UPRS sodba III U 341/2013

Jedro

Glede tožbenih navedb, da je tožnik od naročnika prejel le mednarodni tovorni list in ne tranzitne deklaracije in sam ni bil udeležen pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora, sodišče pojasnjuje, da iz določila drugega odstavka 96. člena CZ ne izhaja, da bi prevoznik imel v posesti deklaracijo ali da bi neposredno bil udeležen pri odstranitvi blaga, ampak zadostuje že zgolj to, da blago prejme in da ve, da je v skupnostnem tranzitu, predstavnik tožeče stranke pa je vedel za deklaracijo in torej tudi to, kam bi moralo iti blago, ker ga je o tem obvestil voznik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo v izreku pod tč. 1 tožeči stranki določil dajatve zaradi nezakonite odstranitve izpod carinskega nadzora za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410D9DE36 z dne 23. 7. 2008, pri čemer dajatve znašajo 10.025,48 EUR. Nadalje je bilo pod tč. 2 izreka ugotovljeno, da so te dajatve že poravnane in ker so že poravnane se za njih ne obračunajo obresti (tč. 3 izreka).

V obrazložitvi odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, kako je v dopolnjenem postopku zaprosil Carinski urad Koper za razjasnitev posredovanja in razpolaganja s sporno tranzitno listino pri carinskem uradu odhoda – Izpostavi Luka Koper, in sicer naj pisno pojasni, ali je voznik prevoznega sredstva skupaj z mednarodnim tovornim listom CMR prejel tudi spremno tranzitno listino. O ugotovljenih dejstvih o dopolnitvenem postopku je Carinski urad Nova Gorica sestavil zapisnik o ugotovljenih dejstvih v dopolnitvenem postopku obračuna uvoznih dajatev in drugih dajatev ter obresti za blago, prijavljeno po navedeni tranzitni deklaraciji. V nadaljevanju je opisano, na kakšen način poteka carinski nadzor v prosti coni in iznos blaga iz proste cone na podlagi predmetne tranzitne deklaracije. Med drugim je navedeno, da po končanem nakladanju blaga voznik odpelje prevozno sredstvo proti izhodu iz proste cone, pred izstopom blaga iz proste cone prevozno sredstvo parkira na parkirišču ob izhodu iz proste cone, kjer stopi do carinskega delavca. Za iznos neskupnostnega blaga predloži carinskemu delavcu pooblastilo za prevzem tranzitnih listin skupaj s CMR, računom ter skladiščenjem oziroma odpremnico. Carinski delavec preveri usklajenost dokumentov ter sprejme tranzitno deklaracijo in na podlagi lastne analize tveganja opravi morebiten pregled blaga. Po prepustitvi blaga v tranzitni postopek natisne spremno tranzitno listino v dveh izvodih. En izvod spremne tranzitne listine shrani za arhiv izpostave skupaj s pripadajočo tranzitno dokumetancijo, en izvod spremne tranzitne listne pa izroči vozniku. Prevoznik zapelje prevozno sredstvo in blago na izhodno točko proste cone in drugemu carinskemu delavcu izroči skladiščni dokument skupaj z ostalo prevozno dokumentacijo. V kolikor je na skladiščnem dokumentu naveden podatek, da se iznaša neskupnostno blago, carinski delavec ne dovoli izstopa blaga iz proste cone (ne dvigne zapornice), če mu voznik ne izroči tranzitne deklaracije.

