UPRS sodba I U 417/2015

Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v obravnavanem primeru možna samo, če so izpolnjeni pogoji iz točke a) 66. člena ZDDV-1. Pri tem je potrebno upoštevati tudi restriktivno razlago te določbe. V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da se sporni plovili dejansko nista uporabljali za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem. Zato je odločitev, s katero tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV od nabave spornih plovil in posledično naložena obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) tožniku zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dohodkov pravnih oseb dodatno odmeril davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2008 v znesku 2.365,62 EUR in obresti 138,09 EUR, za leto 2009 v znesku 4.006,87 EUR in obresti 117,77 EUR in za leto 2010 v znesku 14.190,96 EUR in obresti 416,94 EUR. Odmerjene obveznosti mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve te odločbe; po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obrestmi in začet postopek davčne izvršbe (točka I. izreka). Tožniku je zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za davčna obdobja od julija 2008 do decembra 2010 odmeril DDV v znesku 195.901,91 EUR in obresti v znesku 13.751,50 EUR. Tožnik je dolžan odmerjene obveznosti in pripadajoče obresti plačati v 30 dneh po vročitvi te odločbe; po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III. in IV. izreka).

Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je pritožbi delno ugodilo. Točko I. izreka izpodbijane odločbe je odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (dodatno odmerjen davek od dohodkov pravnih oseb). V preostalem delu (v zvezi z dodatno odmerjenim DDV) pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, zavrnilo pa je tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi povzema ugotovitve obeh davčnih organov in izpodbija prvostopenjsko odločbo v delu, v katerem je bila pritožba zavrnjena (v delu, ki se nanaša na dodatno odmerjen DDV). Ne strinja se z ugotovitvijo obeh davčnih organov, da za sporno obdobje ni izkazal poslovnega namena rabe plovil in da gospodarske dejavnosti dajanja plovil v najem dejansko ne opravlja. Sporna je zlasti poslovna raba dveh plovil in sicer: CHRANCHI ZAFFIRO 36 in MARQIUIS 500 SPORT BRIDGE. Navedeni plovili je tožnik vnesel v poslovne knjige kot osnovno sredstvo. Plovilo CHRANCHI ZAFFIRO 36 je kupil v letu 2008 in ga v tem letu tudi dal v najem. V letu 2010 pa je to plovilo prodal. S tem pa so se tudi spremenili pogoji, relevantni za odbitek vstopnega DDV. Tožnik je nato v letu 2010 nabavil drugo plovilo in sicer MARQIUIS 500 SPORT BRIDGE, za kar je davčnemu organu predložil račune in pogodbe o oddaji tega plovila v najem v letih 2010, 2011 in 2012. To plovilo je bilo dano v najem povezani osebi, družbi A. d.o.o. iz Beograda in tudi družbi B. d.o.o., Beograd. Davčni organ tožniku očita, da v postopku ni izkazal dejanske poslovne rabe predhodno navedenih plovil, saj ni predložil ladijskega dnevnika, ni izkazal za kakšen namen sta bili plovili registrirani, kako sta bili zavarovani in kdo konkretno je plovilo uporabljal. Davčni organ očita tudi, da iz pogodbe o najemu plovila, ki jo je tožnik sklenil s povezano družbo A. d.o.o. iz Beograda, ne izhajajo konkretnejše določbe glede najema plovila za namen opravljanja gospodarske dejavnosti. Tožnik se z navedenim ne strinja. V tožbi poudarja, da plovilo MARQIUIS 500 SPORT BRIDGE še vedno uporablja za namene svojih obdavčenih transakcij (prvi odstavek 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost, v nadaljevanju: ZDDV-1). Za nakup obeh plovil ter njuno oddajanje v najem kakor tudi za storitve povezane z njima ima tudi pravilno sestavljene in evidentirane račune (točka a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1). Da še vedno uporablja plovilo MARQIUIS 500 SPORT BRIDGE za izvajanje obdavčenih transakcij dokazujejo predloženi računi in pogodbe. Tožnik meni, da je na podlagi 63. člena in 66. člena ZDDV-1 upravičen do obračunanega odbitka vstopnega DDV, saj izpolnjuje vse pogoje iz 63. člena ZDDV-1.

