UPRS sodba I U 1824/2014

Jedro

Do solidarne odgovornosti davčnega zavezanca pride v primeru davčnih goljufij, utaj in izogibanja plačila DDV le, če se davčnemu zavezancu lahko očita subjektivni element. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ zaključil, da so objektivne okoliščine iz prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1 podane in temu posledično je bila ugotovljena solidarna odgovornost tožnika za plačilo DDV družbe A. d.o.o. iz naslova spornega računa, ki ga je družba A. d.o.o. obračunala za december 2010, vendar ga ni plačala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) ugotovil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v znesku 17.170,00 EUR, ki ga je dolžna plačati družba A. d.o.o. - v stečaju iz Celja na podlagi obračuna DDV-O za davčno obdobje od 1. 12. do 31. 12. 2010 ter zamudnih obresti od tega zneska, obračunanih od 1. 2. 2011 dalje do plačila. Naveden znesek mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka se bo začel postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II in III izreka). Prvostopenjski organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) od 1. 12 do 31. 12. 2011, 1. 2. do 29. 2. 2012 in 1. 3. do 31. 3. 2013 v zvezi z ugotavljanjem solidarne odgovornosti za plačilo DDV, ki je bil obračunan in neplačan s strani družbe A. d.o.o. - v stečaju (od 26. 6. 2013). Tožnik je prejel račun, ki ga je 16. 12. 2010 izdala družba A. d.o.o. št. 32-2010 (v nadaljevanju sporni račun) na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine v Celju, sklenjene 3. 12. 2010, s katero je tožnik kupil nedokončano enodružinsko stanovanjsko hišo s parcelo na naslovu … (v nadaljevanju hiša v Celju). Prodajna cena skupaj z DDV je bila 219.170,00 EUR, DDV pa je znašal 17.170,00 EUR. Sporni račun in vsebina predmetne pogodbe o prodaji hiše v Celju s pogoji in aneksi k predmetni pogodbi so navedeni na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe. Za december 2011 je tožnik s popravkom davčnega obračuna, ki ga je predložil 9. 2. 2012 uveljavljal odbitek vstopnega DDV v višini 17.170,00 EUR. Navedel je, da je imel na dan pridobitve ID številke za DDV (6. 12. 2011) evidentirano v knjigovodski evidenci zalog blaga nepremičnino – stanovanjsko hišo v Celju, ki je namenjena za prodajo, pridobljeno pred pridobitvijo ID številke za DDV. Družba A. d.o.o. zneska DDV, obračunanega s spornim računom, ni v celoti plačala.

Iz objektivnih okoliščin, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja prvostopenjski organ, izhaja, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da družba A. d.o.o. ni sposobna plačati obračunanega DDV po spornem računu. Gre za povezanost oseb v obeh družbah, ki so imele vpliv na odločanje o predmetnem poslu. Neobičajen pa je tudi dogovor o možnosti prenosa lastninske pravice na predmetni nepremičnini na kupca še pred poplačilom celotne kupnine. Po mnenju prvostopenjskega organa je transakcija nastala kot posledica povezanosti oseb, brez upoštevanja običajnih komercialnih in tržnih načel. Iz objektivnih okoliščin izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, katere namen je izogibanje plačilu DDV. Bistveni namen prodaje predmetne nepremičnine je bil izogibanje plačilu DDV. Glede na predhodno navedeno so podani pogoji iz prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo DDV, ki ga je bila iz predmetnega posla dolžna plačat prodajalka nepremičnine, družba A. d.o.o..

Pritožbeni organ ugovore tožnika zavrača in se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa..

