UPRS sodba III U 326/2013

Jedro

Tudi če bi bil predstavnik tožeče stranke prisoten pri zaslišanju svojega voznika, to ne more spremeniti dejstva, da je voznik s carinsko deklaracijo razpolagal, saj je postopek v Luki Koper tak, da voznik ne bi prišel skozi zadnjo carinsko zapornico, če ne bi imel v posesti deklaracije, kar pomeni, da je voznik tožeče stranke z deklaracijo razpolagal, zato je prvostopenjski organ utemeljeno sklepal, da je tudi tožeča stranka vedela, kateri je namembni carinski urad pri konkretnem prevozu glede na carinsko deklaracijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo določil dajatve za blago, ki je bilo prijavljeno v tranzitni postopek po tranzitni deklaraciji (T1) z MRN oznako 08SI00604410EC3926 z dne 11. 10. 2008 v skupnem znesku 11.209,62 EUR (carina in davek na dodano vrednost), ter obresti v skupnem znesku 1.984,30 EUR.

Prvostopenjski organ je odločal v ponovljenem postopku, po tem ko mu je drugostopenjski organ naložil, da je treba postopek dopolniti tako, da se razčisti okoliščine glede posedovanja in razpolaganja s spremno tranzitno listino z zgoraj navedeno MRN oznako. V nadaljevanju prvostopenjski organ podrobno pojasnjuje, kako poteka prevoz blaga in njegovo carinjenje v Luki Koper. Med drugim je navedeno, da voznik za iznos neskupnostnega blaga predloži carinskemu delavcu pooblastilo za prevzem tranzitnih listin skupaj s CMR, računom ter skladiščenjem oziroma odpremnico. Carinski delavec preveri usklajenost dokumentov, ter sprejme tranzitno deklaracijo (dodeli MRN) in na podlagi lastne analize tveganja opravi morebiten pregled blaga. Če ni ugotovljenih neskladij, prepusti blago v tranzitni postopek. Na izhodni točki proste cone voznik drugemu carinskemu delavcu izroči skladiščni dokument (Izskladiščenje ali Odpremnica) skupaj z ostalo prevozno dokumentacijo (CMR, tranzitno deklaracijo). Carinski delavec ne dovoli izstopa blaga iz proste cone, če mu voznik ne izroči tranzitne deklaracije.

V obravnavanem primeru je bilo s tranzitno deklaracijo na namembni carinski urad – Freilager Wien napoteno blago (oblačila). Iz dokumentov, ki jih je voznik izročil carinskemu delavcu, je razviden status blaga. Ne držijo trditve, da niti tožeča stranka niti njen voznik nista nikdar videla tranzitne deklaracije, saj je predmetno blago navedeno na skladiščnem dokumentu - odpremnici, iz proste cone pa je lahko izstopilo le na podlagi ustrezne tranzitne deklaracije. Ker je tožeča stranka opravila prevoz, je za to odgovorna za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu uradu v predpisanem roku v smislu določbe člena 96 (2) Carinskega zakonika (v nadaljevanju CZ). Blago po predmetni tranzitni deklaraciji ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu - Freilager Wien. To pomeni, da je bil tranzitni postopek neupravičeno zaključen. Blago je odšlo iz Kopra direktno v Italijo. To pomeni, da je zaradi nezakonite odstranitve blaga iz carinskega nadzora nastal carinski dolg na kraju, kjer je bilo blago dano v tranzitni postopek oziroma je bilo skladno s tranzitnim postopkom vneseno na carinsko območje skupnosti. Tožeča stranka, ki je v obravnavanem primeru sprejela blago, čeprav ni glavni zavezanec, je vedela, da je blago v skupnostnem tranzitu in da ni odpeljano na namembni carinski urad. V nadaljevanju prvostopenjski organ povzema, kaj je na zaslišanju povedal voznik, zaposlen pri tožeči stranki. Prevoz blaga je bil izveden s prevoznim sredstvom tožeče stranke, kar zadošča za zaključek, da je tožeča stranka vedela, da se blago prevaža v skupnostnem tranzitu. Prevoznik je kvalificirana oseba, ki mora poznati pravila in pogoje v carinskem tranzitnem postopku, če opravlja prevoze neskupnostnega blaga in mora poznati pravila in pogoje o carinskih postopkih, če opravlja prevoze skupnostnega blaga. Prevoznik, ki je prejel blago in vedel, da je v skupnostnem tranzitu, je odgovoren za nastali carinski dolg v skladu s 1. alinejo tretjega odstavka 203.člena CZ.

