UPRS sodba I U 1793/2013

Jedro

Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z določbami ZDavP-2. Iz spornih računov ter iz dokumentacije, ki je bila na voljo davčnemu organu, pa ni razvidna vsebina poslovnih dogodkov, kot to zahtevata SRS 21 in SRS 22.

Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin je razlog, da se odhodki davčno izločijo in ne razlog za ugotavljanje njihove višine z oceno. Prav tako ni utemeljeno stališče tožeče stranke, da bi davčni organ ob ugotovljenih neskladnostih in pomanjkljivostih (neverodostojnosti) predloženih listin, moral dejstva, ki jih je v postopku zatrjevala tožeča stranka, ugotavljati uradoma. Na davčnem organu je v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2 breme dokazovanja neverodostojnosti knjigovodskih listin.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (prvostopenjski organ) pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor poslovnih knjig in dokumentacije za leta 2007, 2008, 2009, 2010 in 2011, DDV-ja za davčno obdobje od februarja 2007 do decembra 2011 in davka od dohodka pravnih oseb za davčno obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2011. Prvostopenjski organ je nato izdal izpodbijano odločbo, s katero je tožniku naložil v plačilo davek od dohodkov pravnih oseb za leto 2007, 2008, 2009 in 2010 v skupnem znesku 1.193.127,34 EUR in pripadajoče obresti obračunal od poteka roka plačila do dneva izdaje odločbe dne 14. 9. 2012 v znesku 152.881,70 EUR, davek na dodano vrednost v skupnem znesku 1.036.255,72 EUR ter pripadajoče obresti v znesku 187.573,52 EUR.

Drugostopenjski organ je prvostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na plačilo DDV-ja odpravil in jo v tem delu vrnil organu prve stopnje v ponoven postopek. Razlog za takšno odločitev je bil v tem, da prvostopenjski organ objektivnih okoliščin na strani tožnika ni raziskal v zadostni meri in na način, da bi bilo možno v celoti pravilno presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za priznanje oziroma nepriznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Izpodbijana odločba pa je bila v celoti potrjena glede obračuna in odmere davka od dohodkov pravnih oseb.