Tožnik v tožbi tudi ugovarja navedbo tožene stranke, da so računi, ki jih je tožnik izdal za opravljeno storitev najema predmetnih plovil, fiktivni. Poleg izdanih računov in pogodb je toženi stranki predložil tudi pogodbo o poslovnem sodelovanju z matično družbo A. d.o.o. Beograd (Ugovor o poslovno tehnično in ….z vsemi aneksi sklenjen 4. 5. 2014) in „outsourcing services agreement“ z dne 28. 7. 2011, s katerima je opredeljena delitev poslovnih funkcij med tožnikom in matično družbo. Iz predloženih pogodb izhaja, da storitve marektinga, ki obsegajo tudi storitev izvajanja modnih revij in predstavitve oblačil za prihajajočo sezono blagovnih znamk Kappa in Robe di Kappa ter predstavitve oblačil za prihajajočo sezono, za katere ima generalno zastopstvo matična družba, obsega med drugim tudi predmetni plovili. Matična družba A. d.o.o. iz Beograda je uporabljala sporni plovili, ki sta bili tožnikovo osnovno sredstvo, zato ju je morala najeti od tožnika. Trditev tožene stranke, da gre za fiktivne storitve, je neizkazana in tudi napačna. Niti ZDDV-1 niti Direktiva Sveta 2006/112/ES nimata določbe, ki bi omejevala pravico do odbitka DDV, če davčni zavezanec plovilo oddaja v najem povezani osebi ali pa fizični osebi. Izrecno zahtevata le, da se izda račun in obračuna DDV. To velja celo v primerih, ko se plovilo uporablja brezplačno oziroma, ko se uporablja delno v zasebne namene in delno za opravljanje dejavnosti. Tožena stranka tudi povsem neupravičeno ne priznava oddaje plovil v najem nepovezanim fizičnim osebam, ker naj bi bili prihodki, realizirani s takšnim najemom, nesorazmerni nastalim odhodkom. Na pravico do odbitka vstopnega DDV tudi ne vpliva dejstvo ali je izdan račun plačan ali ne, saj je tožnik v shemi plačane realizacije. Tudi dejstvo, da je tožnik obračunal daljši najem po ceni tedenskega namena, ni relevantno za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Pomembno je le, ali takšna cena pomeni davčno osnovo v smislu določbe 36. člena oziroma določbe 36.a člena ZDDV-1. Izpodbijana odločitev o pravici tožnika do odbitka vstopnega DDV tako ne temelji na veljavnih določbah ZDDV-1. Tožena stranka pa brez obrazložitve ne priznava nobenega računa, ki ga je izdal tožnik povezani osebi, kot tudi nepovezani osebi za opravljene storitve oddaje spornih plovil v najem.

V tožbi tožnik navaja, da dejansko stanje v zvezi z uporabo predmetnih plovil v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedeno in tudi ne obrazloženo. Predmetni plovili predstavljata opredmeteno osnovno sredstvo, ki ga tožnik uporablja za namene opravljanja svoje dejavnosti. Ugotovitev, da se plovili nista uporabljali za opravljanje ekonomske dejavnosti temelji na pavšalnih in neustrezno obrazloženih navedbah tožene stranke. Izpodbijana odločba je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Tožnik navaja določbo a) točke prvega odstavka 66. člena ZDDV-1. Ne strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da ni opravljal gospodarske dejavnosti, saj sta se predmetni plovili oddajali v najem, plovilo MARQIUIS 500 SPORT BRIDGE pa se še vedno oddaja v najem. Da gre za opravljanje gospodarske dejavnosti, izhaja tudi iz dejstva, da je iz oddajanja v najem tožnik realiziral prihodke in sicer neposredno iz naslova oddajanja v najem, kakor tudi iz naslova prodaje plovila v primeru CHRANCHI ZAFFIRO 36. Navedeno tožnik dokazuje z listinami, kot so računi, pogodbe in izpisi konto kartic. Dejstvo, da se je plovilo oddajalo v najem tudi povezani družbi A. d.o.o. iz Beograda, ne more biti razlog za trditev, da se to plovilo ni uporabljalo oz. se ne uporablja za opravljanje gospodarske dejavnosti. Razlogi za naknadni obračun dajatev iz Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb in in iz ZDDV-1 so si v nasprotju in so tudi v nasprotju z predloženimi listinskimi dokazi tožnika. Tožnik je tudi obširno razložil način svojega poslovanja in sodelovanja z matično družbo A. d.o.o. iz Beograda. Navedel je tudi razloge, zakaj je predmetni plovili vključil v svoja poslovna sredstva, do česar pa se davčna organa nista opredelila. Tožnik vztraja, da predmetni plovili uporablja za opravljanje registrirane dejavnosti in da so bili iz tega naslova tudi realizirani obdavčljivi prihodki. Prihodki iz naslova storitev najema plovil niso bili realizirani samo v letu 2009, ker je bilo plovilo CHRANCHI ZAFFIRO 36 v okvari. Tožnik je tudi predložil verodostojne listine o poslovni rabi predmetnih plovil: pogodbe, s katerimi se je dogovoril za oddajo plovil v najem, račune, ki jih je izdal najemnikom teh plovil, dokazili o prejetih plačilih oz. izpis odprtih terjatev. Priložil je tudi pisno izjavo Javne ustanove Nacionalni park Brioni, da so se na Brionih izvajale marketinške aktivnosti, potrebne za realizacijo prihodkov tožnika. Predložil je pogodbo o poslovnem sodelovanju, skupaj s spremembami, ki jo je sklenil z matično družbo A. d.o.o. iz Beograda. Tožena stranka pa se do teh listin ni opredelila. Tako je dejansko stanje v predmetni zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično so zmotno uporabljeni tudi materialni predpisi. Dejstvo je, da je tožnik s prodajo oblačil blagovnih znamk Kappa in Fila realiziral od ustanovitve do vključno leta 2011 skoraj 22 milijonov EUR prometa. To pa so poslovni rezultati, ki jih je lahko dosegel le s pomočjo marketinških aktivnosti, med drugim tudi na predmetnih plovilih. Te aktivnosti so se izvajale na podlagi pogodbe o najemu teh plovil, ki jo je tožnik sklenil z matično družbo. Ta odločitev pa predstavlja poslovno odločitev matične družbe.

