UPRS sodba I U 169/2015

Jedro

Objektivne okoliščine, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika, so pojasnjene na način, da je mogoče na njihovi podlagi sklepati, da tožnik v teh transakcijah ni bil dobroveren. Edini cilj obravnavanega načina poslovanja med navedenimi (povezanimi) osebami je bil pridobiti likvidnostna sredstva oz. pridobiti davčno ugodnost (odbitek DDV), ob hkratnem vedenju, da v tej transakciji ne bo plačan izstopni DDV, zaradi likvidnostnih težav prodajalca, ki je DDV obračunal, ne pa tudi plačal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) zavrnil zahtevo tožnika za davčno obdobje julij 2012 za vračilo presežka v znesku 168.439,00 EUR in dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) v znesku 4.961,00 EUR, za davčno obdobje september 2012 dodatno odmeril DDV v znesku 10.000,00 EUR in za davčno obdobje oktober 2014 dodatno odmeril DDV v višini 4.880,00 EUR. Odmerjeni DDV v skupnem znesku 19.914,13 EUR mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Tožnik je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju: DIN) DDV za avgust 2012 upravičen do vračila presežka DDV v višini 24.138,00 EUR spp. (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III. in IV. izreka).

Pri tožniku je bil opravljen DIN obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od julija 2012 do oktobra 2012 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ zavrnil in jih povzel v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računa 00021-2012 z dne 30. 7. 2012, ki ga je izdala družba A. d.o.o. za nakup 8 nedokončanih enodružinskih stanovanjskih hiš zgrajenih v k.o. … v znesku 1.040.400,00 EUR ter DDV v znesku 173.000,00 EUR. Račun je bil izdan na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnin z dne 30. 7. 2012. Plačilo tega računa dejansko ni bilo izvedeno. Gre za povezani osebi, saj je bil direktor obeh družb do 29. 11. 2012 B.B., direktor družbe A. pa je bil nato C.C., brat B.B., ki je bil od 7. 3. 2014 dalje tudi direktor tožnika. Gre za poslovno povezani družbi. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bo kupnina poravnana tako, da bo tožnik prevzel obveznost prodajalca do D. d.d., ki je imela na predmetni nepremičnini vknjiženo hipoteko, o čemer pa banka ni bila obveščena. Družba A. d.o.o. je predmetno nepremičnino kupila 11. 7. 2012 od družbe E. d.o.o. Tožnik je nato 27. 9. 2012 prodal 3 hiše na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine k.o. … družbi F. d.o.o., o čemer D. d.d. prav tako ni bila obveščena. Davčni organ navaja okoliščine iz katerih izhaja, da je tožnik vedel, da iz obravnavanih poslov DDV ne bo poravnan. Gre za verigo prodaj predmetne nepremičnine, da bi se zakrila sled obračunanega in vstopnega DDV. Davčni organ navaja razloge zaradi katerih meni, da gre za izogibanje plačila davčnih obveznosti ter za verigo prodaj predmetne nepremičnine v kratkem časovnem obdobju, gre za navidezne posle. Pri tem je tožnik vedel, da gre za goljufive transakcije. Po mnenju davčnega organa dobava dejansko ni bila opravljena in niso izpolnjeni pogoji iz 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1), zato ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi predmetnega računa. Gre za navidezne posle, saj nakupa predmetne nepremičnine tožnik ni plačal, prav tako tudi DDV ni poravnal, marveč je le izkazal terjatve do države iz naslova vstopnega DDV.

Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV tudi na podlagi računa 27-2012 z dne 10. 9. 2012 v skupnem znesku 60.000,00 EUR, DDV v višini 10.000,00 EUR in na podlagi računa 30a-2012 z dne 10. 10. 2012 v skupnem znesku 29.290,00 EUR ter DDV v znesku 4.880,00 EUR. Oba računa je izdala družba G. d.o.o. Po prvem računu gre za dobavo stanovanjske hiše dvojček, pri drugem računu pa gre za dobavo gramoza. Izdajateljica omenjenih računov je s tožnikom povezana oseba. Direktor družbe H. d.o.o. je bil od 4. 11. 2008 do 7. 3. 2014 B.B., ki je oče I.I., direktorja G. d.o.o. Družba H. d.o.o. je imela sedež na naslovu …, Vojnik, nato je sedež prenesla v Novo Gorico, … (17. 12 2008 do 28. 8. 2012), kjer je imela svoj sedež tudi G. d.o.o. (od 28. 11. 2011 do 19. 3. 2013). Med družbama je obstajala poslovna povezanost.