Tožnik vlaga tožbo na podlagi prvega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi vseh zakonskih razlogov. Uvodoma tožeča stranka prereka ugotovitev tožene stranke, da naj bi v inšpekcijskem postopku glede storitev, ki naj bi jih naročala pri dobaviteljih A. d.o.o. in B. d.o.o., toženi stranki izročila le prejete račune, ne pa tudi druge dokumentacije, na podlagi katere bi bilo mogoče jasno in brez kakršnih koli dvomov sklepati, da sta dobavitelja storitve tudi opravila. Tožeča stranka opozarja na nepravilno uporabo 29. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (ZDDPO-2), saj se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje le na zgoraj navedeni materialni predpis, ne pa na posamezno določbo tega predpisa. Posledično torej ni mogoče preveriti, kaj se toženi stranki očita. Zato je izpodbijana odločba v skladu s 7. točko drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) nezakonita. Tožeča stranka poudarja, da brez teh odhodkov ne bi mogla doseči prihodkov, ki jih je dosegla, ko je iste storitve zaračunala dalje družbama C. d.d. in D. d.d. in drugim, kar je v samem postopku kot nesporno ugotovila tožena stranka. Ti stroški so bili torej potrebni za pridobitev prihodkov in se v skladu s prvim odstavkom 29. člena ZDDPO-2 po mnenju tožeče stranke šteje za davčno priznan odhodek. Tožena stranka je pomanjkljivo navajala predpise, ki so podlaga za meritorno rešitev zadeve. Tožeča stranka opozarja tudi na dejstvo, da 12. člen ZDDPO-2 sicer res napotuje na uporabo določb Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS), vendar pa za namene obdavčitve mora biti ključni element zgolj pravilno vodenje poslovnih evidenc. Tožena stranka bi morala v skladu z načelom materialne resnice v davčnih zadevah ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, tudi tista, ki so tožeči stranki v korist. Glede na navedeno bi morala tožena stranka davčno osnovo ugotoviti z oceno, če davčni zavezanec poslovnih knjig ne vodi pravilno in v skladu s SRS. V konkretni zadevi ni sporno, če so bile storitve opravljene ali ne, saj jih je tožena stranka zaračunala naročniku – investitorju in iz tega naslova tudi ustvarila prihodke, najmanj v enakem znesku. Sporno naj bi bilo le to, kdo naj bi te storitve opravil, kar pa ne pomeni, da stroški niso nastali. Tožena stranka se tudi ni opredelila do izjav, ki jih je v teku postopka DIN pridobila od oseb, ki so bile zaposlene pri tožeči stranki od leta 2007 do 2011. Te osebe so bile zaposlene na črno, so pa izjavile, da so opravile dela za dobavitelje A. in B. Tožena stranka se ni opredelila do izjav prič, ki lahko pomembno prispevajo k pojasnjevanju dejanskega stanja v primerih, ko je knjigovodska dokumentacija pomanjkljiva. Tudi druge osebe, ki so delale za A. ter B. in niso s tožečo stranko na noben način povezane, so podale enake izjave o zaposlovanju delavcev na črno. Pojasnile so, da so se denarna sredstva, ki sta jih za opravljene storitve družbi A. in B. porabila za plače delavcev, zaposlenih na črno, in sicer na način, da se jim je dohodke izplačalo v gotovini. Nenazadnje tožeča stranka opozarja tudi na nekonsistentnost izpodbijane odločbe, ki v istem dejanskem stanju odločitev glede DDV odpravi, odločitev glede davka od dohodkov pravnih oseb pa potrdi. S tem je tožeča stranka kršila temeljno ustavno načelo enakega varstva pravic, ki med drugim zagotavlja, da mora sodišče v enakih primerih odločati enako. Tožena stranka se je neutemeljeno opredelila do transakcij na način, kot da naj bi iz naslova računov, ki jih je tožeča stranka prejela od družb A. in B. prišlo do davčnih utaj. Dejstvo je, da iz naslova teh računov ni prišlo do nobene utaje, saj sta dobavitelja račune vključila v davčne obračune. Tožeča stranka pripominja, da je do neplačila dajatev očitno prišlo v družbah A. in B., ki sta delavce zaposlovala na črno in zanje nista plačevali dohodnine ter prispevkov, pri čemer pa tožeča stranka poudarja, da tega ni vedela in je bila s temi dejstvi seznanjena v teku davčnih in predkazenskih postopkov. Tožena stranka popolnoma napačno presoja konkretni primer, saj ugotavlja, da so storitve bile opravljene, hkrati pa trdi, da jih nista opravili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., katerima je tožeča stranka kupnino za blago tudi plačala – kdo drug pa naj bi v zadevnem primeru tožeči stranki dobavil storitve v skupni vrednosti preko 4 mio EUR, če storitve niso bile plačane nikomur drugemu kot prej navedenima družbama.

