UPRS sodba I U 867/2014

Jedro

Po 76b. členu ZDDV-1 je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Nova Gorica ugotovil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v znesku 122.055,00 EUR, ki ga je dolžan plačati A. d.o.o. na podlagi obračuna davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za davčno obdobje november 2012 ter zamudnih obresti od tega zneska, ki od 29. 1. 2013 do dneva izdaje odločbe znašajo 2.773,58 EUR in tečejo do dneva plačila (točka I/1 izreka). Znesek iz naslova presežka DDV v višini 122.514,00 EUR, do katerega je upravičen tožnik na podlagi obračuna DDV za davčno obdobje november 2012, povečan za znesek zamudnih obresti, ki od 29. 1. 2013 do dneva izdaje odločbe znašajo 2.784,01 EUR in tečejo od dneva vračila, se zmanjša za obveznost iz 1. točke izreka odločbe. Navedeni znesek v višini 459,00 EUR in zamudne obresti, ki od 29. 1. 2013 do dneva izdaje odločbe znašajo 10,43 EUR in tečejo do dneva vračila, se tožniku vrnejo na njegov transakcijski račun v roku 30 dni od izdaje odločbe (točka I/2 izreka). Zavezanec ni zahteval povrnitve stroškov; stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II. in III. izreka).

Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju DIN) DDV za obdobje od 1. 11. 2012 do 30. 11 2012 ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ zavrne in jih povzame v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Tožnik je prejel račun od povezane osebe A. d.o.o. št. 29 z dne 28. 11. 2012 za nabavo nepremičnin v znesku 198.156,68 EUR (brez DDV), po katerem znaša odbitni DDV po 8,5 % stopnji 18.843,32 EUR in račun št. 34 z dne 30. 11. 2012 za nabavo materiala v znesku 537.064,39 EUR (brez DDV), odbitni DDV po 20 % stopnji znaša 107.419,99 EUR. Tožnik je v zvezi z nakupom treh stanovanj (št. 3, 6 in 7) s pripadajočimi parkirnimi mesti ter shrambami in atrijem, v večstanovanjski stavbi v Bovcu, …, predložil prodajno pogodbo s prodajalcem A. d.o.o. z dne 28. 11. 2012. Na vseh parcelah je vpisana hipoteka v korist dveh fizičnih oseb v znesku 89.350,00 EUR. V pogodbi je med drugim določeno, da se plačilo vrši sukcesivno v obdobju 6 mesecev. Dokončno odplačilo se izvede takoj, ko bo izpolnjen pogoj glede izbrisa hipoteke. Prodajalec izrecno dovoljuje, da se pri vseh nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime tožnika. Po računu št. 00332-2012 z dne 30. 11. 2012 z valuto 20. 1. 2013, pa je bilo tožniku na podlagi dobavnic, kot so navedene (02153, 02155 in 02163 z dne 20. 11. 2012) dobavljeno trgovsko blago, ki ga je imela družba A. d.o.o. na zalogi (pod zap. št. 1(radiator) do št. 156 (zaboj)). Po navedenih računih je tožnik v novembru 2012 upošteval vstopni DDV, skupaj 124.256,31 EUR in v obračunu DDV-O izkazal presežek v znesku 122.514,00 EUR z zahtevkom za vračilo. Iz navzkrižne kontrole podatkov prodajalca družbe A. d.o.o. izhaja, da je ta obračunal DDV ter izkazal obveznost v znesku 122.055,00 EUR, ki je ni plačal in da od tožnika ni dobil plačila za prodane nepremičnine in trgovsko blago.

