UPRS sodba I U 1410/2014

Jedro

Popis pologov gotovine v obdobju od 18. 2. 2008 do 30. 11. 2011, ki ga je tožnica predložila v davčnem postopku, plačila kupnine za sporno nepremičnino ne izkazuje. Tožničini pripisi, da gre pri posameznih zneskih za plačilo kupnine, ne predstavljajo dokaza, temveč zgolj njeno trditev. Tega tudi ne dokazuje izjava kupca, ki jo je tožnica predložila v davčnem postopku. Ne gre namreč za izjavo, ki bi bila podana pred notarjem, kot se zatrjuje v tožbi. Notar je zgolj overil podpis na izjavi in s tem potrdil identiteto tistega, ki je izjavo napisal. Ni pa s tem potrdil, da je izjava resnična. Izjava tudi ni podkrepljena z nobenim listinskim dokazom, npr. s potrdilom prodajalca, da je prejel posamezne obroke kupnine, kot je sicer izrecno predvideno v prodajni pogodbi. Zato davčni organ ni ravnal samovoljno, ko je ugotovil, da ustreznih dokazov o plačilu kupnine ni ter da vse navedene okoliščine kažejo na obstoj terjatev tožnice do kupca.

Izročitev gotovine tožnici ni izkazana z nobeno listino. Sodišče zato sledi stališču davčnih organov, da predlagano zaslišanje kupca in „navzkrižna kontrola“ pri njem kot dokaz, da je do izročitve gotovine dejansko prišlo, ne zadošča in je zato dokazni predlog v tej zvezi že prvostopni organ utemeljeno (in obrazloženo) zavrnil. Sodišče pa tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje izvedenca finančne stroke, ki ga tožeča stranka prvič, pa še to povsem neobrazloženo, predlaga v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi odmere davka po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2011 tožeči stranki odmeril in naložil v plačilo davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 od davčne osnove 449 573,02 EUR po povprečni stopnji dohodnine 38,64% v znesku 173 715,01 EUR s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi od 28. 7. 2012 do izdaje odločbe, to je do 18. 2. 2014, v znesku 2 645,10 EUR (I. in II. točka izreka).

Drugostopni davčni organ je pritožbi tožnice zoper izpodbijano odločbo delno ugodil ter izpodbijano odločbo v točkah I in II spremenil tako, da se tožeči stranki za že omenjeno davčno obdobje odmeri in naloži v plačilo davek od davčne osnove 381 881,27 EUR po povprečni stopnji dohodnine 38,27 % v znesku 146 145,96 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 2 225,32 EUR.

Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila najprej tožbo zaradi molka ter nato, po odločitvi organa druge stopnje, sporočila, da vztraja pri tožbi, razen v delu, v katerem je drugostopni organ pritožbi ugodil in prvostopno odločitev spremenil.

V tožbi in razširitvi navaja, da je v postopku nadzora svoje trditve dokazovala z listinami, pogodbami in izjavami in drugimi dokaznimi predlogi, ki pa jih davčni organ ni upošteval, ker jih je štel za neverodostojne. Tožeča stranka se s tem ne strinja in meni, da davčni organ pri presoji verodostojnosti listin prihaja sam s sabo v nasprotje, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Tako npr. ugotavlja, da predložene posojilne pogodbe vsebujejo bistvene sestavine, kar zadošča za veljavnost listin, pa jih kljub temu ne upošteva. Ali pa zahteva njihovo notarsko overitev, ki po zakonu ni predpisana, obenem pa ugotavlja, da so pogodbene stranke osebno in poslovno povezane, kar pomeni, da si zaupajo in da za zahtevano formalnost pri sklepanju pogodb ni podlage. Zato po mnenju tožnice ne more obstajati dvom v verodostojnost predloženih listin ter da za drugačen zaključek ni nobene zakonske in dejanske podlage. Tožnica je izjavila, da je sredstva po pogodbah prejela, pogodbene stranke pa so to potrdile. Predlagala je tudi zaslišanje strank, kar pa je davčni organ neutemeljeno zavrnil. Glede posojil, ki jih je tožnica prejela od svoje matere, pa je davčni organ preveril samo uradne podatke, ne pa tudi dejanskega stanja, iz katerega je razvidno, da je bilo dano posojilo povsem realno.