Drugi odstavek 76. člena ZDavP-2 jasno ugotavlja, da mora tudi tožena stranka dokazati dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane. Tožeča stranka poudarja, da je tekom postopka predložila več dokazov, iz katerih izhaja, da sta storitvi opravili družbi A. in B., tožena stranka pa ni izvedla nobenih neposrednih dokazov, iz katerih je mogoče sklepati, da je dobavo storitev opravil drug subjekt. Tožeča stranka je že tekom inšpekcijskega pregleda povedala, da obe podjetji B. in A. nista goljufiva poslovna subjekta, ki bi vršila utajo na podlagi izstavljenih računov, saj je z lastnikom in direktorjem bila v kontaktih in tako ni šlo za neznano in kako drugače nedosegljivo osebo, hkrati pa so omenjena dela bila dejansko opravljena s strani navedenih podjetij. Ali se je delalo s svojimi zaposlenimi, pogodbenimi ali kako drugače najetimi delavci, tožeča stranka ni nikoli preverjala, saj je bilo bistveno le dokončanje del. Normalno je, da v času gradbene sezone tožeča stranka ni bila pozorna na sestavljanje gradbenih ali drugih dnevnikov, katere je tožena stranka tekom postopka zahtevala. Inšpekcijski organ je po podatkih tožeče stranke zamudil rok, da bi pravočasno opravil inšpekcijski pregled v podjetju B., zato je obveznosti te družbe očitno naložil tožeči stranki. Isto očitno velja za podjetje A. Tožeča stranka še enkrat poudarja, da je tekom inšpekcijskega pregleda dala na razpolago celotno dokumentacijo skupaj z obstoječimi prilogami, kjer pa teh ni bilo, je pa pojasnila, da le-ta ni bila potrebna, saj so bile vse opravljene storitve razvidne iz vsebine računa. Zavajajoča je trditev tožene stranke, da dela zaračunana s strani dobavitelje B. in A., niso mogla biti opravljena, da pa je to delo lahko opravila tožeča stranka sama. V gradbeništvu je namreč delo neenakomerno razporejeno, zato se dodatno začasno zaposluje ljudi, ali pa najema podizvajalce. Prejeti računi podjetja B. d.o.o. izkazujejo iz samega računa vsebine opravljene storitve, saj je davčni organ brez težav in nedvoumno razbral vrsto in količino opravljenih del. Podjetje B. je imelo zaposlene, ni pa tožeča stranka preverjala, ali so to redno zaposleni ali samo pogodbeni delavci. Nadalje v tožbi tožnik opisuje dejanska stanja in problematiko pri čiščenju in kalibraciji kabelske kanalizacije ..., Optike ..., TP lutkovnem gledališču, ... in na objektu ... in pojasnjuje, zakaj so bile na teh objektih pri dokumentaciji določene nepravilnosti. Tožeča stranka še pove, da je račune poravnavala na rok predvsem v letu 2007, leta 2008 in leta 2009 pa se je plačilna disciplina bistveno poslabšala, kar je povzročilo zamude pri plačevanju prejetih računov. Poslovanje tožeče stranke zajema prihodke in odhodke. Prejete fakture podizvajalcev tožeči stranki predstavljajo strošek poslovanja, ki se odraža v odhodkih. Tožeča stranka ugotovitvam tožene stranke oporeka v celoti zaradi bistvenih kršitev materialnih predpisov in SRS. Tudi če se je tožena stranka postavila na stališče, da podjetje B. in A. nista mogli opraviti teh storitev, ker nista imeli dovolj zaposlenih, bi morala priznati stroške za opravljene storitve, saj je tožeča stranka te storitve zaračunala najprej svojemu naročniku, kar pomeni, da je tožena stranka prihodke priznala, stroškov pa ne. To stališče tožene stranke je nezakonito in nedopustno. Tožena stranka tudi ni upoštevala načela o dvomu v korist tožeče stranke, zato sodišču predlaga, naj po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno pa je tožena stranka dne 17. 2. 2015 sodišču posredovala ugotovitve, saj je v zvezi z davčnim inšpekcijskem nadzorom davka od dohodka pravnih oseb pri tožniku vodila ponovni postopek davka na dodano vrednost in o tem izdala odločbo, ki pa se nanaša na iste posle in listine kot v postopku davka od dohodkov pravnih oseb, zoper katerega je bil sprožen upravni spor. Sodišču je tožena stranka sporočila dodatne ugotovitve, ki dokazujejo, da so bile storitve A. in B. neresnične. Iz ugotovitev je razvidno, da je imel tožnik analizo podatkov za celoten projekt, ki ga je izračunal najprej naročniku, prav tako so natančni podatki za ostale podizvajalce, ki imajo nekaj 1.000,00 EUR prometa, ni pa analitičnih podatkov za A. in B., ki sta zaračunala E. nekaj milijonov EUR prometa. Nadalje je ugotovljeno, da se analitični podatki, ki naj bi pojasnjevali količine kabelske kanalizacije, niso nanašali na čiščenje, ampak predstavljajo trase posameznih optičnih vlaken. Ugotovitev posledično dokončno potrjuje že predhodno stališče pristojnega organa, da izdani računi A. d.o.o. za čiščenje kabelske kanalizacije niso verodostojne listine in da gospodarski posli, ki izhajajo iz teh listin, niso resnični.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja:

V obrazložitvi izpodbijane odločbe davčni organ opiše in po presoji sodišča pravilno presodi vsebino knjigovodskih listin in vse dokumentacije, ki jo je v zvezi z zatrjevanimi poslovnimi dogodki predložila tožeča stranka oziroma je bila pridobljena uradoma in jo z upoštevanjem ugotovitev, ki se nanašajo na poslovanje tožeče stranke s podjetjema B. d.o.o. in A. d.o.o, po presoji sodišča utemeljeno opredeli kot (vsebinsko ) neverodostojno.