V obravnavanem postopku je bilo ugotovljeno, da je bilo z zgoraj navedeno tranzirno deklaracijo na namembni carinski urad Freilager Wien napoteno blago (ženski dežni plašči). Iz dokumentov, ki jih je voznik izročil carinskemu delavcu, je razviden tudi status blaga. Prevoznik ne more trditi, da poleg mednarodnega tovornega lista in računa ni prejel spremne tranzitne listine z MRN oznako, saj je predmetno blago, navedeno na skladiščnem dokumentu, iz proste cone lahko izstopilo le na podlagi predložene ustrezne tranzitne deklaracije. Ker je tožeča stranka opravila prevoz, je odgovorna za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku v smislu določbe člena 96. (2) Carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju CZ). Iz ugotovitev, zapisanih v zapisniku o ugotovljenih nepravilnostih, izhaja, da blago po predmetni tranzitni deklaraciji ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu – Freilager Wien. Tranzitni postopek po navedeni tranzitni deklaraciji je bil neupravičeno zaključen. Blago je šlo direktno iz Kopra v Italijo. Zaradi nezakonite odstranitve blaga izpod carinskega nadzora je nastal carinski dolg na kraju, kjer je bilo blago dano v tranzitni postopek. V postopku je bil opravljen tudi razgovor z voznikom A.A., ki je deloval za račun tožeče stranke. Ta je povedal, da je navodila za prevoz predmetnega blaga dobil s strani gospoda B.B.. Med nakladanjem blaga na prevozno sredstvo je dobil papirje. Prejete papirje je odnesel na carino. Po prejemu dokumentov in ob izstopu iz proste cone mu je carinski delavec natisnil plombo na prevoznem sredstvu. Po izstopu iz proste cone Koper je poklical v pisarno tožeče stranke in jim povedal, da je prejel T1 in da mora peljati blago nekam cariniti, a so mu iz pisarne rekli, naj blago pelje direktno v Prato (Italija). Naročeno mu je bilo, naj dokumenta T1 ne pokaže ne pri morebitni kontroli kot tudi pri razkladanju blaga. Iz navedenega izhaja, da je voznik videl in vedel, da je namembni carinski urad v Avstriji, vendar blaga ni peljal k temu uradu. Prevoz pa je bil izveden s prevoznim sredstvom, ki je v uporabi tožeče stranke. Pri njej je voznik tudi zaposlen. Vse to zadošča za zaključek, da je tožeča stranka vedela, da se blago prevaža v skupnostnem tranzitu. Tožeča stranka je podala pripombe na ugotovitve, podane v zapisniku o ugotovljenih nepravilnostih zaradi nezaključenega tranzitnega postopka, ki jih prvostopenjski organ podrobneje povzema. Prvostopenjski organ nadalje pojasnjuje, da je tožeča stranka odgovorna za nastali carinski dolg v skladu s členom 96 (2) CZ in 1. alinejo člena 203 (3) CZ.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil, razen v točki 5 izreka prvostopenjske odločbe, ki se nanaša na stroške postopka.

