UPRS sodba III U 369/2014

Jedro

Neutemeljen je tožničin ugovor, da bi ji morala toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi poslati opomin. Zakon namreč ne predvideva izdaje opomina pred izvedbo davčne izvršbe, pač pa je predpostavka zanjo, v skladu s 145. členom ZDavP-2, izvršilni naslov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom sklenila, da se nad tožnico opravi davčna izvršba dolžnega zneska, ki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški izvršbe znaša 1.321,18 EUR in ki se opravi z rubežem sredstev, ki jih ima tožnica na računu pri banki A. d.d. V obrazložitvi navaja, da iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku tega sklepa, zato je toženka v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začela davčno izvršbo. Davčna izvršba se po prvem odstavku 145. člena ZDavP-2 izvede na podlagi izvršilnega naslova. Podlaga za odmero zamudnih obresti sta prvi odstavek 96. člena ZDavP-2 ter Sklep o spremembi obrestne mere zamudnih obresti za davke, ki jih zavezanec za davek ni plačal v predpisanem roku (Uradni list RS, št. 85/2009). Pri obračunu stroškov davčne izvršbe se sklicuje na 152. člen ZDavP-2.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep. V obrazložitvi navaja, da izpodbijani sklep vsebuje vse, kar določa 151. člen ZDavP-2. Iz 4. točke izreka je razvidno, za katere obveznosti se tožnico terja, navedeni so izvršilni naslovi ter datumi izvršljivosti kot tudi zneski davka in zamudne obresti. Stroški postopka so tožnici pravilno obračunani samo enkrat, podlaga za obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku. Drugostopenjski organ glede zamudnih obresti, obračunanih na dan izdaje izpodbijanega sklepa, ne ugotavlja nepravilnosti, v sklepu pa toženka pravilno navaja, da je za obdobje po izdaji sklepa (od 26. 7. 2014) do dneva plačila, banka, ki izvršuje izpodbijani sklep, od označenih bilanc dolžna obračunati nadaljnje zamudne obresti. Ugotavlja, da je v zadevi bistveno le to, da so obračuni davka in odmerna odločba, ki v tem primeru predstavljajo izvršilne naslove, postali izvršljivi in da v času izpodbijanega sklepa obveznosti še niso bile plačane, zato ni utemeljen ugovor, da bi moral biti tožnici predhodno izdan opomin. Poleg tega opozarja na uvedbo storitve e-knjigovodska kartica zavezanca za davek, ki omogoča, da vsak zavezanec za davek sproti preverja stanje na svoji knjigovodski kartici. Glede ugovora o nezakonitosti odmerne odločbe, ki je navedena kot izvršilni naslov, pa upravni organ druge stopnje pojasnjuje, da s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da so navedbe, da obveznosti v času izdaje sklepa niso bile plačane, pavšalne, saj toženka ni izkazala, da bi bilo temu tako. Breme dokazovanja resničnosti vsebine v sklepu v izvršbi je na upniku. Poleg tega tudi ni pravilna ugotovitev toženke, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik. Pri tem se sklicuje na zakonsko določilo, ki predvideva situacijo, da davčna izvršba ni bila upravičena. V takšnem primeru plača stroške davčne izvršbe davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi. Meni, da bi bilo v izogib napakam primerno, da davčni organ tožniku pred izdajo sklepa o davčni izvršbi pošlje opomin. V nasprotnem primeru pride do neupravičenega zaračunavanja stroškov sklepa, kar je nezakonito in v nasprotju s temeljnimi načeli izvršbe, kot so načelo sorazmernosti, spoštovanje osebnega dostojanstva zavezanca za davek in načela, da mora biti izvršba opravljena s čim manj sredstvi. Glede odločbe, navedene pod zaporedno številko 11 4. točke izreka pa navaja, da davčni organ ni upošteval veljavne zakonodaje, saj je obdavčil edini prihodek v višini 3.881,09 EUR v višini 970,27 EUR, kar je nepravilno. Predlaga razveljavitev oziroma odpravo izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Izčrpni in pravilni so tudi razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljita pristojna organa in jih zato sodišče ne ponavlja, temveč se nanje v skladu z 71. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu upravnemu organu, da izrek izpodbijanega sklepa vsebuje vse, kar določa 151. člen ZDavP-2. Iz 4. točke izreka je razvidno, za katere obveznosti se tožnico terja, navedeni so izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter zneski davka in zamudnih obresti. Navedeni pa so tudi stroški izvršbe, ki so obračunani le enkrat, podlaga za njihov obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, kar je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje.

Prav tako je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedena podlaga za obračun zamudnih obresti. Da bi bila z izpodbijanim sklepom dovoljena izterjava zakonskih zamudnih obresti od zamudnih obresti, iz izreka ne izhaja. Banki ali hranilnici je določena zgolj dolžnost obračuna in plačila zamudnih obresti od glavnic od naslednjega dne od izdaje izpodbijanega sklepa, to je od 26. 7. 2014.

Ker zakon ne predvideva izdaje opomina pred izvedbo davčne izvršbe, pač pa je zanjo v skladu s 145. členom ZDavP-2 predpostavka navedeni izvršilni naslov, ni utemeljen tožničin ugovor, da bi ji morala toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa poslati opomin.

Ker je toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedla, da dejstvo, da tožnica ni poravnala obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa, izhaja iz knjigovodskih evidenc davčnega organa, tudi ni utemeljen tožničin ugovor, da so ugotovitve toženke o neplačanih obveznostih pavšalne in neizkazane. Tudi sicer pa tožnica ne navaja, da bi navedene obveznosti pred izdajo izpodbijanega sklepa poravnala.

Glede tožbenega ugovora, ki se nanaša na nepravilno obračunano dohodnino v višini 970,27 EUR (zap. št. 11 4. točke izreka izpodbijanega sklepa) pa sodišče pritrjuje navedbi upravnega organa druge stopnje, da s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, ki se izvršuje, in se pri tem sklicuje na peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Tožnica bi morala zato ugovarjati zoper izvršilni naslov (odločbo št. DT 42140-002537 z dne 6. 5. 2014). Če bi bil izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali izrečen za neveljavnega, pa bi imela toženka na podlagi 155. člena ZDavP-2 podlago za ustavitev postopka davčne izvršbe in za odpravo in razveljavitev že opravljenih dejanj v obravnavnem postopku davčne izvršbe.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2015

Podobni dokumenti:

• sodba II U 45/2013
• UPRS Sodba II U 213/2020-12
• sodba IV U 220/2011