UPRS sodba I U 639/2014

Jedro

Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do vrnitve preveč plačanega davčnega odtegljaja iz davčnega obračuna na podlagi podane zahteve. Vračilo davka ureja 97. člen ZDavP-2. Določa, da se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, ta po uradni dolžnosti od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna vrne. Drugi odstavek 97. člena ZDavP-2 se navezuje na 54. člen ZDavP-2, ki predpisuje, da je davčnim zavezancem, ki pozneje ugotovijo, da so v davčnem obračunu izkazali previsoko obveznost glede na obveznost, ki so jo bili dolžni izkazati na podlagi zakona o obdavčenju, dana možnost, da v enoletnem roku vložijo popravljen davčni obračun. V tem primeru so upravičeni do vračila davka, v kolikor je do njega prišlo. Ni sporno, da se tožnik po omenjenem zakonskem določilu ni ravnal in popravljenega davčnega obračuna ne v roku, ne kasneje, davčnemu organu ni predložil.

Sodišče pripominja, da se občasno v praksi izvaja analogna uporaba določb ZDavP-2 o vračanju davka, po katerih se v primeru davčnih zavezancev, če dajo takšno pobudo (kar pa pri tožniku ni bil slučaj), lahko uradoma omogoča preveritev pravilnosti davčnega obračuna, ki formalno gledano ne izkazuje preplačila in s tem podlage za vračilo davka, z uvedbo inšpekcijskega nadzora. V primeru ugotovljenih nepravilnosti se ta konča z odločbo kot podlago za morebitno vrnitev davka. Ker se preverjajo vse postavke davčnega obračuna, pa je možna tudi dodatna naložitev davkov.

98. člen ZDavP-2 določa vračilo davka v posebnih primerih, med katere pa vračilo davka na podlagi preveč plačanega davka po davčnem obračunu ni zajeto.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zahtevek davčnega zavezanca za vračilo davka od dohodkov pravnih oseb v višini 47.718,73 EUR, zavrnil. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik vložil zahtevo za vračilo obračunanega in plačanega davka od dohodkov pravnih oseb – davčnega odtegljaja od leta 2008 do leta 2011 na podlagi 97. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Iz davčnih evidenc je razvidno, da je zavezanec za davek v omenjenih letih oddal obračune davčnega odtegljaja od plačil za uporabo premoženjskih pravic prejemnikoma dohodka iz Nizozemske in Irske. Ob navedenih izplačilih je tudi obračunal in plačal davčni odtegljaj. Iz davčnih evidenc pa v zvezi s predložnim davčnim obračunom ni ugotovljenega preplačila davka. Zato zahtevku za vračilo preveč plačanega davka v skladu s prvim odstavkom 97. člena ZDavP-2 ni ugodil.

Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-14-43/2013-4 z dne 25. 2. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pojasnjuje, da je pritožnik navedel, da je v spornem obdobju pomotoma obračunaval in plačeval davčni odtegljaj na podlagi 3. točke prvega odstavka 70. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2).

Pritožbeni organ ugotavlja, da v zadevi ni dvoma, da z odločbo ni bilo ugotovljeno preplačila davka. Prav tako pritožnik ni plačal več, kot bi izhajalo iz njegovega obračuna davka. Zato zakon ne daje pravne podlage za vračilo davka, ki ga je pritožnik plačal v znesku, kot ga je sam obračunal.

Ker pa pritožnik sam navaja, da je davčno obveznost obračunal napačno oziroma pomotoma, bi lahko uveljavljal vračilo davka kvečjemu v skladu z določbo drugega odstavka 97. člena ZDavP-2, ki pa predpostavlja, da davčni zavezanec predloži popravek davčnega obračuna v skladu z določbo 54. člena ZDavP-2. V tem primeru mora zavezanec popravku priložiti obrazložitev razlogov, zaradi katerih je davčno obveznost izkazal previsoko. V zakonu je določen tudi rok, v katerem je zavezancem za davek omogočen popravek obračuna. Iz podatkov v spisu pa izhaja, da pritožnik takšnega popravka obračuna ni predložil.