Tožnik v tožbi navaja razloge za napačno uporabo materialnega prava, napačno ugotovitev dejanskega stanja ter za kršitev določb postopka. Navaja, da ne gre za povezane osebe. Tako v času nakupa, kot v času prodaje predmetne nepremičnine, sta bila družbenika tožnika B.B. in C.C., vsak do ene polovice, zastopnik pa B.B. do 16. 5. 2011. Ta se je seznanil z D.D., ki je bil zaposlen pri družbi A. d.o.o., na ... College, kjer sta bila sošolca. Edina družbenica in zastopnica družbe A. d.o.o. E.E., pa se v času nakupa predmetne nepremičnine s B.B. ni poznala. Navedena sta se seznanila šele kasneje, v letu 2012. Poleg tega poznanstvo v danem primeru ni relevantno, saj ni šlo za posel z goljufivim namenom. Družba A. d.o.o. pa v času sklenitve predmetne pogodbe ni bila v neugodnem premoženjskem položaju, saj je razpolagala z najmanj 20 nepremičninami. Bila pa je v likvidnostnih težavah, zato se je tudi odločila za prodajo predmetne nepremičnine. Napačno je ugotovljena okoliščina, da je bil predmetni posel, ki je bil sklenjen konec leta 2010, sklenjen z namenom izognitve plačilu DDV. Zoper družbo A. d.o.o. je bil veliko kasneje uveden stečajni postopek. Družba A. d.o.o. je v mesecu decembru 2010 in januarju 2011 poravnala za 31.150,00 EUR davčnih obveznosti. Družbenica družbe A. d.o.o., E.E., je s prodajo lastne nepremičnine maja 2012 zagotovila družbi finančna sredstva v višini 35.000,00 EUR. Tožnik meni, da dolg po izpodbijani odločbi z dne 28. 8. 2013, ki jo je tožnik prejel 17. 9. 2013, ne obstaja. Isti znesek (17.170,00 EUR) je namreč tožena stranka priglasila kot terjatev v stečajnem postopku družbe A. d.o.o. in je razviden tudi iz končnega seznama preizkušenih terjatev z dne 18. 8. 2014 (zap št. 7. 2.), ki ga tožnik prilaga tožbi. Znesek po izpodbijani odločbi pa je tožnik že poravnal. Iz navedenega izhaja, da je poravnal nekaj, kar ni bil dolžan. Na tak način bi tožena stranka prejela za isto terjatev dvakratno plačilo, saj v okviru stečajnega postopka svoje terjatve ni zmanjšala.

Tožnik v tožbi tudi ugovarja, da ne drži navedba tožene stranke, da tožnik ni razpolagal s finančnimi sredstvi za nakup predmetne nepremičnine Sredstva si je tožnik zagotovil preko posojilnih pogodb s fizičnimi osebami in sicer s F.F. in G.G., ki jih prilaga k tožbi. V času prenosa lastninske pravice na predmetni nepremičnini 13. 1. 2011 je tožnik prevzel obveznost plačila banki, hipotekarni upnici (H. d.d.) v višini 150.000,00 EUR, preostalo kupnino v višini 69.170,00 EUR pa je poravnal v več obrokih, ki jih v tožbi navaja, v obdobju od 14. 1. 2011 do 16. 2. 2012. Tožnik je pretežni del kupnine poravnal v letu 2011 ter tudi redno poravnaval obveznosti iz naslova hipotekarnega kredita H. d.d., za kar prilaga dokaze o izvršenih plačilih. Tožnik je kupnino po predmetni pogodbi v celoti poravnal. Dejstvo, da je s predmetno pogodbo prodajalka dovolila prenos lastninske pravice na kupca še pred poplačilom celotne kupnine pa ni nenavadna okoliščina, saj je bila na tej nepremičnini vpisana zastavna pravica hipotekarne upnice H. d.d.. Tožnik je imel predmetno nepremičnino namen dokončati in jo z dobičkom prodati. Vanjo je vložil za 40.000,00 EUR sredstev. Preko posrednika I. d.o.o. iz Celja je tožnik predmetno nepremičnino ves čas tržil in jo tudi uspešno prodal končnima kupcema J.J. in K.K. za 300.000,00 EUR. Kupca sta kupnino delno poravnala s plačilom na račun tožnika, delno pa sta najela kredit ter je njuna banka kot kreditodajalka poravnala preostanek dolga H. d.d., hipotekarni upnici na predmetni nepremičnini. Tak način plačila, ko ena banka, ki vpisuje zastavno pravico na nepremičnini, neposredno poravna dolgovani znesek posojila drugi banki, ki že ima vpisano zastavno pravico na tej nepremičnini in bo po poravnanju dolga dovolila izbris vknjižene zastavne pravice na predmetni nepremičnini, pa ni nič neobičajnega.