Napačna je tudi ugotovitev davčnih organov glede stanja v zvezi z vozili. Za vozilo BMW X6 je bilo dano kot polog vozilo X5, in sicer po zaključku leasinga za to vozilo, kar je mogoče preveriti pri družbi A. d.o.o.. Vozilo je bilo nato očitno prodano B.B. Zato je davčni organ neupravičeno upošteval polog za leasing kot prirast premoženja.

V zvezi z nepremičninami, konkretno glede darilne pogodbe, sklenjene s C.C. je bilo že v postopku pojasnjeno, da je bila to dejansko prodajna pogodba, sklenjena kot darilna zato, da se stranke izognejo uveljavljanju predkupne pravice. Dokaz za to je status zemljišča, zaslišanje kupca ter preveritev uradnih podatkov. Davčni organ predlaganih dokazov ni izvedel ter s tem absolutno kršil pravila postopka.

Povsem subjektivno je odločeno tudi, da kupec stanovanjske hiše ... v Č., D.D. iz Nemčije, ni poravnal kupnine v celotni višini (323 000,00 EUR), da so znašale terjatve tožnice iz prodaje hiše, z ozirom na plačani znesek 157 000,00 EUR, na dan 31. 12. 2011 še 165 500,00 EUR ter da se je navedeni znesek upošteval kot povečanje premoženja. Tožnica je pojasnila in dokazovala, da je kupec poravnal celotno kupnino, in sicer delno s plačilom na bančni račun in delno v gotovini. Kot dokaz je predložila popis pologov gotovine za čas od 18. 2. 2008 do 30. 11. 2011, ki so razvidni iz bančnih izpiskov ter popis bančnih nakazil za čas od 16. 11. 2011 do 21. 12. 2011, pri čemer se pologi skladajo z vsebino predpogodbe in prodajne pogodbe. Zato je davčni organ ravnal samovoljno, ko pologov gotovine ni priznal kot plačila kupnine ter ni izvedel predlaganega zaslišanja kupca, tožeči stranki pa znesek 165 500,00 EUR (kot terjatev do kupca) štel za prirast premoženja, istočasno pa pologe gotovine obravnaval kot prejem sredstev iz nepojasnjenih virov in jih kot takšne obdavčil. S tem se je davčna osnova povečala za dvakratni znesek (331 000,00 EUR) in odmeril davek za kar 129 552,00 EUR, kar je po mnenju tožeče stranke nesprejemljivo. Tožeča stranka je svoje navedbe dokazovala z notarsko overjeno izjavo D.D., ki izkazuje izročitev denarja in plačila v obrokih, vendar je davčni organ neutemeljeno ni upošteval. Stališče davčnega organa, kako naj bi se izročala kupnina, je brez zakonske podlage. Kako se izroča kupnina, je stvar prodajalca in kupca nepremičnine. Davčni organ dejstev, ki bi bila v korist tožnice, ni ugotavljal, pri presoji dokazov pa je po mnenju tožnice ravnal samovoljno ter z edinim namenom, da se tožnico čimbolj obdavči. Predvsem je po mnenju tožnice manjkala navzkrižna kontrola podatkov, s tem da se pri kupcu ali pri pristojnem davčnem organu v Nemčiji preveri, ali je kupec izvedel predajo gotovine tožnici. To je v konkretnem primeru bistveno za odločitev, saj bi bila s tem terjatev do kupca zaprta, obenem pa bi bili pojasnjeni pologi gotovine na njen bančni račun.

Nadalje tožeča stranka pojasnjuje, da E.E. ni njen izvenzakonski partner in da z njim ne živi v skupnem gospodinjstvu ter da so drugačne navedbe davčnega organa, ki temeljijo na govoricah, neutemeljene.