Tudi določba 98. člena ZDavP-2, na katero se pritožnik sklicuje v pritožbi, ne daje pravne podlage za vračilo davka v konkretnem primeru. Nanaša se na situacijo, ko posamezni zakon o obdavčenju določa še druge primere upravičenosti do vračila davka. V danem primeru pa poseben zakon o obdavčenju ne predvideva posebnega postopka glede vračila davčnega odtegljaja.

Tožnik v tožbi navaja, da oba davčna organa v obrazložitvi svojih odločb navajata, da iz davčnih evidenc ne izhaja, da bi davčni zavezanec izkazoval preplačilo pri svojih davčnih obveznosti. Pri tem pa ne preverjata dejanskega stanja pri davčnem zavezancu. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj je po njegovem sporni znesek 47.718,73 EUR neupravičeno plačal. Sklicuje se na načelo zakonitosti v davčnih postopkih ter načelo materialne resnice. Meni tudi, da davčni organ ni pravilno uporabil 98. člena ZDavP-2. V postopku bi moral preveriti priloženo dokumentacijo zavezanca in ugotoviti, da je napačno obračunal davčni odtegljaj. Sklicuje se še na četrti odstavek 125. člena ZDavP-2, po katerem pravica zavezanca za davek do vračila plačanega davka, zastara v petih letih od dneva, ko ga je plačal oziroma od pridobitve pravnega naslova, s katerim je bilo ugotovljeno, da ga ni bil dolžen plačati. Davčni organ sam navaja, da predpisanega postopka ni, kar pa ne pomeni, da lahko zgolj zaradi tega zavrne tožnikovo pravico, da mu vrne preveč plačani davek. Meni, da je davčni organ ravnal v nasprotju z zakoni in z Ustavo RS. Sodišču zato predlaga naj njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga naj tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji v skladu z določbo 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do vrnitve preveč plačanega davčnega odtegljaja iz davčnega obračuna v višini 47.718,73 EUR na podlagi podane zahteve ali ne. Ugotovljeno dejansko stanje pri tem ni sporno.

Vračilo davka ureja 97. člen ZDavP-2. Določa, da se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, ta po uradni dolžnosti od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna vrne. Drugi odstavek 97. člena ZDavP-2 se navezuje na 54. člen ZDavP-2, ki predpisuje, da je davčnim zavezancem, ki pozneje ugotovijo, da so v davčnem obračunu izkazali previsoko obveznost glede na obveznost, ki so jo bili dolžni izkazati na podlagi zakona o obdavčenju, dana možnost, da v enoletnem roku vložijo popravljen davčni obračun. V tem primeru so upravičeni do vračila davka, v kolikor je do njega prišlo. Ni sporno, da se tožnik po omenjenem zakonskem določilu ni ravnal in popravljenega davčnega obračuna ne v roku, ne kasneje, davčnemu organu ni predložil.

Pri tem sodišče še pripominja, da se občasno v praksi izvaja tudi analogna uporaba določb ZDavP-2 o vračanju davka, po katerih se v primeru davčnih zavezancev, če dajo takšno pobudo (kar pa pri tožniku ni bil slučaj), lahko uradoma omogoča preveritev pravilnosti davčnega obračuna, ki formalno gledano ne izkazuje preplačila in s tem podlage za vračilo davka, z uvedbo inšpekcijskega nadzora. V primeru ugotovljenih nepravilnosti se ta konča z odločbo kot podlago za morebitno vrnitev davka. Ker se preverjajo vse postavke davčnega obračuna, pa je možna tudi dodatna naložitev davkov.

98. člen ZDavP-2, na katerega se prav tako sklicuje tožnik, pa določa vračilo davka v posebnih primerih, med katere pa vračilo davka na podlagi preveč plačanega davka po davčnem obračunu ni zajeto.

Sodišče tudi ne najde zatrjevanih kršitev Ustave RS, saj je bilo po mnenju sodišča v zadevi pravilno in zakonito odločeno na podlagi zakonitih pravnih predpisov in ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu tožnik niti ne oporeka.

V ostalem se sodišče strinja z dejanskimi in pravnimi argumenti prvostopnega organa v izpodbijani odločbi ter pritožbenimi razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožnikovo pritožbo. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se nanje sklicuje v smislu 71. člena ZUS-1.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 647/2021-17
• UPRS sodba I U 1023/2014
• UPRS sodba I U 1894/2012