Dejanske ugotovitve organov obeh stopenj, ki so pomembne za odločitev v tem upravnem sporu, so naslednje: tožnik je v obdobju od leta 2007 do 2011 na podlagi prejetih računov podjetju B. d.o.o. in A. d.o.o. nakazal obema 7.124.190,93 EUR. Ti dve podjetji sta 6.621.387,53 EUR nakazali fizičnim osebam, od tega 4.210.567,48 EUR F.F., lastniku, zakonitemu zastopniku oziroma osebi, ki je obvladovala delovanje podjetij B. in A. Poleg nakazil fizičnim osebam je bilo z računov teh dveh podjetij dvignjeno 232.509,70 EUR gotovine in plačano 113.500,00 EUR za nakup nepremičnine. Nakazila tožnika predstavljajo 83 % vseh prilivov podjetja A. in 97 % vseh prilivov podjetja B. Visok delež prilivov s strani tožnika kaže na to, da ni bilo drugega mogočega vira za nakazila fizičnim osebam. Praktično vsa nakazila tem dvema podjetjema so bila v obdobju od 2007 do 2011 prenakazana fizičnim osebam, te pa so v večini primerov sredstva ali dvignila v gotovini, ali prenakazala v tujino. Nadalje je davčni organ ugotovil, da je imelo podjetje A. v obdobju od 2007 do 2011 v povprečju le 5,9 zaposlenih oziroma največ 12 v letu 2008. V knjigo osnovnih sredstev za leto 2008 so kot pomembnejša delovna sredstva evidentirana le dve kombinirani vozili in en varilnik optičnih vlaken. Izračunano je bilo, na podlagi normativov in količin, da podjetje A. d.o.o. za izvedbo zaračunanih storitev podjetju tožnika ni imelo na voljo zadostne količine dela oziroma delavcev in ni imelo na voljo ustrezne in zadostne količine delovnih sredstev. Podjetje B. pa je v spornem obdobju imelo le enega zaposlenega, ki je bil praktično celotno obdobje v bolniškem staležu. Omenjene dejanske ugotovitve so neprerekane s strani tožeče stranke.

Na podlagi navedenih ugotovitev je davčni organ podvomil v resničnost oziroma verodostojnost izdanih računov, in je zato od tožnika zahteval, da z dodatno dokumentacijo dokaže, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene. Tožnik je v letu 2007 v poslovne knjige evidentiral 32 prejetih računov B. v skupni vrednosti 894.946,25 EUR neto in na njihovi osnovni uveljavljal odbitek vstopnega DDV v višini 178.989,25 EUR. V kasnejših letih od 2008 dalje tožnik ni evidentiral več računov podjetja B. Podjetje B. je tožniku na izdanih računih med drugim zaračunavalo 419.847 metrov čiščenja in kalibracije kabelske kanalizacije, zamenjavo in montažo repetitorjev ter gradbena in montažna dela. 92 % zaračunane vrednosti je predstavljalo prejete storitve čiščenje in kalibracije kabelske kanalizacije v skupni višini 419.847 metrov. Tožnik je prejete storitve najprej zaračunal podjetjema C. d.o.o. in G. d.o.o.. Cena za čiščenje in kalibracijo kabelske kanalizacije je znašala v primeru jugozahodne obvoznice na prejetem računu podjetja B. 0,35 EUR/m2, E. pa je iste storitve zaračunal podjetju G. po 0,42 EUR/m2. V primerih čiščenja in kalibracije optične kalibracije na objektih ... in ..., je tožnik prejel račune podjetja B., na katerih znaša cena 2,60 EUR/meter. Kot prilogo k računu je tožnik predložil izpis kod posameznih kablov z njihovo dolžino. Zaračunana dolžina po računu je enaka dolžini navedenih kablov pomnoženi s 6. Ker iz prilog prejetih računov izhaja, da je dolžina kabelske kanalizacije navedena na računu že dejanska, znaša cena čiščenja in kalibracije za tekoči meter kar 7,4 krat več kot v primeru čiščenja in kalibracije jugozahodne obvoznice.

