UPRS sodba I U 1350/2013

Jedro

Davčni organ je v skladu z določili ZDavP-2 (predvsem na podlagi 39. člena) pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Preverjajo se lahko vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo.

Dokazovanje z listinami v davčnem postopku ni izključeno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Davčni organ je v konkretnem postopku upošteval predlagane dokaze, tudi izjavo priče, predlog za njihovo zaslišanje obrazloženo zavrnil, ter navedel logične in utemeljene razloge.

V konkretnem primeru bi kot zadovoljiv objektivni dokaz, na podlagi katerega bi bilo moč verjeti darilni pogodbi med očetom in tožnikom, torej da je tožnik prejel celoten znesek prodanih očetovih nepremičnin, šteti ali davčno napoved darila davčnemu organu, ki je tožnik ni vložil takrat, ko naj bi darilo prejel, ali kakšen drug dokaz, ki bi bil v povezavi z vsemi ugotovljenimi okoliščinami verodostojen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ tožniku zaradi ugotovljenih nenapovedanih dohodkov v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010 dodatno odmeril davek, obračunan po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) od osnove 304.682,34 EUR po stopnji 37,46 % v višini 114.134,00 EUR s pripadajočimi obrestmi v znesku 4.283,36 EUR.

Prvostopenjski davčni organ je v davčno osnovo vštel porabo sredstev v spornem obdobju v znesku 487.788,19 EUR, izgubo pri prodaji prikolice TPV 1.547,00 EUR, izgubo pri prodaji avtomobila AUDI 20.593,89 EUR, izgubo pri prodaji avtomobila Porsche 11.075,11 EUR, izgubo pri prodaji skladov 8.617,87 EUR, pri porabi gotovinsko prejetih sredstev 415.366,92 EUR. Navedeno osnovo je zmanjšal v znesku neto plač in drugih prejemkov v povezavi s plačami 47.822,96 EUR, za povračilo potnih stroškov 23.716,92 EUR za dodatne vire, ugotovljene po TRR 6.877,46 EUR, za dobiček pri prodaji čolna 5.053,32 EUR, za dobiček pri prodaji skladov 69.559,32 EUR, in za dobiček pri prodaji stanovanja 60.000,00 EUR: ter na tej podlagi določil verjetno davčno osnovo v višini 304.682,34 EUR, od katere se na podlagi določb petega odstavka 68. člena ZDavP-2 odmeri in naloži davek v znesku, ki je razviden iz izreka. Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga, da sodišče v skladu z določbo 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo spremeni izpodbijano odločbo na način, da odmeri davčno obveznost od osnove 10.832,34 EUR po stopnji 37,46 %, kar skupaj znese 4.057,79 EUR, podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Sodišču predlaga tudi povrnitev stroškov postopka s strani tožene stranke.

Tožnik v tožbi navaja, da bi davčni organ moral v izpodbijani odločbi ugotoviti, da je na dan 1. 1. 2007 razpolagal z gotovinskimi sredstvi v višini najmanj 100.000,00 EUR. Ne drži navedba, da v zvezi s to trditvijo tožnik ni predložil nobenih dokazov. Tožnik je predlagal zaslišanje prič A.A. in B.B. ter predložil izjavo A.A., poleg tega je predložil izpiske iz hranilnih knjižic, iz katerih izhaja, da je v letih 2001 do 2007 dvignil visoke zneske gotovine, ki jih je nato hranil doma. Tožnik poudarja, da se dejstvo razpolaganja z denarnimi sredstvi v navedeni višini ne da dokazati na drugačen način, kot je to storil zavezanec v postopku na prvi stopnji, saj so imeli le družinski člani dostop do navedene gotovine, nihče drug pa zato ni vedel. B.B., tožnikova partnerica bi lahko potrdila, da ima tožnik doma vedno večji znesek gotovine, kar kaže na to, da je imel večji znesek gotovine doma tudi na dan 1. 1. 2007. Davčni organ bi moral vedeti, da ne more imeti fizična oseba pri sebi listinske dokumentacije za vsako transakcijo preteklih zadnjih let, poleg tega pa bi morala skladno z določbami ZDavP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dopustiti nelistinsko dokazovanje. Tožena stranka je kršila določbe 76., 77. in 164. člena ZDavP-2. V postopku ni bilo upoštevano temeljno načelo ZUP – načelo proste presoje dokazov in načelo materialne resnice. Davčni organ ni z ničemer dokazal, da tožnik ni razpolagal z zneskom gotovine nad 100.000,00 EUR, kar kot že rečeno ni skladno z določbama 76. in 77. člena ZDavP-2. Nikjer v ZDavP-2 ni določeno, da bi bilo dokazno breme na strani zavezanca, ravno nasprotno. Davčni organ bi moral upoštevati gotovinske dvige pred 1. 1. 2007. Zaključek davčnega organa, da je zavezančev oče, od katerega je zavezanec prejel precejšnji del gotovinskih sredstev, z namenom ustvarjanja dobička, vsa denarna sredstva vlagal v sklade in ni bil nagnjen k hrambi gotovine brez donosa, ne temeljijo na objektivnih dejstvih. Davčni organ je predvideval, kaj je zavezančev oče storil z gotovino, ki jo je prejel 5. 1. 2004, ko je prodal svoje nepremičnine. Tožnik poudarja, da bi moral davčni organ ugotoviti dejstva in ne le predvidevati o njihovem obstoju. Davčni organ je na strani 39 izpodbijane odločbe navedel, da zavezanec ni predložil objektivnega dokaza o dejstvu, da je od očeta prejel darilo večje vrednosti in primeroma navedel kot objektivni dokaz davčno napoved za odmero davka na darilo. Tedaj veljavni Zakon o davkih občanov, na katerega se sklicuje davčni organ, je določal, da mora zavezanec za davek na dediščine in darila, ki prejme darilo, od katerega se plača davek po tem zakonu, sprejem darila napovedati v 15 dneh po prejemu darila. Tožnik zatrjuje, da obveznost plačila davka za tožnika v tem primeru ni obstajala, ker je šlo za prvi dedni red, zaradi česar tudi obveznost vložitve davčne napovedi zanj ni obstajala.