Davčni organ ugotavlja, da gre pri obravnavanih transakcijah za povezane osebe, pri katerih ena obvladuje drugo na podlagi pogodbe, poslovnih odločitev, transakcij, na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami (drugi odstavek 17. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb, v nadaljevanju: ZDDPO-2). Odgovorna oseba ene družbe je popolnoma seznanjena s poslovanjem druge pravne osebe in sprejema odločitve za obe pravni osebi. B.B. (oče), ki je direktor družbe H. d.o.o., je davčnemu organu prinašal dokumentacijo in pojasnjeval poslovne dogodke za obe povezani osebi. I.I., sin B.B., je bil direktor G. d.o.o., C.C. (sin B.B.) pa je bil direktor družbe A. d.o.o. Odgovorne osebe navedenih družb so se poznale, poznale so način poslovanja in likvidnostni položaj družb in so skupno oblikovale poslovno politiko in delovale usklajeno. Namen je bil doseganje skupnih ciljev oz. je imela ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati na njeno odločanje o financiranju in poslovanju. Edini cilj transakcij je bil pridobiti likvidna sredstva z uveljavljanjem odbitka vstopnega DDV in zahtevka za izplačila presežka. Tožnik je iz naslova nakupa nepremičnin obračunal DDV, ki ga ni plačal, medtem ko je sam iz istega naslova zahteval vračilo presežka DDV. Glede na navedeno tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV na podlagi 63. člena ZDDV-1.

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja sodbo SEU v združeni zadevi C-80 in C-142 ter v zadevah C-32/03 in C-255/02. Gre za zlorabo davčnih predpisov in sistema DDV, gre za navidezne posle ter navidezne račune (četrti odstavek 74. člen Zakona o davčnem postopku: v nadaljevanju ZDavP-2). Nacionalna sodišča v takem primeru pravico do odbitka zavrnejo, če se na podlagi objektivnih okoliščin ugotovi, da se je davčni zavezanec skliceval na pravico do odbitka DDV na podlagi goljufije ali zlorabe. Prvostopenjski organ je svojo odločitev pravilno gradil na dejstvih in okoliščinah, ki kažejo na obvladljivost vseh povezanih oseb preko poslovne povezave, ki ustrezajo kriterijem iz drugega odstavka 17. člena ZDDPO-2. Davčni organ je upravičen poslovne dogodke presojati po njihovi vsebini. Vsi opisani pogoji predmetnih transakcij so bili posledica razmer, ki jih ne bi bilo, če bi v posel vstopali poslovni subjekti, ki ne bi bili povezani.

