UPRS sodba III U 248/2014

Jedro

Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni izkazal, da bi šlo v obravnavanem primeru pri izplačilu 203,00 EUR mesečno za redno pokojnino, ki jo prizna tuji nosilec obveznega obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pač pa za neke vrste pokojninsko rento, za katero se izračuna dohodnina po 6. odstavku 127. člena ZDoh-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila akontacijo dohodnine od pokojnine za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 od davčne osnove 10.753,43 EUR v znesku 0,00 EUR in rente od ugotovljene davčne osnove 1.218,00 EUR v znesku 304,50 EUR (1. in 2. točka izreka). Odločila je, da odmerjena akontacija dohodnine zapade v plačilo 31. 1. 2014 in mora biti plačana na navedeni prehodni davčni podračun, sicer bodo tožniku zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (3. in 4. točka izreka). Ugotovljeno je bilo, da se pokojninska renta všteva v letno davčno osnovo za odmero dohodnine, da posebni stroški po tem postopku niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (5., 6. in 7. točka izreka). Glede odmere akontacije dohodnine od rente toženka v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v skladu z 288. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) napovedal rento v višini 203,00 EUR mesečno oziroma 2.436,00 EUR letno, izplačano s strani tujega izplačevalca A., ki ni plačnik davka, zato je toženka pri odmeri akontacije dohodnine za leto 2013 upoštevala znesek letne pokojninske rente iz tega naslova v višini 2.436,00 EUR. Sklicevala se je na tretji odstavek 42. člena ZDavP-2, po katerem se v davčno osnovo od pokojninske rente všteva 50 % dohodka, kar pomeni, da njegova davčna osnova iz navedenega naslova znaša 1.218,00 EUR. Ker je tožnik dosegel rento pri izplačevalcu, pri katerem ne dosega pretežnega dela svojih dohodkov iz delovnega razmerja, se akontacija dohodnine izračuna po stopnji 25 %, brez upoštevanja olajšav, kar je skladno s šestim odstavkom 127. člena ZDoh-2. Odmerjena akontacija dohodnine tako znaša 304,50 EUR.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Skliceval se je na tretji odstavek 40. člena ZDoh-2, po katerem se pri ugotavljanju, kateri dohodek se šteje za pokojnino, smiselno upoštevajo predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji ter prvi odstavek 40. člen ZDoh-2, po katerem je pokojnina opredeljena kot dohodek, prejet na podlagi obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in prostovoljnega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakonom o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb, ki vključuje tudi državno pokojnino, odpravnino in oskrbnino vdovi ali vdovcu, letni dodatek in pokojnino v obliki mesečne pokojninske rente.

Glede izpodbijanega dela odločbe, s katero je bila tožniku določena akontacija dohodnine od dohodka, izplačanega od tujega izplačevalca v znesku 203,00 EUR mesečno, upravni organ druge stopnje navaja, da upravni organ prve stopnje ni uporabil pravilne pravne podlage, saj je zanemaril mednarodni element in odmere ni utemeljil tudi na določbah Sporazuma med SFRJ in Kraljevino Švedsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja (Ur. l. SFRJ-MP, št. 7/81, v nadaljevanju Sporazum), ki ga je Republika Slovenija prevzela v svoj pravni red z aktom o nasledstvu Sporazuma (Ur. l. RS-MP, št. 7/93). Tako se vsebinsko ni izjasnil o priznanju v tujini plačanega davka, kar je zahteval tožnik v napovedi. Zato je zadevo presodil še drugostopenjski organ in s tem odpravil pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, katere izrek je pravilen in ostaja v veljavi. Pojasnjuje, da tožnik kot rezident Slovenije prejema dohodke s Švedske, zato je potrebno pri odmeri akontacije dohodnine upoštevati določbe Sporazuma. V Sporazumu je določeno, kako se obdavčijo dohodki, ki jih rezidenti posamezne države pogodbenice dosežejo v drugi državi pogodbenici, da ne pride do dvojnega obdavčevanja. Način preprečevanja dvojnega obdavčenja za pokojnine in druge podobne prejemke je določen v 18. členu, in sicer je v prvem odstavku določeno, da se pokojnina in drugi podobni prejemki obdavčijo le v državi pogodbenici, katere rezident je uživalec takšne pokojnine ali prejemka. Izjemo od tega načela določa četrti odstavek, po katerem se ne glede na prvi odstavek, plačila, opravljena po sistemu javnega socialnega zavarovanja države pogodbenice, obdavčijo v tej državi. Po ugotovitvah upravnega organa druge stopnje A., ponuja ureditev poklicne pokojnine za posameznike in podjetja, kot klasično naložbeno in življenjsko zavarovanje. Drugačna vsebina dohodka ne izhaja niti iz dokazil, ki jih je pritožbi priložil tožnik. Iz navedenega ob upoštevanju tretjega odstavka 40. člena ZDavP-2 zaključuje, da sporni dohodek ne predstavlja izplačila iz obveznega pokojninskega zavarovanja, ampak gre za podobno izplačilo, kot je v Republiki Sloveniji prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje, na podlagi katerega zavarovanci pridobijo pravico do mesečne pokojninske rente. V skladu z določbami Sporazuma se pokojnine in drugi podobni prejemki načeloma obdavčujejo v državi rezidentstva, razen v primeru, da gre za plačila v sistemu javnega socialnega zavarovanja. Dohodek pod oznako 1109 ne predstavlja izjeme, določene v četrtem odstavku 18. člena Sporazuma, zato je pri odmeri potrebno upoštevati določbo, da se navedeni dohodek obdavči le v državi rezidentstva, to je v Republiki Sloveniji. Posledično se pri odmeri akontacije dohodnine v tujini plačanega davka ne more upoštevati. Samo dejstvo, da je tožnik moral od dohodkov plačati davek že na Švedskem, pa na odmero akontacije dohodnine v Sloveniji ne more vplivati, saj se mora odmera akontacije izvesti v skladu z veljavnim Sporazumom.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da dohodek v višini 203,00 EUR ne predstavlja rente, ampak dodatek k pokojnini. Na to vsoto pa je bil že obračunan in plačan davek na Švedskem. Da je bil davek obračunan na Švedskem, izhaja tudi iz potrdila z dne 30. 5. 2013. Zato mu Republika Slovenija ne bi smela obračunati davka v Sloveniji. Sklicuje se na drugi odstavek 18. člena Sporazuma. Predlaga odpravo izpodbijanih odločb ter povrnitev zneska v višini 334,54 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2014 dalje do plačila ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Opozarja na 76. člena ZDavP-2, po katerem mora zavezanec za vse svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Navaja, da je davčni organ pri odmeri akontacije dohodnine izhajal iz podatkov, ki jih je o izplačevalcu našel na spletu in v skladu z njimi odmeril davek. Tožnik tem navedbam pavšalno sicer oporeka in navaja, da sporni znesek ne predstavlja pokojninske rente, vendar za svoje navedbe ni predložil dokazil niti k predmetni tožbi. Zgolj potrdilo o izplačilu pa ne dokazuje vsebine plačila, pravo naravo bi moral pritožnik dokazati z drugimi dokazili.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o sporni odmeri akontacije dohodnine in ne odločba upravnega organa druge stopnje o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt. Pri preizkusu zakonitosti odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Upravna organa sta v obrazložitvi izpodbijane odločbe podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