Tožnik opozarja tudi na različno ravnanje davčnega organa v zvezi s pričo C.C. Enkrat je davčni organ pričo ocenil kot verodostojno in sledil njeni izpovedbi, drugič pa jo je ocenil kot neverodostojno. Iz navedenega izhaja, da je že iz tega naslova zavezanec na dan 1. 1. 2007 razpolagal z gotovino v znesku najmanj 23.233,00 EUR. Tožnik po lastnih navedbah zatrjuje, da je v obdobju pred 1. 1. 2007 razpolagal z gotovino v skupnem znesku 492.385,16 EUR, glede na to, da je bil del gotovine, s katero je razpolagal oče, na razpolago tudi preostalim članom družine, del gotovine, ki je bila last zavezanca samega, pa je v obdobju pred 1. 1. 2007 zavezanec porabil za druge stroške. Zavezanec sam ocenjuje, da je imel na dan 1. 1. 2007 v posesti in lasti gotovino v znesku najmanj 100.000,00 EUR.

Davčni organ je v izpodbijani odločbi nepravilno ugotovil porabo dvigov iz TRR zavezanca, saj je zavezanec velik del dvigov iz TRR v obdobju inšpiciranja položil nazaj na svoj TRR in ga ni porabil za potrošnjo, kot je to ugotovil davčni organ. Tožnik je 7. 7. 2008 in 24. 7. 2008 s TRR dvignil 16.000,00 EUR, ker je želel plačati del are za stanovanje po pogodbi št. 6/2 NS 11, ki bi jo v skladu s pogodbo, ki je bila sklenjena 30. 7. 2008, moral v celoti plačati do dne 20. 8. 2008. Pogodbeni stranki sta se že pred sklenitvijo pogodbe dogovorili za višino celotne are, katere del (16.000,00) je tožnik nameraval plačati v gotovini na dan sklenitve pogodbe, preostanek pa do izteka roka za plačilo are, vendar prodajalec na gotovinsko plačilo are ni pristal. Zato je tožnik dvignjeni znesek 16.000,00 EUR dne 6. 8. 2008 položil nazaj na svoj TRR ter celotno aro istega dne plačal na TRR prodajalca, kar je razvidno iz bančnih izpiskov, ki jih ima davčni organ že v spisu. Tožnik predlaga, da davčni organ tega zneska ne upošteva kot potrošnjo. Tožnik je pojasnil tudi način poslovanja z gotovino v primeru Č.Č. Predlagal je, da zneska v višini 1.800,00 EUR in 30.800,00 EUR ne upošteva kot potrošnjo. Tožnik je pojasnil tudi način plačevanja računov izvajalcu D. d.o.o. in E. d.o.o., keramičarju F.F. s.p., izvajalcu parketa G. d.o.o. in zaradi neporabe navedenih zneskov sodišču predlaga, da zneska 38.500,00 EUR ne upošteva kot potrošnjo. Tožnik je v mesecu maju po plačilu in pologih doma razpolagal še z gotovino v višini cca. 140.000,00 EUR od katere je v obdobju od dne 29. 5. 2009 do dne 29. 6. 2009 na svoj TRR položil še več pologov v znesku 20.600,00 EUR. Pologi so bili namenjeni plačilu računov za dela okoli hiše in zato sodišču predlaga, da zneska 20.600,00 EUR ne upošteva kot potrošnjo. Dne 10. 12. 2009 je tožnik s TRR dvignil 22.000,00 EUR, s katerimi je nameraval plačati račune za notranjo opremo hiše, vendar je plačal le račune v višini 14.000,00 EUR, ker je prišlo do drugačnega dogovora s prodajalcem audio opreme, zato je znesek 8.000,00 EUR dne 22. 12. 2009 položil nazaj na TRR ter ta denar uporabil za plačilo računov istega dne (H. d.o.o. 4.000,00 EUR in I. 6.000,00 EUR). Do porabe zneska v višini 8.000,00 EUR tako ni prišlo. Tožnik je 1. 2. 2010 dvignil 5.000,00 za namen plačila garažnih vrat in urejanje okolice, vendar je dne 24. 2. 2010 plačal izvajalcu J. d.o.o. znesek 1.220,00 EUR preko osebnega računa, zato je dne 2. 3. 2010 znesek v višini 5.000,00 EUR položil nazaj na svoj TRR. V skladu z navedenim je davčni organ kot potrošnjo, ki povečuje davčno osnovo preveč upošteval domnevno gotovinsko potrošnjo, v skupni višini 154.850,00 EUR. Zato tožnik predlaga, da davčni organ zmanjša davčno osnovo v višini 161.350,00 EUR.

