UPRS sodba in sklep I U 777/2014

Jedro

Na podlagi zbranih podatkov inšpekcijskega nadzora je davčni organ prišel do zaključka, da obstajajo pri tožniku nerazumno nizki prihodki v letu 2011 v primerjavi z letom 2009 glede na večje število uporabljenih vlečnih vozil v letu 2011, (5 namesto 2) večjemu številu voznikov in veljavnih licenc. Zaradi sodelovanja zavezanca z družbami, ki ne poslujejo več, sodelovanja z missing traderji in kanalskimi podjetji, ki ne plačujejo DDV, je preveritev dejansko prejete gotovine za opravljanje prevoza onemogočena, verjetnost pretakanja neobdavčenih dohodkov iz dejavnosti v zasebno rabo pa podana. Sledljivost prejete gotovine z izdanimi računi je onemogočena. Podana je verjetnost fiktivnih terjatev in nastankov obveznosti, na podlagi fiktivnih računov pa si zavezanec uveljavlja stroške in odbija DDV.

Izrek

Tožba se v delu,ki se nanaša na odpravljeni del izreka izpodbijane odločbe Davčnega urada Nova Gorica št. DT 0610-1908/2012-52-(11-210-06) z dne 13.6. 2013 v točki II/1 za znesek 4.460 EUR, zavrže.

V ostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti za obdobje od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2012 dodatno odmeril davek od dohodka pravnih oseb v znesku 142.562,29 EUR s pripadki ter obresti od predhodnih akontacij davka od dohodka pravnih oseb za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v skupnem znesku 1.328,11 EUR (I. izreka izpodbijane odločbe). V izreku pod II. izpodbijane odločbe pa je tožniku dodatno odmeril še davek na dodano vrednost za leto 2011 v znesku 67.726,20 EUR s pripadki, kar vse mora biti plačano v 30 dneh.

V obrazložitvi pojasnjuje, da je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor davka od dohodkov pravnih oseb in DDV za leto 2011 ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve. Davčni organ najprej ugotavlja, da je dejavnost zavezanca za davek opravljanje prevoza blaga v domačem in mednarodnem prometu. Zavezanec za davek je v letu 2011 opravljal dejavnost avtoprevozništva z najmanj petimi vlečnimi vozili in najmanj petimi ljudmi. Fotokopije računov za odvzem vozil, ki jih je predložil tožnik, ne izkazujejo, katero vozilo in kateri priklopniki so bili odvzeti. Iz temeljnic, ki izkazujejo obračun potnih stroškov in dnevnic za A.A. je razvidno, da je zavezanec za davek od januarja 2011 do decembra 2011 uveljavljal za približno 13.000 EUR materialnih stroškov. Ti so mu bili tudi izplačani. Davčni organ je v postopku tudi ugotovil, da je v obračunu davku od dobička pravnih oseb za leto 2009 zavezanec izkazal za 610.228,50 EUR prihodkov, čeprav je imel v registru evidentirani samo dve vlečni vozili. V pripombah na zapisnik pa priznava, da je deloval s petimi vozili, torej bi moral že v letu 2009 izkazati toliko prihodkov, kot jih je izračunal davčni organ to pa je 1.525.671,25 EUR.

Davčni organ je v inšpekcijskem nadzoru tudi ugotovil, da zavezanec za davek slovenskim naročnikom prevozov, ki plačujejo storitve na TRR družbe, pravilno zaračunava prevožene kilometre poti, razen za kupca B. d.o.o., kjer se storitve pobotajo in tako denarnega toka ni. Storitve prevozov se tudi premalo zaračunajo. Na podlagi izjav šoferjev je davčni organ ugotovil, da so vsa plačila potekala v gotovini, tako plačilo za blago, kot plačilo za prevoze. Gotovina je bila zapakirana v zavojčku, ki ga je moral voznik takratni direktorici pravne osebe takoj po prehodu madžarske meje zapakiranega kot paket izročiti na bencinski črpalki v C. Poleg izjave šoferjev je tudi direktorica Č.Č. med davčnim postopkom povedala, da v kolikor s tujci (predvsem z Madžari) ne posluje z gotovino, do poplačila prevozov nikoli ne pride. Evidence prejetih gotovin šoferji niso vodili in se tudi niso nikamor podpisovali. V nadaljevanju je davčni organ ugotovil, da so bile storitve po izdanih računih za tujce bistveno premalo zaračunane, pologov za premalo zaračunane storitve pa ni bilo.

