UPRS sodba I U 1515/2014

Jedro

Po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe. Če je mogoče opraviti izvršbo z različnimi sredstvi davčne izvršbe, je davčni organ dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati, če se z njim(i) doseže namen izvršbe. Navedeno načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presegajo višino davčnega dolga.

Določba drugega odstavka 142. člena ZDavP-2, po kateri je pri izvajanju izvršbe davčni organ dolžan upoštevati osebno dostojanstvo zavezanca za davek in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna, ni povezana z načelom sorazmernosti iz prvega odstavka tega člena in se tudi ne nanaša na izbiro izvršilnega sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine je prvostopni organ zoper tožnika začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe znaša 252.359,89 EUR. Izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma posesti tožnika.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-330/2014-4 z dne 24. 7. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Uradoma ugotavlja, da je izpodbijani sklep skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa tožniku pojasni, da je v postopku davčne izvršbe procesna predpostavka izvršljivost izvršilnega naslova, ki je v obravnavanem primeru nesporno podana, da v postopku davčne izvršbe izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati in da se v pritožbenem postopku presoja zakonitost izpodbijanega sklepa na dan njegove izdaje. Izvrševanje sklepa o davčni izvršbi ter odločanje o načinu izpolnitve davčni obveznosti zato ni predmet pritožbenega postopka. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2), davčni organ pa je že po določbah ZDavP-2 dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati. Ko gre za izvršbo na premičnine, je preživljanje tožnika, ki naj bi bilo po pritožbenih navedbah ogroženo, varovano z določbami 177. in 178. člena ZDavP-2, ki določata oprostitve in omejitve glede predmeta davčne izvršbe.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in s sodbo samo odloči v zadevi oziroma jo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih procesnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Izpodbijani sklep je izdan ob nepopolno in napačno ugotovljenem dejanskem stanju ter neupoštevanju načel davčne izvršbe po določbah ZDavP-2. Po 142. členu ZDavP-2 je davčni organ dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je potrebno izterjati, pri tem pa je davčni organ dolžan upoštevati osebno dostojanstvo zavezanca za davek in poskrbeti, da je izvršba zanj čim manj neugodna. Davčni organ je zoper tožnika najprej uvedel davčno izvršbo na denarna sredstva (sklep z dne 14. 6. 2013), nato pa še na denarne prejemke (sklep z dne 8. 7. 2014), ki sta se v času izdaje izpodbijanega sklepa izvrševala in je bilo na njuni podlagi tožniku odtegnjenih 6.706,34 EUR, do 10. 9. 2014 pa skupno kar 38.872,42 EUR. Glede na to, da se je davčna obveznost redno poplačevala z visokim mesečnim odtegljajem, ki že sam meji na nesorazmerno sredstvo izvršbe, izdaja izpodbijanega sklepa tožnika prekomerno obremenjuje in predstavlja kršitev načela sorazmernosti, predvsem pa je celoten postopek za tožnika izjemno neugoden. Izvršba na premičnine ima za tožnika in osebe, ki jih je dolžan po zakonu preživljati, hude negativne posledice in posega v pravico tožnika do osebnega dostojanstva, ki je tudi ustavno varovano. Na podlagi izpodbijanega sklepa je bilo namreč tožniku zarubljeno osebno vozilo Volkswagen Tiguan, ki je nujno sredstvo za opravljanje tožnikovega poklica in posledično za preživljanje njegove družine. Vozilo je tako služilo zagotavljanju gospodarskih, kakor tudi gospodinjskih oziroma vsakodnevnih potreb tožnika in njegove družine. Pri tem je treba poudariti, da se škodljivi izvršilni posegi izvajajo na podlagi še ne pravnomočne odločbe, s katero je bila tožniku naložena izjemno visoka davčna obveznost. Glede na konkretne okoliščine primera in višino mesečnih odtegljajev, ni mogoče trditi, da se izvršba na denarna sredstva tožnika ne izvaja uspešno. Ob upoštevanju premoženjskega stanja tožnika je jasno, da do poplačila celotne obveznosti ne more priti naenkrat, sploh pa ne z rubežem in prodajo tožniku prepotrebne premičnine, katere vrednost ni bila tolikšna, da bi se z njeno prodajo preostala davčna obveznost znatno znižala.

V postopku izdaje izpodbijanega sklepa davčni organ tudi ni postopal po pravilih postopka. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je bistveno pomanjkljiva, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Iz nje namreč ni razvidno dejansko stanje, iz pomanjkljive obrazložitve pa jasno sledi, da davčni organ ni tehtal ali so podani vsi pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa, in sicer vprašanja sorazmernosti uvedbe novega sredstva davčne izvršbe in njenega vpliva na tožnikovo osebno dostojanstvo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi obrazloži zavrnitev pritožbenih ugovorov. Nanje se zato po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje in jih ponovno ne navaja. V zvezi s tožbenimi navedbami le dodaja:

Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2). Če je mogoče opraviti izvršbo z različnimi sredstvi davčne izvršbe, je po 142. členu ZDavP-2 davčni organ dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerna znesku davka, ki ga je treba izterjati, če se z njim(i) doseže namen izvršbe. Navedeno načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presegajo višino davčnega dolga, in ne, kot meni tožnik, pred uporabo sredstva davčne izvršbe, ki ne omogoča poplačila davčnega dolga v celoti. V tem primeru po določbah ZDavP-2 ni izključena hkratna ali sukcesivna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga.

Določba drugega odstavka 142. člena ZDavP-2, po kateri je pri izvajanju izvršbe davčni organ dolžan upoštevati osebno dostojanstvo zavezanca za davek in poskrbeti, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna, pa ni povezana z načelom sorazmernosti iz prvega odstavka tega člena in se tudi ne nanaša na izbiro izvršilnega sredstva. Gre za načela, ki jih je davčni organ dolžan spoštovati pri izvajanju izvršbe, ki teče po izdanem sklepu.

Neutemeljen pa je po presoji sodišča tudi ugovor bistveno pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ta namreč, ob upoštevanju zgoraj navedenega pravnega stališča vsebuje vse, kar je ob predpisani vsebini sklepa relevantno za njegov preizkus v postopku s pravnimi sredstvi.

Ker je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo na seji.

Datum zadnje spremembe:

24.08.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 530/2013
• UPRS Sodba III U 94/2017-11
• VSRS Sodba X Ips 36/2015