UPRS sodba III U 362/2014

Jedro

Prvostopenjski organ ni pojasnil, zakaj ni kot davčne osnove štel vrednosti, ki izhaja iz cenilnega poročila A.A., ki ga je v postopku predložil tožnik in iz katerega izhaja, da je vrednost predmetnega vozila in s tem davčna osnova 5.000,00 EUR. Prvostopenjski organ je navedel zgolj to, da cenilno poročilo ni edino dokazilo o vrednosti vozila, do konkretnega poročila pa se ni opredelil. Tudi če določenemu dokazu ne nakloni dokazne vrednosti, mora v obrazložitvi navesti, zakaj je temu tako, saj je le na tak način omogočen preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica št. DT 4234-42/2014-199 (11-120-12)-2 z dne 18. 6. 2014 odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 226,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15-ih dni, od poteka tega roka dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril davek na motorna vozila od davčne osnove 10.807,00 EUR, kar znaša 1.837,19 EUR. Odločil je, da je treba davek plačati v 30-ih dneh po vročitvi odločbe.

V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik predložil napoved za odmero davka na motorno vozilo Mercedez Benz C 220 CDI SW iz Italije, navaja, kaj je priložil k napovedi, in pojasnjuje, da je osnova za davek prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in davka na dodano vrednost. Kot prodajna cena se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice Evropske unije šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost, določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). Če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, ali če plačila ni, je davčna osnova prometna vrednost teh motornih vozil, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil. Tožnik je bil pozvan, da dostavi morebitna dokazila, ki bi natančneje pripomogla k določitvi davčne osnove in bil opozorjen, da cenilno poročilo ni edino dokazilo o vrednosti vozila. Ker tožnik v roku ni dostavil dokazil, je prvostopenjski organ upošteval vrednost v višini 10.807,00 EUR.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. V svoji odločbi med drugim navaja, da je prvostopenjski organ v postopku ugotavljanja davčne osnove zaznal večje odstopanje med nabavno vrednostjo vozila po računu v znesku 4.800,00 EUR in vrednotenjem vozila po katalogu za vrednotenje vozil, kjer je tako vozilo ovrednoteno v višini 10.807,00 EUR. Davčni organ je preveril tudi višino ponudbe vozil na internetni strani za italijanski in slovenski trg. V postopku je davčni organ preučil tudi priloženo cenilno poročilo sodno zapriseženega cenilca A.A., ki je omenjeno vozilo ovrednotil v višini 5.000,00 EUR ter ugotovil, da je predložitveno cenilno poročilo neprimerno, saj so v njem zajeti servisi in razna dodatna dela, ki niso kriteriji, ki bi imeli vpliv na zmanjšanje davčne osnove, saj sodijo med redna vzdrževalna dela. Tožnik pa ni podal nobenih drugih dejstev in ni predložil nobenih dokazov, ki bi imeli vpliv na zmanjšanje davčne osnove. Da bi bilo vozilo poškodovano oziroma v nevoznem stanju, ne izhaja iz cenitvenega poročila, temveč iz njega izhajajo zgolj ugotovitve, da je poškodovano od toče, da so poškodovana platišča in pnevmatike, da so na njem odrgnine, obrabljene prevleke na sedežih, kar pa ne kaže na nevoznost vozila oziroma na takšne poškodbe, ki bi imele tako velik vpliv na nabavno ceno obravnavanega vozila. Tožniku je bilo pojasnjeno, da cenitveno poročilo ni ustrezno.