Glede računov slovenskega podjetja D. d.o.o. je davčni organ navzkrižno po 39. členu ZDavP-2 dokazal neupravičenost najema sledilnih naprav po prejetih računih v skupnem znesku 18.625 EUR in posledično neupravičeno odbit DDV iz tega naslova v višini 3.725 EUR. V pripombah na zapisnik zavezanec za davek ni predložil drugih dodatnih dokazil. Davčni organ je zato račune ocenil za neverodostojne in posledično za davčno nepriznane. V zvezi s kalkulacijo stroškov kamionskega tovornega prometa je davčni organ ugotovil, da je E. peljal dne 27. 1. 2011 za družbo B. d.o.o. gumene proizvode iz Kranja v Benevento in prevoz bistveno premalo zaračunal. Prav tako zavezanec za davek nima prevozne listine, ki bi izkazovala dejanski prevoz keramičnih ploščic od F. dne 27. 1. 2011 z vlačilcem. Ne strinja se tudi s pripombo zavezanca za davek, da je izračunan koeficient s strani davčnega organa neutemeljen. Glede na dejstvo, da iz izdanih računov količina in cena nista razvidna, je davčni organ med postopkom nadzora od zavezanca zahteval, da pove koliko znaša prevoz za km poti. Slednji je povedal, da se prevoz računa različno, tahografov pa ne hrani več. Zato je davčni organ sam prevzel dokazno breme in v skladu z ugotavljanjem dejstev poiskal povprečno stroškovno ceno za km poti. Gre za kalkulacijo stroškov tovornega prometa, ki jo je izdelal dr. G.G. iz Ekonomske fakultete v Ljubljani. Dodatno predloženi CMRji, ki jih je predložil zavezanec za davek k osnovnim računom, so datirani z drugimi datumi, na njih pa so navedena tudi druga vlečna vozila.

Pri zavezancu za davek so bili ugotovljeni tudi pogoji za oceno davčne osnove na podlagi 68. člena Zakona o davčnem postopku, (v nadaljevanju ZDavP-2) pri čemer se davčni organ sklicuje na 3. alinejo 1. točke 68. člena ZDavP-2 in 3. člen omenjenega zakona. Ugotavlja, da so pri tožniku izkazani nerazumljivo nizki prihodki v letu 2011 v primerjavi z letom 2009, glede na večje število uporabljenih vlečnih vozil v letu 2011, večje število voznikov in veljavnih licenc. Davčni zavezanec je tudi sodeloval z družbami, ki ne poslujejo več oziroma sodeloval z missing traderji in kanalskimi podjetji, ki ne plačujejo DDV. Od teh podjetij je zavezanec dobil plačilo storitev v gotovini, ki pa v poslovnih knjigah ni izkazana. Sledljivost prejete gotovine z izdanimi računi je onemogočena, podana pa verjetnost fiktivnih terjatev in obveznosti. Na podlagi fiktivnih računov si zavezanec uveljavlja stroške in odbija DDV, storitve prevozov na izdanih računih pa so premalo zaračunane, ali sploh niso zaračunane. Pri izračunu ocenjenih prihodkov je bilo za primerjavo vzeto leto 2009, ker je v tem letu zavezanec imel samo dve vlečni vozili in leto 2011, kjer je davčni organ v dobro zavezanca za davek obravnaval samo pet vlečnih vozil. Prihodki zavezanca za davek kljub povečanju voznega parka nelogično iz leta v leto padajo. Tako so v letu 2009 znašali prihodki z dvema vlečnima voziloma 610.268,70 EUR, v letu 2011 pa s petimi vozili 444.991,33 EUR. Pri cenitvi je davčni organ uporabil javno objavljeno stroškovno oceno 1.323 EUR na km poti, ki je po podatkih GZS primerna za uporabo. Tako prihodki za leto 2011 po oceni davčnega organa znašajo 1.139.177,80 EUR. Za neizkazane prihodke pa je zavezanec dolžan plačati še 20 % DDV, ki ga ni obračunal in plačal. Pri tem je davčni organ obračunal DDV samo na storitve prevoza na domačem trgu, ki od celotnih storitev prevoza znaša 42.9 %.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo DT 499-14-34/2013-5 z dne 19. 3. 2014 pritožbi ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo v točki II/1 odpravilo za znesek 4.460 EUR in v tem delu vrnilo zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, v preostalem delu pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Meni, da bo glede ugotovitev prvostopnega organa, da je pritožnik v skupnosti opravil za 22.300 EUR neto dobav, za katere mu ni mogoče priznati pravice do oprostitve plačila DDV, zato mora plačati DDV v znesku 4.460 EUR, davčni organ moral izvesti dokazni postopek.

