<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS sodba III U 363/2014

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Javne finance
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2015:III.U.363.2014
Evidenčna številka:UN0021548
Datum odločbe:13.02.2015
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Lara Bartenjev (poroč.), mag. Damjan Gantar
Področje:DAVKI
Institut:davek na motorna vozila - davčna osnova - pridobitev motornega vozila iz druge države članice EU - vrednost vozila

Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka za davčno osnovo štela znesek 15.418,00 EUR, vendar v obrazložitvi odločbe ni razvidno, kaj je podlaga za takšno odločitev. Predvsem pa tudi ni pojasnila, zakaj ni kot davčne osnove štela vrednosti, ki izhaja iz cenilnega poročila A.A., ki ga je v postopku predložil tožnik, in iz katerega izhaja, da je vrednost predmetnega vozila in s tem davčna osnova 4.000,00 EUR.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica, št. DT 4234-42/2014-138 (11-120-12)-2 z dne 18. 6. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrnitvi stroške tega postopka v znesku 275,72 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku od davčne osnove 15.418,00 EUR odmeri davek na motorna vozila po stopnji 24,00% in dodatni davek na motorna vozila po stopnji 0,00% v znesku 3.700,32 EUR, da je odmerjeni davek treba plačati v 30 dneh po vročitvi odločbe na navedeni prehodni davčni podračun države, sicer se bodo zaračunale zamudne obresti in se začel postopek davčne izvršbe. Ugotovila je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

V obrazložitvi toženka navaja, da je tožnik dne 9. 5. 2014 predložil napoved za odmero davka na motorna vozila za pridobitev osebnega vozila znamke VOLVO, XC90 2.4D iz druge države članice Evropske unije - Italije v vrednosti 15.418,00 EUR. Napovedi je priložil izvirnik računa o nakupu vozila, izjavo o emisijski ustreznosti vozila, izvirnik ali overjeno kopijo registracijskega dokumenta oziroma prometnega dovoljenja in cenilno poročilo. Pri odmeri davka se je sklicevala na 6. člen Zakona o davku na motorna vozila (ZDMV), predvsem na njegov tretji odstavek, ki določa, da če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, ali če plačila ni, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ.

Toženka navaja, da je tožnika pozvala, naj dostavi dokazila, ki bi natančneje pripomogla k določitvi davčne osnove, kot so računi za popravilo vozila in dokazila o plačilu le-teh. Ker tožnik teh dokazil ni predožil, je osnova vrednost 15.418,00 EUR. Skliceval se je na svoj dopis z dne 21. 5. 2014, v katerem je tožniku pojasnil, da cenilno poročilo ni edino dokazilo o vrednosti vozila.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Kot pravilno je štel stališče toženke, da je vrednotenje vozila po katalogu Eurotaks, ki sicer zajema karakteristike slovenskega trga, primerljivo s ponudbo vozil na italijanskem tržišču. Ugotavlja tudi, da je toženka preučila tudi priloženo cenilno poročilo sodno zapriseženega cenilca A.A., in ugotovila, da je neprimerno, saj so v njem zajeti servisi in razna dodatna dela, ki niso kriteriji, ki bi imeli vpliv na zmanjšanje davčne osnove, saj sodijo med redna vzdrževalna dela in so dejansko kot taka že upoštevani v Eurotaks cenitvi. Drugih dokazov pa tožnik ni predložil. Sklicuje pa se tudi na uradni zaznamek mobilne carinske enote, iz katerega ni razvidnih večjih poškodb vozila. Navaja tudi razloge, iz katerih meni, da je imel tožnik možnost, da se pred izdajo odločbe opredeli o vseh pomembnih dejstvih, ter na dejstvo, da je dokazno breme na tožniku. Ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da gre v obravnavanem primeru za vozilo s takšnimi poškodbami, ki imajo odločilen vpliv na nabavno ceno vozila.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj toženka za svojo odločitev ni navedla razlogov. Poleg tega se toženka ni opredelila do cenilnega poročila, ki ga je v spis vložil tožnik, s katerim je izkazoval vrednost predmetnega vozila. Svojo odločitev je oprla izključno na zatrjevane, a neizkazane podatke o oreintacijski vrednosti rabljenih motornih vozil iz kataloga za vrednotenje vozil in na zatrjevane, a neizkazane in neobrazložene podatke o vrednosti podobnih vozil v Sloveniji in v Italiji, ki se tudi sicer nanašajo na orientacijsko vrednost nepoškodovanih in tehnično izpravnih rabljenih vozil. Tudi v dopisu z dne 21. 5. 2014, s katerim je toženka tožnika seznanila s pavšalnimi ugotovitvami, ga ni seznanila s tem, od kod je črpala podatke o vrednosti rabljenih vozil na trgu v Sloveniji in v Italiji. S tem mu je odvzela možnost, da se v postopku seznani z vsemi dokazi in dejstvi, na katerih je oprta odločitev.

