UPRS sodba I U 1272/2014

Jedro

V danem primeru je med strankama sporno, ali gre pri znesku 50.000 EUR, ki ga je dobil tožnik nakazanega na svoj transakcijski račun z namenom nakazila priliv "consulting fee" s strani družbe C. s sedežem na Britanskih deviških otokih, preko računa odprtega na Cipru, za dohodek tožnika, ki se v smislu določil ZDoh-2 obdavči. Po mnenju sodišča je imel davčni organ podlago za ugotovitev, da je ob zgoraj omenjenih nespornih dejstvih davčna obveznost za tožnika nastala. Dokazno breme, da davčna obveznost ni nastala oziroma da je ta zmanjšana, je na strani davčnega zavezanca. V obravnavanem primeru je bilo dokazno breme na strani tožeče stranke vse od takrat, ko je bila seznanjena z ugotovitvami davčnega organa o obdavčljivem dohodku, po katerem je dokazovanje, da je davčna osnova nižja od tiste, ki jo je ugotovil davčni organ, dolžnost zavezanca za davek. Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki gredo njej v prid, ni pa dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca za davek oziroma dokazovanje v njegovi sferi. Ni tudi sporno, da je tožnik imel možnost sodelovanja v davčnem postopku. Tožnik dokaznega bremena glede trditve, da sporni znesek 50.000 EUR ne zapade pod obdavčitev, glede na ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ne more prevaliti na davčni organ. Riziko nedokazanih trditev mora prevzeti sam.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana svojo odločbo št. DT 07-11569-1 z dne 31. 3. 2011, izdano v postopku odmere dohodnine za leto 2010, odpravil in jo nadomestil z izpodbijano odločbo. Zavezancu je v novem postopku odmeril dohodnino v znesku 21.805,26 EUR. Razliko v znesku 20.556,47 EUR pa mora zavezanec doplačati v 30 dneh.

V obrazložitvi pojasnjuje, da je pri zavezancu za davek opravil davčni inšpekcijski nadzor davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2010. Na podlagi podatkov o transakcijah na transakcijskih računih tožnika je v skladu s 39. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pridobil podatek, da se je 22. 6. 2010 pri zavezancu pojavil priliv sredstev v višini 50.000 EUR z opisom transakcije „consulting fee“ in plačilo v znesku 20.000 EUR, opravljeno družbi s sedežem na Britanskih deviških otokih na račun, odprt na Cipru. Zavezanec za davek je na sedežu davčnega organa pojasnil, da je nakazilo v višini 50.000 EUR po vsebini nakazilo, ki ga je na njegov račun nakazal prijatelj njegove hčerke A.A., to je B.B. kot posojilo za poplačilo hčerinih obveznosti do Mestne občine Ž. Del posojila pa je bil po pojasnilih zavezanca za davek tudi vrnjen. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik razen pisnih izjav njega in njegove hčere, ne razpolaga z nobenim drugim dokazom, ki bi podkrepil zatrjevanje, da je šlo v konkretnem primeru za posojilo. Tako transakcija, ki jo je izvedla družba C. na račun zavezanca za davek, kot tudi transakcija, ki jo je zavezanec za davek izvedel omenjeni družbi v znesku 20.000 EUR, ne potrjujeta njegovih navedb. Prav tako elektronska sporočila, ki jih je zavezanec za davek predložil kot izpise, ne vsebujejo navedb oziroma vsebine, ki bi potrjevala zavezančeve navedbe. Iz računa zavezanca za davek je bilo res opravljeno nakazilo v višini 36.000 EUR dne 24. 6. 2010 z opisom A.A. po poravnavi, kar pa dokazuje le, da je zavezanec za davek poravnal obveznosti svoje hčere. Ne dokazuje pa obstoja posojilnega razmerja za znesek 50.000 EUR. Razen nakazila 20.000 EUR kot plačila računa za projekt Č., ki je razviden iz izpisa transakcijskega računa, pa zavezanec ni predložil nobenih dokumentov o vračilu posojila, niti ne zatrjuje, da je bilo posojilo vrnjeno. Po mnenju davčnega organa zato zavezanec za davek v postopku ni uspel dokazati, da gre v primeru priliva 50.000 EUR na njegov račun za neobdavčen vir dohodkov oziroma za posojilo. Zato ga je davčni organ obravnaval kot drug dohodek v smislu določil 6. točke 18. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in v povezavi z 11. točko tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Odmerjena dohodnina za leto 2010 tako znaša 21.805,26 EUR. Z odločbo z dne 31. 3. 2014 je bila zavezancu odmerjena dohodnina za leto 2010 v višini 1.305,27 EUR. Premalo plačana dohodnina tako znaša 20.556,74 EUR.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-01-320/2013-2 z dne 16. 6. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi po mnenju pritožbenega organa tožnik za svoje navedbe, da je šlo pri nakazilu 50.000 EUR dejansko za posojilo za hčerko, ni predložil ustreznih verodostojnih listin. Sklicuje se na 76. člen ZDavP-2. Pojasnjuje, da osebna elektronska korespondenca med vpletenimi osebami kot dokaz ne zadostuje. Za obstoj posojila bi morala obstojati posojilna pogodba med A.A. in B.B. Tudi če bi slednja obstajala, ni razloga zakaj bi bilo posojilo nakazano na pritožnikov račun. Razlogi, da bi pritožnik lažje poravnal hčerin dolg do Mestne občine Ž. iz razloga, ker hčerka živi na Nizozemskem, pa so v današnjem času elektronskih komunikacije neupoštevni. Pritožnik tudi ni predložil nikakršnih dokazil o obstoju dolga. Davčnemu organu ni potrebno dokazovati dejstev, na podlagi katerih davčna obveznost nastane, saj ta nastane po samem zakonu, ko fizična oseba prejme dohodek, ki je obdavčljiv. Prav tako mu ni potrebno dodatno ugotavljati in dokazovati obstoja poslovnega razmerja, ki je s plačilom provizije na njegov račun že dokazano. Da je razmerje obstajalo, je namreč razvidno že iz bančnega izpiska. Na pritožniku pa je, da dokaže nasprotno, torej da je prejel sredstva, ki so neobdavčljiva. To pa mu s predloženimi listinami v tem postopku ni uspelo.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da je v obnovljenem postopku odmere dohodnine davčni organ enostransko in brez ugotavljanja materialne resnice odločil njemu v škodo. Vztraja na trditvi, da je šlo v konkretnem primeru za nakazilo kredita njegovi hčeri iz razloga, da sam poravna zapadle obveznosti do Mestne občine Ž. na račun hčere. Trdi, da je predložil vse verodostojne listine. Davčni organ se je oprl le na besedi „consulting fee“ pri nakazilu zneska, čeprav tožnik za B.B. nikoli ni opravljal nikakršnih storitev. Davčni organ bi tožniku moral razložiti, kakšna dokumentacija bi bila potrebna, pri čemer bi moral opraviti ustrezne poizvedbe in neposredna zaslišanja. Meni, da je bilo kršeno načelo zakonitosti, pri čemer se sklicuje na 2. člen Ustave RS. Izpostavlja, da sta v konkretnem primeru pomembni tudi načelo materialne resnice ter načelo sorazmernosti, ki vežeta davčni organ pri izvrševanju pooblastil v skladu s 6. členom ZDavP-2.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da vpogleda v spis, nato pa izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave v skladu s 59. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotavlja, da so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V danem primeru je med strankama sporno, ali gre pri znesku 50.000 EUR, ki ga je dobil tožnik nakazanega na svoj transakcijski račun dne 22. 6. 2010 z namenom nakazila priliv „consulting fee“ s strani družbe C. s sedežem na Britanskih deviških otokih, preko računa odprtega na Cipru, za dohodek tožnika, ki se v smislu določil ZDoh-2 obdavči, ali pa je uspel tožnik dokazati, da temu ni tako.