Davčni organ je napačno ugotovil dejstvo, da je tožnik 22. 3. 2007 prejel kupnino za prodajo avtomobila Porsche v višini 39.000,00 EUR, saj je bil avtomobil Porsche res prodan naprej tega dne, vendar je kupnino obdržal prodajalec avtomobilov – zavezanec je namreč že dobil kupnino v obliki lastništva avtomobila Audi dne 8. 9. 2006. Zavezanec torej pri nakupu avtomobila Audi v mesecu septembru 2006 ni imel 62.593,89 EUR odhodkov, temveč le 23.593,89 EUR, kar pomeni, da je tožniku glede na ugotovitve davčnega organa po nakupu avtomobila Audi ostalo 39.000,00 EUR gotovinskih sredstev, ki jih je imel tudi na dan 1. 1. 2007. Zato naj davčni organ v seznamu premoženja na dan 1. 1. 2007 ne upošteva lastništva avtomobila Porsche ter na podlagi tega zmanjša potrošnjo za 39.000,00 EUR v letu 2007 in ne upošteva izgube iz prodaje avtomobila Porsche v višini 11.075,11 EUR ter upošteva višji znesek denarnih sredstev na dan 1. 1. 2007 za 39.000,00 EUR. Tožnik zatrjuje kršitev pravil postopka, predvsem v zvezi z dokaznim pravom. Davčni organ je kršil načelo sorazmernosti, ker je presegel svoja pooblastila in davčnemu zavezancu ni uspel objektivno dokazati, da na dan 1. 1. 2007 ni razpolagal s tolikšnimi sredstvi, kot je zavezanec zatrjeval. Kršen je bil 8. člen ZUP, ki zahteva, da se davčna odločba opira le na resnično dejansko stanje. Davčni organ je kršil tudi 73. člen ZDavP-2 in posledično nepravilno ugotovil davčno osnovno, saj je ta vsaj za 293.850,00 EUR (100.000,00 EUR gotovine na dan 1. 1. 2007, 39.000,00 domnevno prejete kupnine za avto, do katere nikoli ni prišlo in 154.850,00 EUR preveč zmotno ugotovljene potrošnje, ki povečuje davčno osnovo), nižja, kot je opredeljeno v izpodbijani odločbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2, na katerih temelji odmera davka v konkretnem primeru, se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba oz. s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oz. porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oz. dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena se verjetna davčna osnova oz. za ceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

V postopku ocene se materialna resnica ugotavlja do stopnje verjetnosti. Zniža pa se ocenjena davčna osnova samo, če zavezanec dokaže, da je nižja, kar pomeni, da dokazno breme nosi zavezanec, ter da je dokazni standard za presojo njegovih navedb in predloženih dokazov višji (prepričanje), kot sicer velja za oceno.