V nadaljevanju prvostopenjski organ podrobno pojasnjuje, kakšne pripombe je dal pooblaščenec tožeče stranke na zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih zaradi nezaključenega tranzitnega postopka. Prvostopenjski organ zaključuje, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je voznik prevoznika ob izstopu iz proste cone Koper razpolagal s predmetno tranzitno deklaracijo, zato je torej videl in vedel, da je v polju 53 "Namembni urad in država" te deklaracije vpisan namembni carinski urad v Avstriji, vendar blaga ni peljal k temu uradu. Zaradi nezakonitega ravnanja z blagom, ki je v tem, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu, je tožeča stranka odgovorna za nastali carinski dolg v skladu s členom 96(2) CZ in 1. alinejo člena 203 (3) CZ. Po tej določbi je carinski dolžnik oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi odločbe argumentirano odgovarja na pritožbene navedbe.

Tožnik v tožbi navaja, da mu ni bil omogočen vpogled v celoten spis in preslikave listin po lastni izbiri, kot to določa 82. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Organ je preslikal le nekaj listin, katerih tekst je bil prekrit. Razen tega ne drži, da bi imela tožeča stranka možnost seznaniti se z listinami na podlagi 82. člena ZUP. Tožeča stranka tudi ni bila seznanjena in obveščena o zaslišanju šoferja A.A.

Tožeča stranka nadalje očita, da je prvostopenjski organ ugotavljal le tisto, kar obremenjuje tožečo stranko, zamolčal pa tisto, kar jo razbremenjuje. Izdaja izpodbijane odločbe je zastarala, saj je bila izdana po treh letih od datuma, ko je carinski dolg nastal. Upoštevati je treba 281. člen ZUP, ki določa, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani.

Razen tega med glavnim zavezancem B. in šoferjem ni obstajalo nobeno pravno razmerje, saj glavni zavezanec zastopa v carinskem postopku pošiljatelja blaga, svojo hčerinsko družbo C. d.o.o. Med šoferjem in glavnim zavezancem ni sklenjena špediterska oziroma mandatna pogodba. Šofer je bil popolnoma odvisen od navodil glavnega zavezanca. Carinska deklaracija ni vložena na zakonit način. Glavni zavezanec je carinsko deklaracijo vložil elektronsko, vozniku pa ni bila vročena. Organ vzpostavlja le domnevo, da je bila vozniku vročena. Odločba, ki ni vročena po ZUP, pa nima pravnega učinka. S tem v zvezi predlaga, naj sodišče postavi predhodno vprašanje Sodišču evropskih skupnosti (v nadaljevanju Sodišče EU), in sicer, ali carinski organ lahko zavezuje šoferja mimo določb prvega odstavka 359. člena Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93, o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku skupnosti, po kateri se elektronska carinska deklaracija vroča samo glavnemu zavezancu. Drugo vprašanje naj bo, ali v primeru, ko carinski organ zaključuje, da je bila carinska deklaracija vročena šoferju, mora izvesti dokazovanje na zakonit način, kar pomeni zahtevati vročilnico na podlagi 87. in 97. člena ZUP oziroma zaslišati šoferja v skladu s 154. členom ZUP.