Davčni organ ugotavlja, da gre za povezani osebi pri katerih ena obvladuje drugo na podlagi pogodbe, poslovnih odločitev, transakcij, na način, ki se razlikuje od razmerij med nepovezanimi osebami (drugi odstavek 17. člena Zakona o davku od dohodka pravnih oseb, v nadaljevanju: ZDDPO-2). Odgovorna oseba ene družbe je popolnoma seznanjena s poslovanjem obeh pravnih oseb in sprejema odločitve za obe pravni osebi. B.B. je za polovični delovni čas zaposlen pri tožniku (direktor tožnika je njegov nečak) in je po pooblastilu direktorja tožnika, skupaj z bratom C.C. (očetom direktorja tožnika, ki je direktor družbe A. d.o.o.) davčnemu organu prinašal dokumentacijo in pojasnjeval poslovne dogodke za obe povezani osebi. Odgovorni osebi osebi obeh družb sta poznali poslovanje in likvidnosti položaja obeh družb in sta skupno oblikovali poslovno politiko in delovali usklajeno, z namenom doseganja skupnih ciljev oz. je imela ena oseba možnost usmerjati drugo ali bistveno vplivati na njeno odločanje o financiranju in poslovanju. Edini cilj transakcij je bil pridobiti likvidna sredstva z uveljavljanjem odbitka vstopnega DDV in zahtevka za izplačila presežka. Tožnik večinoma posluje z družbo A. d.o.o. in njuno poslovanje kaže na to, da se na tožnika prenaša poslovanje te povezane osebe, transakcije pa potekajo brez plačil. C.C. (oče direktorja tožnika) je opravljal gotovinske dvige iz TRR tožnika. Tožnik je vedel, da je A. d.o.o. iz naslova nakupa nepremičnin in trgovskega blaga obračunal DDV, ki ga ni plačal, medtem ko je sam iz istega naslova zahteval vračilo presežka. Zato je solidarno odgovoren za plačilo obveznosti DDV povezane osebe po 76b. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1).

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. Navaja sodbo SEU v zadevah C-384/07 (prav 384/04-op. sodišča) v zadevi Federation of Tehnological Industries in drugi, točka 28 in C-255/02, Hallifax plc in drugi. Davčni organ je svojo odločitev pravilno gradil na dejstvih in okoliščinah, ki kažejo na obvladljivost obeh povezanih oseb preko poslovne povezave, ki ustrezajo kriterijem iz drugega odstavka 17. člena ZDDPO-2. Davčni organ je upravičen poslovne dogodke presojati po njihovi vsebini. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 196/2013 z dne 13. 2. 2014. Vsi opisani pogoji transakcije so posledica razmer, ki jih ne bi bilo, če bi v posel vstopali družbeniki, ki ne bi bili povezani.

V tožbi tožnik navaja tožbene razloge zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter kršitve Ustave Republike Slovenije. Ne strinja se z zaključkom tožene stranke, da je namen transakcij tožnika z družbo A. d.o.o. izogibanje plačila DDV in pridobitev finančne koristi v višini DDV, kar naj bi bilo skladno z določbo 76b. člena ZDDV-1. Davčni organ tožnika ni obvestil o obstoju okoliščin in solidarne odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v transakcijah z družbo A. d.o.o.. Ne najde zakonitega razloga, zakaj naj bi bile poslovne transakcije z navedeno družbo sumljive. Poslovanje do začetka DIN je potekalo nemoteno. Namen transakcij ni bilo izogibanje plačilu DDV, temveč normalno poslovanje in ustvarjanje dobička na trgu. Nesporno B.B. in C.C. (prvi kot direktor družbe D. d.o.o., drugi kot direktor družbe A. d.o.o.) in njegov sin E.E. kot direktor tožnika poznajo stanje družb, katerih direktorji so. Trditve davčnega organa, da je bil edini namen vpletenih izogibanje plačilu DDV, prerekajo. Dejstvo, da so vse vpletene družbe medsebojno poslovale in da je družba A. d.o.o. poslovala pretežno s tožnikom, ne more zadostiti dokaznega bremena davčnega organa, ki bi moral tožniku zavestno dokazati, ne samo, da vede sodeluje pri transakcijah, katerih namen naj bi bil izogniti se plačilu DDV, ampak tudi, da A. d.o.o. DDV ni plačala. Sklicuje se na 63. člen ZDDV-1 in sodbo SEU v zadevi C-90/02, (Bockemühl), tč. 49. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi zakonita zastopnika vedela, da sodelujeta pri transakcijah, katerih edini namen je bila izognitev plačila DDV. Gre za kršitev načela pravne varnosti in načela sorazmernosti. Tožnik že od vsega začetka posluje previdno, pravilno, redoma in v celoti plačuje vse davke. Transakcije, ki jih je imel z A. d.o.o. in obratno, nikoli niso del verige, ki bi vključevale transakcije, ki bi pomenile za tožnika solidarno odgovornost za plačilo DDV. Predlaga zaslišanje E.E., C.C. in B.B.. Tožnik nasprotuje tudi ugotovitvi glede same višine obveznosti. Davčnemu organu med drugim očita, da ni ugotavljal obstoja transfernih cen s povezanimi osebami in ni definiral razmerij, ki niso normalne za normalne tržne razmere. Navaja, da je na trgu nepremičnin običajno, da je predmet kupoprodaje obremenjena nepremičnina. Navadno se v pogodbi določijo pogoji za izdajo izbrisne pobotnice ob plačilu hipoteke. Taki dogovori so v prometu z nepremičninami običajni dogovori med nepovezanimi osebami.