Do stopnje verjetnosti in s tem na ustrezen način se je ugotavljalo materialno resnico tudi v konkretnem primeru. Tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi, ki jih uveljavlja v tožbi, tudi po presoji sodišča, enako kot menita oba davčna organa, ne prepriča in s tem ne zadosti predpisanemu dokaznemu bremenu.

Davčni organ je v skladu z določili ZDavP-2 (predvsem na podlagi 39. člena) pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Preverjajo se lahko vsi podatki, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo. ZDavP-2 v 41. členu določa, da morajo fizične osebe na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oz. davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. Res je v 41. členu ZDavP-2 določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja v katerem so prvič razvidni oz. navzven izkazani, v konkretnem primeru torej v obdobju, ki je predmet inšpekcijskega postopka.

Neutemeljeni so tožnikovi ugovori v zvezi s kršitvijo načel postopka v zvezi z dokazovanjem, da je pri ocenjevanju nove davčne osnove dokazno breme davčnega organa postavljeno na raven verjetnosti in da je breme dokazovanja nižje davčne osnove preneseno na davčnega zavezanca, kar naj bi bilo v nasprotju z načelom materialne resnice in ni pravično z vidika enakosti orožij. Davčni organ v navedenih primerih po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 uporablja cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove. Ta pa predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, kot je to določeno v 5. členu ZDavP-2 (enako v sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 314/2010 z dne 22. 12. 2011).

V skladu z 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se lahko dejstva oz. trditve dokazujejo z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran. Dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Davčni organ je v konkretnem postopku upošteval predlagane dokaze, tudi izjavo priče, predlog za njihovo zaslišanje obrazloženo zavrnil, navedel logične in utemeljene razloge, kar je pravilno že pojasnil organ prve stopnje. Davčni zavezanci se morajo zavedati posledic, ki lahko zaradi manjkajoče dokumentacije, posebej v primeru visokih zneskov oz. predmetov velike vrednosti, ki lahko predstavljajo bistveno zvečanje ali zmanjšanje posameznikovega premoženja, nastanejo na davčnem področju in zato ima v davčnem postopku iz objektivnih razlogov dokazovanje z listinami prednost tudi zaradi možnosti davčnih zlorab. Tudi če gre za premoženje, ki je po Zakonu o davku na dediščine in darila oproščeno plačila davka (tožnik se sklicuje na dedovanje in darila), mora davčni zavezanec vložiti napoved davčnemu organu, ki nato odloči o oprostitvi plačila davka. Tožnik tega v primeru zatrjevanih daril ni storil, niti tega ne zatrjuje.

Glede kršitev pravil vodenja postopka sodišče ugotavlja, da niso utemeljeni, saj je davčni organ vodil postopek po določbah ZDavP-2, o svojih ugotovitvah sestavil zapisnik, na katerega je imel tožnik možnost vložiti pripombe, kar je tudi izkoristil, davčni organ pa je nanje zelo natančno odgovoril v izpodbijani odločbi. Tožniku je bila torej dana možnost, da se udeležuje postopka, da se seznani z ugotovitvami davčnega organa ter da se o njih izjavi. Glede obstoja gotovine 100.000,00 EUR na ničelni dan, tj. 1. 1. 2007, je tožnik predložil izjavo priče in predlagal zaslišanje prič ter izpiske iz hranilnih knjižic in zatrjeval dobljena gotovinska darila od očeta. Prvostopenjski organ je smiselno obrazložil, zakaj navajanju tožnika ne sledi. Priča A.A., mama tožnika je podala izjavo, da so kot družina v obdobju od leta 2000 dalje razpolagali z najmanj 100.000,00 EUR gotovine, kar po natančni obrazložitvi prvostopenjskega organa, ki je analiziral razpolaganje tožnikov ter njegove dvige iz tekočih računov, nikakor ni zadoščalo za financiranje celotnega premoženja zavezanca za davek, pridobljenega že pred letom 2007, za katerega zatrjuje, da ga ni financiral z lastnimi sredstvi, pač pa s sredstvi svojega očeta. Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo, da ni verjetno, da bi tožnik razpolagal s celotnimi sredstvi svojega očeta, saj spadata v prvi dedni red še mama in brat. V konkretnem primeru bi kot zadovoljiv objektivni dokaz, na podlagi katerega bi bilo moč verjeti darilni pogodbi med očetom in tožnikom, torej da je tožnik prejel celoten znesek prodanih očetovih nepremičnin šteti ali davčno napoved darila davčnemu organu, ki je tožnik ni vložil takrat, ko naj bi darilo prejel, ali kakšen drug dokaz, ki bi bil v povezavi z vsemi ugotovljenimi okoliščinami verodostojen. Ker tožnik v postavljenem roku 15 dni zatrjevanega darila ni napovedal, je seveda riziko neuspešnega dokazovanja tega darila na njem.