Tožnik v tožbi navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1679/2005. Sklicuje pa se tudi na sodbe SEU v zadevah C-434/03, P. Charles & T. S. Charles-Tijmens, C-415/98 Bakcsi (točki 25. in 26), C-269/00 Seeling (točka 40), C-25/03 He (točka 46) in v zadevi 72/05 Vollny (točka 21). Omejitev pravice do odbitka vstopnega DDV je v nasprotju z Direktivo Sveta 2006/112/ES. V praksi prihaja do situacij, v katerih davčni zavezanec dobave med poslovanjem uporablja delno za poslovne in delno za neposlovne namene. To pomeni, da davčni zavezanec uporablja za svoje zasebne neposlovne namene blago in storitve, ki so bili sprva namenjeni za poslovne namene in tako tudi obravnavani in glede katerih je bil vstopni DDV sprva odbit. V takšnih situacijah mora davčni zavezanec obračunati izstopni DDV tudi od neposlovne rabe. Tožnik meni, da bi bilo glede na dejansko stanje potrebno tudi postaviti predhodno vprašanje SEU in ga zaprositi za razlago Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o zadevi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo tožene stranka, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh davčnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V predmetni zadevi je med strankama sporno ali v obravnavanem davčnem obdobju prvostopenjski organ pravilno in zakonito tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV od nakupa dveh plovil. Tak zaključek prvostopenjskega organa temelji na ugotovitvi, da tožnik v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju: DIN) ni izkazal, da je plovili kupil z namenom opravljanja poslovne dejavnosti oddajanja teh plovil v najem. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na ugotovitve v DIN iz katerih izhaja, da tožnik z navedenima ploviloma dejansko ni opravljal dejavnosti dajanja plovil v najem. S takšno odločitvijo se strinja tudi pritožbeni organ, kakor tudi sodišče.

V zvezi z uveljavljanjem pravice do odbitka DDV na podlagi računov za nakup predmetnih plovil je poleg pogojev, navedenih v določbi 63. člena ZDDV-1, potrebno upoštevati tudi omejitev pravice do odbitka DDV, ki izhaja iz točke a) 66. člena ZDDV-1. Navedena določba ureja omejitev pravice do odbitka DDV za jahte in čolne, namenjene za šport in razvedrilo, za goriva in maziva ter nadomestne dele ter storitve, tesno povezane s tem ter taksativno navaja izjeme: uporaba plovil za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo. Iz točke a) 66. člena ZDDV-1 tako izhaja, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopni DDV od jaht in čolnov, namenjen za šport in razvedrilo, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem ali zakup in za nadaljnjo prodajo. Odbitek vstopnega DDV od jaht torej v načelu ni dopusten, oziroma je možen samo, če so izpolnjeni zakonski navedeni pogoji. Gre torej za izjemo od pravila, ki pa se mora tolmačiti restriktivno (ozko). Pri dejavnosti pa je še posebej določeno, da gre za dejavnost dajanja plovil v najem ali zakup oziroma v nadaljnjo prodajo, ter da se plovilo za takšno dejavnost tudi dejansko uporablja. Pri opravljanju dejavnosti ni dovolj, da so za njeno opravljanje izpolnjeni formalni pogoji (da ima davčni zavezanec registrirano dejavnost oddajanja plovil v najem), ampak mora davčni zavezanec takšno dejavnost tudi dejansko opravljati, nakup plovila mora biti izvršen prav za takšno uporabo (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1679/2005 in X Ips 405/2006).