Glede porabe sredstev z bančnega računa za privatno potrošnjo v letu 2008 v skupni višini 127 191,12 EUR je tožnica pojasnila stroške v zvezi z obnovo hiše v F., kar je bilo v pritožbenem postopku tudi upoštevano. Za plačilo pologa leasinga za vozilo BMW X5 v višini 16 500,00 EUR pa je prejela posojilo od G.G., kar dokazuje z notarsko overjeno listino, v kateri G.G. kot posojilodajalec potrjuje sklenitev posojilne pogodbe in izročitev denarnih sredstev tožnici. Davčni organ bi to, kar izhaja iz listine, lahko preveril pri G.G. oziroma sledil dokaznemu predlogu tožnice in ga zaslišal, pa tega ni storil, saj drugače ne bi mogel zavzeti stališča, kot ga je navedel v odločbi.

Ugotovitve davčnega organa glede nepojasnjene porabe sredstev za privatno potrošnjo v letu 2009 in 2010 po navedbah tožnice prav tako ne držijo.

Za davek na promet nepremičnin ob prodaji stanovanjske hiše ... v višini 6 628,80 EUR je tožnica pojasnila, da je gotovino za to prejela od D.D., kar je skladno z aneksom k pogodbi, po katerem je plačnik davka kupec. Na tej podlagi je kupec tožnici predal gotovino, s katero je tožnica poravnala davčno obveznost. To izhaja iz notarskega potrdila nemškega notarja in iz prevoda izjave kupca, ki je to potrdil. Tožnica je torej svoje trditve že dokazala z listinskimi dokazi, ki pa jih davčni organ ne upošteva. Prav tako davčni organ tudi v tem primeru ni sledil dokaznemu predlogu tožnice in ni zaslišal kupca nepremičnine.

Tožnica je od D.D. prejela gotovino v znesku 28 263,15 EUR, kot je to določeno v aneksu k pogodbi, po katerem je plačnik tudi tega davka – davka od dobička iz kapitala kupec nepremičnine. D.D. je tožnici predal gotovino, s katero je tožnica plačala davek, kot je to pojasnila že davčnemu organu.

Tožnica v nadaljevanju pojasnjuje izvor sredstev za plačilo pologa leasinga za osebno vozilo BMW X6 v višini 48 800,00 EUR. Potem ko opiše način pridobitve vozila BMW X5, pojasni, da je bil polog v višini 50 000,00 EUR plačan v obliki izročitve osebnega vozila BMW X5, s čimer je (z ozirom na način pridobitve vozila BMW X5) pojasnjena poraba sredstev z računa v višini 48 800,00 EUR, kar pomeni, da je davčni organ neutemeljeno obdavčil porabo v navedeni višini. Dokaz o tem so verodostojne listine družbe A. Zato je tožnica pozvala davčni organ, da pridobi dokumentacijo pri navedeni družbi, kar je le-ta tudi storil, vendar samo v delu in na način, ki je omogočil sprejete zaključke in s tem obdavčitev.