V tožbi tožnik tudi ugovarja, da ni podan njegov subjektivni element. Tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, da družba A. d.o.o., kot prodajalec predmetne nepremičnine, ni sposobna poravnati DDV iz spornega računa, kar v tožbi obrazloži. Obveznost družbe A. d.o.o. za plačilo DDV je na dan 2. 2. 2011 znašala 71.309,22 EUR, vključno z obveznostjo plačila DDV po spornem računu, kar znaša manj kot 15% celotnega zneska. Davčni organ je leta 2010 opravil pri družbi A. d.o.o. DIN in je bil seznanjen z njenim finančnim stanjem ter bi lahko zahteval zavarovanje terjatve iz naslova davčnega dolga, kar pa je storil šele 1. 3. 2012, za kar prilaga dokaze. Neaktivnost pri izterjavi davčnega dolga želi tožena stranka prevaliti na tožnika. Težave pri poplačilu davkov so se pri družbi A. d.o.o. začele kasneje iz razlogov, na katere ta družba ni imela vpliva in jih tožnik v tožbi pojasnjuje. Tožnik poziva sodišče, da oceni okoliščine posla po stanju, kot je bilo ob sklenitvi predmetne pogodbe o prodaji nepremičnine. Res je D.D. kasneje postal zastopnik tožnika, saj je ves čas sodeloval pri dograditvi in dokončanju predmetne nepremičnine in se je na posel najbolj spoznal. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, v vsakem primeru pa tožniku prisodi povrnitev stroškov postopka, kot jih priglaša.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in razlogih, ki izhajajo iz obrazložitve obeh upravnih odločb ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo tožene stranka, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh davčnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

V obravnavanem primeru je bilo tožniku naloženo plačilo DDV iz naslova solidarne odgovornosti na podlagi 76b. člena ZDDV-1 za davčne obveznosti (plačilo DDV, obračunanega na podlagi spornega računa) družbe A. d.o.o. - v stečaju iz Celja. Tožnik je davčnemu organu 9. 2. 2012 predložil popravljen obračun DDV-O za december 2011, s katerim je izkazal presežek DDV iz naslova spornega računa, ki ga je tožniku 16. 12. 2010 izdala družba A. d.o.o. za plačilo kupnine za hišo v Celju v višini 202.000,00 EUR in DDV v višini 17.170,00 EUR, po prodajni pogodbi z dne 3. 12. 2010. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali so na strani tožnika podane objektivne okoliščine tega posla, kot jih zatrjujeta davčna organa, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV (tožnikov subjektivni element). Do solidarne odgovornosti davčnega zavezanca pride v primeru davčnih goljufij, utaj in izogibanja plačila DDV le, če se davčnemu zavezancu lahko očita subjektivni element. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ zaključil, da so takšne objektivne okoliščine iz prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1 podane in temu posledično je bila ugotovljena solidarna odgovornost tožnika za plačilo DDV družbe A. d.o.o. iz naslova spornega računa, ki ga je družba A. d.o.o. obračunala za december 2010, vendar ga ni plačala.

Določba 76b. člena novele ZDDV-1B, ki je veljala od 1. 1. 2010 dalje, je bila spremenjena z novelo ZDDV-1C, ki velja od 1. 1. 2011 dalje in je tudi veljala v času izdaje izpodbijane odločbe (23. 8. 2013). Na podlagi navedene določbe ZDDV-1C je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu je bila opravljena dobava blaga ali storitev, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV (prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1C).

Relevantno za pravilno odločitev v predmetni zadevi je presojanje objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da je bil dejansko v zadevi podan tožnikov subjektivni element. Pri tem je potrebno tudi presoditi ali je tožnik sprejel vse ukrepe, ki se od njega razumno pričakujejo, da zagotovi, da njegove transakcije niso del davčnih utaj (kot tudi v sodbi SEU v zadevi C-384/04, Federation of Technological Industries, točka 33).