Navedenih pomanjkljivosti tudi ni odpravil davčni organ druge stopnje, pri čemer je tudi sam bistveno kršil postopek. Svojo obrazložitev je oprl na neresnično ugotovitev, da naj bi prvostopenjski davčni organ ugotovil, da predloženo cenilno poročilo ni primerno, saj so v njem zajeti servisi in razna dodatna dela, ki niso kriteriji, ki naj bi imeli vpliv na zmanjšanje davčne osnove. Ne le, da takšna ugotovitev oziroma stališče davčnega organa prve stopnje ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tudi sicer tožniku nikoli ni bilo predstavljena. Prav tako se ni opredelil do tožnikovih navedb, da je vozilo poškodovano do te mere, da je potrebno večjih popravil. Poleg tega se v obrazložitvi sklicuje tudi na vsebino uradnega zaznamka mobilne carinske enote z dne 18. 4. 2014, ki tožniku ni bil vročen in tožnik v postopku z njegovo vsebino ni bil seznanjen in se do nje ni mogel izreči. Prav tako tudi upravni organ druge stopnje ni navedel razlogov, zakaj zavrača cenitveno poročilo sodno zapriseženega cenilca, ki ga v postopku predložil tožnik. Zavzel je le neobrazloženo stališče o tem, da cenitveno poročilo ni edino dokazilo o vrednosti vozila ter da tožnik v postopku ni predložil računov za popravilo vozila in dokazila o plačilu le-teh. Kot nepravilno pa ocenjuje tudi stališče, po katerem bi moral davčni zavezanec za dokazovanje prometne vrednosti vozila davčnemu organu poleg cenilnega poročila predložiti račune o popravilu vozila. Navedeno stališče tudi ni bilo ustrezno pojasnjeno. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženki v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka oziroma podrejeno spremembo izpodbijane odločbe. Predlaga pa tudi, naj sodišče s sklepom zaradi zavarovanja dokazov, odredi izvedbo dokaza z ogledom vozila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zaradi katerih meni, da je tožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena ZDMV je osnova za davek prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in DDV. Kot prodajna vrednost se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena ZDDV-1. Iz tretjega odstavka tega člena pa izhaja, da če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, je davčna osnova prometna vrednost, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.

V predmetni zadevi je davčni organ postopal v skladu z zakonskim pooblastilom iz tretjega odstavka 6. člena ZDMV-C in davčno osnovo za določitev DMV za obravnavano vozilo določil v višini 15.418,00 EUR. Sporno pa je, ali je davčni organ pravilno določil davčno osnovo in s tem pravilno tožniku naložil v plačilo DMV v višini 3.700,32 EUR.

Po presoji sodišča izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, na katerih temelji, zato je ni mogoče preizkusiti.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka za davčno osnovo štela znesek 15.418,00 EUR, vendar v obrazložitvi odločbe ni razvidno, kaj je podlaga za takšno odločitev. Predvsem pa tudi ni pojasnila, zakaj ni kot davčne osnove štela vrednosti, ki izhaja iz cenilnega poročila A.A., ki ga je v postopku predložil tožnik, in iz katerega izhaja, da je vrednost predmetnega vozila in s tem davčna osnova 4.000,00 EUR. Navedla je zgolj, da cenilno poročilo ni edino dokazilo o vrednosti vozila, do konkretnega poročila pa se ni opredelila. Tudi, če organ določenemu dokazu ne nakloni dokazne vrednosti, mora v obrazložitvi navesti, zakaj je temu tako, saj je le na tak način omogočen preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe.