Navaja, da davčni organ razlaga povezanost v nasprotju s 16. členom ZDDPO-2 v povezavi z ZDDV-1, skladno s katerimi je kapitalska povezanost več kot 25 % deležev v kapitalu tista, ki omogoča vplivanje na odločanje. Davčni organ na straneh 11 in 13 navaja medsebojne dobave blaga in storitev med A. d.o.o. in tožnikom, kar nima neposredne zveze z naložitvijo solidarne odgovornosti tožniku. Dejstvo, da sta direktorja oče in sin, še ne pomeni, da gre za povezani osebi. S tem se krši svobodna gospodarska pobuda, pri čemer pa obstoja transfernih cen ne ugotavlja davčni organ tudi pri poslovnem sodelovanju tistih družb, ki so davčno povezane osebe (npr. D. d.o.o. in F. d.o.o. do 18. 9. 2013). Toženi stranki očita, da ni navedla konkretnih dokazov za svoje pavšalne trditve. Skupno načrtovanje poslovne politike družb je termin, ki ne sodi v davčni postopek. Zaradi načela materialne resnice v davčnih zadevah (5. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju: ZDavP-2) mora davčni organ z enako skrbnostjo ugotavljati tudi dejstva, ki so v korist zavezanca za davek. Na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko odloči le, če tako določa ta zakon ali zakon o obdavčenju. Davčni organ pa je v izpodbijani odločbi odločal na podlagi verjetno izkazanih dejstev, ne pa dokazanih materialnih dokazov, zaradi katerih bi tožnik moral vedeti, da posluje z neplačujočim poslovnim partnerjem. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno, da jo odpravi in da zadevo vrne v ponovni postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe. Vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sklicuje se na sodno prakso Upravnega sodišča RS (I U 155/2013). Izkazane so vse objektivne okoliščine, ki izkazujejo subjektivni element tožnika, ki se mu nalaga odgovornost po prvem odstavku 76.b člena ZDDV-1. Da sta bili osebi povezani pa je le ena od okoliščin, ki med drugim kaže, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti za dejanski namen predmetnega posla.

Tožnik v pripravljalni vlogi prereka navedbe tožene stranke in vztraja pri svojih navedbah ter jih dodatno obrazloži, predvsem s podatki, da so s hipotekami obremenjene nepremičnine predmet kupoprodaje, da so bile nepremičnine v celoti plačane in obe obveznosti zaprti. Tožnik ne izkazuje več odprtih terjatev po prejetih računih do družbe A. d.o.o.. Navaja sodbe SEU v združenih zadevah C- 80/11 in C-142/11, Mahagében in Dávid in C-324/118,

Tóth

ter sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 453/2011 in X Ips 352/2011. Navaja, da gre za kršitev davčne nevtralnosti.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika vztraja pri svojih navedbah ter ponovno poudarja, kar je že navedla v obrazložitvi svoje odločitve, kakor tudi v odgovoru na tožbo. V obravnavani zadevi gre za zlorabo predpisov oziroma zakonske ureditve.

Tožba ni utemeljena.

Inštitut solidarne odgovornosti je bil prvič sprejet v naš pravni red na podlagi 205. člena Direktive 2006/1121 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/2009, v nadaljevanju ZDDV-1B), ki je začel veljati 1. januarja 2010,2 ki je bil noveliran z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, Uradni list RS, št. 85 z dne 25. 10. 2010, v nadaljevanju ZDDV-1C), ki velja od 1. januarja 2011. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek). Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV (tretji odstavek).