V tožbi tožnik ugovarja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršitve določb postopka, napačno uporabo materialnega prava ter kršitve Ustave RS. Davčni organ tožniku očita, da je deloval usklajeno z družbo A. d.o.o. in da gre za povezani osebi. V času od 1. 7. 2012 do 31. 10. 2012 je bil 100% lastnik tožnika B.B., ki je tudi direktor. 100% lastnik družbe A. d.o.o. pa je bil C.C., ki je bil direktor te družbe od 12. 12. 2011 dalje. Lastnik družbe E. d.o.o. - v stečaju (ki je predmetnih 8 stanovanjskih hiš prodala družbi A. d.o.o.) pa je J. d.o.o. - v stečaju, direktor te družbe je bil do 24. 10. 2012 K.K.. Iz tega izhaja, da ni podane več kot 25% kapitalske povezave med družbami. Navaja vsebino petega odstavka 94. člena ZDDV-1 in 17. člen ZDDPO-2. Družinska povezanost še ni dokaz o davčni povezanosti. Potrebno je upoštevati davčne predpise. Navaja opredelitev povezanih oseb dr. Marjana Kocbeka iz revije Podjetje in delo, št. 8, z dne 10. 12. 1997. Povezanost s sklepanjem obligacijskih pogodb pa ne predstavlja povezanosti v smislu 17. člena ZDDPO-2. Prav tako ni šlo za fiktivne posle. Namen transakcij ni bilo izogibanje plačilu DDV, temveč normalno poslovanje in ustvarjanje dobička na trgu. Nesporno C.C. in B.B. (prvi, kot direktor družbe A. d.o.o., drugi, kot direktor družbe H.A d.o.o.) in njegov sin, I.I., kot direktor G. d.o.o., poznajo stanje vseh navedenih družb, katerih direktorji so. Družba E. d.o.o. pa nikoli ni bila spoznana za „missing trader“ družbo. Tožnik posluje po sistemu obračunane realizacije. Sklicuje se na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), zlasti SRS 21 in SRS 22. Vsi obravnavani računi so bili verodostojne listine, storitve so bile v roku opravljene in blago v roku dobavljeno. Iz predložene dokumentacije ne izhaja pavšalen opis poslovnih dogodkov. Posel je stečajni upravitelj v postopku stečaja nad družbo E. d.o.o. tudi priznal.

Tožnik se v tožbi tudi sklicuje na 63. člen ZDDV-1 in sodbe SEU v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04 ter v zadevah C-354/03, C-355/03 in C-484/03. Za tožnika je bilo bistveno dejstvo, da je bilo blago dobavljeno in dano na razpolago. Davčnemu organu je tožnik predložil tudi vse listine. Trditve davčnega organa, da je bil edini namen teh poslov izogibanje plačilu DDV, prereka. Dejstvo, da so vse navedene družbe medsebojno poslovale, ne more zadostiti dokaznemu bremenu davčnega organa, ki bi moral tožniku dokazati, ne samo, da vede sodeluje pri transakcijah, katerih namen naj bi bil izogniti se plačilu DDV, ampak tudi, da izdajatelji predmetnih računa DDV niso plačali. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi zakoniti zastopniki teh družb vedeli, da sodelujejo pri transakcijah, katerih edini namen je bila izognitev plačila DDV. Obravnavane transakcije tudi nikoli niso bile del verižnih poslov. Prvostopenjski organ ni ugotavljal v čem ravnanje tožnika odstopa od običajne poslovne prakse. Vsa transakcije so bile dejansko opravljene. Izpodbijane odločbe tudi ni možno preizkusiti, kar je v nasprotju z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Davčni organ je podal oceno o davčni utaji na podlagi indikatorjev, ki pa ne morejo biti podlaga za odločitev. Gre za pavšalne, neizkazane trditve, da je šlo za fiktivne posle. Predmetne nepremičnine obstajajo in so tudi že bile delno prodane. Sklicuje se na drugi odstavek 8. člena ZUP in na 2. člen ZDavP-2. Navaja, da je na trgu nepremičnin običajno, da je predmet kupoprodaje tudi s hipoteko obremenjena nepremičnina. Takšni dogovori so v prometu z nepremičninami običajni tudi med nepovezanimi osebami.