Ugovor tožnika, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ni pravilno ugotovljeno, ni utemeljen. Za sporni račun, ki ga je izdala družba A. d.o.o. za prodano nepremičnino je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da ga je izdala s tožnikom povezana oseba. Tudi po presoji sodišča gre za prepletenost oseb, ki so sodelovale pri poslu nakupa hiše v Celju na strani tožnika kot kupca in na strani prodajalca, družbe A. d.o.o. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da sta prodajno pogodbo za nakup te nepremičnine podpisala na strani kupca B.B. kot direktor in družbenik družbe L. d.o.o. in na strani prodajalca E.E., kot direktorica in družbenica družbe A. d.o.o.. Za možnost nakupa te nepremične naj bi po izjavi B.B. (direktorja tožnika) izvedel od D.D., ki je bil zaposlen pri družbi a. d.o.o. od 15. 9. 2008 do 27. 5. 2011 s katerim sta bila sošolca. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je tožnik tudi izjavil, da je predmetno nepremičnino kupil, ker je D.D. zaupal. Posle je predal D.D., ko je še bil zaposlen v družbi A. d.o.o., še preden ga je imenoval za direktorja tožnika, saj mu je zaupal in se ni imel časa ukvarjati s posli (že decembra 2010). D.D. je aktivno sodeloval pri poslovanju družbe A. d.o.o. in je bil seznanjen s finančnim stanjem te družbe. Iz zapisnika DURS o pogovorih v zvezi z možnostjo odloga ali obročnega plačila davčnega dolga družbe A. d.o.o., je družbo A. d.o.o. zastopal D.D., kot pomočnik direktorice E.E.. D.D. je v postopku izjavil, da se je v času, ko je bil direktor tožnika še B.B., z njim dogovarjal za nakup hiše v Celju kot zastopnik družbe A. d.o.o. Iz kartona deponiranih podpisov tožnika pa izhaja, da je bila za poslovanje s TRR tožnika od 23. 10. 2010 (torej tudi decembra 2010) poleg B.B., kot direktorja pooblaščena tudi E.E., sicer direktorica družbe A. d.o.o., ki je bila pri družbi A. d.o.o. tudi zaposlena. Iz navedenega izhaja, da ne drži ugovor tožnika, da v tem obdobju še ni poznal E.E., direktorice družbe A. d.o.o., kot to navaja v pritožbi in tožbi. Glede na izjave navedenih in podatke v upravnih spisih, so vsi navedeni subjekti dobro poznali stanje in poslovanje obeh družb, torej tudi družbe A.. d.o.o.