Zaradi vsega navedenega je davčni organ po prepričanju tožnice nepravilno ugotovil davčno osnovo in neutemeljeno odmeril davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Poleg tega ugovarja metodi indirektnega ugotavljanja dohodkov fizičnih oseb, ki je bila uporabljena v konkretnem primeru. Meni, da gre za metodo, ki ni običajna in za katero ni najti podlage v 68. členu ZDavP-2. Meni tudi, da ni zakonske podlage za to, da je davčni organ od nje kot od fizične osebe zahteval listinsko gradivo na način, kot se to zahteva od pravnih oseb. Zatrjuje pa tudi kršitev načel davčnega postopka po drugem odstavku 4. člena ZDavP-2. Meni, da je davčni organ vsako dejanje in vsak dokaz, ki ga je predložila tožnica, obravnaval izključno v negativni smeri, oziroma na način, ki je tožnici kot davčni zavezanki v škodo, čeprav bi bil po določbah 5. člena ZDavP-2 dolžan ugotoviti vsa dejstva, tudi tista, ki so v korist tožnice. Tako ni ugotovil in preveril dejanskega stanja, ki se nanaša na prejem gotovine od G.G., B.B. in D.D. Prav tako ni v zadostni meri preveril poslov pri družbi A. in zato ni ugotovil resničnega stanja stvari, ki je bistveno za odmero davka. Na ta način je kršil tudi dolžnost, ki jo nalaga 73. člena ZDavP-2 in ki se nanaša na skrbno in vestno presojo zbranih dokazov. S tem ko je odločil, da predložene listine niso verodostojne, pa je prešel tudi meje svojih pristojnosti, saj gre pri tem za odločitev, ki jo lahko sprejeme samo sodišče. Načela davčnega postopka iz drugega odstavka 6. člena ZDavP-2 in iz drugega odstavka 76. člena ZDavP-2 je kršil s tem, ker ni v dvomu odločil v korist tožnice in ker ni dokazal vseh dejstev, na katerih temelji davčna obveznost. Tako je trdil, da tožnica živi z E.E. v izvenzakonski skupnosti, čeprav je tožnica dokazala, da to ne drži. Trditve v tej smeri so torej neresnične in zavajajoče, njihov namen pa je prikazati tožnico kot neverodostojno osebo, to pa omogoča odločanje v njeno škodo. Zaradi subjektivnega in nezakonitega načina postopanja tožnica ni imela možnosti, da svoje navedbe dokaže, davčni organ pa je glede na navedeno sprejel nezakonito odločitev. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano ter drugostopno odločbo odpravi, oziroma podrejeno, da odločbi odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Pri odločitvi in pri razlogih zanjo je tožena stranka vztrajala tudi na naroku za glavno obravnavo. Medtem ko tožeča stranka, čeprav pravilno vabljena, na narok ni pristopila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2, na katerih temelji odmera davka v konkretnem primeru, se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

V konkretnem primeru ni sporno, da je bilo na podlagi podatkov, zbranih v postopku davčne preiskave, ki je bila prvič uvedena dne 17. 11. 2008 za obdobje od leta 2000 do 2007 in nato v letu 2009 za obdobje od leta 2006 do 2010, ter na podlagi prijave premoženja, ki jo je na poziv davčnega organa dala tožnica v letu 2008, ugotovljeno, da tožnica razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo njene napovedane dohodke. Zato je bil uveden davčni inšpekcijski nadzor odmere davka po citiranem petem odstavku 68. člena ZDavP-2, pri katerem so bili, kot je razvidno iz spisov, upoštevani tako podatki, ki jih je predložila tožnica, kot tudi podatki, ki jih je davčni organ zbral uradoma. Na zapisniške ugotovitve je tožnica dala pripombe, ki jih je davčni organ deloma upošteval ter zmanjšal prvotno (v zapisniku) ugotovljeno davčno obveznost. Delno pa je upošteval pritožbo tudi drugostopni organ ter s svojo odločitvijo zmanjšal obveznost, naloženo s prvostopno odločbo.

Sicer pa iz spisov sledi, da so ugovori, ki jih glede izpodbijane odločitve vsebuje tožba, povsem enaki pritožbenim ter da je na pritožbene ugovore v celoti in po presoji sodišča pravilno odgovoril že drugostopni organ. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge druge stopnje in, kolikor jim sledi drugostopni organ, tudi na razloge izpodbijane odločbe.

Tako v zvezi s tožbenimi (in pred tem enakimi pritožbenimi) ugovori, že drugostopni organ v celoti in pravilno pojasni način cenitve davčne osnove, ki je bil uporabljen v konkretnem primeru (indirektna metoda neto vrednosti) ter pri tem pravilno in skladno s stališči sodne prakse, ki jo citira, poudari, da metode cenitve v ZDavP-2 niso predpisane ter da gre pri izbiri metode za vprašanje operativne taktike davčnih organov. Zato tožnica ne more uspešno ugovarjati izbiri metode oziroma načinu cenitve davčne osnove. Da bi bila cenitev narejena napačno oziroma, da bi bile narejene napake pri izračunu davčne osnove, pa tožnica v tožbi ne trdi niti ni tega zatrjevala v pritožbi.