V obravnavanem primeru sta davčna organa navedla objektivne okoliščine, zaradi katerih sklepata, da tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, ki se nanje sklicujeta oba davčna organa, so po mnenju sodišča pojasnjene v takšni meri, da je iz njih mogoče domnevati, da je tožnik ob dobavi vedel ali je imel razloge za utemeljen sum, da DDV, ki ga je treba plačati s to dobavo, ne bo plačan. V zadevi je nedvoumno ugotovljeno, da je tožnik po spornih računih tožnik kupil od družbe A. d.o.o. nepremičnine, ki so bile obremenjene s hipoteko. Sicer zgolj ta okoliščina, da gre za povezani osebi, samo po sebi ni razlog za očitek goljufivega namena (izogibanje plačilu DDV), ki gre tožniku s strani obeh davčnih organov. Res je, tako kot trdi tožnik, da se v praksi tudi kupujejo nepremičnine, ki so obremenjene s hipoteko in da se kasneje ob plačilu hipoteke izdajo izbrisne pobotnice. Taki dogovori sami po sebi niso sporni, kot pravilno navaja tožnik. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre zgolj za ta očitek. Iz dejanskih okoliščin izhaja, da je hkrati s podpisom pogodbe tožnik tudi že dobil s strani prodajalca zemljiško-knjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na nepremičnini. Ob tem pa ni mogoče prezreti, da tožnik nepremičnine ni plačal in tega ni storil niti tedaj, ko je predložil zemljiško-knjižni predlog za vpis lastninske pravice, ne glede na določbe pogodbe. Slednje nedvomno kaže na dejstvo, da je šlo za posel med povezanimi osebami, saj med nepovezanimi osebami v praksi do takšne situacije ne pride. Običajno si nepovezani prodajalec pred izdajo zemljiškoknjižnega dovolila zagotovi plačilo kupnine. Zato se sodišče strinja z davčnim organom, da gre za posel, ki se ne bi zgodil med nepovezanimi osebami.

Tudi trgovsko blago na zalogi družbe A. d.o.o. je tožnik kupil kar v znesku 644.477,92 EUR, za katero v postopku tudi ni pojasnil zakaj tudi to blago še ni bilo plačano. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik imel 28. 1. 2013 že zapadlih neplačanih obveznosti do povezane osebe A. d.o.o. v znesku 1.030.797 EUR in sodišče se strinja z njegovo oceno, da je možnost poplačila tako velikega dolga vprašljiva. Tožnik v tožbi navaja, da so obveznosti do družbe A. d.o.o. zaprte, vendar pa ne pojasni na kakšen način, zato sodišče te ugovore kot pavšalne zavrača.

Tožena stranka in prvostopenjski organ sta pojasnjevala, da sta bila tožnik in družba A. d.o.o., od katere je tožnik nabavil sporne nepremičnine in zaloge v tako visokih zneskih, povezani osebi v smislu instituta povezanih oseb po drugem odstavku 17. člena ZDDPO-2, ker se pogoji njunih transakcij razlikujejo od pogojev, ki so ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami. Iz ugotovitev obeh organov pa tudi izhaja, da gre hkrati tudi za prepletanje sorodstvenih vezi med direktorjem tožnika, direktorjem družbe A. d.o.o. in osebo B.B. (direktor družbe D. d.o.o.). Slednji je prinašal dokumente in pojasnjeval poslovne dogodke pred prvostopenjskim organom.

Pri uporabi instituta solidarne odgovornosti po 76b. členu ZDDV-1 sicer ni določeno, da je treba presojati povezanost oseb v smislu določb ZDDPO-2, vendar se lahko povezanost oseb presoja kot ena od objektivnih okoliščin primera, tako kot v obravnavanem primeru. Obstoj (izkazanih) več objektivnih okoliščin pa po presoji sodišča lahko potrjujejo domnevo, da je tožnik imel razloge za utemeljen sum, da DDV, ki ga je bilo treba plačati v zvezi z obema dobavama, ne bo plačan. Po presoji sodišča se v zadevnem primeru lahko domneva, da je tožnik imel razlog za utemeljen sum, da so okoliščine take, ker bila npr. kupoprodajna pogodba o nakupu nepremičnin takšna, da je tožnik kupil s hipoteko obremenjene nepremičnine v Bovcu (tri stanovanja) po ceni 215.000,00 EUR (z DDV) ter, da mu je prodajalec (ki je DDV obračunal) dovolil vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ne da bi plačal kupnino, prav tako pa tožnik tudi ni plačal trgovskega blaga (material) kar v znesku 537.064,39 EUR.

Tožnik je bil tudi podizvajalec in najemnik strojne mehanizacije družbe A. d.o.o., katere direktor (C.C., oče tožnika). Družbi sta imeli skupni sedež na istem naslovu v Novi Gorici, …, kjer pa so se nahajali zgolj prazni prostori. Obe družbi sta namreč poslovali na istem naslovu in v istih poslovnih prostorih na registrirani poslovni enoti v Vojniku, …. Obe družbi sta imeli tudi isti računovodski servis, zanju je bila pooblaščena ista oseba (B.B.). Slednji je za obe družbi davčnemu organu tudi prinašal dokumentacijo in pojasnjeval poslovne dogodke. Ob tem sta bila direktorja obeh družb podpisnika oziroma pooblaščenca za poslovanje z računom tožnika. To pomeni tudi, da je direktor družbe A. d.o.o. (oče direktorja tožnika) dvigoval gotovino iz TRR tožnika. Zato je po mnenju sodišča utemeljena tudi domneva, da je tudi tožnik dobro poznal poslovanje in likvidnosti položaj družbe A. d.o.o., saj sta glede na povedano obe družbi skupno oblikovali poslovno politiko in delovali usklajeno. Zato je utemeljen očitek, da je tožnik vedel, da s sklenjenimi posli s povezano osebo družbo A. d.o.o. sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