Družba A. d.o.o. je bila že v obdobju pred izdajo spornega računa nesposobna poravnavati davčne in druge obveznosti. Iz knjigovodske evidence izhaja, da je družba A. d.o.o. že pred vložitvijo obračuna DDV-O za december 2010 dolgovala DDV v višini 33.644,67 EUR. Glede na finančno stanje družbe A. d.o.o. je bilo že v času sklenitve predmetnega posla mogoče objektivno dvomiti, da bo lahko poravnala obveznosti iz tega posla za obračunan DDV. Družba A. d.o.o. je imela likvidnostne težave in neplačane davčne obveznosti in je že v mesecu juniju 2010 zaprosila za odložitev plačila davka oz. za obročno plačevanje. Z nakupom nepremičnine tožnik ni pripomogel k izboljšanju likvidnostnega položaja družbe A. d.o.o., kot to pravilno navajata davčna organa. Za obračunan DDV so se le še dodatno povečale davčne obveznosti družba A. d.o.o. poleg ostalih davčnih obveznosti, ki jih ni poravnala. Ker plačilo kupnine za hišo v Celju ni bilo izvedeno v pogodbeno dogovorjenem roku (najkasneje do 31. 3. 2011) je prišlo do dodatne davčne obremenitev za izstopni DDV po spornem računu (DDV v višini 17.170,00 EUR). Glede na povezanost navedenih oseb, ki so sodelovale pri predmetnem poslu, ko se dejansko iste osebe tako pri prodajalcu, kot tudi pri kupcu, odločale o sklenitvi posla, je dejansko tožnik vedel za slabo finančno stanje družbe A. d.o.o. Iz sodbe SEU C-255/02 v zadevi Halifax plc., točka 81 izhaja, da se upoštevajo pravne, gospodarske in osebne povezave med gospodarskimi subjekti, ki so vpleteni v posel. Naloga nacionalnega sodišča je, da ugotovi dejansko vsebino in pravi pomen spornih transakcij. Sodišče lahko upošteva popolnoma umeten značaj teh transakcij in tudi pravne, gospodarske in/ali osebne povezave med gospodarskimi subjekti, ki so vpleteni v načrt za zmanjšanje davčnega bremena. Povezanost navedenih oseb v obravnavanem poslu je po presoji sodišča v danem primeru podana in tudi kaže na to, da je v tej zadevi podan tožnikovo subjektivne element, torej vedenje oziroma zavedanje finančne situacije družbe A. d.o.o. Nedvomno so to okoliščine, ki kažejo na to, v kakšnih okoliščinah se je ta posel sklepal in je tožniku mogoče očitati, da je vedel za insolventno stanje prodajalca. Vendar pa zgolj vedenje, da je prodajalec v finančnih težavah samo po sebi ni dovolj za zaključek, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti da sodeluje pri sklepanju poslov katerih namen je izogibanje plačilu davkov (kot tudi v sodbi Upravnega sodišča I U 322/2012). Vendar so po mnenju sodišča v predmetni zadevi podane še druge objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da je bil cilj obravnavane transakcije izogibanje plačilu DDV. Med drugimi je to po presoji sodišča okoliščina, da tožnik kot kupec hiše v Celju v tem obdobju (decembra 2010) ni imel sredstev za nakup te hiše in tudi ni imel kapitala (bilanca stanja za to obdobje), pri čemer se sodišče v tem delu v celoti sklicuje ugotovitve in na navajanja obeh davčnih organov. Finančna sredstva iz naslova posojila dana s strani G.G. in F.F., pa so bila namenjena nakupu druge nepremičnine, kar izhaja iz posojilne pogodbe (14. 12. 2010). Tožnik do decembra 2010 ni posloval preko TRR.

Nadaljnja okoliščina, ki kaže, da je v zadevi podan tožnikov subjektivni element, so pogodbeno dogovorjeni prodajni pogoji. Tudi po mnenju sodišča je neobičajen dogovor, ki omogoči kupcu vpis lastninske pravice na predmetni nepremičnini v zemljiški knjigi in s tem pridobitev lastninske pravice, čeprav kupec kupnine v tem času (31. 3. 2011) še ni v celoti poravnal. Kupnina tudi ni bila poravnana do izteka pogodbeno dogovorjenega roka, kakor tudi ne do 31. 12. 2013. Če bi prodajalec res zasledoval običajen cilj kupoprodajnega posla, to je pridobitev likvidnih sredstev, kar tudi sicer zatrjuje direktorica družbe A. d.o.o. E.E., bi tožnika kot kupca nedvomno vsaj pozval na plačilo kupnine ali pa dolgovani znesek kupnine prisilno izterjal, česar pa ni storil. Na navedeno povsem pravilno opozarja tudi pritožbeni organ. Res je, da se v praksi kupujejo tudi nepremičnine obremenjene s hipoteko, kot to ugovarja tožnik. Takšni dogovori niso sporni, kot to pravilno navaja tožnik. Vendar si običajno prodajalec pred izdajo zemljiškoknjižnega dovolila zagotovi plačilo celotne kupnine in se s tem izogne riziku morebitnega neplačila kupnine. Opisani pogoji transakcije pa so bili posledica razmer, ki jih ne bi bilo, če bi v posel stopili družbi, ki ne bi bili povezani. V obravnavanem primeru je davčni organ pravilno presojal, ali bi bil takšen pravni posel sklenjen ob upoštevanju tržnih in komercialnih pogojev, če ne bi šlo za povezani osebi. Tudi po presoji sodišča gre v predmetni zadevi za posel, ki se med nepovezanimi osebami nebi sklenil.

