UPRS sodba I U 186/2013

Jedro

Sodišče je v tej zadevi obravnavalo (davčno) priznavanje odhodkov v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb iz naslova slabitve naložbene nepremičnine v letu 2007.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Kot izhaja iz odločbe št. DT-0610-3230/2011-15-11-220-00 z dne 25. 7. 2012, je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad A. (v nadaljevanju prvostopenjski organ) pri tožniku opravil inšpekcijski pregled pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 in od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 in o ugotovitvah dne 28. 5. 2012 sestavil zapisnik. Na podlagi ugotovitev je prvostopenjski organ nato dne 25. 7. 2012 izdal odločbo, s katero je tožniku naložil plačilo davka od dohodka pravnih oseb za leto 2007 v znesku 200.040,93 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 41.816,42 EUR, obračunane od dne 3. 5. 2008 do dneva izdaje odločbe (točka I.1 izreka); davka od dohodka pravnih oseb za leto 2008 v znesku 223.818,59 EUR in pripadajoče obresti v skupnem znesku 12.503,43 EUR, obračunane od dne 3. 5. 2009 do dneva izdaje odločbe (točka I.2 izreka); obresti od akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2008, obračunane od poteka roka za plačilo posamezne mesečne akontacije do 31. 3. 2009 v skupnem znesku 6.136,59 EUR (točka I.3 izreka); obresti od akontacij davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2009, obračunane od poteka roka za plačilo posamezne mesečne akontacije do dne 31. 3. 2010 v skupnem znesku 2.098,17 EUR (točka I.4 izreka). Odločeno je še bilo, da mora biti obveznost plačana v 30 dneh od vročitve odločbe in navedeno, da pritožba ne zadrži izvršitve.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2007 izkazuje tudi odhodke iz naslova slabitve naložbenih nepremičnin v skupni vrednosti 2.254.165,88 EUR, ki znižujejo davčno osnovo. Tožnik je namreč konec leta 2005 na podlagi javnega razpisa zbiranja ponudb kupil dvorec B. z zemljiščem. Vrednost dvorca, ki ga je na podlagi Prodajne pogodbe z dne 30. 12. 2005 kupil od prodajalca C., je z 2 % davkom na promet nepremičnin znašala 4.171.256,89 EUR. V elaboratu ocenjene vrednosti za nakup, izdelanega pred dražbo v novembru 2005, je navedeno, da se z vidika tožnika nakup pojavlja kot dobra strateška možnost za razpršitev tveganj pri naložbenju, saj gre za enega najbolj prestižnih objektov v regiji, zato pomeni tudi pozitivno ustvarjanje javne podobe družbe in bi tudi pomenil naložbo za trženje najemnine stalnim najemnikom. Navedeno je tudi, da bo dvorec v naslednjih 10 do 15 letih potreben temeljite prenove. Izhodišče za izračun vrednosti dvorca je bilo obstoječe stanje z oceno denarnih tokov naslednjih petih let s predpostavko, da se bo naložba po 5 letih prodala. Površina že oddanih prostorov v najem znaša 1.331,43 m2 (Č. s.p. 1.287,15 m2, Republika Slovenija za potrebe izvajanja poročnih obredov 44,28 m2), družba D. d.d. uporablja 566,41 m2, občasno se oddaja tudi križna dvorana. V elaboratu je ocenjena povprečna vrednost najemnine na 8 EUR na m2 in bi tako prihodki od najemnin znašali v prvem letu skupno 182.192,64 EUR, od priložnostno oddanih prostorov pa v prvem letu 20.000,00 EUR, ki bi se v naslednjih letih povečevala po 20 % letno, z upoštevanjem 10 % neizkoriščenosti in neizterljivosti ter z upoštevanjem fiksnih stroškov (zavarovanja, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča idr.) v znesku 18.500,00 EUR letno ter z upoštevanjem diskontne stopnje 14,40 % letno in diskontnega faktorja in ob predpostavki financiranja naložbe 30 % z lastnimi sredstvi in 70 % z najetim posojilom ter da bi čista prodajna cena nepremičnine konec 5. leta, zmanjšana za prodajne stroške v višini 5 %, znašala 5.700.000,00 EUR, je tožnik v elaboratu ocenil vrednost nepremičnine na 4.628.119,13 EUR. Za nepremičnino je tožnik nato ponudil 4.089.467,53 EUR oz. 980.000.000,00 SIT in bil s strani dražitelja izbran za najugodnejšega ponudnika.