V tožbi tožnik tudi navaja, da je neizkazana navedba, da mu je bilo znano, da družba E. d.o.o. obračunanega DDV ne bo plačala. Predlaga vpogled v zapisnik DIN družbe E. d.o.o.. Stečajni upravitelj je v postopku stečaja nad družno E. d.o.o. predmetni pravni posel potrdil, DURS pa je v stečajnem postopku tudi prijavil terjatev. Dobava odpadnega materiala, ki jo je tožniku izvedla G. d.o.o., je bila dejansko opravljena. Davčni organ neupravičeno ni priznal računov 27-2012 z dne 10. 9. 2012 in 30a-2012 z dne 10. 10. 2012. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno, da jo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe. V zvezi z računom 00021-2012 z dne 30. 7. 2012, ki ga je izdala družba A. d.o.o. navaja, da gre za poslovno povezano družbo s tožnikom. Ista oseba nastopa kot direktor obeh družb oziroma brat je direktor druge družbe. Predmetno nepremičnino je družba A. d.o.o. kupila od družbe E. d.o.o. dne 11. 7. 2012, ki DDV od prodaje nepremičnine ni plačala. Nepremičnino je že 30. 7. 2012 prodala tožniku. Družba A. d.o.o. je s tem poslom tožniku le omogočila uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, ki pa ga tožnik ni plačal. Družba G. d.o.o. D. d.d. ni plačala kupnine, zato je ta vložila predlog za uvedbo stečaja. Družba G. d.o.o. je predmetne nepremičnine prodala, preden bi bile odvzete zaradi neplačila in jih je prodala z namenom izognitve plačilu DDV. Res družba G. d.o.o. ni bila poslovno povezana z družbo A. d.o.o. in tožnikom, so pa med seboj poslovno sodelovale tako, da so z izdajanjem obravnavanih računov omogočile uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Kolikor bi bil namen drugačen, bi družba G. d.o.o. o poslu obvestila banko oz. plačala kupnino banki, kar pa ni storila. Enako velja za družbo A. d.o.o., ki kupnine banki tudi ni plačala in prav tako ni plačala obračunanega DDV. Običajno kupec ne bi kupil s hipoteko obremenjene nepremičnine. Poleg navedenega bi nepremičnino tožnik lahko kupil direktno od družbe G. d.o.o. Šlo je za verigo prodaj obravnavane nepremičnine in za navidezne posle, kot to določa 74. člen ZDavP-2. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča RS X Ips 380/2012 in X Ips 196/2013 ter Upravnega sodišča RS I U 429/2014. Navaja neobičajne okoliščine zaradi katerih meni, da je bil cilj posla davčna utaja. Vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da družba G. d.o.o. nikoli ni bila „missing trader“ družba. Dne 24. 10. 2012 je bil zoper njo uveden stečajni postopek. Sodišče je priznalo posel prodaje nedokančanih hiš k.o. … prodajalca G. d.o.o. družbi A. d.o.o. kot resničen posel in ne kot fiktiven. Te nepremičnine je nato družba A. d.o.o. prodala družbi H. d.o.o.. Slednja pa jih je prodala družbi F. d.o.o. Tožena stranka neutemeljeno ni priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ker plačila računov niso bila izvedena in lastninska pravica še ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Ta vpis pa je le deklaratorne narave. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi C-410/10. Ne gre za fiktivne posle in za fiktivne račune. Objekti k.o. … dejansko obstajajo. Tožnik je te objekte dejansko kupil in nato 3 objekte prodal družbi F. d.o.o. ter spremembe lastninske pravice z zamudo vpisal v zemljiško knjigo. V postopku tudi ni bilo izvedenega zaslišanja in tudi ne ocene vseh predlaganih dokazov, kar predstavlja kršitev določb postopka. Navaja 2. člen ZDavP-2.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo tožene stranka, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh davčnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnik (kot kupec) uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV na podlagi računa 00021-2012 z dne 30. 7. 2012, ki ga je izdala družba A. d.o.o. (kot prodajalec) za nakup 8 nedokončanih hiš k.o. … po pogodbi o prodaji nepremičnine z dne 30. 7. 2012. Predmetne nepremičnine je družba A. d.o.o. 11. 7. 2012 kupila od družbe G. d.o.o. Davčna organa sta v obrazložitvah predmetnih odločb navedla objektivne okoliščine, zaradi katerih sklepata, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, ki se nanje sklicujeta oba davčna organa, so po mnenju sodišča pojasnjene v takšni meri, da je iz njih mogoče domnevati, da je tožnik ob dobavi vedel ter imel razloge za utemeljen sum, da DDV ne bo plačan. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo davčnega organa, da je družba A. d.o.o. s tožnikom poslovno povezana oseba. Zgolj okoliščina, da gre za povezani osebi, pa sama po sebi ni edini razlog za očitek goljufivega namena tožnika (izogibanje plačilu DDV). Res je, ker trdi tožnik, da se v praksi tudi kupujejo nepremičnine, ki so obremenjene s hipoteko. Taki dogovori sami po sebi niso sporni, kot pravilno navaja tožnik. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre zgolj za ta očitek. Kupnino v skupnem znesku 1.040.000,00 EUR naj bi v skladu z določili predmetne prodajne pogodbe kupec poravnal negotovinsko, s prevzemom obveznosti prodajalca do D. d.d., ki je imela na predmetni nepremičnini hipoteko, o poslu pa ničesar ni vedela in tudi ni dala dovoljenja za prenos hipoteke. Iz dejanskih okoliščin in vsebine predmetne prodajne pogodbe izhaja, da je tožnik hkrati s podpisom pogodbe pridobil dovolilo za vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi. Slednje nedvomno kaže na dejstvo, da je šlo za posel med povezanimi osebami, saj med nepovezanimi osebami v praksi do takšne situacije ne pride. Sodišče se strinja z davčnim organom, da gre za posel, ki se ne bi zgodil med nepovezanimi osebami. Glede na povedano je neutemeljen očitek tožnika, da prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal, v čem ravnanje tožnika odstopa od običajne poslovne prakse.

