugačne podatke izkazovala s podatki, ki so objavljeni na spletu in ki niso uradni in ki jih zato davčni organ pri odločanju utemeljeno ni upošteval. Načelo iura novit curia, na katero se sklicuje tožeča stranka, v upravnih postopkih za tuje pravo ne velja (168. člen ZUP). To pa obenem pomeni, da je davčni organ utemeljeno upošteval kot pravilne podatke s seznama in da zato tožeča stranka s svojimi pripombami, v katerih je zgolj s sklicevanjem na objavo na spletu zatrjevala nepravilno opredelitev držav z nižjo stopnjo obdavčitve dobička iz citiranih določb 6. točke prvega odstavka 70. člena in trinajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2, ni mogla biti uspešna.

Splošna oziroma povprečna nominalna stopnja obdavčitve dobička družb je torej dejstvo, ki ga ob upoštevanju vsebine tujega prava potrjuje javna listina. Da je stopnja obdavčitve dobička družb v Panami 30% in je zato Panama na seznam Ministrstva za finance in Davčne uprave Republike Slovenije uvrščena neutemeljeno, tožnik z vsebino tujega prava prvič dokazuje šele v upravnem sporu. Gre za tožbeno novoto, ki pa v obravnavanem primeru po presoji sodišča ni nedopustna, saj naj bi bila „po napovedi“, ki izhaja iz odgovora davčnega organa na tožnikove pripombe na zapisnik, pravna varnost tožniku v pogledu pravilnosti seznama zagotovljena v (pritožbenem) postopku, v katerem bo ravno Ministrstvo za finance presojajo utemeljenost njegovih navedb.

Iz predloženega prevoda Zakona št. 6 (z dne 2. februar 2005), ki uvaja program davčne pravičnosti (Uradni list Republike Paname št. 25.232 z dne 3. 2. 2005) med drugim sledi, da morajo pravne osebe plačati davek na dohodek v višini 30% (16. oziroma spremenjeni 699. člen). Nominalna davčna stopnja torej presega 12,5 %, kar omaje dokazno vrednost objavljenega seznama in terja dodatno obrazložitev razlogov za to, da se nanj kot država s splošno oziroma povprečno nominalno stopnjo obdavčitve uvrsti Panama.

Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu, da pred odločitvijo v ponovnem postopku ugotovi splošno oziroma povprečno nominalno stopnjo obdavčitve dobička družb po predpisih Paname in s tem preizkusi utemeljenost njene uvrstitve na seznam iz petnajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2. Ker „objavljanje“ seznama držav terja permanentno spremljanje tuje davčne zakonodaje, gre za podatke, s katerimi Ministrstvo za finance in Davčna uprava Republike Slovenije že razpolagata oziroma bi z njimi morala razpolagati. Pristojni organ mora skladno z napotki te sodbe v zadevi ponovno odločiti v 30 dneh od dneva, ko je prejel sodbo.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13) in tožniku ob upoštevanju 22% DDV prisodilo toliko, kot izhaja iz izreka.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1857/2013
• UPRS sodba I U 290/2015
• UPRS Sodba I U 647/2021-17