Tožnik v tožbi navaja, da se prvostopenjski organ ni opredelil do listin, ki jih je tožnik priložil svoji napovedi in ni pojasnil, zakaj jim odreka dokazno vrednost. Tožnik je priložil cenitveno poročilo tako sodno zapriseženega cenilca A.A., v pritožbenem postopku pa še cenitveno poročilo cenilca B.B.. Prvostopenjskemu organu očita, da se ni opredelil do predloženih dokazov in ni pojasnil, zakaj mu odreka dokazno vrednost. Ni pojasnil, zakaj daje izključno dokazno moč orientacijski vrednosti rabljenih motornih vozil iz kataloga za vrednotenje vozil in zatrjevanim, a neizkazanim vrednostim ponudb tovrstnih vozil v Italiji in Sloveniji in zakaj pri določitvi vrednosti ne upošteva dokazno podprtih trditev tožnika. Svojo odločitev je prvostopenjski organ oprl na orientacijske vrednosti rabljenih motornih vozil iz kataloga za vrednotenje vozil in na zatrjevane, a neizkazane in neobrazložene podatke o vrednosti podobnih vozil v Sloveniji in Italiji, ki pa se sicer nanašajo na orientacijsko vrednost nepoškodovanih in tehnično izpravnih rabljenih vozil, ne pa poškodovanih. Prvostopenjski organ je tožniku odvzel možnost, da se v postopku seznani z vsemi dokazi in dejstvi, na katere je oprl svojo odločitev. Ker je tožnik iz Italije pridobil rabljeno motorno vozilo, ki je bilo poškodovano do te mere, da je bilo v nevoznem stanju in potrebno večjih popravil, prometna vrednost iz tega stališča ne more biti enaka orientacijski vrednosti iz Kataloga za vrednotenje vozil. Prvostopenjski organ se do vsebine dokazov tožnika sploh ni izrekel in ni pojasnil, zakaj meni, da vrednost vozila, kot jo izkazujeta račun in cenitveno poročilo, ni prava in upoštevna. Tožniku je bilo le pojasnjeno, da cenilno poročilo ni edino dokazilo o vrednosti vozila. Ni pa pojasnil razlogov, zaradi katerih meni, da vrednost, kot jo je ugotovil sodni cenilec, ni prava. Prvostopenjski organ ni pojasnil, odkod je zajemal primerljive podatke o vrednosti rabljenih vozil, ali je pri tem upošteval vrednost primerljivih poškodovanih rabljenih vozil ter ni pojasnil, zakaj pri določitvi vrednosti ni upošteval izkazanega dejstva, da gre za odmero davka od pridobitve poškodovanega rabljenega vozila, ki je potrebno večjih popravil.

Navedenih pomanjkljivosti pa tudi ni odpravil davčni organ druge stopnje. Svojo odločitev je oprl na pavšalno in neresnično ugotovitev, da naj bi prvostopenjski organ ugotovil, da predloženo cenitveno poročilo ni primerno, saj so v njem zajeti servisi in razna dodatna dela, ki niso kriteriji, ki bi imeli vpliv na zmanjšanje davčne osnove, saj naj bi sodili med redna vzdrževalna dela. Takšna ugotovitev iz odločbe davčnega organa prve stopnje sploh ne izhaja. To stališče tožniku tudi sicer nikoli ni bilo predstavljeno. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je rabljeno motorno vozilo poškodovano do te mere, da je v nevoznem stanju, davčni organ pa se do teh navedb sploh ni opredelil, davčni organ druge stopnje pa je zavzel povsem arbitratno, neobrazloženo in protispisno presojo o tem, da poškodbe vozila, ki izhajajo iz cenitvenega poročila, ne kažejo na to, da bi bil avto v nevoznem stanju. Glede cenitvenega poročila je prvostopenjski organ le zavzel stališče, da to ni edino dokazilo o vrednosti vozila. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni in davek na motorno vozilo odmeri od davčne osnove, ki predstavlja vrednost motornega vozila, kot izhaja iz kupoprodajne pogodbe z dne 21. 3. 2014, oziroma cenitvenega poročila in tudi v tem primeru zahteva povrnitve stroškov postopka. Predlaga pa tudi, naj sodišče s sklepom zaradi zavarovanja dokazov odredi izvedbo dokaza z ogledom vozila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zaradi katerih meni, da je tožba neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

K točki I izreka:

Tožba je utemeljena.

V skladu s prvim in drugim odstavkom 6. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV) je osnova za davek prodajna cena posameznega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in DDV. Kot prodajna vrednost se pri pridobitvi motornega vozila iz druge države članice EU šteje nakupna cena, pri uvozu pa vrednost določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena ZDDV-1. Iz tretjega odstavka tega člena pa izhaja, da če prodajna cena ne ustreza prometni vrednosti, je davčna osnova prometna vrednost, ki jo ugotovi davčni organ. Davčni organ ugotavlja davčno osnovo na podlagi vseh okoliščin posameznega primera, pri čemer kot izhodišče za ugotavljanje prometne vrednosti, razen v primeru uvoza motornega vozila, uporabi orientacijske vrednosti motornih vozil iz katalogov za vrednotenje vozil.