Obširni in skladni z zakonskimi določbami, na katere se sklicuje, so tudi razlogi druge stopnje, ki se nanašajo na dokazovanje in s katerimi organ druge stopnje zavrne očitke o kršitvah pravil in načel davčnega postopka. Pri tem skladno s podatki spisov ugotavlja, da je bila tožnici v celoti in skladno z določbami ZDavP-2 dana možnost, da sodeluje v postopku nadzora, da se izjavi o ugotovitvah davčnega organa ter da za svoje trditve predlaga dokaze. V skladu z citiranimi določbami 68. člena ZDavP-2 opozori tudi na posebnosti postopka cenitve davčne osnove in v tem okviru na (obrnjeno) dokazno breme, ki ga v pogledu znižanja (verjetne) davčne osnove nosi davčni zavezanec, ter na tej podlagi tožnici pravilno pojasni, da ni dovolj zgolj zatrjevanje določenih dejstev in pravnih razmerij, temveč je treba o tem predložiti dokaze, ki so preverljivi in ki nedvomno izkazujejo, da so zatrjevana dejstva resnična. Opozori še, da po določbah ZDavP-2 zavezanec za davek svoje trditve dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo in z drugimi dokaznimi sredstvi le, če je dokazni predlog primeren in ustrezen ter ustrezno substanciran, kar pomeni, da se morebitne predloge za izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi ocenjuje v vsakem konkretnem primeru. Pri tem utemeljeno in skladno s podatki spisov ugotavlja, da je organ prve stopnje dokazne predloge ocenil in tudi navedel razloge, zakaj posameznih predlogov tožeče stranke, zlasti tistih za zaslišanje prič, ne upošteva.

V vsebinskem pogledu pa tožeča stranka ugovarja dejanskim ugotovitvam v zvezi z vozili, v zvezi z nepremičninami in v zvezi s porabo sredstev za privatno potrošnjo. Še pred tem pa ugovarja tistim ugotovitvam davčnega organa, ki se nanašajo na stanje premoženja oziroma sredstev tožnice na začetku odmernega obdobja.

Tako v zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na (ne)upoštevanje oziroma na (ne)verodostojnost predloženih posojilnih pogodb, iz spisov sledi, da se le-ti nanašajo na tri posojila, ki naj bi jih tožnica prejela B.B. (za znesek 120 000,00 EUR, 55 000,00 EUR in 40 000,00 EUR) in ki jih je kot svoje obveznosti iz naslova posojilnih razmerij navedla v prijavi premoženja. Posojilne pogodbe je po podatkih spisov tožnica nesporno predložila že v postopku davčne preiskave. Ni pa predložila nobene listine, ki bi izkazovala, da je denar od posojilodajalca dejansko prejela, oziroma da so bile pogodbe, ki ji je predložila v davčnem postopku, tudi dejansko izvršene. Trditev tožnice, da je prejela denar v gotovini, kot dokaz ne zadošča. Prav tako ni dovolj izjava pogodbene stranke. Zato je po mnenju organa druge stopnje in temu mnenju se pridružuje tudi sodišče, prvostopni organ ravnal pravilno, ko omenjenih posojil pri odločanju ni upošteval.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede sredstev v znesku 35 428,48 EUR, ki naj bi jih tožnica prejela od svoje matere H.H., in za katera je v prijavi, drugače kot v tožbi, navedla, da je šlo za darilo, s katerim je poravnala zadnji obrok leasinga za vozilo AUDI Q7. Tudi v tem primeru tožnica ni izkazala dejanskega izplačila oziroma prejema denarnih sredstev. Predvsem pa iz podatkov, zbranih uradoma, sledi, da je bila tožničina mati od leta 1995 brez zaposlitve in da je imela v letih od 1995 do 2010 neto obdavčljive prihodke v skupnem znesku 45 227,54 EUR, kar je povprečno na leto 2 826,72 EUR in kar ne zadostuje niti za osnovne življenjske stroške.