Iz prodajne pogodbe izhaja, da si je kupec pred podpisom pogodbe nepremičnine ogledal in soglašal, da jih kupi in prevzame v stanju kakršnem so bile na dan sklenitve pogodbe. Seznanjen je bil, da ima dvorec B. z območjem ob dvorcu status kulturne dediščine lokalnega pomena ter z najemnimi pogodbami za oddane prostore, se s prodajalcem sporazumel, da lahko ta še naprej uporablja prostore prodajnega salona, o čemer bosta sklenila najemno pogodbo, prav tako je bil seznanjen z vsemi hipotekami, s katerimi je bila nepremičnina obremenjena. Prodajalec se je v prodajni pogodbi zavezal, da bo del kupnine namenil za poravnavo vseh obveznosti in kupcu zagotovil izbrisna dovoljenja po prejemu celotne kupnine.

Tožnik je nato v svoje poslovne knjige dne 31. 12. 2005 vknjižil nepremičnino med opredmetena osnovna sredstva (na zemljišča v znesku 135.636.000 SIT - 565.997,87 EUR in na zgradbe v znesku 863.964.000,00 SIT - 3.605.259,02 EUR). V letu 2006 je tožnik nepremičnino na podlagi novih računovodskih standardov SRS 2006 razporedil na konto 0100 - naložbena nepremičnina (po kontnem načrtu - 010-Naložbene nepremičnine, vrednotene po modelu nabavne vrednosti). V tem letu je od zgradbe obračunal tudi amortizacijo, in sicer po 1 % stopnji v višini 36.053,00 EUR. V zvezi s presojanjem oz preveritvijo vrednosti te naložbene nepremičnine v letu 2006 je pojasnil, da pri sestavi računovodskih izkazov za poslovno leto 2006 niso posebej presojali nadomestljive ali tržne vrednosti dvorca, ker je takrat od njegove pridobitve minilo šele eno leto.

Januarja 2008 pa je bila izdelana Preveritev elaborata ocenjene vrednosti ob nakupu dvorca B., kjer je ugotovljeno, da so se predpostavke, na katerih je temeljil elaborat iz 2005, precej spremenile - dvorec je v precej slabšem stanju, kot je bilo pričakovano ob nakupu in bo potrebna temeljita sanacija vodovodne, električne napeljave, ogrevanja dvorca in tlakov, pred morebitno prodajo; - družba D., ki je bila najemnica pohištvenega salona, je zabredla v poslovne težave in že od septembra 2007 ne plačuje niti najemnine niti osnovnih stroškov obratovanja, ki jo bremenijo po najemni pogodbi in ni pričakovati, da bo v prihodnosti še naprej najemala salon; s Č. kljub tožbam na sodišču ni bil sklenjen sporazum o povišanju najemnine in predpostavka o najemnini 8 EUR m2 ne drži; nekoliko višji od pričakovanih so operativni stroški; dvignile so se obrestne mere in s tem diskontni faktor. Sklep elaborata iz januarja 2008 je bil, da se novo ocenjena vrednost dvorca B. glede na spremenjene predpostavke po ocenah giblje med 1.869.265,00 EUR in 2.974.649,00 EUR. To pa nakazuje na potrebo po slabitvi in potrebo po natančnejši ocenitvi vrednosti s strani pooblaščenega cenilca.