Tožena stranka in prvostopenjski organ sta pravilno pojasnila, da sta bila tožnik in družba A. d.o.o., od katere je tožnik nabavil sporne nepremičnine, povezani osebi v smislu drugega odstavka 17. člena ZDDPO-2. Pogoji njunih transakcij razlikujejo od pogojev, ki so ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami. Iz ugotovitev obeh davčnih organov pa tudi izhaja, da gre hkrati tudi za prepletanje sorodstvenih vezi med direktorjem tožnika (B.B., oče C.C. in I.I.) in direktorjem družbe A. d.o.o., C.C. (sin B.B.), kakor tudi direktorjem G. d.o.o., I.I. (sin B.B.). Sedež je tožnik iz Vojnika prenesel v Novo Gorico, …, kjer je tudi sedež G. d.o.o.. Pri tem pa se na tem mestu nahajajo le prazni prostori. Obe družbi sta imeli isti računovodski servis. Direktor družbe H. d.o.o. je bil pooblaščen za poslovanje s TRR družbe A. d.o.o. Zato je po mnenju sodišča utemeljena tudi domneva, da je tožnik dobro poznal poslovanje in likvidnostni položaj te družbe, saj sta glede na povedano obe družbi skupno oblikovali poslovno politiko in delovali usklajeno. Utemeljen pa je tudi očitek, da je tožnik vedel, da s sklenjenimi posli s povezano družbo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

Objektivne okoliščine, ki kažejo na ta subjektivni element na strani tožnika, so pojasnjene na način, da je mogoče na njihovi podlagi sklepati, da tožnik v teh transakcijah ni bil dobroveren. Tožnik v postopku pred upravnim organom ni pojasnil okoliščin, ki bi kazale na to, da je ravnal v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega subjekta, da je sprejel vse razumne ukrepe, ki so bili v njegovi moči in da je njegovo sodelovanje pri utaji izključeno. Zatrjevanje, da namen transakcij med vpletenima družbama ni bil nikdar izogibanje plačilu DDV, temveč ustvarjanje dobička na trgu, sodišče kot pavšalne zavrača, saj ne izpodbijejo domneve, ki izhaja iz objektivnih okoliščin konkretnih poslov.