Nadalje tožeča stranka navaja, da interna pravila Luke Koper o vročanju ne morejo nadomestiti kogentnih določb 87. in 97. člena ZUP. Mednarodni tovorni list CMR v obravnavani zadevi ne dokazuje, da je deklaracija vročena vozniku, saj gre za prevozno pogodbo med tretjo osebo C. d.o.o. in šoferjem. Carinska deklaracija bi morala biti vročena v skladu z 87. in 97. členom ZUP, sicer nima pravnega učinka zoper stranko. Sicer pa carinska deklaracija kot individualen pravni akt zavezuje zgolj glavnega zavezanca. Na carinski deklaraciji ni nikjer navedeno, da je stranka sodelovala v carinskem postopku, saj se omenja zgolj glavni zavezanec.

Tožeča stranka meni, da bi bilo potrebno šoferja A.A. zaslišati na ustni obravnavi v skladu s 154. členom ZUP. Ustna obravnava je obvezna, kadar je potrebno opraviti ogled ali pa zaslišanje prič ali izvedencev.

Razen tega je prvostopenjski organ k plačilu pritegnil tožečo stranko, čeprav je prevoz opravila druga fizična oseba. Glede na okoliščine, da je glavni zavezanec od samega začetka imel namen blago sprostiti izpod carinskega nadzorstva, je neutemeljena trditev, da je to storil šofer. Prevoznik ni mogel blaga sprostiti izpod carinskega nadzorstva, preden ga je prevzel na prevoz, de jure pa je prevzel blago s podpisom prevozne pogodbe CMR, ko je blago bilo že sproščeno izpod carinskega nadzorstva. Blago je bilo sproščeno, preden ga je prevoznik sploh sprejel v posest. Prvostopenjski organ kljub temu, da se je tranzitni postopek začel na zahtevo glavnega zavezanca, spreminja civilnopravno razmerje med C. d.o.o. in šoferjem v javnopravno razmerje. V carinski deklaraciji se nikjer ne omenja prevoznika, kar pomeni, da je glavni zavezanec zavezal izključno samega sebe.

Nadalje se tožeča stranka sklicuje tudi na odločitev vrhovnega sodišča v zadevi opr. št. X Ips 863/2004 z dne 18. 10. 2007, ko je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da delodajalec ne odgovarja za dejanja svojih voznikov. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

V navedeni zadevi je tožeča stranka tudi predlagala izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala odložitev izvršitve izpodbijane odločbe, vendar je sodišče s sklepom opr. št. III U 326/2013-2 z dne 17. 10. 2013 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev izpodbijanih odločb ter predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožeča stranka kot prevoznik odgovorna za carinske dajatve, ki so ji bile v plačilo naložene z izpodbijano odločbo. Na podlagi drugega odstavka 96. člena CZ je namreč za predložitev nedotaknjenega blaga namembnemu carinskemu organu odgovoren prevoznik, ki blago prejme in ve, da je v skupnostnem tranzitu in to ne glede na obveznosti glavnega zavezanca. Tožeča stranka ne ugovarja dejstvu, da je opravila prevoz predmetnega blaga, kot tudi ne temu, da blago ni bilo predloženo namembnemu carinskemu uradu, kot je bil določen v carinski deklaraciji, temveč je bilo odpeljano v Italijo in s tem odstranjeno izpod carinskega nadzora. Pač pa ugovarja temu, da tožena stranka ni dokazala, da je tožeča stranka vedela, da je blago v skupnostnem tranzitu. Ugovarja namreč, da ni izkazano, da je voznik carinsko deklaracijo prejel, ker mu ni bila vročena v smislu določb ZUP.