Januarja 2008 je bil s strani družbe E. d.o.o. po naročilu tožnika ovrednoten dvorec B. Cenitveno poročilo je izdelal sodni izvedenec in cenilec gradbene stroke F.F. Dne 31. 12 2007 je predsednik uprave sprejel sklep št. 8/2007, po katerem se na dan 31. 12. 2007 opravi slabitev naložbene nepremičnine dvorec B. in se vrednost zgradbe zmanjša iz knjigovodske do ocenjene po cenitvi, in sicer za 2.254.165,88 EUR. Slabitev se knjiži v breme prevrednotovalnih finančnih odhodkov. Na podlagi opravljene cenitve in sklepa predsednika uprave (čeprav je sprejet in datiran pred opravljeno cenitvijo), je bilo na podlagi temeljnice št. 188 z dne 31. 12. 2007, izdane dne 25. 1. 2008, knjiženo prevrednotenje naložbene nepremičnine, in sicer slabitev naložbene nepremičnine - samo zgradbe po cenitvi na vrednost 1.278.988,00 EUR in na podlagi tega izkazana v dobro konta 0190-oslabitev vrednosti naložbenih nepremičnin, in v breme konta 7510-odhodki iz oslabitve naložbenih nepremičnin - znesek 2.254.165,88 EUR.

Iz vsega opisanega izhaja, da je bila vrednost zgradbe - dvorca B. slabljena iz prvotne 3.533.153,88 EUR (vrednost ob nabavi 31. 12. 2005 je bila 3.605.259,02 EUR - amortizacija po 1 % v letu 2006 in 2007 v skupnem znesku 72.105,14 EUR) na 1.278.988,00 EUR, torej kar za 64 % oz. na 36 % njegove nakupne cene. V letu 2008 in 2009 je tožnik v poslovnih poročilih navedel, da konec poslovnega leta 2008 oz. 2009 ponovno presojanje poštene vrednosti še ni potrebno, v poročilu leta 2010 pa, da je družba ponovno presojala vrednost nepremičnine in ni ugotovila potrebe po dodatni slabitvi. Cenilec je ugotovil, da je vrednost dvorca B. na dan 31. 12. 2010 nižja za cca 7 %, predvsem zaradi fizične dotrajanosti objekta, vrednost zemljišča pa je približno enaka (konec leta 2007 je znašala 58 EUR, konec leta 2010 pa 59 EUR za m2).

Prvostopenjski organ ob vsem povedanem ugotavlja, da je ravnanje tožnika, ko v letu 2006 sploh ni zaznal potrebe po presojanju vrednosti dvorca, v letu 2007 pa je ta padla na tretjino njene vrednosti, nerazumno. Tožnik bi moral, ne glede na to, da je od pridobitve dvorca B. minilo šele leto dni, njegovo vrednost ugotavljati: saj pridobitev dvorca oz njegova vrednost ob pridobitvi ni bila ocenjena vrednost zapriseženega ocenjevalca nepremičnin, ampak vrednost, ki jo je bil pripravljen plačati ob nakupu na javni dražbi; v letu 2006 pa je že lahko spoznal in ugotovil, da prihodki od najemnin oz. denarni tokovi ne bodo takšni, kot jih je predvidel po izračunih.

Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-14-74/2012-3 z dne 18. 12. 2012 zavrnilo. V zadevi je sporna davčna upravičenost odhodkov v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb iz naslova slabitve naložbene nepremičnine (dvorca B.) v letu 2007, saj je tožnik znesek slabitve (2.254.165,88 EUR) izkazal kot davčno priznan odhodek, ki je vplival na znižanje davčne osnove in s tem davčne obveznosti. Sklicuje se na 12. člen ZDDPO-2 in SRS 1.55, ki glede ugotavljanja nadomestljive vrednosti osnovnega sredstva ter pripoznavanja izgub zaradi oslabitve napotuje na MRS 36 (od 36.66 do 36.108). Glede na MRS 36.66 je treba v primeru, če obstaja kako znamenje, da utegne biti sredstvo oslabljeno, oceniti njegovo nadomestljivo vrednost. Oslabitev naložbenih nepremičnin, izmerjenih po modelu nabavne vrednosti se izvede, če knjigovodska vrednost presega nadomestljivo. Natančnejši kriteriji za prepoznavanje znakov slabitve so podani v MRS 36.12, in sicer mora podjetje pri ocenjevanju, ali obstoja znamenje, da utegne biti sredstvo oslabljeno, upoštevati določena znamenja tako iz zunanjih virov kot iz notranjih virov informacij, ki jih povzame. Tožnik je kot razlog za cenitev navedel, da so se v letu 2007 bistveno spremenile okoliščine najemov oz. iz njih izvirajoča predvidevanja glede višine bodoče najemnine, zlasti glede obstoječih najemnikov ter da so se v letu 2007 spremenile tudi medbančne obrestne, tako da je to moral upoštevati pri izračunu mere kapitalizacije v svoji preveritvi elaborata iz leta 2005.