V zvezi s pologom za leasing za vozilo BMW X6 drugostopni organ na 14. strani drugostopne odločbe obrazloženo ugotavlja, da tožnica ni mogla kot polog v višini 50 000,00 EUR (48 800,00 EUR + 1 200 EUR) izročiti vozila BMW X5, ker ni bila njegova lastnica. Kar pomeni, da je davčni organ polog za leasing utemeljeno upošteval kot prirast premoženja. Kot že v pritožbi, se tudi v tožbi tožnica sklicuje na dokumentacijo družbe A. d.o.o., ki naj bi je prvostopni organ ne upošteval, pri tem pa je ne predloži oziroma niti ne navede, za katere listine gre, in zato njenih drugačnih trditev in predlogov, vključno s tistim za zaslišanje direktorja družbe I.I., tudi v postopku s tožbo ni bilo mogoče upoštevati.

Za darilno pogodbo za nepremičnino v J. (vl. št. 634 k.o. ...), sklenjeno s C.C., tožnica trdi, da je dejansko prodajna ter da je kupnino za nepremičnino prejela v gotovini. Kot dokaz o tem, da je prejela kupnino, je v davčnem postopku predlagala status zemljišča, zaslišanje kupca in preveritev uradnih podatkov ter predložila izjavo C.C. z dne 27. 11. 2013 o tem, da gre dejansko za prodajno pogodbo ter da je kupnino poravnal tožnici. Vendar pa se tudi v tem primeru ugotavlja, in o tem ni nobenega spora, da o izročitvi oziroma o prejemu denarja ni nobene listine, tako kot tudi ni objektivnega dokaza o zatrjevanem kupoprodajnem razmerju. Dokazi, vključno s predlogom za zaslišanje priče, so zgolj tisti, ki jih ponujata udeleženca v poslu, ti pa, še zlasti v konkretnem primeru, ko naj bi šlo za prodajo nepremičnine, pri kateri običajno nastane dovolj listinskih dokazil, po presoji davčnih organov objektivnih dokazov ne morejo nadomestiti. Zato je prvostopni organ po presoji sodišča vrednost podarjene nepremičnine (50 000,00 EUR) utemeljeno štel za porabo sredstev in s tem za znesek, ki zvišuje davčno osnovo.

Kot bistveno pa tožeča stranka tudi v tožbi, tako kot pred tem v pritožbi in v pripombah na zapisnik, izpostavlja prodajo stanovanjske hiše „...“ in s tem (ne)obstoj terjatve tožnice do kupca D.D. v višini 165 500,00 EUR, ki jo je davčni organ upošteval kot prirast premoženja. Pri tem sklenitev prodajne pogodbe (z dne 12. 11. 2010) za nepremičnino in višina kupnine (323 000,00 EUR) nista sporni. Spora tudi ni o tem, da je tožeča stranka prejela iz naslova kupnine 157 500,00 EUR. Sporen je preostali del kupnine, ki naj bi jo tožnica prejemala od kupca vse od leta 2008 v gotovini in ki naj bi jo polagala na svoj račun pri banki. Predpogodba, ki jo je tožnica predložila v postopku nadzora in ki je po tožbenih navedbah podlaga za opravljena (pred)plačila, je neoverjena in bi tudi po presoji sodišča lahko nastala kadarkoli. Predpogodba sama po sebi tudi ne dokazuje, da je bil kakršenkoli znesek kupnine dejansko tudi plačan. Zatrjevana izplačila gotovine pa tudi niso razvidna iz (kasneje sklenjene) prodajne pogodbe, iz katere ne sledi, da bi kupec tožnici do takrat (do leta 2010) že karkoli plačal. Nenavadna pa je tudi obremenitev nepremičnine, ki jo opisuje drugostopni organ v svoji odločbi (na straneh 16 in 17) ter še zlasti dejstvo, da je tožnica prodajno pogodbo za hišo ..., tako kot darilno pogodbo za stanovanjsko hišo v I. in prodajno pogodbo za zemljišče v Č., sklenila meseca novembra 2010 in torej neposredno zatem, ko je bil začet postopek osebnega stečaja zoper E.E. – očeta njenih otrok, za katerega sicer trdi, da ni njen izvenzakonski partner. Popis pologov gotovine v obdobju od 18. 2. 2008 do 30. 11. 2011, ki ga je tožnica predložila v davčnem postopku, plačila kupnine ne izkazuje. Tožničini pripisi, da gre pri posameznih zneskih iz popisa za plačilo kupnine, ne predstavljajo dokaza, temveč zgolj njeno trditev. Tega tudi ne dokazuje izjava kupca, ki jo je tožnica predložila v davčnem postopku. Ne gre namreč za izjavo, ki bi bila podana pred notarjem, kot se zatrjuje v tožbi. Notar je zgolj overil podpis na izjavi in s tem potrdil identiteto tistega, ki je izjavo napisal. Ni pa s tem potrdil, da je izjava resnična. Izjava tudi ni podkrepljena z nobenim listinskim dokazom, npr. s potrdilom prodajalca, da je prejel posamezne obroke kupnine, kot je sicer izrecno predvideno v prodajni pogodbi. Zato davčni organ ni ravnal samovoljno, ko ugotovil, da ustreznih dokazov o plačilu kupnine ni ter da vse navedene okoliščine kažejo na obstoj terjatve tožnice do kupca. Obenem pa je drugostopni organ utemeljeno zavrnil pritožbene ugovore, ki se nanašajo na pologe gotovine, ki jih je tožnica opravila v inšpiciranem obdobju na svoj račun pri banki in za katere trdi, da gre za plačilo kupnine, ter jih utemeljeno štel za porabo sredstev za privatne namene iz nepojasnjenih virov.