V ostalem delu se z izpodbijano odločbo strinja. Glede zaračunanih storitev družbe D. d.o.o. se sklicuje na SRS, tretji odstavek 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2) oziroma prvi odstavek 29. člena omenjenega zakona. Pojasnjuje, da pritožnik v postopku ne izkazuje, da bi zaračunane storitve opravila družba D. d.o.o.. Za svoje trditve pa ni predložil verodostojne knjigovodske dokumentacije. Na osnovi prejetih računov in dveh pogodb je mogoče ugotoviti, da gre za montažo sledilnih naprav oziroma baz in prilagoditev le-teh z računalniškim sistemom. Pogodbe so nejasne iz njih ni mogoče ugotoviti količine zaračunanih storitev oziroma blaga in jih povezati s prejetimi računi. Tudi prejeti računi družbe D. d.o.o. niso bili plačani na TRR dobavitelju. Drugih dokumentov (dobavnice, prevzemnice blaga garancije oziroma natančne specifikacije) pa pritožnik ni predložil. Ker pritožnik v postopku ni izkazal, da so bile storitve po prejetih računih opravljene s strani prevzemnice naročila družbe D. d.o.o. oziroma ni izkazal nastanka poslovnega dogodka s strani omenjene družbe, mu odbijani vstopni DDV ni bil priznan. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 87/2012 z dne 29. 8. 2013, po kateri v primeru, ko storitve niso izkazane, ni potrebno dodatno ugotavljati, ali je pritožnik vedel, ali bi moral vedeti za goljufijo osebe, ki je zaračunala storitve.

Glede ocene davčne osnove meni, da je prvostopni organ utemeljeno v skladu s četrtim odstavkom v zvezi s 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZDavP-2, v postopku ocenil davčno osnovo. Sklicuje se še na tretji odstavek 68. člena ZDavP-2. Poudarja, da je prvostopni organ pri oceni upošteval uradne podatke za ceno km tovornega prevoza. Ta kalkulacijska cena se uporablja pri vseh orientacijskih izračunih, ker je to minimalna izračunana cena. Vključuje pokritje vseh neposrednih stroškov (strošek goriva, strošek dela voznikov, stroške amortizacije vozila, stroške vzdrževanja in gum, stroške zavarovanja in stroške cestninjenja) in posrednih stroškov (upravno prodajnih oziroma tako imenovanih posrednih splošnih stroškov) in stroškov financiranja oziroma vkalkuliranega dobička. Stroškovna cena je prikazana glede na prevožen kilometer in posamezno vozilo in lokacijo prevoza. Prvostopni organ je uporabil stroškovno ceno 24 tonskega tovornega vozila.