Glede na presojo drugostopenjskega organa pa ti razlogi ne ustrezajo kriterijem, ki jih SRS navajajo kot znamenja, da utegne biti sredstvo oslabljeno oz., kot poudarja že prvostopenjski organ, so bile okoliščine, ki jih izpostavlja tožnik, znane oz. so obstajale že pred letom 2007. Tržna vrednost se zaradi poteka časa ali običajne uporabe zgolj v dveh letih gotovo ni zmanjšala bistveno bolj, kot je bilo pričakovano. Zavrne tudi trditev, da je tožnik šele v letu 2007 dobil informacijo, v kakšnem stanju je nepremičnina oz. da je potrebna temeljite obnove, saj je bila nepremičnina kupljena le dve leti prej. Pričakovati pa je tudi, da si je nepremičnino, za katero je kot najboljši ponudnik na javni dražbi skupaj z DDV odštel 4.171.256,89 EUR, predhodno ogledal in ocenil njeno stanje. V elaboratu iz leta 2005, ki je bil podlaga za ponudbo na Javnem razpisu je navedeno, da bo dvorec v naslednjih 10 do15 letih potreben temeljite obnove, kar pomeni, da je bil seznanjen s stanjem nepremičnine. Samo dejstvo, da je v letu 2007 eden od najemnikov odpovedal najemno razmerje, drugi pa ni pristal v povišanje najemnine (temu se je uprl že v letu 2006), pa tudi ne more pomembno vplivati na obseg ali način sedanje ali pričakovane uporabe sredstva z neugodnim vplivom na podjetje. Tega vpliva pa tožnik tekom postopka niti ni izkazoval. Po navedenem je tožnik izvedel oslabitev nepremičnine v nasprotju s SRS 1.55. Glede na cenitev, ki jo je izdelal pooblaščeni ocenjevalec nepremičnin, je primerna tržna vrednost nepremičnine na dan 31. 12. 2007 znašala 2.292.600,00 EUR. Tržna vrednost nepremičnine je znesek, za katerega bi bila lahko nepremičnina na datum vrednotenja izmenjana med kupcem in prodajalcem na podlagi izključno poslovnih odnosov. Drugostopenjski organ, enako kot prvostopenjski meni, da ni realno, da bi vrednost celotne nepremičnine v dveh letih lahko padla za skoraj polovico njene prvotne vrednosti. Tudi če bi cenitveno poročilo izkazovalo realno tržno vrednost nepremičnine, pri čemer vztraja tožnik, pa se, glede na dejstvo, da se cene nepremičnin v teh dveh letih niso drastično spremenile, lahko zaključi, da je bila nepremičnina že ob nakupu prevrednotena. V tem primeru pa bi moral tožnik slabitev te nepremičnine opraviti že ob prehodu na SRS 2006.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotavlja, da v tem primeru vse dodatno odmerjene davčne obveznosti izhajajo iz enega historičnega dogodka, ki ga strani različno obravnavata. Gre za vprašanje davčnega priznavanja odhodkov iz naslova slabitve osnovnega sredstva - dvorca B., ki ga je tožeča stranka izvedla v letu 2007, za odhodke oslabitve pa si je znižala davčno osnovo za davek od dohodka pravih oseb v znesku 2.254.165,88 EUR.

