UPRS sodba III U 240/2014

Jedro

Določba 193. člena ZUJF, ki določa davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti, se v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, to pa pomeni, da davčna osnova, kot je obravnavana, ni določena, v posledici česar ne obstaja zakonska podlaga za odmero davčne obveznosti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper, št. DT 42270-1168/2013-1 z dne 20. 6. 2013 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Davčni urad Koper je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril in naložil plačilo davka na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 od davčne osnove 585.668,54 EUR v znesku 1.464,17 EUR na način in v rokih, določenih v izreku. Odločitev je utemeljena z določbami 60. člena Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS1314), 193. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter s podatki o nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, o njihovi posplošeni tržni vrednosti ter njihovih lastnikih oziroma upravljalcih, kot so na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, evidentirani v registru nepremičnin, ki jih je davčnemu organu posredoval pristojni organ za evidentiranje in množično vrednotenje nepremičnin in so navedeni v prilogi izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju pritožbeni organ), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnil.

Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja in navaja kršitve iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je DURS Koper pri odmeri davka za leto 2013 tožeči stranki, v celoti sledil podatkom, ki mu jih je posredoval GURS, čeprav je tožeča stranka v pripombah zoper zapisnik z dne 3. 12. 2013 davčni organ opozorila, da so bili ugotovljeni podatki s strani GURS-a napačni. Tožeča stranka pri tem ni imela nikakršne možnosti vpliva na omenjene napake, ker je DURS Koper nekritično in nepreverjeno, glede dejanskega stanja, uporabil napačne podatke GURS-a, ugovore tožeče stranke pa zavrnila z utemeljitvijo, da gre za take vrste podatkov, na katere tožeča stranka nima nobenega vpliva. S tem je tožeči stranki odrekla pravico do pravnega sredstva in ji kršila ustavno pravico iz 25. člena Ustave RS. Podana pa je tudi kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS iz razlogov, ki jih navaja v tožbi. Takšno ravnanje pa tudi ni skladno s četrtim odstavkom 153. člena Ustave RS, ki nalaga, da morajo posamični akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonskem predpisu.

Nadalje ugovarja, da je dejansko stanje glede solastništva nepremičnine, ki je predmet izpodbijane odločbe, nepopolno ugotovljeno, kar je tudi uveljavljala že v pripombah na zapisnik. Pri odmeri davka na nepremično premoženje se je DURS skliceval na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (v nadaljevanju ZMVN), za katerega je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-313/2013-86 z dne 21. 3. 2014 odločilo, da je v neskladju z Ustavo, v kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin. Neustavne določbe pa ni mogoče uporabiti za določitev davčne osnove za obdavčenje nepremičnin. Nadalje ugovarja kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS ter navaja razloge. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in spremeni tako, da se postopek odmere davka tožeči stranki za nepremično premoženje večje vrednosti ustavi, podrejeno pa, da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek toženi stranki in toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke ter ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter odločbe upravnega organa druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti lastnika ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 17. 2 2015 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo RS, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-313/2013 ugotovilo da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave RS. V postopku ugotavljanja posplošene vrednosti nepremičnine tudi nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

Ker je z uveljavitvijo ZMVN 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče RS o ustavnosti zakona odločalo na podlagi 47. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Takšna odločba Ustavnega sodišča RS ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča RS je bila objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. Določba 193. člena ZUJF, ki določa davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti, se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, to pa pomeni, da davčna osnova, kot je obravnavana, ni določena, v posledici česar ne obstaja zakonska podlaga za odmero davčne obveznosti.

Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo davčnemu organu prve stopnje, da v zadevi odloči skladno s spremenjeno materialno pravno podlago. Utemeljenost tožbenih ugovorov sodišče ni presojalo.

K točki II.izreka:

Sodišče je tožbi ugodilo, zato je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22 % DDV, torej 62,70 EUR. Zakonske in zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

Sodišče v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

22.10.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 311/2015
• UPRS sodba I U 1653/2014
• UPRS sodba I U 1150/2014