UPRS sodba I U 1332/2014

Jedro

Odbitek tujega davka se prizna na zahtevo davčnega zavezanca, ki jo uveljavlja v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, katerega sestavni del so tudi ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Republike Slovenije, zlasti o znesku davka, plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka, plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan. Tožnik je v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine uveljavljal odbitek tujega davka le od dohodka iz naslova plače (oznaka 1101). Davčni organ je pri izpodbijani odločitvi v celoti sledil podatkom, ki jih je v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine navedel tožnik. Tožnik odbitka tujega davka od dohodka z oznako 1102 (bonitete) v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine ni uveljavljal. Obrazložitvi izpodbijane odločbe zato v tem delu ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Dejstvo, da je bil davek na Hrvaškem plačan tudi od bonitete, tožeča stranka prvič navaja in dokazuje v upravnem sporu. Sodišče navedb in dokazov v tem delu kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za leto 2012 odmeril dohodnino v znesku 47.672,26 EUR in mu naložil, da v roku 30 dni plača razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami, ki znaša 2.300,71 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je dohodnina odmerjena na podlagi podatkov davčnega organa in podatkov, s katerimi je tožnik v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine uveljavljal odbitek davka, plačanega v tujini.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-01-616/2013 z dne 4. 7. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V svojih razlogih ugotavlja, da je bil tožnik v letu 2012 rezident Republike Slovenije, zaposlen pri podjetju A. d.o.o., ki ga je napotilo na delo na Hrvaško. Tožnik je v dopolnitvi informativnega izračuna dohodnine za leto 2012 uveljavljal upoštevanje tujega davka, plačanega od dohodka iz plače, prejete na Hrvaškem. Na tej podlagi mu je bila dohodnina odmerjena na podlagi Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki je veljal za odmerno leto 2012, in ob upoštevanju določil Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja (v nadaljevanju Sporazum), po katerem se plača, ki jo je tožnik prejel za delo na Hrvaškem, lahko obdavči v obeh državah, glede na prvi odstavek 23. člena Sporazuma pa je v tem primeru Slovenija dolžna zagotoviti odpravo dvojne obdavčitve istovrstnega dohodka tako, da dovoli kot odbitek od davka od predmetnega dohodka znesek, ki je enak davku od dohodka, plačanega na Hrvaškem. Ob tem pa je določena omejitev, da odbitek ne sme presegati tistega dela davka na dohodek, ki je bil izračunan pred odbitkom in ki se nanaša na dohodek, ki je obdavčljiv na Hrvaškem.

Po ugotovitvah pritožbenega organa v zadevi ni spora, da je tožnik od slovenskega delodajalca prejel 157.215,27 EUR dohodka iz plače za delo na Hrvaškem in dohodek iz naslova bonitet v znesku 8.604,71 EUR, pri tem pa je bilo obračunanih 36.477,55 EUR prispevkov za socialno varnost, ki se upoštevajo pri ugotovitvi davčne osnove od dohodka za delo na Hrvaškem v znesku 34.575,91 EUR. Glede na letno davčno osnovo vseh dohodkov, ki znaša 129.342,43 EUR, predstavlja delež tujega dohodka (davčna osnova tega dohodka je 122.639,36 EUR, kar je znesek bruto plače 157.215,27 EUR, zmanjšan za 34.575,91 EUR prispevkov za socialno varnost) 94,82 % celotne davčne osnove vseh dohodkov. Glede na delež tujega dohodka znaša delež dohodnine v Sloveniji, ki odpade na tuji dohodek 45.201,68 EUR (94,82 % X 47.672,26 EUR odmerjene dohodnine na letni ravni od vseh dohodkov). Ker je navedeni znesek nižji od zneska v tujini plačanega davka (56.752,47 EUR), je bilo skladno z omejitvijo iz 23. člena Sporazuma mogoče priznati odbitek tujega davka le v višini 45.201,68 EUR in torej toliko, kot je upoštevano v izpodbijani odločbi.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo oziroma podrejeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek, ter povrnitev stroškov postopka. Toži iz razlogov kršitve materialnega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V tožbi vztraja, da se dohodek, ki ga je prejel v letu 2012, nanaša izključno na delo, opravljeno na Hrvaškem, saj je bil celo leto 2012 napoten na delo na Hrvaško. To pomeni, da se celotni dohodek obdavči na Hrvaškem, pri čemer odbitek ne sme presegati zneska davka, ki bi bil plačan v Sloveniji. Ker v konkretnem primeru za leto 2012 davek, plačan na Hrvaškem, presega davčno obveznost v Sloveniji, doplačila dohodnine v Sloveniji za navedeno leto ni. Akontacija dohodnine, ki je bila plačana v Sloveniji (169,87 EUR), pa mu mora biti vrnjena.