Ocena davčnih organov, da je tožnik s slabitvijo in posledičnimi odhodki ravnal v nasprotju s SRS in MRS in mu zato na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 v davčnem obračunu za leto 2007 niso bili priznani odhodki v znesku 2.254.165,88 EUR, je zmotna. Glede na 12. člen ZDDPO-2 je treba v zvezi z davčnim priznavanjem prevrednotovalnih odhodkov iz oslabitev vrednosti naložbenih nepremičnin primarno upoštevati kriterije za oslabitev naložbenih nepremičnin, ki jih določajo računovodski standardi in je davčno priznan prevrednotovalni odhodek, ki je opravljen skladno in pod pogoji iz računovodskih standardov.

Nadalje podrobno opisuje potek ravnanja glede dvorca B. in navaja, da je bil kot naložbena nepremičnina v letu 2005 pripoznan po pravilni nabavni vrednosti po tedaj veljavnih SRS (2001) ter tudi, da je bila ob pripravi računovodskih izkazov za leto 2006 utemeljena ocena o realizaciji višine predvidenih najemnin in je bila tako tudi ocena, da ne obstajajo znamenja oslabitve sredstva v smislu SRS 1.55, pravilna. Posledično tožnik ni ravnal v nasprotju s SRS, ko v letu 2006 ni izvedel ponovne ocene vrednosti dvorca B., saj je po SRS potrebno izvesti ponovno oceno vrednosti le v primeru, ko predhodno obstajajo znamenja oslabitve sredstva.

Ob koncu leta 2007 pa je bilo stanje povsem drugačno kot leta 2006 oziroma v začetku leta 2008 (torej ob sestavi računovodskih izkazov za leto 2007), kar podrobno pojasnjuje tako glede najemnikov (D. d.d., Č. s.p.), kot tudi glede ocene čiste vrednosti in mere kapitalizacije. Nato tožeča stranka pojasnjuje tudi svoja stališča glede navedb davčnih organov v zvezi z neupoštevanjem kulturne vrednosti v cenitvi in posledični neustreznosti cenitve in odločitvijo o davčnem nepriznavanju slabitve. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in ob tem navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi za odločitev, kot jih je navedel prvostopenjski organ in kot jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori dopolnil še drugostopenjski organ, ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, tudi sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Glede na podatke upravnih spisov je, kot je navedel že drugostopenjski organ, v zadevi sporno (davčno) priznanje odhodkov v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb iz naslova slabitve naložbene nepremičnine (dvorca B.) v letu 2007. Slabitev, ki jo je v višini 2.254.165,88 EUR izkazal tožnik, je namreč vplivala na višino davčne osnove in s tem posledično na znižanje davčne obveznosti.

Dejansko stanje, relevantno za presojo v obravnavani zadevi, med strankama ni sporno in ga tožeča stranka tudi z ničemer ne izpodbija. Tako ni sporno, da je tožnik kupil obravnavano nepremičnino - dvorec B. na javni dražbi po prodajni pogodbi z dne 30. 12. 2005 za 4.171.256,89 EUR. Sporno ni, da tožnik konec leta 2006 in ob uvedbi novih računovodskih standardov ni preverjal pravilnosti izkazanih vrednosti naložbenih nepremičnin ter tudi ne, da je bila nato na dan 31. 12. 2007 po izvedeni slabitvi v poslovnih knjigah upoštevana vrednost, ki je glede na novo cenitev znašala 2.292.600,00 EUR. Tožeča stranka je tekom postopka in tudi v tožbi obširno navajala, da je bilo njeno ravnanje ves čas, to je od nakupa dvorca B. do izvedbe prevrednotenja oziroma slabitve za leto 2007, pravilno in skladno z določbami SRS in MRS.