Sodišče se tudi strinja tudi z ugotovitvijo obeh davčni organov, da je bil edini cilj obravnavanega načina poslovanja med navedenimi (povezanimi) osebami pridobiti likvidnostna sredstva oz. pridobiti davčno ugodnost (odbitek DDV), ob hkratnem vedenju, da v tej transakciji ne bo plačan izstopni DDV, zaradi likvidnostnih težav prodajalca, ki je DDV obračunal, ne pa tudi plačal. Ne gre tudi za kršitev načela nevtralnosti, kolikor so izpolnjeni predpisani pogoji, to pa je obstoj objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Zato tožnikovo sklicevanje na sodbe SEU v zadevah, kot jih navaja, ki se nanašajo na pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV in načelo davčne nevtralnosti, ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Transakcije so po ugotovitvah davčnega organa potekale brez gotovinskih plačil. Tožniku je tudi po presoji sodišča moralo biti znano, za katere namene je bila sklenjena predmetna pogodba o prodaji nepremičnin. Sodišče se strinja z oceno davčnega organa, da tožnik gotovo ne bi sklepal takih poslov z osebami, s katerimi ne bi bil povezan. Od nepovezane osebe nedvomno ne bi kupoval nepremičnin, obremenjenih s hipoteko. Zato sodišče tožnikove očitke, da je način sklepanja in poslovanja z družbo A. d.o.o. povsem običajen, kot neutemeljene zavrača. Skupni sedež, poslovna enota, skupno računovodstvo, poslovna povezanost in sorodstvene vezi, iste osebe pooblaščene za poslovanje prek TRR, kažejo tudi po presoji sodišča na skupno načrtovanje poslovne politike oz. posameznih transakcij. Takšnega posla tudi ne bi sklenila nobena nepovezana oseba. Tožnik je tudi po presoji sodišča zlorabil predpise, ki sicer omogočajo sklepanje takšnih poslov. Iz opisa okoliščin predmetnega posla izhaja, da za takšen posel v zvezi z nakupom predmetne nepremičnine ni bilo ekonomske logike, je pa z predhodno opisanim načinom sklepanja poslov tožnik pridobil davčne ugodnosti (gre za zlorabo predpisov), ki jih sicer ne bi pridobil. Tako so tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi podani elementi, da se dejanje okvalificira kot zloraba predpisov v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Glede na navedeno je tudi po mnenju sodišča povsem upravičena davčno predvidena sankcija, da se takšna ravnanja za potrebe obdavčitve ne upoštevajo (enako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi X Ips 380/2012).

Kot že pojasnjeno, je bila povezanost oseb v smislu 17. člena ZDDPO-2, ki so sodelovale v obravnavanih transakcijah, le ena do okoliščin, ki kaže na subjektivni element pri tožniku. V obravnavani zadevi je bilo tudi ugotovljeno, da so se pogoji konkretnih transakcij razlikovali od pogojev, ki so bili ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami. Očitki tožnika, da ni podana kapitalska povezanost (vsaj 25% kapitalska povezava – 17. člen ZDDPO-2) in s tem možnost za vplivanje na odločitve, ne vpliva na drugačno odločitev v tej zadevi.

Sodišče se strinja tudi z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno davčnega organa glede začasnega računa 27-2012 z dne 10. 9. 2012 za dobavo stanovanjske hiše v k.o. …, prodajalcev J.J. in K.K. tožniku in računa 30a-2012 z dne 10. 10. 2012 za dobavo peska-gramoza. Oba računa je izdala družba G. d.o.o., ki je bila prav tako s tožnikom povezana oseba. Družba G. d.o.o. je že na podlagi aneksa k pogodbi o izvajanju del z dne 4. 6. 2012 izvajala gradbena dela na parcelah v stanovanjski soseski …. Izkop predmetnega gramoza je bil na zemljišču samem in gre tako za surovino pridobljeno iz predmetne parcele, tako izvajalec gradbenih del lahko tudi po mnenju sodišča zaračuna tožniku zgolj stroške izkopa.

Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da izpodbijane odločbe ni možno preizkusiti. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba sestavljena v skladu z 214. členom ZUP. Izrek je v skladu z obrazložitvijo. Prvostopenjski organ je tudi v davčnem postopku ugotovil in presodil vsa dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve in svojo odločitev tudi obširno ter argumentirano obrazložil. Ne gre za kršitev načela materialne resnice v davčnem postopku (5. člen ZDavP-2), dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnik tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da so bile storjene kršitve določb postopka, ker tožena stranka ni izvedla predlaganih zaslišanj. Tožnik je po presoji sodišča imel vso možnost sodelovanja v postopku, imel je možnost, da se izjavi in da predlaga dokaze. Tožnik je to možnost tudi izkoristil in podal pripombe na zapisnik, ki jih je davčni organ povzel v izpodbijani odločbi in se do njih tudi opredelil.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1805/2014
• UPRS sodba I U 761/2014
• UPRS sodba I U 867/2014