Vprašanje vročitve carinske deklaracije in ugovor, da tožeča stranka ni bila stranka carinskega postopka, nista pravno pomembna za odločitev v tej zadevi. Pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS je namreč seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar zadostuje že začasna posest deklaracije (tako stališče je tudi v skladu z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 53/2014). Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da je voznik tožeče stranke carinsko deklaracijo prejel pred izstopom iz proste cone v Kopru in bil tako seznanjen s carinskim postopkom. Navedeno dejstvo je ugotovil na podlagi odgovora Carinskega urada Koper, v katerem je natančno obrazložen postopek carinskega nadzora v prosti coni pristanišča v Kopru in iznosa blaga iz nje. Iz opisanega ustaljenega ravnanja izhaja, da je voznik tudi v konkretnem primeru prejel carinsko deklaracijo, saj sicer iz proste cone ne bi mogel izstopiti. Sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo navedeni presoji tožene stranke. Tožeča stranka ne navaja, da voznik blaga ni prevzel v prosti coni pristanišča v Kopru (sicer navaja, da je bilo blago prevzeto po tem, ko je bilo že odstranjeno iz carinskega nadzora, ne navaja pa, da je blago prevzela izven proste cone). Ne navaja pa niti, da je postopek prevzema blaga in listin v prosti coni v konkretnem primeru potekal drugače kot sicer poteka po protokolu. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je carinski organ pri odločanju uporabil nenapisana in neobjavljena pravila Luke Koper. Ne gre namreč za uporabo pravne podlage zadeve, pač pa le za enega izmed dokazov v postopku, v okviru proste presoje dokazov.

V zvezi z vprašanjem, kdo je v primeru odstranitve blaga izpod carinskega nadzora odgovoren za tako nastali carinski dolg, fizična oseba, voznik osebno ali njegov delodajalec, je vrhovno sodišče v zadevi X Ips 22/2013 z dne 4. 4. 2012 že pojasnilo, da je po CZ pravna oseba lahko odgovorna za carinski dolg, nastal zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora. Pravna oseba po 1. alineji tretjega odstavka 203. člena CZ lahko odgovarja za carinski dolg, ko je odstranitev posledica poslovne odločitve pravne osebe in ne samovolje voznika-fizične osebe. Vrhovno sodišče RS, v zadevi, na katero se sklicuje tožeča stranka (X Ips 836/2004 z dne 18. 10. 2007), ni sprejelo stališča, da pravna oseba oziroma delodajalec ne more odgovarjati za carinski dolg, ki nastane z odstranitvijo blaga izpod carinskega nadzora, temveč je v navedenem primeru zgolj potrdilo, da je bil carinski dolg utemeljeno naložen vozniku kot fizični osebi. Neutemeljen je zato ugovor tožeče stranke, da ne odgovarja za carinski dolg, pri čemer je dodati, da tožeča stranka tudi ne navaja samovolje voznika.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je predmetna carinska terjatev zastarala na podlagi določb 221. člena CZS. V skladu z navedenim členom se mora znesek dajatev dolžniku sporočiti takoj po vknjižbi v skladu z ustreznimi postopki (prvi odstavek). Po poteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, se dolžniku ne pošlje obvestilo. Ta rok se odloži z dnem, ko je vložena pritožba v smislu 243. člena, za toliko časa, kolikor traja pritožbeni postopek (tretji odstavek). V obravnavani zadevi ni prišlo do zastaranja, upoštevajoč datum, ko je nastal carinski dolg, datum vložitve pritožbe zoper prvo odločbo, datum drugostopenjske odločbe in nato ponovno datum izdaje prvostopenjske odločbe.

V zvezi s tožbenimi navedbami, da naj organ tožeči stranki ne bi omogočil vpogleda v celoten spise in preslikavo listin, pa sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja, da iz zapisnika o pregledu in preslikavi dokumentov z dne 23. 4. 2012 izhaja, da se je pri upravnem organu zglasil D.D., ki je bil pooblaščen nadomeščati odvetnika tožeče stranke, ter izkazal interes za pregled in preslikavo dokumentov obravnavane zadeve. Uslužbenka mu je pojasnila, da ima pravico do pregleda dokumentov zadeve ter na svoje stroške prepisati ali preslikati potrebne dokumente. Imenovanemu so bili dani v pregled dokumenti v zadevi. Na njegovo zahtevo je bilo narejeno 5 fotokopij. Razen tega je prebral zapisnik o pregledu in preslikavi dokumentov in nanj ni imel pripomb. Torej iz podatkov upravnega spisa ne izhaja, da bi bile pri pregledu spisov storjene kakršnekoli nepravilnosti.