Tožena stranka je tožniku pravilno odmerila dohodnino v višini 47.672,26 EUR. Davek, plačan na Hrvaškem znaša 55.652,87 (pravilno: 56.752,47 EUR), kar navedeno dohodnino presega. Navedeno je razvidno iz potrdila o plačanem davku, izdanega s strani davčnega organa na Hrvaškem, kot tudi iz IP obrazca, na podlagi katerega se poroča dohodek zavezanca tudi na letni ravni davčnim organom na Hrvaškem. Davčna organa sta po navedenem napačno upoštevala, da celotna boniteta v znesku 8.604,71 EUR ni bila obdavčena na Hrvaškem. Pri tem davčni organ tako na prvi kot na drugi stopnji niti ni argumentiral, od kod mu ta podatek. Da je bil na Hrvaškem obdavčen celoten dohodek tožnika (plača, bonitete in regres), dokazujejo priloženi izračuni za mesečna izplačila in IP obrazec.

Za namene poročanja dohodka na Hrvaškem se enako kot v Sloveniji uporablja metoda obrutenja. Davčno osnovo predstavlja v obeh primerih bruto dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost in davčne olajšave.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih. V zvezi s tožbenimi navedbami zgolj dodatno pojasnjuje, da ni sporno, da se dohodki (iz naslova plače, bonitet in regresa za letni dopust), ki jih je v letu 2012 prejel tožnik, nanašajo na delo, ki ga je opravil na podlagi napotitve na delo na Hrvaško. Vendar to istočasno ne pomeni, da so se ti dohodki tudi v celoti obdavčili na Hrvaškem. Kot je razvidno iz ugovora na informativni izračun dohodnine, je tožnik na Hrvaškem plačani davek uveljavljal pri dohodku iz naslova plače (vir 1101), in sicer od zneska 157.215,27 EUR, ki predstavlja seštevek dohodka iz naslova plače (156.452,20 EUR) in dohodka iz naslova regresa za letni dopust (763,06 EUR). Da je bil na Hrvaškem davek plačan le od tega zneska, izhaja tudi iz potrdila o davku, plačanem na Hrvaškem. Posledično Slovenija na podlagi Sporazuma ni dolžna priznati odbitka celotnega tujega davka, temveč le glede na del dohodkov, ki se je obdavčil na Hrvaškem. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi v upravnem sporu ostaja sporen izključno znesek plačanega davka v tujini od dohodkov, ki so vključeni v osnovo za dohodnino, torej priznani znesek odbitka dohodnine. V tej zvezi o višini v tujini plačanega davka (56.752,47 EUR) ni spora. Sporna je vsebina dohodka, od katerega je bil po tožnikovih navedbah v navedeni višini davek obračunan in plačan.

Skladno z 273. členom ZDavP-2 se odbitek tujega davka prizna na zahtevo davčnega zavezanca, ki jo v primeru, kot je obravnavani, uveljavlja v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, katerega sestavni del so tudi ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Republike Slovenije, zlasti o znesku davka, plačanega v tujini, o osnovi za plačilo davka ter o tem, da je znesek davka, plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan.

V tem pogledu sodišče sicer ugotavlja, da je tožnik ugovoru priložil potrdilo hrvaškega davčnega organa o višini davka, plačanega v tujini, iz katerega, drugače kot v odgovoru na tožbo navaja tožena stranka, osnova za plačilo davka ni razvidna. Je pa tožnik v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine uveljavljal odbitek tujega davka le od dohodka iz naslova plače (oznaka 1101) v višini 157.215,27 EUR, ki je skladna z višino dohodka z oznako 1101, ki je bila upoštevana pri odmeri dohodnine. Davčni organ je torej pri izpodbijani odločitvi v celoti sledil podatkom, ki jih je v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine navedel tožnik. Tožnik odbitka tujega davka od dohodka z oznako 1102 (bonitete) torej v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine ni uveljavljal. Obrazložitvi izpodbijane odločbe zato v tem delu ni mogoče očitati pomanjkljivosti. Na navedbe tožnika v pritožbenem postopku pa je v celoti odgovorjeno v razlogih odločbe o pritožbi, s katerimi tožena stranka skladno s pojasnilom, s katerim je bil pred odločitvijo o pritožbi tožniku izračun dodatno obrazložen, tudi dopolni pomanjkljive razloge odločbe prve stopnje v delu, ki se nanaša na izračun priznanega odbitka tujega davka.

Dejstvo, da je bil davek na Hrvaškem plačan tudi od bonitete, tožeča stranka prvič navaja in dokazuje v upravnem sporu. Sodišče navedb in dokazov v tem delu kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta. V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tožeča stranka namreč ne navede razlogov, zaradi katerih navedenih dejstev in dokazov ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 749/2015
• UPRS sodba I U 457/2015
• UPRS sodba I U 1381/2015