Glede natančnejših kriterijev za prepoznavanje znakov slabitve, je potrebno v smislu SRS 1.55 izhajati iz MRS 36.12, kjer je določeno, da mora podjetje pri ocenjevanju, ali obstoji kakšen znak, da utegne biti sredstvo oslabljeno, upoštevati najmanj določena znamenja tako iz zunanjih kot tudi iz notranjih virov informacij. Razlogi, ki jih za slabitev navaja tožnik, pa tudi po presoji sodišča ne zadostijo dovolj določnim kriterijem iz MRS 36.12, ki kažejo, da utegne biti sredstvo oslabljeno. Glede na podatke upravnih spisov okoliščine, ki jih navaja tožnik kot znamenja za slabitev niso take narave, da bi se pojavile šele tekom leta 2007, pred tem pa jih sploh ne bi bilo. Glede na vse podatke in splošno situacijo namreč ni znano, da bi se v tem obdobju pojavile pomembne spremembe v tehnološkem, tržnem, gospodarskem pravnem okolju, v katerem deluje tožnik kot podjetje, oziroma na trgu, ki mu je opredmeteno osnovno sredstvo namenjeno. Letu 2007 so se, kot pojasnjuje tudi drugostopenjski organ, sicer povečale tržne obrestne mere, vendar pa je, kot je splošno znano, EURIBOR rasel že od septembra 2005, z največjo rastjo že leta 2006. Tudi navedba tožeče stranke, da je šele leta 2007 pridobila relevantne podatke o pravem stanju nepremičnine oziroma, da je ta (nemudoma) potrebna temeljite obnove, sodišča ne prepriča, saj je tožnik dvorec Zemono kupil le dve leti prej in se v tem obdobju njegovo stanje v smislu izvedbe potrebne obnove ni moglo bistveno poslabšati. Glede na vrednost obravnavane nepremičnine in glede na to, da je tožnik ob nakupu na javni dražbi ob ponudbi moral imeti realne informacije za oblikovanje le-te, pa tudi sodišče ocenjuje, da je pri delujočem gospodarskem subjektu realno pričakovati, da si nepremičnino predhodno tudi strokovno ogleda in si zagotovi celovito oceno njenega stanja, tudi (ali predvsem) v smislu nadaljnjega poslovanja in pridobivanja prihodkov. Nenazadnje je v elaboratu, ki je bil podlaga za kandidiranje na javni dražbi, kot je navedel že drugostopenjski organ, jasno navedeno, da bo dvorec potreben temeljite obnove v naslednjih desetih do petnajstih letih. To pa pomeni, da je bil tožnik s stanjem nepremičnine seznanjen že ob nakupu. Okoliščine glede najemnikov, na katere se sklicuje tožnik, pa same po sebi in tudi glede na kriterije iz MRS 36.12 niso takšne vrste, da bi bistveno vplivale na izkazovanje vrednosti dvorca B. kot naložbene nepremičnine.

Glede na potek postopka in podatke upravnih spisov tudi sodišče, enako kot oba davčna organa meni, da pri tako markantni nepremičnini, kot je dvorec B. ni realno, da bi se njegova vrednost, ne da bi v obravnavnem obdobju prišlo do bistvenih sprememb v celotnem poslovnem, gospodarskem, tržnem in pravnem okolju, kjer tožnik kot gospodarski subjekt deluje, v obdobju od nakupa koncem leta 2005 do konca leta 2007 (oziroma v letu 2007, saj tožnik, kot sam navaja, v letu 2006 ni zaznal potrebe po prevrednotenju), lahko znižala skoraj za polovico njene prvotne vrednosti.

Kolikor pa bi držalo tožnikovo zatrjevanje, da je vrednost nepremičnine po cenitvenem poročilu iz leta 2008 realna tržna vrednost, pa je ob dejstvu, da se cene nepremičnin v času od nakupa do konca leta 2007 niso bistveno spremenile, tudi povsem realno sklepanje, da je bila nepremičnina že ob nakupu prevrednotena. Ob upoštevanju takega sklepanja pa bi moral tožnik, glede na SRS 1.55 in tudi MRS 36.10 slabitev nepremičnine - dvorca B. opraviti ob prehodu na SRS 2006, ko je nepremičnino v poslovnih knjigah pripoznal kot naložbeno nepremičnino.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2015

Podobni dokumenti:

• sodba I U 367/2011
• sodba I U 1017/2010
• sklep in sodba I U 465/2010