V zvezi s posameznimi prevozi oziroma navedbo, da so bili prevozi opravljeni po zbirnem sistemu ter da blago prihaja tudi v pritožnikovo zbirno skladišče, storitve pa so bile zaračunane v skladu s takratnimi cenami storitev na trgu, pritožbeni organ ugotavlja, da glede na pomanjkljivo vodenje poslovnih knjig oziroma izkazovanje posameznih poslovnih dogodkov, tožnik s predloženo dokumentacijo ni izkazal, da bi bil količnik premalo zaračunane prevozne storitve lahko drugačen. V zvezi z navedbo pritožnika, da nekaterih vozil zaradi popravila in odvzema lizingojemalca nekaj časa ni uporabljal, pa drugostopni organ ugotavlja, da davčna ocena neposredno ne temelji na uporabi števila tovornjakov. Pritožnik v postopku tako ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi bilo nedvoumno mogoče ugotoviti drugačno dejansko stanje oziroma, da bi bil koeficient premalo zaračunane storitve oziroma davčna osnova nižja. Glede ugovorov v zvezi z DDV pa se pritožbeni organ sklicuje na prvi odstavek 36. člena ZDDV-1. Poudarja, da se v primeru, kadar se ugotavlja davčna osnova za DDV, ugotavlja le višina plačil to je prihodkov. Tako je v svoji sodbi opr. št. X Ips 255/2012 z dne 9. 1. 2014 odločilo tudi Vrhovno sodišče RS. Zato mora pritožnik plačati tudi DDV od ocenjenih storitev prevoza na slovenskem trgu.

Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijani odločbi, bistvenih kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava. V tožbi ponavlja razloge, ki jih je navedel že v pripombah na zapisnik in pritožbi zoper prvostopno odločbo v davčnem postopku. Najprej pojasnjuje dejavnost zavezanca za davek ter trdi, da so navedbe tožene stranke o vožnji s petimi vozili v spornem letu neutemeljene. Tudi v letu 2009 je deloval s petimi tovornimi vozili. Višine prihodkov v posameznem letu ne more opredeljevati in določiti število tovornih vozil, pač pa ponudba prevozov na tržišču in cena. Študija GZS je pavšalna in neuporabna za konkreten primer. Tožeča stranka posluje tako s transakcijskim računom, kot tudi z lastno blagajno. Trditev tožene stranke, da šofer, zaposlen pri tožeči stranki, prejema gotovino tako, da šofer ne more prešteti, ali znesek ustreza izdanemu računu, je neutemeljena. Priča, ki je o tem izpovedovala, je neverodostojna in pristranska. Trditev davčnega organa, da Č.Č. ni uspela dokazati, da višina plačanega računa v gotovini ni enaka višini izdanega računa, je neživljenjska in nelogična. Tožeča stranka poudarja, da vedno ko opravi prevozno storitev znotraj EU, preveri, ali je kupec vpisan v sistem VIES. Za naročeno storitev je tožeča stranka prejela ustrezne račune, za odprte obveznosti pa je bila izvedena tudi ustrezna asignacija oziroma kompenzacija. Glede izdanih računov poudarja, da je na vsakem izdanem računu opredeljena relacija in cena prevozov. Cena prevoza pa nima nobene bistvene zveze s kilometri. Kalkulacija stroškov tovornega prometa, ki ga je izdelal dr. G.G., se očitno razlikuje od dejanskega stanja. Zato ji tožeča stranka nasprotuje.

O poslovanju tožeče stranke, dejansko opravljenih prevozih, o tako imenovanih zbirnikih, njihovem naročanju ter v zvezi z domnevno premalo zaračunanimi storitvami bi po njegovem lahko največ izpovedale predlagane priče A.A., Č.Č., H.H., I.I. in J.J. Potrebno pa bi bilo angažirati tudi izvedenca za transport in logistiko, ki naj opiše vse značilnosti in karakteristike dejavnosti mednarodnih prevozov, s katerimi se ukvarja tožeča stranka.

