UPRS sklep III U 191/2014

Jedro

Tožnik si z izpodbojno tožbo ne more izboljšati pravnega položaja, zato ne izkazuje pravnega interesa za odločanje v tej zadevi. Z izpodbijano odločbo je bilo namreč odločeno o njegovem predlogu za izdajo dovoljenja za potovanje v Italijo in povratek z namenom opravljanja prevoza potnikov znotraj morja Republike Italije za obdobje od 3. septembra in oktober 2013, tožba pa je bila vložena 20. 6. 2014, torej po tem, ko je že za skoraj več kot leto dni preteklo obdobje, za katero je tožnik predlagal izdajo dovoljenja. Ugotovitvene tožbe pa tožnik v tej zadevi ni vložil.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo odločila, da se zavrne tožnikov predlog za izdajo dovoljenja za potovanje v Italijo – Trst in povratek z namenom opravljanja prevoza potnikov znotraj morja Republike Italije, ki bi ga tožnik opravljal v obdobju od 3. septembra 2013 do 31. oktobra 2013, kar izhaja iz obrazložitve.

Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo, v kateri predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Z izpodbijano odločbo je bilo odločeno o tožnikovem predlogu za izdajo dovoljenja za potovanje v Italijo-Trst in povratek z namenom opravljanja prevoza potnikov znotraj morja Republike Italije za obdobje od 3. septembra in oktober 2013, kar ni sporno.

Ni sporno, da je bila tožba vložena 20. 6. 2014, torej po tem, ko je že za skoraj več kot leto dni preteklo obdobje, za katero je tožnik predlagal izdajo dovoljenja za potovanje v Italijo-Trst in povratek.

To pomeni, da je v času vložitve tožbe že preteklo obdobje, za katerega je tožnik želel pridobiti dovoljenje za potovanje v tujino. Ker je tožnik kljub temu s tožbo zahteval odpravo sporne odločbe, ga je sodišče pozvalo, naj pojasni svoj pravni interes za vložitev izpodbojne tožbe.

Tožnik v odgovoru na poziv pojasnjuje, da je še vedno zainteresiran za opravljanje dejavnosti v italijanskem morju ter da bi odprava odločbe toženki preprečila zavrnitev njene ponovne prošnje, poleg tega namerava zoper toženko sprožiti tudi odškodninski zahtevek.

Sodišče meni, da tožnik z omenjenim ni izkazal pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe, saj si z odpravo izpodbijane odločbe, glede na to, da je že preteklo obdobje, za katerega je želel pridobiti dovoljenje za potovanje v Italijo, ne more več izboljšati pravnega položaja.

Izpodbojna tožba je namenjena temu, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg v pravni položaj tožnika in da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki naj v ponovnem odločanju postopek zaključi z izdajo pravilnega in zakonitega upravnega akta. Tako je nesporno, da izpodbojna tožba ni primerno sodno varstvo, ki bi v danem primeru lahko učinkovito zaščitila tožnikove pravice in pravne interese. Tožnik zato nima pravnega interesa za odločanje o postavljenem zahtevku, saj si z njim ne more izboljšati pravnega položaja.

Ker je v tožnikovi dispoziciji, kakšen zahtevek uveljavlja, sodišče le dodaja, da je v primerih, kot je obravnavani, mogoče vložiti tožbo, s katero stranka zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njene pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba iz druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1), zanjo pa mora posebej izkazovati pravno korist. Razloge, ki jih je tožnik navedel za utemeljevanje pravne koristi za izpodbojno tožbo, bi lahko tožnik uveljavljal za izkazovanje pravne koristi za ugotovitveno tožbo. Takšne tožbe pa tožnik ni vložil, čeprav je ZUS-1 v času vložitve tožbe tako tožbo že predvidel. Glede na navedeno pa sodišče tožnika tudi ni posebej pozivalo, naj se izjasni, ali vztraja pri izpodbojni tožbi ali pa zahteva ugotovitev nezakonitosti odločbe, kot je to storilo v primerih, ko ZUS-1 v času vložitve tožbe ugotovitvene tožbe še ni predvidel v smislu Odločbe Ustavnega sodišče RS št. U-I-181/09-15 z dne 10. 11. 2011. Sodišče za kaj takega ni imelo zakonske podlage. V zadevi pa tudi niso izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1, po katerem bi lahko sodišče samo izdalo ugotovitveno sodbo, kljub drugačnemu tožbenemu zahtevku, oziroma sodišče nima podlage tako odločiti na podlagi drugega zakona (kot ga ima na primer v drugem odstavku 64. člena Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (ZJZP).

Ker si torej tožnik s predlagano odpravo izpodbijane odločbe ne more izboljšati pravnega položaja, je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 1197/2016-10
• UPRS sklep I U 1104/2013
• UPRS sklep I U 967/2015