UPRS sodba I U 754/2015

Jedro

Davčni zavezanec mora za odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati pogoje tako glede nizkih dohodkov, kakor tudi premoženja. V kolikor eden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, odpisa davčnega dolga ni mogoče dovoliti. Sodišče se zato strinja z zaključkom tožene stranke, da glede na premoženje, s katerim tožnik razpolaga in se upošteva na podlagi 34. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku ter višine mesečnih prihodkov (692,98 EUR), navedeni premoženjski pogoj ni izpolnjen, saj gre za premoženje, ki ni v celoti nujno za preživljanje in ki v celoti zadostuje za poplačilo davčnega dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z Izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije zahtevek tožnika za odpis, delni odpis ali odlog plačila davčnega dolga iz naslova dohodnine zavrnila. V obrazložitvi se sklicuje na 1. odstavek 101. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Pojasnjuje, da na podlagi Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), davčni organ ugotavlja, na podlagi podanih podatkov, višino dohodkov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov za zadnjih 6 mesecev pred vložitvijo vloge. Davčni organ je tako ugotovil, da zavezančevi dohodki presegajo višino, do katere je mogoč odpis, delni odpis ali odlog plačila davčnega dolga, hkrati pa je tudi ugotovil, da ima tožnik premoženje, iz katerega bi bilo mogoče poplačati davčni dolg. Zato je davčni organ njegov zahtevek zavrnil.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo, št. DT-499-31-45/2015-2 z dne 13. 4. 2015 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni sporno, da je tožnik v 6 mesecih pred vložitvijo vloge imel povprečni dohodek 840,71 EUR. Tožnikove navedbe, da ni bil v izračunu upoštevan znesek, ki ga plačuje za preživnino za sina, ni utemeljen, saj je prvostopenjski organ pri izračunu to upošteval. Ni pa bilo upoštevano plačilo oskrbnine za tožnikovo mamo. Po upoštevanju dohodkov mame in doplačila za njen dom je povprečni mesečni dohodek tožnika 692,98 EUR, kar še vedno presega višino, do katere je mogoč odpis, delni odpis davčnega dolga.

Tožnik vlaga tožbo, v kateri zatrjuje, da je v preteklih letih oddal zmotno davčno napoved. V letu 2003 je vložil davčno napoved, v kateri je zmotno navedel 10-krat večji znesek za avtorski honorar, kot ga je v resnici prejel. Omenjeni postopek za uskladitev dohodnine še ni končan. Od leta 2008 do leta 2011 je imel hude zdravstvene težave. Po letu 2012 tožnik dokazuje nesposobnost vplačila očitanega davčnega dolga. Tožnik navaja, da so mu bile v času od 2006 do 2014 zadržane preveč vplačane dohodnine v znesku več kot 3.110,00 EUR. Poleg tega je dolžan skrbeti za svojo mamo A.A., za katero plačuje dom. Tožnik živi sam in nima drugih prihodkov, donosa iz kapitala ali prihrankov. Tožnik predlaga, da se mu preveč plačana dohodnino kompenzira z davčnim dolgom.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise in v celoti prerekala tožnikove navedbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh davčnih organov v izpodbijani odločbi oziroma odločbi organa druge stopnje strinja. Prav tako se strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. V kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi, enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

V zvezi s posameznimi ugovori tožeče stranke pa sodišče pripominja še naslednje. Iz upravnih spisov izhaja, da tožnikov mesečni dohodek na družinskega člana znaša v zadnjih šestih mesecih 840,71 EUR na mesec. Tožnik omenjenemu dejstvu ne ugovarja. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik poleg solastništva nepremičnine, v kateri živi v k.o. ..., tudi solastnik gozdnih zemljišč in lastnik sedmih rednih delnic B. d.d. Iz upravnih spisov je tudi razvidno, da je bilo obračunano plačilo preživnine za sina, drugostopenjski organ pa je preračunal tudi tožnikovo obveznost doplačila doma za njegovo mamo. Ob upoštevanju vseh prej navedenih dejstev znaša dohodek tožnika na mesec 692,98 EUR, kar presega višino, do katere je mogoč odpis ali delni odpis davčnega dolga.

V skladu z določbo 2. odstavka 37. člena Pravilnika, davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. in 32. členom tega Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po navedeni določbi torej mora davčni zavezanec za odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati pogoje tako glede nizkih dohodkov, kakor tudi premoženja. V kolikor eden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, odpisa davčnega dolga ni mogoče dovoliti. Sodišče se zato strinja z zaključkom tožene stranke, da glede na premoženje, s katerim tožnik razpolaga in se upošteva na podlagi 34. člena Pravilnika ter višine mesečnih prihodkov (692,98 EUR), navedeni premoženjski pogoj ni izpolnjen, saj gre za premoženje, ki ni v celoti nujno za preživljanje in ki v celoti zadostuje za poplačilo davčnega dolga.

Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo tožnikovi tožbeni ugovori. Ugovor glede doplačila oskbrnine je že drugostopenjski organ učinkovito zavrnil. Prav tako iz upravnih spisov izhaja, da bi bilo potrebno poleg navedenih dohodkov pri tožniku upoštevati tudi izredni dohodek – volilo, ki ga je tožnik prejel, kar bi posledično pomenilo, da bi bil njegov povprečni mesečni dohodek še višji in to ne glede na njegove navedbe, da mu je ta dohodek zaplenilo podjetje C. d.d., ker ima tudi druge neporavnane obveznosti. Ostali tožnikovi stroški, zaradi katerih si tožnik želi doseči zmanjšanje njegovih mesečnih prihodkov, ne morejo biti upoštevni glede na Pravilnik. Nenazadnje pa tudi tožnikov ugovor pobota njegovega dolga v zvezi z zatrjevanim preplačilom dohodnine iz leta 2003 predstavlja tožbeno novoto po 52. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Upoštevaje navedeno so tožbeni ugovori tožeče stranke neutemeljeni oziroma neupoštevni, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter je odločitev pravilna in na zakonu utemeljena.

Datum zadnje spremembe:

23.11.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 844/2018-9
• UPRS sodba II U 492/2013
• UPRS sodba II U 11/2014