Solidarna odgovornost davčnega zavezanca se na podlagi prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1 uporablja lahko pri vseh poslih, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Pogoj pa je, da je v zvezi z transakcijo podan subjektivni element davčnega zavezanca, torej vedenje davčnega zavezanca (prvi odstavek 76b. člen ZDDV-1). Izkazane pa morajo biti objektivne okoliščine, ki izkazujejo takšen subjektivni element. Da gre v predmetni zadevi za povezani osebi je le ena od okoliščin, ki med drugimi kaže na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti za težko likvidnostno situacijo družbe A. d.o.o. oz. za dejanski namen predmetnega posla. Sodišče se strinja z objektivnimi okoliščinami, ki jih navajata davčna organa in ki kažejo na tožnikov subjektivni element. Tudi po presoji sodišča ni bil namen predmetne prodaje pridobiti likvidna sredstva za družbo A. d.o.o., marveč je bil dejanski namen prodaje hiše v Celju izogibanje plačilu DDV in pridobitev vračila vstopnega DDV, tožnik pa je za ta namen vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Posledično so tako podani pogoji, navedeni v določbi 76b. člena ZDDV-1 za tožnikovo solidarno odgovornost.

Davčni organ je obsežno navedel objektivne okoliščine predmetnega posla, zaradi katerih je pravilno ocenil, da je podan tožnikov subjektivni element. Na pravilni materialno-pravni podlagi je tudi utemeljil tožnikovo solidarno odgovornost. Tudi po mnenju sodišča tožnik v predmetnem davčnem postopku ni izkazal, da bi ravnal v dobri veri in dovolj skrbno, kot se to lahko pričakuje od gospodarskih subjektov, ki nastopajo na trgu, ter da je sprejel vse razumne ukrepe, ki so bili v njegovi moči (sodba SEU v zadevi C-384/04, Commissioners of Customs & Excise / Federation of Technological Industries in drugi, točki 32 in 33).

Tožniku je bilo v postopku dana možnost, da se izogne tej solidarni odgovornosti za davčne obveznosti družbe A. d.o.o. po spornem računu z dokazom, da nima nobene zveze z ravnanji družbe A. d.o.o. Vendar pa tožnik tega v postopku ni izkazal. Iz sodne prakse SEU (sodba SEU v zadevi C-271/06, Netto Supermarkt, točka 23) izhaja, da bi bilo nesorazmerno, če bi se tožniku brezpogojno naložilo breme izgube davčnih prihodkov, povzročene z ravnanji tretje osebe, ki je dolžna plačati davek, na katere nima nobenega vpliva. Tudi ne gre v tem primeru za situacijo, da bi obveznost, ki se nalaga tožniku, pomenilo prekoračenje tistega, kar je nujno potrebno za varovanje pravic finančne uprave, na kar opozarja SEU v svojih sodbah (npr. sodba SEU v zadevi C-384/04 Commissioners of Customs & Excise / Federation of Technological Industries in drugi, točka 32). V obravnavanem primeru naložene solidarne odgovornosti tožniku za plačilo DDV, ki ga na podlagi spornega računa dolguje družba A. d.o.o. zato po presoji sodišča ne predstavljajo kršitev temeljnih načel prava EU kot sta načeli pravne varnosti in sorazmernosti, kot meni tožnik.

Tudi po presoji sodišča so zaradi načina izvedbe predmetnega posla in glede na obsežno navedene objektivne okoliščine posla, ki so navedene v obrazložitvah odločb obeh davčnih organov, s katerimi se sodišče strinja, podani zakonsko določeni pogoji za solidarno odgovornost tožnika za plačilo DDV (76b. člen ZDDV-1). Tožnik ni ravnal kot dober gospodar in ni sprejel vseh ukrepov, ki se od njega lahko razumno zahtevajo in je posledično družbi A. d.o.o. omogočil izognitev plačila DDV.

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1284/2014
• UPRS sodba I U 67/2015
• UPRS sodba I U 844/2014