Tožnik v tožbi navaja, da je edini dokaz, ki ga je prvostopenjski organ izvedel v ponovljenem postopku, ta, da je zaprosil Carinski urad Koper za razjasnitev posredovanja s sporno tranzitno listino pri carinskem uradu odhoda Izpostava Luka Koper. Iz odgovora le tega ne izhaja, da bi bil ravno tožnik tisti, ki naj bi prevzel tranzitno deklaracijo. Prvostopenjski organ je zaslišal direktorja tožeče stranke, prometnika C.C. in voznika A.A.. Med tem, ko izjav prvih dveh prvostopenjski organ nikjer v zapisniku ne omenja, izpostavlja zaslišanje voznika, ki pa jih je povsem napačno interpretiral. Voznik ni prejel tranzitne listine in pri tem tožeča stranka vztraja, zato je že v pripombah na zapisnik predlagala, naj se voznika ponovno zasliši, saj je voznik tožeči stranki potrdil, da ni izpovedal tako, kot je to zapisal prvostopenjski organ. Meni, da vozniku oseba, ki mu je izročila dokumente, tranzitne listine ni dala. Nalog za prevoz je tožniku posredovalo podjetje D. d.o.o. in zato tožnik ne more biti dolžnik. Zahteva tudi pridobitev videoposnetka predmetnega dne, iz katerega bi bilo razvidno, kaj se je dogajalo ob prevzemu blaga. Skladno z dogovorom je naročnik D. d.o.o. posredoval nalog tožeči stranki, iz katerega je razvidno, naj prevzame blago na naslovu E. d.o.o., kjer bo prevzel ustrezne dokumente ter da naj blago dostavi v mesto Prata. Že od leta 2004 ni imel opraviti s prevozom, pri katerem bi bilo potrebno blago tudi prepeljati skozi carinski postopek. Tranzitne deklaracije tožnik nikoli ni prejel, je pa možno, da jo je v roke prejel nekdo drug. Tožeča stranka je od naročnika D. d.o.o. prejela le fakturo-trgovski račun, kot to izhaja iz tovornega lista CMR, ter nič drugega. Tožeča stranka nikoli ni bila obveščena o kakršnikoli tranzitni deklaraciji in ravno zato je zahtevala, da se voznika ponovno zasliši. Konvencija CMR določa, da je pošiljatelj odgovoren za vse stroške, izgubo in škodo, ki jo pretrpi prevoznik zaradi tega, ker so bili nepravilni in neustrezni podatki, navedeni v 6. členu Konvencije. Tožeča stranka je ravnala skladno z določbami Obligacijskega zakonika ter določbami Konvencije CMR. Tožeča stranka je prejela le mednarodni tovorni list in ne tranzitne deklaracije. Prvostopenjski organ je tudi napačno ugotovil, da je tožnik prevažal ženske dežne plašče v količini 23037 kosov, saj je izvedel prevoz 408 kosov. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče odpravi 1. točko izpodbijane odločbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeča stranka kot prevoznik odgovorna za carinske dajatve, ki so ji bile naložene v plačilo z izpodbijano odločbo. Na podlagi drugega odstavka 96. člena CZ je namreč ne glede na obveznosti glavnega zavezanca za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu organu odgovoren prevoznik, ki blago prejme in ve, da je v skupnostnem tranzitu. V skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 203. člena CZ je dolžnik carinskega dolga, ki nastane pri uvozu, tudi oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Tožeča stranka sicer ne ugovarja temu, da je opravila prevoz predmetnega blaga, niti ne temu, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu Freilager Wien v Avstriji, pač pa, da za tranzitno deklaracijo ni vedela, saj je ni prejela, zaradi česar tudi ugovarja temu, da bi vedela, da v njej piše, da je namembni carinski urad Freilager Wien, saj ne priznava, da je bila seznanjena z njo. Sodišče temu ne more slediti, saj je prvostopenjski organ v postopku ugotovil, da je voznik tožeče stranke carinsko deklaracijo pred izstopom iz proste cone v Kopru glede na ustaljen postopek carinskega nadzora v prosti coni pristanišča v Kopru moral prejeti. Če carinske deklaracije ne bi prejel, iz proste cone sploh ne bi mogel izstopiti. Razen tega je iz zapisnika o razgovoru z voznikom A.A. razvidno, da je le ta sam povedal, da je poklical v pisarno tožeče stranke in jim povedal, da je dobil T1 in da bi moral peljat nekam carinit. Čez približno pol ure so ga poklicali od tožeče stranke, kdo točno (B.B.) se ne spomni in mu naročili, naj pelje direktno v Prato in naj dokumenta T1 pri morebitni kontroli pri raztovoru ne pokaže. Navodila je dobil iz pisarne tožeče stranke ali od B.B., ne ve točko od koga (stran 2 zapisnika o zaslišanju).

V zvezi s tožbeno navedbo, da so v zapisniku o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah navedene izjave voznika A.A., ne pa tudi C.C. in direktorja tožeče stranke, sodišče pojasnjuje, da to ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj je voznik povedal, da je tranzitno listino prejel in da je o tem tudi obvestil svojega delodajalca (to je tožečo stranko). Sodišče se zato ne strinja s tožbeno trditvijo, da voznik ni prejel tranzitne listine, saj je sam trdil drugače. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je voznik rekel, da ni izpovedal tako, kot je zapisal prvostopenjski organ in da so v zapisniku pomanjkljivosti, pa sodišče ugotavlja, da je bil zapisnik zaslišani osebi prebran in nanj ni imel nobenih pripomb, zato sodišče ne dvomi v verodstojnost izjav zaslišane osebe. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam, da vozniku tranzitna listina ni bila izročena, ko pa sam trdi drugače in če je tudi potek carinjena v Luki Koper tak, kot je bil ugotovljen tekom upravnem postopka.

