UPRS sodba I U 2019/2014

Jedro

Davčna organa sta pri odločanju upoštevala vsa listinska dokazila, ki jih je predložil tožnik v postopku obnove, le da sta jih presodila drugače, kot zahteva tožnik. Sodišče se s presojo dejstev in dokazov, ki sta jo opravila, strinja. Tako se pravilno ugotavlja, da je pravna oseba v letu 2009 nakazala več zneskov denarja na tožnikov bančni račun ter da namena teh nakazil ni pojasnila oziroma da verodostojne podlage za nakazila spornih zneskov ni predložila. Prvostopenjski organ ni prezrl opravljenih knjiženj izplačanih zneskov na konto kratkoročnih posojil, kot se zatrjuje v tožbi, vendar je v tej zvezi ugotovil, da so listine, ki so bile predložene kot podlaga za knjiženje, neustrezne. Pravilen je tudi zaključek, da so posojilne pogodbe, ki jih je tožnik predložil (šele) v pritožbenem postopku, kot listine neverodostojne (sestavljene naknadno) ter da zato, ker posojilna razmerja niso izkazana, zatrjevanih vračil posojil ni mogoče povezati z izplačanimi zneski. Pravilna pa je tudi opredelitev izplačanih zneskov kot drugih dohodkov iz 105. člena ZDoh-2 in njihovo upoštevanje pri davčni odmeri.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2009 odpravil odmerno odločbo št. 09 40075 z dne 31. 5. 2010, tožniku odmeril dohodnino za leto 2009 v znesku 33 754,55 EUR ter mu, ob upoštevanju vrnjenega zneska 116,98 EUR, naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v skupni višini 19 744,00 EUR, ki znaša 14 127,53 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bil zaradi ugotovljenih novih dejstev in dokazov dne 18. 7. 2011 izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine tožniku za leto 2009. Tožniku je bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe. Tožnik se je na vabilo odzval in pojasnil, da je bil denar, ki je bil v davčnem inšpekcijskem nadzoru opredeljen kot drugi dohodki, vrnjen. V obnovljenem postopku se sicer ugotavlja, da je družba A. d.o.o. v letu 2009 nakazala več zneskov denarja na tožnikov bančni račun ter da namena teh nakazil ni pojasnila. Iz uradnih podatkov izhaja, da je tožnik oče odgovorne osebe omenjene družbe B.B. Iz predložene dokumentacije pa, da so prejemki tožnika v letu 2009 znašali 87 100,00 EUR ter da glede na zbrane podatke predstavljajo druge dohodke. Iz obrazložitve sledi še, da je davčni organ tožniku s posebnim dopisom pojasnil vzrok, zakaj njegove pripombe, da je bil denar kasneje vrnjen, ni upošteval, ter nato, na podlagi zbranih podatkov in ob upoštevanju omenjenih drugih dohodkov na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odmeril tožniku dohodnino v znesku, ki je razviden iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih odločbe ugotavlja, da je bil postopek obnove zaradi novih dejstev in novih dokazov pravilno in skladno z zakonom (ZDavP-2) začet po uradni dolžnosti. Nadalje ugotavlja, da načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP v postopku ni bilo kršeno. V zvezi z naknadno ugotovljenimi drugimi dohodki pa pritožbeni organ povzame ugotovitve postopka nadzora pri družbi A., v katerem je davčni organ zaključil, da v zvezi z izplačili denarja na tožnikov račun verodostojne dokumentacije ni in da se zato izplačila obravnavajo kot drugi dohodki po 105. členu ZDoh-2, od katerih je treba obračunati in plačati akontacijo dohodnine. S takšnim zaključkom se strinja tudi drugostopni organ, ki v tej zvezi še sam ugotavlja, da pravna oseba v postopku nadzora ni dokazala, da bi bila na podlagi pogodbe med družbo A. in C.C., ki jo je predložila v zvezi s spornimi nakazili, dolžna C.C. izplačati karkoli, brez vsakršne listinske povezave z omenjeno pogodbo pa so bila nato tudi nakazila zneskov na tožnikov račun. Tožnik (šele) v pritožbenem postopku predlaga kot podlago za nakazila spornih zneskov posojilne pogodbe (19), sklenjene z družbo A. Sporna nakazila torej dokazuje z drugačno dokumentacijo, kot je to storila pravna oseba v inšpekcijskem postopku, obenem pa gre pri predloženih pogodbah (ki bi jih bilo sicer mogoče šteti za nedopustno pritožbeno novoto v smislu določb 238. člena ZUP) za listine, ki jih je šteti za neverodostojne. To pa zato, ker v času inšpekcijskega pregleda niso bile predložene, pravna oseba pa je za sporna nakazila predložila drugo podlago in je zato utemeljeno sklepati, da so bile sestavljene naknadno. Potrditev navedenega drugostopni organ vidi tudi v tem, da so bila vsa sredstva na račun družbe A. kot vračilo posojila nakazana šele v letu 2011, medtem ko bi se glede na vsebino pogodb, posojila morala vračati v roku enega leta, in torej v letu 2010. Glede na dejavnost družbe A. (premoženjsko svetovanje) pritožbeni organ tudi ne najde poslovno utemeljenega razloga za mesečno posojanje denarja tretji (fizični) osebi. In ker tožnik obstoja posojilnih razmerij v konkretnem primeru ni uspel dokazati, tudi zneskov, ki jih je tožnik kot vračilo posojila v letu 2011 nakazal na račun pravne osebe, ni mogoče povezati z izplačili s strani pravne osebe, ki jih je tožnik nesporno prejel v letu 2009. Zato je po presoji pritožbenega organa pravilno odločeno, da je šlo v konkretnem primeru pri izplačanih zneskih za druge dohodke iz 105. člena ZDoh-2 in ki so obdavčeni z dohodnino.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in zaradi bistvene kršitve pravil postopka. V tožbi vztraja, da je odločba o odmeri dohodnine za leto 2009 z dne 31. 5. 2010 dokončna in se ne strinja, da gre za nova dejstva, zato se tudi ne strinja z obnovo postopka in z novo odmerjeno obveznostjo. Trdi, da so ugotovitve davčnega organa v postopku pri družbi A. napačne in da je zato dodatno odmerjena dohodnina neutemeljena in nezakonita. Pri družbi A. davčni organ ni ugotovil dejanskega stanja. Resničnega dejanskega stanja tudi ni ugotovila tožena stranka v zadevnem postopku, saj odločitve sprejema izključno na podlagi ugotovitev davčnega inšpekcijskega nadzora in ne upošteva listinskih dokazov, ki so bili predloženi v obnovljenem odmernem postopku.