Tudi po mnenju sodišča je imel davčni organ, z upoštevanjem drugega odstavka 76. člena ZDavP-2, podlago za ugotovitev, da je ob zgoraj omenjenih nespornih dejstvih davčna obveznost za tožnika nastala. Po prvem odstavku 76. člena ZDavP-2 pa je zavezanec za davek tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. V konkretnem primeru to pomeni, da je dokazno breme, da davčna obveznost ni nastala oziroma da je ta zmanjšana, na strani davčnega zavezanca. V primeru, ko je dokazno breme prevaljeno na stranko postopka, mora ta že zaradi same prevalitve dokaznega bremena šteti, da je pozvana, da dokaže nasprotno. V obravnavanem primeru je bilo dokazno breme na strani tožeče stranke vse od takrat, ko je bila seznanjena z ugotovitvami davčnega organa o obdavčljivem dohodku, po katerem je dokazovanje, da je davčna osnova nižja od tiste, ki jo je ugotovil davčni organ, dolžnost zavezanca za davek. Tako to določa tretji odstavek 76. člena ZDavP-2. Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki gredo njej v prid, ni pa dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca za davek oziroma dokazovanje v njegovi sferi. Ni tudi sporno, da je tožnik imel možnost sodelovanja v davčnem postopku. Davčni organ je v postopku tudi ocenil dokaze, ki jih je predložil tožnik, in pri tem tudi po mnenju sodišča spoštoval določbo 73. člena ZDavP-2 glede ugotovitvenega postopka. Tožnika je v izpodbijani odločbi tudi opozoril na to, katera so tista dokazila, s katerimi bi tožnik lahko dokazoval svoje trditve, pa jih ni predložil (posojilna pogodba). Tožnik tudi ni predložil nobenega dokazila o tem, da je bil zgolj pooblaščen za sprejem denarja oziroma opravo posameznih transakcij. Niti v pritožbi niti kasneje v tožbi tudi ni predložil nobenega takega dokaza, ki bi bil ustrezno obrazložen oziroma substanciran. Katere poizvedbe in neposredna zaslišanja naj bi davčni organ izvedel in kaj konkretno bi tožnik s tem dokazoval, v tožbi ni navedel. S sklicevanjem na načelo zakonitosti, materialne resnice oziroma sorazmernosti, pa tožnik dokaznega bremena glede trditve, da sporni znesek 50.000 EUR ne zapade pod obdavčitev, glede na ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ne more prevaliti na davčni organ. Riziko nedokazanih trditev mora torej tožnik prevzeti sam.

Tudi v ostalem se sodišče strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi prvostopnega organa v izpodbijani odločbi ter z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožnikovo pritožbo in pojasnjuje svojo odločbo. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se nanje sklicuje tudi sodišče v smislu 71. člena ZUS-1.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 365/2014
• UPRS sodba I U 373/2014
• UPRS sodba I U 1569/2014