Za navedeno zadevo je tudi nerelevantno ali je nalog za prevoz posredovalo podjetje D. d.o.o., saj to ne more vplivati na to, da je tožeča stranka kot prevoznik lahko tudi zavezanec. Kot je bilo že poudarjeno, iz drugega odstavka 96. člena CZ izhaja, da ne glede na obveznosti glavnega zavezanca, je tudi prevoznik ali prejemnik, ki blago prejme in ve, da je v skupnostnem tranzitu, odgovoren za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku, pri čemer je dolžan spoštovati ukrepe, ki so jih carinski organi prejeli za zagotovitev prepoznavanja. Iz tega določila torej izhaja, da za odgovornost prevoznika ni bistveno to, od koga prejme naročilo za prevoz blaga in kakšno naročilo prejme, ampak je za njegovo odgovornost relevantno le to, da je blago prejel in da je vedel, da je v skupnostnem tranzitu, po 1. alineji 3. odstavka 203. člena CZ pa je lahko dolžnik, če odstrani blago izpod carinskega nadzora. V obravnavani zadevi je zaradi tega tožeča stranka dolžnik v smislu CZ.

Glede na vse navedeno torej sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da tožeča stranka ni videla in ne vedela, da blago ni namenjeno v Prato, saj jo je voznik obvestil o tem, da je prejel tranzitno listino, če jo je prejel, pa je tudi videl, kaj na njej piše in je iz tega logično sklepati, da je tudi tožeča stranka vedela, kakšna je njena vsebina. Četudi tožnik od leta 2004 ni imel opraviti s prevozi skozi carinski postopek, pa to še ne dokazuje, da se v konkretnem primeru ni tako zgodilo.

V zvezi s tožbenim predlogom za zaslišanje A.A., direktorja tožeče stranke, ter za zaslišanje C.C., sodišče meni, da ti dokazi niso potrebni, saj je iz upravnega spisa razvidno, da sta bila A.A. in C.C. že zaslišana v upravnem postopku in ni potrebno, da bi ju moralo sodišče zaslišati še enkrat, zato sodišče v navedeni zadevi skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni razpisalo glavne obravnave, ker predlagani dokazi niso pomembni za odločitev, saj sta bili ključni osebi že zaslišani.

Glede tožbenih navedb, da je tožeča stranka ravnala skladno z določbami Obligacijskega zakonika ter določbami konvencije CMR sodišče pojasnjuje, da na področju carinskih postopkov veljajo tudi prisilni predpisi, kjer določenih razmerij ni mogoče pogodbeno urejati, v konkretnem primeru gre za že citirana določila CZ, ki se nanašajo tudi na odgovornost prevoznika. Glede tožbenih navedb, da je tožnik od naročnika prejel le mednarodni tovorni list in ne tranzitne deklaracije in sam ni bil udeležen pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora, pa sodišče ponovno pojasnjuje, da iz določila drugega odstavka 96. člena CZ ne izhaja, da bi prevoznik imel v posesti deklaracijo ali da bi neposredno bil udeležen pri odstranitvi blaga, ampak zadostuje že zgolj to, da blago prejme in da ve, da je v skupnostnem tranzitu, predstavnik tožeče stranke pa je vedel za deklaracijo in torej tudi to, kam bi moralo iti blago, ker ga je o tem obvestil voznik. Prvostopenjski organ torej ni samovoljno odločil, da je tožeča stranka solidarno odgovorna, ampak ta določitev temelji na veljavnih predpisih, konkretno na relevantnih določilih CZ.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da je bil izveden prevoz le 408 kosov ženskih plaščev in ne 23037 kosov, pa sodišče pojasnjuje, da iz deklaracije z oznako MRN 08SI00604410D9DE36, ki se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je bilo plaščev 23037, 408 pa je bilo le škatel iz lepenke, v katerih so bili ti plašči.

Prvostopenjski organ je torej v svoji odločbi navedel razloge o odločilnih dejstvih, saj je obrazložil prejem tranzitne deklaracije pri odhodnem carinskem uradu v Luki Koper, ugotovil je vsa pravno relevantna dejstva in je tudi razvidno, katere dokaze je pregledal in uporabil. Iz navedenih razlogov odločitev prvostopenjskega organa ni samovoljna in brez pravne podlage, ampak je pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 326/2013
• UPRS sodba III U 300/2014, enako tudi III U 337/2014, III U 338/2014
• Sodba X Ips 841/2004, enako tudi X Ips 895/2004, X Ips 840/2004, X Ips 839/2004, X Ips 796/2004