Glede nakupa avtomobila Audi in prodaje avtomobila Porsche iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka rabljeno osebno vozilo Audi nabavila od družbe K. d.o.o. za ceno 62.593,89 EUR. V spisih se prav tako nahaja pogodba o komisijski prodaji z dne 4. 9. 2006, sklenjeno med tožečo stranko in družbo K. d.o.o., iz katere izhaja, da je tožnik kot komitent dal v komisijsko prodajo vozilo Porsche carera komisionarju družbi K. d.o.o., ki se je zavezala v svojem imenu in na račun komitenta prodati vozilo z dogovorjeno provizijo. Skladno s to pogodbo je bil komisionar dolžan komitenta nemudoma obvestiti o realiziranem poslu prodaje in doseženi prodajni ceni ter predložiti obračun in izvršiti izplačilo vsega, kar je iz prodajnega posla prejel. Zato je bila tudi prejeta kupnina iz prodaje vozila Porsche upoštevana kot vir sredstev zavezanca za davek v spornem inšpiciranem obdobju. Tožeča stranka ni dokazala z verodostojnimi dokazi, da bi prodajalec vozila Audi kot del kupnine upošteval tudi vrednost vozila Porsche. Ne glede na vse pa se sodišče strinja tudi v tem delu z ugotovitvami drugostopenjskega organa, da tudi če bi bile tožnikove pripombe glede avtomobila upoštevane, le-to ne bi imelo vpliva na izračunano davčno osnovo. Če bi namreč na presečni dan 1. 1. 2007 tožeča stranka ne izkazovala lastništva vozila, bi to vplivalo na izkazano spremembo neto vrednosti premoženja, ki bi bila za izkazano nabavno vrednost vozila 50.075,11 EUR večja, posledično pa v izračunu davčne osnove povečana prirast premoženja ne bi bila korigirana z izgubo pri prodaji vozila 11.075,11 EUR in porabo gotovinsko prejetih sredstev 39.000,00 EUR, kar pomeni, da vse navedene spremembe ob upoštevanju pripomb tožnika ne bi imele vpliva na višino davčne osnove.

Sodišče se tudi ne strinja z ugovorom tožeče stranke, da je prvostopenjski organ pripombe tožnika v zvezi z njegovim gotovinskim poslovanjem na TRR pavšalno zavrnil. Prvostopenjski organ je namreč izjemno natančno in minimalistično za vsak polog in dvig navedel od kje izvira oz. zakaj pripombam tožnika v zvezi z določenimi dejstvi ne verjame. Ko tožnik zatrjuje, da je v dveh delih dvignil gotovino iz svojega TRR z namenom gotovinskega plačila are ob podpisu pogodbe za stanovanje, je tudi sodišču nelogičen takšen način poslovanja, ki je v nasprotju z določili pogodbe, predvsem pa ob zavedanju, da je posloval s pravnim subjektom, ki posluje negotovinsko. Ko tožnik opisuje dvigovanja in pologe v zvezi z plačilom are, izpadejo njegove trditve neverodostojno, saj iz pogodbe jasno izhaja, da je ara opredeljena v višini 42.000,00 EUR in se mora plačati na TRR prodajalca, prav tako pa se je tožnik verjetno že pred samo sestavo pogodbe dogovarjal o vsebini te pogodbe, tako da je moral vedeti na kakšen način in v kakšni višini se bo plačala ara. Prav tako so njegove izjave nelogične v delu, da bi denar za plačilo are dvignil iz svojega TRR, ko pa je predhodno že podal izjavo, da je imel doma vsaj 50.000,00 EUR gotovine od Č.Č. Sodišče se v izogib ponavljanju opisovanja transakcij v zvezi s pologi in dvigovanjem iz tožnikovega TRR sklicuje v celoti na zelo natančne ugotovitve prvostopenjskega organa, ki jih tožnik s svojimi ugovori ni v ničemer izpodbil. Njegovi ugovori v pritožbi in tožbi so enaki pripombam na zapisnik, saj je bilo nanje že v celoti v odločbah obeh stopenj odgovorjeno. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

24.08.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 418/2014
• UPRS sodba I U 467/2013
• UPRS sodba I U 273/2013