Navedenih pomanjkljivost odločbe ne more nadomestiti niti dejstvo, da je bil tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe z dopisom z dne 21. 5. 2014 seznanjen z nekaterimi ugotovitvami toženke, saj morajo razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, izhajati iz obrazložitve odločbe (prvi odstavek 214. člena ZUP). Iz vpogleda v navedeni dopis, ki je v upravnem spisu, pa sodišče tudi ugotavlja, da je utemeljen tožbeni ugovor, da tudi iz njega ne izhaja, da bi bilo priloženo izvedensko mnenje neprimerno in zakaj, ter na čem temeljijo ugotovitve toženke o vrednosti rabljenih vozil na trgu v Republiki Sloveniji in Italiji.

Navedenih nepravilnost izpodbijane odločbe pa tudi ni odpravil upravni organ druge stopnje. Tožbeni ugovor, da se je v obrazložitvi skliceval na neresnično ugotovitev, da naj bi upravni organ prve stopnje ugotovil, da je predloženo cenitveno poročilo neprimerno, saj so v njem zajeti servisi in razna dodatna dela, ki niso kriterij, ki naj bi imeli vpliv na zmanjšanje davčne osnove, saj sodijo med redna vzdrževalna dela in so dejansko kot taki že upoštevani v Eurotax cenitvi, je utemeljen. Da bi upravi organ prve stopnje ugotovil kaj takega, ne izhaja ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ne iz dopisa z dne 21. 5. 2014. Poleg tega upravni organ druge stopnje tega, tudi sicer povsem pavšalnega stališča, ne utemelji.

Utemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da se je upravni organ druge stopnje skliceval na uradni zaznamek mobilne carinske enote z dne 18. 4. 2014, do katerega se tožnik ni imel možnosti opredeliti. Iz upravnega spisa namreč ne izhaja, da bi bil tožnik z njim seznanjen, saj ga niti ni podpisal, niti ni razvidno, da bi mu bil poslan v vednost. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik seznanjen, da je bil opravljen ogled, pa ne pomeni, da je bil seznanjen tudi z vsebino uradnega zaznamka. Poleg tega sodišče pritrjuje tožniku, da je odločba upravnega organa v tem delu neobrazložena, saj vsebina uradnega zaznamka ni povzeta, naveden je zgolj zaključek, da iz njega ni razvidnih večjih poškodb vozila, ki bi odločilno vplivale na ceno vozila.

Prav tako se sodišče strinja, da je nejasna zahteva toženke, naj tožnik resničnost svojih navedb o vrednosti vozila dokazuje z računi za popravilo vozila. Navedeno stališče toženke bi bilo smiselno zgolj v primeru, če bi tožnik trdil, da je vozilo po nakupu popravil, česar pa v obravnavanem primeru ne trdi. Celo nasprotno, ves čas postopka navaja, da do danes ni izvedel potrebnih popravil na vozilu.

Ker izpodbijane odločbe glede na navedeno ni mogoče preizkusiti, navedenih pomanjkljivosti pa tudi ni odpravil upravni organ druge stopnje, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno odločitev sodišča pa tožnik tudi nima več pravnega interesa za zavarovanje dokaza, ki ga je predlagal v upravnem sporu.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, bi bil po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za postopek (206,00 EUR), pavšalni znesek (20 EUR), pavšalni znesek za plačilo PTT storitev (20 EUR) in 22% DDV v skupni višini 275,72 EUR, mu je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).


Zveza:

ZDDV-1 člen 38, 38/1, 38/2, 38/3, 38/4. ZDMV člen 6, 6/1, 6/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg1NjMw