V predmetni zadevi je davčni organ postopal v skladu z zakonskim pooblastilom iz tretjega odstavka 6. člena ZDMV in davčno osnovo za določitev davka za obravnavano vozilo določil v višini 10.807,00 EUR. Sporno pa je, ali je davčni organ pravilno določil davčno osnovo in s tem pravilno tožniku naložil v plačilo davek v višini 1.837,19 EUR.

Po presoji sodišča izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, na katerih temelji, zato je ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski organ namreč ni pojasnil, zakaj ni kot davčne osnove štel vrednosti, ki izhaja iz cenilnega poročila A.A., ki ga je v postopku predložil tožnik in iz katerega izhaja, da je vrednost predmetnega vozila in s tem davčna osnova 5.000,00 EUR. Prvostopenjski organ je navedel zgolj to, da cenilno poročilo ni edino dokazilo o vrednosti vozila, do konkretnega poročila pa se ni opredelil. Tudi če določenemu dokazu ne nakloni dokazne vrednosti, mora v obrazložitvi navesti, zakaj je temu tako, saj je le na tak način omogočen preizkus pravilnosti in zakonitosti odločbe.

Pred izdajo odločbe je sicer prvostopenjski organ dal tožniku možnost, da se izjasni o vseh ugotovitvah, ki se nanašajo na ugotovljeno prometno vrednost vozila, vendar pa tudi iz tega dopisa ne izhaja, da bi bilo izvedensko mnenje neprimerno in zakaj, saj piše le to, da je davčni organ cenitveno poročilo preučil in da to ni edino dokazilo o vrednosti vozila.

Navedenih nepravilnosti pa tudi ni odpravil organ druge stopnje. Sodišče se strinja s tožbenimi navedbami, da prvostopenjski organ ni ugotovil, da je predloženo cenitveno poročilo neprimerno, ker so v njem zajeti servisi in razna dodatna dela, ki niso kriteriji, ki bi imeli vpliv na zmanjšanje davčne osnove, saj sodijo med redna vzdrževalna dela, kot je navedeno v drugostopenjski odločbi. Kaj takega ne izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe. Ne glede na to pa tej navedbi ni mogoče slediti. Kot izhaja iz cenitve sodnega izvedenca A.A. namreč popravila in servisi ne bi sodila med redna vzdrževalna dela, ampak bi bili potrebni zaradi poprave poškodb poškodovanega vozila. V tem cenitvenem poročilu sicer res izrecno ne piše, da vozilo ni vozno, pač pa je to možno sklepati iz poškodb, ki so navedene. V cenitvi ni navedeno le to, da je vozilo poškodovano od toče, da so poškodovana platišča in pnevmatike, odrgnine na prednjem in zadnjem odbijaču, da manjkajo okrasne letve, da so poškodovane prevleke na sedežih in prednji desni žaromet, kot se navaja v drugostopenjski odločbi, ampak v njem piše tudi to, da je potreben servis motorja, samodejnega menjalnika in zavornega sistema. Prvostopenjski organ pa pri določitvi vrednosti teh poškodb ni upošteval.

Iz vseh navedenih razlogov je odločba tako pomanjkljivo obrazložena, da se jo ne da preizkusiti, saj se ne opredeli do vseh predloženih dokazov, in to do tistih, ki so v tej zadevi bistvenega pomena. Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ker je sodišče tožbi ugodilo iz procesnih razlogov, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Glede na navedeno odločitev sodišča pa tožnik tudi nima več pravnega interesa za zavarovanje dokaza, ki ga je predlagal v upravnem sporu. V ponovljenem postopku se bo moral prvostopenjski organ opredeliti tudi do cenitve, ki jo je predložil tožnik, in ugotoviti, v kolikšni meri poškodbe na avtomobilu vplivajo na njegovo vrednost in šele po tem bo lahko odločil o stvari. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, bi bil skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v takem primeru določa, da se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za postopek (206,00 EUR) in pavšalni znesek za plačilo PTT storitev (20 EUR), mu je sodišče priznalo stroške v tej višini, saj bi v nasprotnem primeru odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

16.10.2015

Podobni dokumenti:

• sodba I U 850/2012
• UPRS Sodba I U 1320/2016-7
• UPRS sodba III U 363/2014