V zvezi s tožbenim očitkom, da tožeča stranka ni bila obveščena o zaslišanju šoferja A.A. ter da bi bilo potrebno šoferja A.A. zaslišati na ustni obravnavi v skladu s 154. členom ZUP, ker je ustna obravnava obvezna, kadar je potrebno opraviti ogled ali pa zaslišanje prič ali izvedencev, sodišče pojasnjuje, da je sicer res, da ima skladno s 146. členom ZUP stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in da je v tovrstnih primerih glede na 154. člen ZUP ustna obravnava obvezna. Vendar pa, tudi če bi bil predstavnik tožeče stranke prisoten pri zaslišanju svojega voznika, to ne more spremeniti dejstva, da je voznik s carinsko deklaracijo razpolagal, saj je postopek v Luki Koper tak, da voznik ne bi prišel skozi zadnjo carinsko zapornico, če ne bi imel v posesti deklaracije, kar pomeni, da je voznik tožeče stranke z deklaracijo razpolagal, zato je prvostopenjski organ utemeljeno sklepal, da je tudi tožeča stranka vedela, kateri je namembni carinski urad pri konkretnem prevozu glede na carinsko deklaracijo. Morebitna prisotnost predstavnika tožeče stranke pri zaslišanju tožnika torej tega ne more spremeniti. Opisana napaka v postopku zato ne more vplivati na pravilnost odločitve. Sodišče se tudi ne more strinjati s tem, da je voznik popolnoma odvisen od navodil glavnega zavezanca. Po mnenju sodišča se morata prevozniško podjetje in voznik, ki zanj opravlja konkretno vožnjo, ravnati izključno po carinski deklaraciji, ne glede na to, kakšna navodila dobivata od drugod.

Tožeča stranka v tožbi tudi predlaga, naj sodišče postopek prekine in Sodišču EU v predhodno odločanje postavi naslednji vprašanji:

„ali carinski organ lahko zavezuje šoferja mimo določb prvega odstavka 359. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti, po kateri se elektronska carinska deklaracija vroča samo glavnemu zavezancu ?“;

„ali bi v primeru, ko bi carinski organ kljub jasnim določbam prvega odstavka 359. člena Uredbe zaključil, da je bila carinska deklaracija vročena šoferju, moral izvesti dokazovanje na zakonit način, kar pomeni zahtevati vročilnico na podlagi 87. in 97. člena ZUP, oziroma zaslišati šoferja v skladu s 154. členom ZUP?“ .

Pogodba o delovanju Evropske unije v tretjem odstavku 267. člena določa, da je sodišče države članice, zoper odločitve katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, dolžno predložiti predhodno vprašanje v odločanje Sodišču EU, če je glede tega vprašanja treba sprejeti odločitev, ki bo sodišču omogočila izreči sodbo. Sodišče EU je v sodbi C-494/03 z dne 15. 9. 2005 določilo kriterije, na podlagi katerih lahko nacionalno sodišče samostojno reši interpretativno vprašanje, povezano z evropskim pravom, in sicer v primerih, kadar vprašanje ni relevantno za reševanje konkretne zadeve (pomanjkanje prejudicialnosti oziroma relevantnosti), kadar je bila obravnava določbe skupnosti že predmet razlage Sodišča EU oziroma kadar se pravilna uporaba evropskega prava kaže tako očitno, da o njej ni nobenega razumnega dvoma. Predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU po mnenju sodišča (ne glede na to, da lahko tožeča stranka zoper to sodbo vloži revizijo) ni utemeljen. Vprašanja, ki jih postavlja tožeča stranka, namreč niso relevantna za rešitev konkretne zadeve, saj je pravno pomembna le ugotovitev, da je bil voznik tožeče stranke s carinsko deklaracijo seznanjen, kar je bilo že obrazloženo.

Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi za sodišče niso sporne. Niso namreč sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, temveč se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

K točki II izreka:

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 341/2013
• UPRS sodba III U 300/2014, enako tudi III U 337/2014, III U 338/2014
• Sodba X Ips 841/2004, enako tudi X Ips 895/2004, X Ips 840/2004, X Ips 839/2004, X Ips 796/2004