Tožnik kljub pozivu davčnega organa prejetih računov ni podkrepil z drugimi listinami, ki bi dokazovale izvedbo storitve. Tako ne razpolaga z izjavo podjetja B. d.o.o. o prehodnosti cevi, nadalje ne razpolaga z zapisniki, gradbenimi dnevniki, knjigami izmer ali poročilih o čiščenju, iz katerih izhajajo dogovori kje, kdaj, kdo je izvajal storitve in kakšni so bili rezultati oziroma kje in koliko je bilo odkritih mest neprehodnosti, ki jih je potrebno sanirati. Tožnik ni predložil listin, ki bi izkazovale opravljene sanacije na osnovi obravnavanih čiščenj in kalibracij. Tožnik tudi v primerih drugih prejetih računov podjetja B. za gradbeno montažna dela le-teh ni podkrepil z dokumentacijo, ki bi dokazovala, kdo in koliko časa je delal, koliko in katera sredstva so bila uporabljena, koliko in kateri material je bil vgrajen.

Davčni organ je tako ugotovil, da iz prejetih računov podjetja B. d.o.o. strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, ne more popolnoma jasno in brez kakršnih koli dvomov razbrati resničnost nastanka in poslovnega značaja dogodka. V skladu z določili SRS natančneje standarda št. 21.12, take listine ne morejo veljati kot verodostojne. Posledično zavezanec v povezavi s 76. in 77. členom ZDavP-2 ni dokazal, da so bile storitve dejansko opravljene s strani družbe B. d.o.o.

Tožnik je davčnemu organu predložil še pogodbe, sklenjene med podjetjem A. kot izvajalcem in zavezancem kot naročnikom. V 1. členu pogodbe je navedeno, da je predmet pogodbe izvajanje gradbeno montažnih del. Pogodba je bila sklenjena na podlagi Zakona o graditvi objektov in ostalih obveznih predpisov, ki veljajo za izvajanje te vrste del. Davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega pregleda pri podjetju A. d.o.o. navedenih pogodb ni prejel, kljub temu, da so za A. d.o.o. izdani računi podjetju tožnika predstavljali preko 90 % realizacije. Z navzkrižno kontrolo izdanih računov podjetja A. d.o.o., pridobljenih v davčnem inšpekcijskem nadzoru pri podjetju A. in pri tožniku je bilo ugotovljeno, da podjetje A. v svoje knjige ni evidentiral sedmih izdanih računov v skupni vrednosti 598.675,43 EUR neto. Podjetje A. teh računov ni obračunalo in plačalo DDV, tožnik pa ga je odbijal, prav tako pa A. ni evidentiral prihodkov v tej višini, tožnik pa je v poslovnih knjigah izkazal stroške za isti znesek.

Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička in s tem davčne osnove od dohodka pravnih oseb priznajo odhodki, ugotovljeni v skladu s SRS, le-ti pa se, ko gre za stroške poslovanja, lahko po določbah SRS 14.10 priznajo le na podlagi listin, in to takšnih, ki dokazujejo, da so povezani z ostalimi gospodarskimi koristmi. Ko gre za stroške poslovanja, je pomembno zlasti, da so le-ti v poslovnem izidu ugotovljeni v skladu s SRS in s tem na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin. Šele na takšni podlagi je namreč mogoče jasno in nedvoumno spoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov in s tem davčno upravičenost knjiženih stroškov.

Sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, da tožnik spornih stroškov po izdanih računih podjetja B. in A. ni izkazal. Pri tem se sklicuje na tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2 in prvi odstavek 29. člena istega zakona. Tožnik v postopku, razen določenih pogodb ter računov med tožnikovimi posameznimi izvajalci glede opravljenih gradbenih del, ni predložil nobene relevantne dokumentacije, ki bi potrjevala resničnost poslov. Bistvena je torej okoliščina, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal dejanske oprave storitev s strani izdajateljev spornih računov. Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z določbami ZDavP-2, na njegovi podlagi izdanih predpisov in relevantnih zakonov. Na podlagi 54. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) morajo gospodarske družbe poslovne knjige voditi v skladu z določbami zakonov, SRS in MRS. Iz računov družb A. in B. ter iz dokumentacije, ki je bila na voljo davčnemu organu, ni razvidna vsebina poslovnih dogodkov, kot to zahtevata SRS 21 in SRS 22. Kot pavšalni se zato izkažejo ugovori tožnika, da predstavljajo sporni računi verodostojne listine in da so bile storitve opravljene. Ko se tožnik sklicuje na gradbeno sezono, ki je bila v teku in da se v gradbeništvu pač posluje na določen način, sodišče takšne razloge zavrača kot pravno irelevantne, glede na zgoraj opisano nujnost upoštevanja pravil pri vodenju poslovno-davčnih evidenc.