Tožnik je že v pojasnilu, ki ga je dal v tem postopku, navedel, da je od družbe A. prejemal kratkoročna posojila, ki so bila v celoti vrnjena in predložil dokazila o vračilu vseh prejetih posojil. Pri teh trditvah vztraja tudi v tožbi. Kot dokaz prilaga posojilne pogodbe, sklenjene z družbo A., konto kartico danih posojil, iz katere je razvidno, da so bila posojila vrnjena ter dokazila o vračilu teh posojil. Glede pojasnila z dne 16. 8. 2013, ki ga je dal prvostopni organ tožniku, tožnik meni, da ni zadosti obrazloženo ter da iz njega ni razvidna podlaga za zavzeto stališče (o tem, da družba A. ni razpolagala z verodostojno dokumentacijo o nakazilih ter da naknadno vračilo sredstev ni relevantno). To stališče je po mnenju tožnika napačno, saj je potrebno v postopku obnove upoštevati listine, predložene v tem postopku ter dejstva, ki vplivajo na odločitev v zadevi. Ta dejstva so bila znana že v času izdaje sklepa o obnovi, zato sploh ne bi smelo priti do obnove postopka, saj so bila vsa posojila takrat že vrnjena. S tem ko tožena stranka teh dejstev (ki so v tožnikovo korist) ni upoštevala, je po mnenju tožnika grobo kršila načelo materialne resnice. Zato je odločitev o tem, da gre v konkretnem primeru za druge dohodke, nedopustna in nezakonita. Neupoštevanje vračil pa predstavlja tudi grobo kršitev pravil postopka. Očitno v davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A. ni bil dovolj skrbno opravljen vpogled v poslovne knjige, saj bi se sicer davčni organ lahko že takrat sam prepričal, da so bila vsa posojila iz leta 2009 knjižena, kot je to razvidno iz kartice konta 176000 – kratkoročno dana posojila, ter da je knjigovodska dokumentacija verodostojna. Samo dejstvo, kaj je in česa ni družba A. predložila davčnemu organu v postopku nadzora, v tem postopku ni in ne more biti relevantno. Poleg tega tožnik ne ve, kaj je davčni organ pri družbi pregledal in katero dokumentacijo je zahteval. Morebitna nepredložitev listin s strani družbe A. ne more vplivati na zadevni postopek, predvsem ne v tožnikovo škodo. Ta je namreč v postopku obnove predložil vse listine, ki dokazujejo navedbe o danih posojilih in njihovem vračilu. Poleg tega tožnik meni, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, kar je nadaljnja bistvena kršitev pravil postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane in drugostopne odločbe.