Tožeča stranka tudi nasprotuje cenitvi davčne osnove. Meni, da so zaključki nelogični in nedokazani. Zato ne morejo imeti pravnih posledic za tožečo stranko. Dejanski obseg poslovanja tožeče stranke je jasno razviden iz vseh listin, ki jih davčni organ že ima. Ugotovljeni pogoji za oceno davčne osnove niso niti približno taki, kot jih v izpodbijani odločbi navaja davčni organ. Poudarja, da je bila vsa prejeta gotovina knjižena v blagajni in ni bila zasebne rabe. Sledljivost prejete gotovine je omogočena v vsakem trenutku. Tožeča stranka nima fiktivnih računov za uveljavljanje stroškov in DDVja. Storitve prevozov so pravilno in tudi vedno obračunane. Za opravo cenitve davčni organ nima nikakršne podlage.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi v celoti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z upoštevanjem drugega odstavka 51. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.

Tožbo je bilo potrebno deloma zavreči.

Glede na to, da je Ministrstvo za finance s svojo odločbo z dne 19. 3. 2014 v točki 2/1 odpravilo izpodbijano odločbo za znesek 4.460 EUR in jo vrnilo v ponovni postopek prvostopnemu davčnemu organu, tožnikova tožba v tem delu pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZUS-1 za izpodbijanje take odločitve v upravnem sporu, ne izpolnjuje. Na podlagi rednega pravnega sredstva v razveljavljenem delu izpodbijane odločbe postopek odločanja o zadevi namreč ni končan, pač pa vrnjen v ponovni postopek. To pa posledično pomeni, da v tem delu akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, kot to določa 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Zato je sodišče v tem delu tožbo tožnika kot nedovoljeno zavrglo.

V ostalem delu je tožba neutemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča v neodpravljenem delu pravilna in skladna z določbami zakona, na katere se davčni organ v njej sklicuje. Sodišče se tudi strinja z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi tožnikove pripombe in identične pritožbene ugovore zavrneta davčna organa. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko v glavnem enaki kot v davčnem postopku, je nanje že odgovorjeno v obrazložitvi obeh davčnih odločb. Sodišče se zato nanju sklicuje in razlogov za odločitev na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne navaja.

Glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja. V obravnavanem primeru je bila izpodbijana odločba izdana na podlagi 68. člena ZDavP-2. Iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja tako dejanska kot pravna podlaga za sporno cenitev davčne osnove. Tudi po prepričanju sodišča so razlogi za ugotovitev davčne osnove s cenitvijo podani ter so jasno navedeni in utemeljeni tako v odločbi organa prve kot druge stopnje. Na podlagi zbranih podatkov inšpekcijskega nadzora je davčni organ prišel do zaključka, da obstajajo pri tožniku nerazumno nizki prihodki v letu 2011 v primerjavi z letom 2009 glede na večje številko uporabljenih vlečnih vozil v letu 2011, (5 namesto 2) večjem številu voznikov in veljavnih licenc. Zaradi sodelovanja zavezanca z družbami, ki ne poslujejo več, sodelovanja z missing traderji in kanalskimi podjetji, ki ne plačujejo DDV, je preveritev dejansko prejete gotovine za opravljanje prevoza onemogočena, verjetnost pretakanja neobdavčenih dohodkov iz dejavnosti v zasebno rabo, pa podana. Sledljivost prejete gotovine z izdanimi računi je onemogočena. Podana je verjetnost fiktivnih terjatev in nastankov obveznosti, na podlagi fiktivnih računov pa si zavezanec uveljavlja stroške in odbija DDV. Tudi storitve prevoza na izdanih računih so premalo zaračunane, ali sploh niso zaračunane. Davčni organ je zato pravilno izračunal ocenjene prihodke, na podlagi primerjave s prihodki v letu 2009 in dejstvom, da je imel tožnik v letu 2009 izkazani dve vlečni vozili, v letu 2011 pa 5, ter pri tem upošteval koeficient 2,5. Drugič je izračunal koeficient premalo zaračunanih storitev prevoza z upoštevanjem štirih obravnavanih vzorcev to je prevozov za B., prevozov pošiljatelja F. z dne 7. 11. 2011 oziroma z dne 7. 1. 2011 ter prevozov za K.K. Pri tem je povprečni koeficient pribitka znašal 2,560. Prihodki za leto 2011 so tako po oceni davčnega organa s predstavljeno metodo znašali 1.139.177,80 EUR. Prvi odstavek 68. člena ZDavP-2 namreč določa, da lahko, če ugotovi da obračun davka temelji na neresničnih ali nepravilnih podatkih, oziroma če ugotovi da so prihodki, prikazani v obračunu davka, nesorazmerni z odhodki, izkazanimi v davčnem obračunu in davčni zavezanec za to ne navedene opravičljivih razlogov, davčni organ predmet obdavčitve ugotovi s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek. Za takšno ravnanje zadošča že en izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 68. člena ZDavP-2, pri čemer je prvenstvena naloga davčnega organa, da ugotovi materialno resnico iz 5. člena ZDavP-2. Slednje je bilo po mnenju sodišča spoštovano.