V zadevi je sporno, ali je pravilna odločitev toženke, ko je od tožnikovih prihodkov, ki jih prejema od A., odmerila akontacijo dohodnine.

Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni izkazal, da bi šlo v obravnavanem primeru tudi pri navedenem izplačilu 203,00 EUR mesečno za redno pokojnino, ki jo prizna tuji nosilec obveznega obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pač pa za neke vrste pokojninsko rento, za katero se izračuna dohodnina po 6. odstavku 127. člena ZDoh-2. Temu tožnik v tožbi argumentirano niti ne oporeka.

Pravilna pa je tudi ugotovitev drugostopenjskega upravnega organa, da je bila odločitev toženke o obdavčitvi navedenih dohodkov, ki jih tožnik prejema od A., skladna tudi z 18. členom Sporazuma. Kot rečeno, tožnik niti v upravnem postopku, niti v upravnem sporu ni izkazal, da navedeni dohodki predstavljajo izplačila iz naslova obveznega pokojninskega zavarovanja kot dela javnega socialnega zavarovanja. Le v takšnem primeru bi imela Švedska po četrtem odstavku 18. člena navedenega Sporazuma podlago za obdavčitev tožnikovega dohodka, ne glede na to, da je rezident Republike Slovenije in kot tak na podlagi prvega odstavka 18. člena Sporazuma zavezan za plačilo dohodnine od pokojnin in drugih podobnih prejemkov v državi rezidentstva, kar je podrobno pojasnil drugostopenjski organ.

Obdavčitev v državi vira pa ne preprečuje obdavčitve v državi rezidentstva. Sporazum določa odpravo dvojnega obdavčevanja le, če če gre za dohodek, ki se s tem zakonom lahko obdavči na Švedskem. V obravnavani zadevi, pa kot rečeno, za tak dohodek ne gre. Tožnik zato ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da je da je od navedenega dohodka že plačal davek na Švedskem, zato mu ga Republika Slovenija ne bi smela še enkrat zaračunati. Neutemeljeno pa je tudi tožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 18. člena Sporazuma, saj tožnik ni izkazal, da bi bila predmetna izplačila izplačana iz proračuna Švedske ali iz njenih posebnih skladov, poleg tega tožnik ne navaja, da bi bil rezident in državljan Švedske. Vračilo davka od dohodka, ki je v skladu z mednarodno pogodbo oproščen davka, pa se v primeru, kot je obravnavani, uveljavlja v državi vira in skladno z njeno notranjo zakonodajo.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

22.10.2015

Podobni dokumenti:

• sodba II U 457/2011
• UPRS Sodba I U 1953/2018-9
• UPRS sodba I U 573/2014