UPRS sodba I U 1711/2014

Jedro

Če je davčni organ menil, da pogodbena vrednost nepremičnine ne ustreza vrednosti, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, bi moral v tem postopku izpeljati posebni ugotovitveni postopek, v katerem bi skladno z določbo prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 ugotavljal primerljivo tržno ceno nepremičnin. Pri odmeri davka od dobička iz kapitala gre za postopek, ki se vodi samostojno in čeprav se nanaša na isto nepremičnino, se vodi povsem ločeno tudi od postopka odmere davka na promet nepremičnin. Posebej in v skladu z določbo 99. člena ZDoh-2 se v tem postopku ugotavlja tudi vrednost nepremičnine ob odsvojitvi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčnega urada Novo mesto št. DT 38-00295-12-130-03 z dne 8. 8. 2013 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 15 EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje tožnici odmeril dohodnino od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin od davčne osnove 197.903,16 EUR po stopnji 15% v znesku 28.185,47 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnica v skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero dohodnine od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnin parc. št. 988/35, 988/36, 988/37, 988/38, 988/39, 988/40, 988/41, 988/42, 988/43, 988/44, 988/45, 988/46, 988/47, 988/48, 988/49 in 988/50, vse k. o. ... Vrednost nepremičnin ob odsvojitvi je bila ugotovljena v posebnem ugotovitvenem postopku, in sicer na podlagi cenilnega mnenja in aneksa k njemu, ki ga je izdelala sodna izvedenka gradbene stroke.

Organ druge stopnje je pritožbo zavrnil in potrdil odločitev organa prve stopnje, dopolnil pa je njegovo obrazložitev. Ugotovil je, da je pri izdaji izpodbijane odločbe prišlo do kršitev pravil postopka, saj tožnica ni bila seznanjena s tem, da davčni organ ne bo upošteval prodajne vrednosti nepremičnine, niti ni bila seznanjena s tem, na kakšen način je davčni organ ugotavljal primerljivo tržno ceno kapitala, niti ji v zvezi s tem ni bila dana možnost, da sodeluje v postopku in predloži protidokaze. Vendar je po prejemu pritožbe prvostopenjski organ navedene nepravilnosti v celoti odpravil in tožnici omogočil, da se seznani z vsemi dejstvi in dokazi, ki se nahajajo v spisu. Davčni organ je v konkretnem postopku na podlagi podatkov o vrednosti primerljivih nepremičnin – stavbnih zemljišč za gradnjo in na podlagi podatkov o posplošeni tržni vrednosti zemljišč podvomil v pogodbeno vrednost. Ravno glede tržne vrednosti pa je že bil izveden ugotovitveni postopek v postopku odmere davka na promet nepremičnin, v katerem je bila imenovana sodna izvedenka A.A. Ugotovitve slednje so potrdile domneve davčnega organa, saj po mnenju izvedenke vrednost nepremičnin znaša dvakrat več od pogodbene vrednosti, to je 209.223,00 EUR.

Tožnica je predložila cenitev sodnega izvedenca B.B., ki pa po mnenju organa kot zasebna cenitev ne šteje za izvedensko mnenje, pač pa ima naravo pritožbenih navedb oziroma trditvene podlage stranke v postopku. Sodna praksa je namreč v davčnih postopkih postavila mnenje sodnega izvedenca, ki je v postopku imenovan s strani uradne osebe, na prvo mesto med dokaznimi sredstvi pri določanju vrednosti nepremičnin, in sicer iz razloga zagotovitve kar največje mere objektivnosti. Sodne cenitve, ki jih v davčnih postopkih predlagajo davčni zavezanci, pa takšne objektivnosti ne zasledujejo. Organ je tako presodil, da so bile ugotovitve sodne izvedenke A.A. podrobne, logične in preverljive, prepričljivo je odgovorila in ovrgla vse pomisleke tožnice, njeni zaključki pa so bili primerljivi tudi z vrednostmi podobnih nepremičnin in s posplošeno tržno vrednostjo GURS.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge kršitve pravil postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da se v upravnem spisu nahajata posredniška pogodba z nepremičninsko družbo ter potrdilo družbe C. d.o.o., ki je lastnica spletne strani www...., ki jasno potrjujeta oglaševano ceno nepremičnin, ki je znašala 105.000,00 EUR. Logična presoja navedenih dokazov bi morala pripeljati do zaključka, da prodajna cena predmetnih zemljišč glede na njihove značilnosti in trenutno gospodarsko situacijo ne more biti višja od oglaševane cene. Davčni organ tudi ni izvedel dokaznega postopka, v katerem bi dokazal, da pogodbena vrednost kapitala ne ustreza vrednosti, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, zato bi moral pri ugotavljanju davčne osnove upoštevati pogodbeno vrednost. Organ pa vrednosti kapitala sploh ni ugotavljal, ampak ga je povzel po odločbi o odmeri davka na nepremičnine, stranki pa ni omogočil, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah. Odločba o odmeri davka na promet nepremičnin, ki jo je Upravno sodišče s sodbo I U 134/2014-15 z dne 9. 9. 2104 odpravilo, davčnega organa po mnenju tožnice ne razbremeni dolžnosti izvedbe ugotovitvenega postopka v skladu z določbami ZDavP-2, Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V primeru obdavčitve dobičkov iz kapitala davčna osnova v nobenem primeru ne more biti neka fiktivna vrednost, ki bi jo država določila z oblastnim aktom (kot je to neuspešno poskušala z Zakonom o množičnem vrednotenju nepremičnin), temveč se mora v ugotovitvenem postopku ugotoviti dejanski dobiček kot ekonomska kategorija. V postopku je bilo kršeno tudi načelo materialne resnice, na katerega se sklicuje tudi sodišče v sodbi I U 134/2014-15 z dne 9. 9. 2015. Nadalje tožnica povzema posamezne ugotovitve izvedenca B.B., ki se razlikujejo od ugotovitev izvedenke A.A. in ki jih organ pri odločitvi ni upošteval, posledično pa je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je bilo v ponovnem postopku odmere davka na promet nepremičnin ugotovljeno, da davčni organ sprejema kot pravilno vrednost nepremičnin ob odsvojitvi njihovo pogodbeno vrednost. Zato se strinja s tem, da bi bilo enako vrednost treba upoštevati tudi v predmetnem postopku.