Objektivne okoliščine, ki kažejo na ta subjektivni element na strani tožnika, ki je podlaga za solidarno odgovornost tožnika za plačilo DDV drugega (v tem primeru družbe A. d.o.o.), so pojasnjene na način, da je mogoče na njihovi podlagi sklepati, da tožnik v teh transakcijah ni bil dobroveren. Tožnik v postopku pred upravnim organom ni pojasnil okoliščin, ki bi kazale na to, da je ravnal v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega subjekta, da je sprejel vse razumne ukrepe, ki so bili v njegovi moči in da je njegovo sodelovanje pri utaji izključeno. Slednje je pomemben dejavnik za določitev možnosti, da se mu naknadno naloži solidarna odgovornost za DDV.3 Tožnik v tožbi navaja, da je plačal nepremičnine in blago, da nima odprtih terjatev do družbe A. d.o.o., kar pa je protispisno. Zatrjevanje, da namen transakcij med vpletenima podjetjema ni bil nikdar izogibanje plačilu DDV, temveč ustvarjanje dobička na trgu, in da vsi vpleteni subjekti poznajo stanje družb, katerih direktorji so, sodišče kot pavšalne zavrača, saj ne izpodbijejo domneve, ki izhaja iz objektivnih okoliščin konkretnih poslov, ki kažejo, da je tožnik vedel ali imel razloge za utemeljen sum, da DDV, ki ga je bilo treba plačati s sporno dobavo s strani družbe A. d.o.o., ne bo plačan.

Tožniku je bilo v postopku dana možnost, da se izogne tej odgovornosti z dokazom, da nima nobene zveze z ravnanji osebe, ki je DDV dolžna plačati, vendar pa tožnik tega v postopku ni izpodbil. Iz sodne prakse SEU namreč izhaja, da bi bilo nesorazmerno, če bi se tej osebi brezpogojno naložilo breme izgube davčnih prihodkov, povzročene z ravnanji tretje osebe, ki je dolžna plačati davek, na katere nima nobenega vpliva.4 Tudi ne gre v tem primeru za situacijo, da bi obveznost, ki se nalaga tožniku, pomenilo prekoračenje tistega, kar je nujno potrebno za varovanje pravic finančne uprave, na kar opozarja SEU v svojih sodbah.5 V obravnavanem primeru naložene solidarne odgovornosti tožniku za plačilo DDV družbe A. d.o.o. zato po presoji sodišča ne predstavljajo kršitev temeljnih načel prava EU kot sta načeli pravne varnosti in sorazmernosti, kot meni tožnik.

Sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo obeh davčni organov, da je bil edini cilj obravnavanega načina poslovanja med navedenima (povezanima) osebama pridobiti likvidnostna sredstva oz. pridobiti davčno ugodnost (odbitek DDV), ob hkratnem vedenju, da v tej transakciji ne bo plačan izstopni DDV, zaradi likvidnostnih težav prodajalca, ki ga je ta obračunal. Zato tudi ne gre za kršitve načela nevtralnosti, kot zatrjuje tožnik, ko se sklicuje na pravico do odbitka vstopnega DDV in na določbe Direktive 2006/112, ki to pravico urejajo. V primeru instituta solidarne odgovornosti, ki je v okviru pooblastila iz 205. člena Direktive 2006/112 sprejet v ZDDV-1, naložitev solidarne obveznosti za plačilo DDV poleg družbe A. d.o.o., ne pomeni kršitev načela nevtralnosti, kolikor so izpolnjeni predpisani pogoji, to pa je obstoj objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Zato tožnikovo sklicevanje na sodbe SEU v zadevah, kot jih navaja, ki se nanašajo na pogoje za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV in načelo davčne nevtralnosti, ne morejo vplivati na drugačno odločitev, saj po že povedanem gre za drug institut, ki ga pravo EU dopušča (člen 205. člena Direktive 2006/112).6 Iz sodne prakse SEU pa tudi izhaja, da je treba pri uporabi tega instituta predvsem zagotoviti, da nista kršeni načeli pravne varnosti in sorazmernosti.7