Iz spisov in tožbe je nadalje razvidno, da so tožbeni razlogi povsem enaki pritožbenim, na katere je v celoti in po presoji sodišča pravilno odgovoril že drugostopni organ. Zato se sodišče tudi v tem pogledu sklicuje na obrazložitev odločbe druge stopnje in razlogov obrazložitve ne ponavlja. V zvezi s tožbenimi ugovori le še dodaja:

Dejansko in pravno podlago za izdajo sklepa o obnovi izčrpno in skladno s podatki spisov pravilno navede drugostopni organ na 2. in 3. strani odločbe ter pri tem pravilno poudari, da so bili nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog z ozirom na zapisniške ugotovitve, zbrane pri davčnem inšpekcijskem nadzoru pri družbi A., v konkretnem primeru v zadostni meri izkazani. Pravilna je tudi ugotovitev, da načelo zaslišanja stranke v postopku obnove ni bilo kršeno. Sicer pa tožnik kršitve tega načela niti ne uveljavlja. Pač pa trdi, da dejansko stanje v zadevi ni bilo ugotovljeno pravilno ter da davčni organ oziroma tožena stranka odločitve sprejema izključno na podlagi ugotovitev inšpekcijskega nadzora pri omenjeni družbi. To pa ne drži, saj je iz spisov (odgovora davčnega organa na pojasnilo) in iz odločbe druge stopnje jasno razvidno, da so bila pri odločanju s strani davčnih organov poleg ugotovitev inšpekcijskega nadzora upoštevana vsa listinska dokazila, ki jih je predložil tožnik v postopku obnove, le da so bila presojena drugače, kot se zahteva v tožbi in pred tem v pritožbi.

Sodišče se strinja tudi s presojo dejstev in dokazov, ki sta jo opravila davčna organa. Tako se po presoji sodišča pravilno ugotavlja, da verodostojne podlage za nakazila spornih zneskov (skupno 19) v letu 2009 tožniku, pravna oseba ni predložila. Pri tem davčni organ ni prezrl opravljenih knjiženj izplačanih zneskov na konto kratkoročnih posojil (176000), kot se zatrjuje v tožbi. Le da je hkrati ugotovil, da so listine, ki so bile predložene kot podlaga za knjiženje, neustrezne. Pravilen pa je po presoji sodišča tudi zaključek, da so posojilne pogodbe, ki jih je tožnik predložil (šele) v pritožbenem postopku, kot listine neverodostojne (sestavljene naknadno) ter da zato, ker posojilna razmerja niso izkazana, tudi zatrjevanih vračil posojil ni mogoče povezati z izplačanimi zneski.

Izpodbijana odločitev glede na povedano torej ni nedopustna in nezakonita. Prav tako ne drži tožbeni očitek, da nima ustrezne obrazložitve. Pomanjkljive razloge prve stopnje namreč v celoti in pravilno dopolni s svojo obrazložitvijo organ druge stopnje. Pravilna pa je tudi opredelitev izplačanih zneskov kot drugih dohodkov iz 105. člena ZDoh-2 in njihovo upoštevanje pri davčni odmeri.

Zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita in zato je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili vsi dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

23.11.2015

Podobni dokumenti:

• sodba IV U 77/2012
• sodba I U 1806/2010
• sodba IV U 196/2013