Tožba je utemeljena.

Po določbah 97. člena ZDoh-2, na katere se pravilno sklicuje prvostopenjski davčni organ, je davčna osnova od dobička iz kapitala razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi. V konkretnem primeru vrednost kapitala – nepremičnin ob pridobitvi ni sporna, sporna pa je njihova vrednost ob odsvojitvi. Davčni organ je pri določitvi davčne osnove upošteval vrednost, kakšna je bila ugotovljena v postopku odmere davka na promet nepremičnin, tj. vrednost 209.233,00 EUR.

Kot pravilno navajata obe stranki postopka, je to sodišče s sodbo I U 134/2014-15 z dne 9. 9. 2014 odpravilo odločbo o odmeri davka na promet nepremičnin in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku je organ davek odmeril od davčne osnove 96.500,00 EUR, to je od pogodbene vrednosti. Z vpogledom v evidenco GURS je bilo namreč ugotovljeno, da je vednost spornih nepremičnin spremenjena in da je bistveno nižja kot v času odmere davka na promet nepremičnin. Zato je presodil, da je vrednost iz prodajne pogodbe, ki je enaka oceni v izvedenskem mnenju B.B., ustrezna in odraža dejansko tržno vrednost nepremičnin.

V konkretnem postopku se je davčni organ glede tržne vrednosti nepremičnin ob odsvojitvi oprl na podatke, ki jih je pridobil iz zadeve odmere davka na promet nepremičnin, in sicer na izvedeniško mnenje A.A. in na podatke GURS. S tem pa je po mnenju sodišča zagrešil bistveno kršitev pravil postopka. Če je davčni organ menil, da pogodbena vrednost nepremičnine ne ustreza vrednosti, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, bi moral v tem postopku izpeljati posebni ugotovitveni postopek, v katerem bi skladno z določbo prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 ugotavljal primerljivo tržno ceno nepremičnin. Stališče sodne prakse je, da gre pri odmeri davka od dobička iz kapitala za postopek, ki se vodi samostojno in čeprav se nanaša na isto nepremičnino, se vodi povsem ločeno tudi od postopka odmere davka na promet nepremičnin. Posebej in v skladu z določbo 99. člena ZDoh-2 se v tem postopku ugotavlja tudi vrednost nepremičnine ob odsvojitvi. Tržna vrednost nepremičnine, ugotovljena v drugem postopku, pri tem sicer ni nepomembna, vendar pa ne predstavlja več kot enega od dokazov (tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 1596/2012 z dne 5. 2. 2013). Posledično to pomeni, da ni bilo podlage za odločanje o zadevi v skrajšanem postopku ter da so bila zato, ker ni bil izveden ugotovitveni postopek, bistveno kršena pravila postopka, kot to v tožbi utemeljeno uveljavlja tožnica.

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov ugotovilo, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi strokov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa je v postopku nastopala sama, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR. Znesek sodne takse pa ji bo sodišče vrnilo po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 579/2019-11
• UPRS Sodba I U 270/2020-15
• UPRS sodba I U 35/2013