V zvezi s plačilom stroškov leasinga za vozilo BMW X5 v višini 16 750,00 EUR tožnica trdi, da je gotovinska sredstva za polog prejela na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene z G.G. ter kot dokaz predloži sklenjeno posojilno pogodbo. Dejanskega prejema sredstev pa tožnica v davčnem postopku (in v postopku s tožbo) tudi v tem primeru ne izkaže. Dokazuje ga z izjavo G.G., ki pa ni bila dana pred notarjem, kot se zatrjuje v tožbi. Tudi v tem primeru je notar je overil le podpis na izjavi in s tem potrdil identiteto osebe, ki je dala izjavo. Zaslišanje posojilodajalca je bilo obrazloženo in po presoji sodišča utemeljeno zavrnjeno kot dokaz, ki listinskih dokazil ne more nadomestiti. Kar še posebej velja v tem primeru, ko se je posojilna pogodba sklepala z G.G. kot s.p. in bi torej že zaradi vodenja poslovnih knjig morala obstajati listinska dokazila o danem posojilu.

Glede plačila davka na promet nepremičnin ob prodaji hiše ... v znesku 6 628,80 EUR in plačila davka od dobička iz kapitala ob isti prodaji v višini 28 263,15 EUR tožnica trdi, da je denar za plačilo davkov prejela v gotovini od kupca nepremičnine D.D. Pri tem se sklicuje na aneks k prodajni pogodbi, po katerem je plačnik davka kupec nepremičnin, ter na izjavo kupca v tej zvezi. Izjava že spet ni sestavljena pred (nemškim) notarjem, temveč je notar zgolj overil podpis na izjavi, kar pomeni, da posebne dokazne moči ta izjava nima. Izročitev gotovine tožnici torej že spet ni izkazana z nobeno listino. Sodišče zato sledi stališču davčnih organov, da predlagano zaslišanje kupca in „navzkrižna kontrola“ pri njem kot dokaz, da je do izročitve gotovine dejansko prišlo, ne zadošča in je zato dokazni predlog v tej zvezi že prvostopni organ utemeljeno (in obrazloženo) zavrnil. Sodišče pa tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje izvedenca finančne stroke, ki ga tožeča stranka prvič, pa še to povsem neobrazloženo, predlaga v tožbi.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 643/2014
• UPRS sodba I U 529/2014
• UPRS sodba I U 744/2015