Dokazno breme, da so bile storitve opravljene s strani teh dveh družb, ki sta izdali račune, je na strani tožnika. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je namreč na strani davčnega zavezanca, kot to določa prvi odstavek 76. člena ZDavP-2. Če zakon ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku s pisno dokumentacijo, ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu z zakonom. Lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi, kot to določa 77. člen ZDavP-2. Glede na specifičnost davčnega postopka pa so dokazna sredstva v davčnem postopku omejena. Dokazuje se lahko z verodostojnimi listinami, ki so sestavljene v skladu z veljavnim SRS in brez dvomov izkazujejo naravo poslovnih dogodkov. Tožnik je tisti, ki mora z verodostojnimi listinami dokazati, da je storitve, navedene v spornih računih, izdajatelj računov dejansko izvedel. Iz zgoraj opisanih dejanskih ugotovitev upravnega organa prve stopnje, pa je tudi po presoji sodišča izhajal utemeljen dvom o zmožnosti obeh podizvajalcev, da bi storitve opravila. Tožnik, na katerem je bilo nato dokazno breme, pa zahtevanih dejstev nikakor ni dokazal.

Sodišče zavrača tožnikov ugovor, da bi bilo potrebno v spornem primeru izvesti davčno oceno, ne pa izločiti omenjenih računov iz davčno priznanih stroškov podjetja. Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin je po presoji sodišča razlog, da se odhodki davčno izločijo in ne razlog za ugotavljanje njihove višine z oceno. Prav tako ni utemeljeno stališče tožeče stranke, da bi davčni organ ob ugotovljenih neskladnostih in pomanjkljivostih (neverodostojnosti) predloženih listin, moral dejstva, ki jih je v postopku zatrjevala tožeča stranka, ugotavljati uradoma. Na davčnem organu je v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZdavP-2 breme dokazovanja neverodostojnosti knjigovodskih listin.

Trditev tožnika, da je za priznanje odhodkov ključna le dejanska oprava storitev, ne pa podatki, navedeni v knjigovodskih listinah in njihovo ujemanje z realnim stanjem, ni utemeljeno. Skladno z načelom materialne resnice je davčni organ dolžan ugotoviti dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločitve, kar v obravnavanem primeru pomeni izpolnitev pogojev, ki jih za davčno priznanje odhodkov predpisuje zakon o obdavčenju.

Glede tožnikovega ugovora, da davčni organ ni zaslišal določenih prič, sodišče poudarja, da tožnik ni ne v tožbi, ne v pritožbi konkretno substanciral, kdo in kaj naj bi izpovedal o določenem dejstvu. Zato so bili ti dokazni predlogi tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnjeni.

Prav tako ni utemeljeno stališče tožnika, da bi odprava izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na dodatno obračunani DDV in razlogi, s katerimi tožena stranka odločitev v tem delu utemelji, narekovali tudi odpravo odločbe v delu, ki se nanaša na dodatno obračunani davek od dohodkov pravnih oseb. Gre za odločitev na povsem drugi pravni podlagi, po kateri, glede na sprejeta stališča SEU in novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin sama po sebi ni dovolj za odrek pravice do odbitka vstopnega DDV. Sodišče očitane notranje neskladnosti v razlogih odločbe o pritožbi po navedenem ne ugotavlja.

Glede vedenja tožnika o spornih denarnih tokovih obeh omenjenih podjetjih in kapacitetah teh dveh podjetij po presoji sodišča davčni organ utemeljeno ne verjame tožniku, saj je bil tudi lastnik in hkrati zakoniti zastopnik tožnika končni prejemnik denarnih sredstev, ki jih je nato nakazal tožniku kot posojilo. Prav tako pa davčni organ smiselno pojasni očitke tožniku glede politike plačilnih rokov.

Davčni organ je v izpodbijani odločbi natančno za vsak gradbeni projekt, na katerega letijo očitki, natančno opisal in konkretiziral, zakaj konkretne listine smatra za neverodostojne.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroški postopka upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1910/2013
• UPRS sodba in sklep I U 777/2014
• sklep in sodba I U 465/2010