Iz upravnega spisa izhaja, da tožnik opravlja dejavnost nespecializirane trgovine na debelo. Na podlagi 6. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) pomeni opravljanje dejavnosti kontinuirano in trajno izvajanje pravnih in dejanskih dejanj, sklenitev posameznega posla pa ne pomeni opravljanje gospodarske dejavnosti (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 95/2005). Ali gre v predmetni zadevi pri sklenitvi poslov v zvezi z dajanjem predmetnih plovil v najem, na katere se v zvezi z uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV sklicuje tožnik, že za opravljanje poslovne dejavnosti tožnika, pa je dejansko vprašanje, ki ga ob upoštevanju vseh podatkov v zadevi ter ob upoštevanju obdobja od pridobitve do uporabe, presoja sodišče (glej sodbo SEU v zadevi Klub OOD, C-153/112). Tožnik je za obdobje od julija 2008 do decembra 2010 davčnemu organu v postopku DIN predložil zgolj dva računa, ki ju je izdal v zvezi s storitvami oddajanja predmetnih plovil v najem fizičnima osebama (najemnici: C.C. in D.D.) in dva računa, ki ju je izdal povezani osebi (najemnica: družba A. d.o.o. iz Beograda, pogodb o najemu plovil pa tožnik ni predložil). Iz listin upravnega spisa tudi izhaja, da je tožnik drugi račun za storitve najema plovila družbe A. d.o.o., Beograd v obdobju od 16. 6. do 30. 8. 2011, izdal šele 4. 1. 2012, torej za nazaj. Tudi po presoji sodišča ti poslovni dogodki ne predstavljajo opravljanja dejavnosti dajanja plovil v najem tožnika, kot poslovno dejavnost opredeljuje citirana določba ZGD-1. Tožnik tudi ni izkazal, da bi oddajanje predmetnih plovil v najem oglaševal ter za oddajanje plovil v najem skušal pridobivati najemnike, ni predložil dovoljenj in prijav ter tudi ne koncesij za opravljanje dejavnosti dajanja plovil v najem v Sloveniji in na Hrvaškem. Tudi ni izkazana dejanska raba predmetnih plovil z ladijskim dnevnikom. Vse to je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ v postopku DIN. Tožnik ni izkazal, kako sta predmetni plovili pri pristojnem organu v Sloveniji registrirani (gospodarski namen uporabe čolna) in kako zavarovani. Davčna organa tudi pravilno ugotavljata, da je tožnik osnovno sredstvo - plovilo CHRANCHI ZAFFIRO 36, ki ga je kupil leta 2008, prodal v letu 2010, kar predstavlja naknadno spremembo dejavnikov, relevantnih za obdavčenje z DDV oz. razlog za popravek odbitka DDV (drugi odstavek 68. člena v zvezi s prvim odstavkom 69. člena ZDDV-1, glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 473/2010).

Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh davčnih organov, da tožnik, na katerem je v davčnem postopku dokazno breme (76. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju: ZDavP-2) v predmetni zadevi ni dokazal, da izpolnjuje pogoj dejanskega opravljanja dejavnosti oddajanja predmetnih plovil v najem. Tudi po mnenju sodišča tožnik z računi, pogodbami in dokumentacijo, ki jo je predložil v postopku DIN, ni uspel izkazati, da je z obravnavanima ploviloma dejansko opravljal gospodarsko dejavnost dajanja plovil v najem. Tožnik je v postopku DIN sodeloval in tudi imel vso možnost, da se izjavi in da predloži dokazila. Dejansko stanje glede poslovnega namena tožnika v zvezi z nakupom predmetnih plovil je tako bilo po presoji sodišča pravilno in popolno ugotovljeno. Davčna organa pa sta tudi pravilno in obširno opravila dokazno oceno predloženih listin.

Neutemeljen je tožnikov ugovor, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, da je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju tako, da je ni mogoče preizkusiti. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba sestavljena v skladu z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in tudi obširno navaja razloge za odločitev, vsebuje pa tudi pravilno in ustrezno dokazno oceno ter opredelitve do tožnikovih ugovorov danih v postopku DIN.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v obravnavanem primeru možna samo, če so iz polnjeni pogoji iz točke a) 66. člena ZDDV-1. Pri tem je potrebno upoštevati tudi restriktivno razlago te določbe. V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da se sporni plovili dejansko nista uporabljali za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, s katero tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV od nabave spornih plovil in posledično naložena obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita.

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj v skladu s 65. členom ZUS-1 samo odloči v zadevi oz. naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Po presoji sodišča v danem primeru niso podani pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, samo pa tudi ni ugotavljalo dejanskega stanja na glavni obravnavi.

Na podlagi vsega povedanega je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, v postopku pa tudi niso bile storjene bistvene kršitve določb postopka, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1973/2014
• UPRS sodba I U 874/2015
• sodba I U 49/2009