Izpodbijana odločba je po mnenju sodišča utemeljena z listinami davčnega postopka. Zatrjevanih pomanjkljivosti odločbe, kakor tudi očitanega neskladja med odločbo in listinami, po prepričanju sodišča ni. Sodišče enako kot drugostopni organ pritrjuje narejeni oceni. Bistvenih kršitev pravil postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava sodišče tudi ni našlo. Tožnik tudi ni predložil konkretnih dokazov za utemeljitev nižje davčne osnove. Višina ocene je tudi po prepričanju sodišča obrazložena tako, da omogoča preizkus uporabljenih podatkov in rezultate. Trditve in dokazi, ki jih je v postopku predložil tožnik, pa ne dajejo podlage za drugačno odločitev.

Davčni organ tožniku zaradi neverodostojnosti listin tudi pravilno ni priznal odhodkov, ki so temeljili na računih družbe B. d.o.o. Računi niso bili plačani, saj se je storitev pobotala s povezano družbo L.L. na podlagi asignacije, čeprav storitve prevoza z L.L. v letu 2011 niso bile izkazane. Prejeti računi B. so bili izdani po dogovoru, poročila o opravljenem delu pa ni bilo mogoče povezati ne s pogodbami, ne z računi. Drugi dokumenti kot so podpisane dobavnice, oziroma prevzemnice blaga, kljub zahtevi davčnemu organu s strani B. niso bili predloženi. Družba B. je tako izdala neverodostojne listine, saj storitev montaže in najema sledilnih naprav ni bilo mogoče z ničemer povezati in tudi preizkusiti. Kot izhaja iz podatkov spisa, se montaže naprav dejansko niso zgodile. Zavezanec za davek je na podlagi prejetih računov neupravičeno uveljavljal stroške in si odbijal DDV, zapiral terjatve in tako reguliral finančne rezultate družbe.

Tožeča stranka je v tožbi predlagala tudi izvedbo večih dokazov, med njimi zaslišanje posameznih prič in direktorja tožeče stranke ter postavitev izvedenca logistično transportne stroke. Glede teh dokazov sodišče ugotavlja, da gre za nedopustno tožbeno novoto iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Tožeča stranka teh dokazov v davčnem postopku ni predlagala in tudi ni pojasnila zakaj tega pravočasno ni storila. Tudi sicer so omenjeni dokazi premalo substancirani, da bi se sodišče lahko izreklo o tem, ali so za odločitev o zadevi relevantni.

Glede na povedano je sodišče ugotovilo, da je bil davčni postopek pravilen in zakonit, prav tako je bila pravilna in na zakonu utemeljena tudi izpodbijana odločbe. Ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1793/2013
• UPRS sodba I U 718/2015
• sklep in sodba I U 465/2010