Sodišče se tudi strinja z sklepanjem davčnega organa, ki pojasnjuje, da je družba A. d.o.o. na ta način prenašala svoje poslovanje na tožnika in da je šlo za poslovno povezanost med tema subjektoma. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je bil že septembru 2012 na tožnika opravljen prenos rabljene gradbene opreme in drobnega inventarja, v novembru 2012 pa še trgovskega blaga in stanovanj. Transakcije so po ugotovitvah davčnega organa potekale brez plačil in tudi če so bili določeni roki, so se ti podaljševali. Tožnik je bil tudi podizvajalec družbe A. d.o.o., zato je zagotovo poznal način njenega poslovanja. Zato mu je tudi po presoji sodišča moralo biti poznano, za katere namene sta bili sklenjeni pogodbi v konkretni zadevi. Sodišče se strinja tudi z oceno davčnega organa, da tožnik gotovo ne bi sklepal takih poslov z osebami, s katerimi ne bi bil povezan. Od nepovezane osebe nedvomno ne bi kupoval nepremičnin, obremenjenih s hipoteko in prevzel vso trgovsko blago in opremo, če ne bi dobro poznal njenega načina poslovanja. Zato sodišče njegove očitke, da je način sklepanja in poslovanja tožnika z družbo A. d.o.o. povsem običajen, kot neutemeljene zavrača. Skupni sedež, poslovna enota, skupno računovodstvo, poslovna povezanost in sorodstvene vezi, iste osebe pooblaščene za poslovanje prek TRR tožnika, prenos poslovanja na tožnika, vse to kaže tudi po presoji sodišča na skupno načrtovanje poslovne politike oz. posameznih transakcij. Tožnik je po presoji sodišča zlorabil predpise, ki sicer omogočajo sklepanje takšnih poslov, da bi se izognil uporabi predpisov o obdavčenju (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), na kar opozarja tudi tožena stranka. Nedovoljeno izogibanje z zlorabo drugih predpisov ne more biti razlog za izognitev uporabi predpisov o obdavčenju.

Očitki tožnika, da davčni organ ni ugotavljal transfernih cen, na institut solidarne odgovornosti za plačilo DDV po 76b. členu ZDDV-1 ne vpliva. Kot že pojasnjeno, povezanost oseb v smislu ZDDPO-2, ki so sodelovale v obravnavanih transakcijah, je le ena do okoliščin, ki kaže na subjektivni element pri tožniku, ni pa edina, tako kot pravilno navaja tudi tožena stranka. V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da so se pogoji konkretnih transakcij razlikovali od pogojev, ki so bili ali bi bili v enakih ali primerljivih okoliščinah doseženi med nepovezanimi osebami. Očitki tožnika, da ni podana kapitalska povezanost in s tem vplivanje na odločitve, ne vpliva na drugačno odločitev v tej zadevi. Tudi očitek, da davčni organ ni ugotavljal obstoja transfernih cen pri poslovnem sodelovanju niti do tistih družb, ki so bile po mnenju tožnika davčno povezane osebe (npr. družba D. d.o.o. in tožnik do 18. 9. 2013), ne pomeni, da je šlo za pomanjkljivosti v postopku, saj v obravnavani zadevi ne gre za solidarno odgovornosti tožnika z družbo D. d.o.o. Sodišče pa kot pavšalne zavrača tudi ugovore glede višine naložene obveznosti, saj tožnik v tej zvezi ničesar konkretno ne pojasni, višina naložene obveznosti pa je obrazložena in jo je mogoče preizkusiti.

Ker ima po določbi prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1 davčni organ vso pravico, da ugotavlja solidarno odgovornost, tudi če danega zavezanca predhodno ne obvesti na način, kot je predviden v drugem odstavku tega člena, sodišče tožnikove očitke glede tega, da davčni organ tožnika ni obvestil po drugem odstavku 76b. člena ZDDV-1, kot neutemeljene zavrača.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Kljub temu, da tožnik zatrjuje, da je sporno dejansko stanje, navaja zgolj tista dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), predlagani dokazi (zaslišanje direktorjev, računi, pogodba) pa so bili že obravnavani in dokazno ocenjeni v predhodnem postopku. Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno davčnega organa pa samo po sebi še ni razlog za izvedbo glavne obravnave.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 844/2014
• UPRS sodba I U 1824/2014
• UPRS sodba I U 1284/2014