UPRS sodba I U 2056/2014

Jedro

Tožnikovemu stališču, da pridobljeni zneski podpore za promocijo vina ne sodijo med (druge) dohodke iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, ni mogoče slediti. Gre za državno pomoč, ki se dodeli upravičencem kot pomoč de minimis upravičenci pa so, ob izpolnitvi predpisanih pogojev, le pridelovalci, ki pridelujejo in stekleničijo vino – gospodarska družba in zadruga ter kmetijsko gospodarstvo. Gre torej za državno pomoč v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti, ki se po določbi 70. člena ZDoh-2 všteva v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

Očitek o zavedenosti tožnika je očitno neutemeljen, saj je bil tožnik z obvestilom, kot tudi s predpisanim obrazcem priglasitve seznanjen, da je priglasitev obvezna le ob prekoračitvi zakonsko določene višine skupnega dohodka dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

Tožnik v davčnem postopku povrnitve stroškov sploh ni uveljavljal in mu že zato odločitev, da trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ne more biti v škodo. Ne glede na navedeno sodišče dodaja, da obvestilo o preseganju praga, določenega v 304. členu ZDavP-2, ki ga je davčni organ izdal na podlagi prehodne določbe 94. člena ZDavP-2F, ne predstavlja procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka. Odločba o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se namreč izda na podlagi priglasitve, ne glede na to ali je priglasitev po zakonu obvezna ali pa se zanjo davčni zavezanec prostovoljno odloči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Murska Sobota je v zadevi obvezne priglasitve ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gospodarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov oziroma dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov odločil: v 1. točki izreka - da tožnik za obdobje najmanj petih let ugotavlja davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov oziroma dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, v 2. točki izreka - da z ugotavljanjem davčne osnove na opisan način začne s 1. 1. 2014, v 3. točki izreka - da v prvem letu davčno osnovo ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ter v 4. točki - da tožnik trpi svoje stroške postopka, medtem ko davčnemu organu posebni stroški niso nastali.

Iz obrazložitve sledi, da je tožnik na podlagi 304. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) priglasil ugotavljanje davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti po drugem odstavku 47. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ker je povprečni skupni dohodek dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti presegel znesek 7.500 EUR. Glede na podatke priglasitve so zakonski pogoji za ugotavljanje davčne osnove po drugem odstavku 47. člena ZDoh-2 izpolnjeni, zato je v zadevi odločeno tako, kot izhaja iz izreka. Ker se je postopek začel na zahtevo stranke, ta v skladu z drugim odstavkom 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) trpi stroške, ki so ji nastali zaradi davčnega postopka.

Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-03-5/2014-2 z dne 20. 11. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in ugotovilo, da stroški niso bili priglašeni. Dejstvu, da je povprečni dohodek tožnikovega kmečkega gospodinjstva za leti 2011 in 2012 presegel znesek 7.500 EUR, tožnik ne ugovarja. Zato je bil tudi po mnenju pritožbenega organa način ugotavljanja davčne osnove dolžan priglasiti skladno s Pravilnikom o obrazcih za priglasitev ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov oziroma dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov (v nadaljevanju Pravilnik), kar je tudi storil. Ugovor, da se postopek ni začel na njegovo zahtevo, zato ni utemeljen in je posledično pravilna tudi odločitev o stroških. Neutemeljen pa je po presoji pritožbenega organa tudi ugovor neskladnosti obrazca priglasitve z določbami ZDoh-2.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini. V izogib ponavljanju se v celoti sklicuje na pritožbo. Dodatno pa navaja, da je s priglasitvijo ugotavljanja davčne osnove in določitvi nosilca kmetijske dejavnosti zgolj sledil Obvestilu o obvezni priglasitvi dejavnosti, s katerim ga je davčni organ seznanil, da znesek povprečnega skupnega dohodka članov njegovega kmečkega gospodinjstva v letih 2011 in 2012 presega prag 7.500 EUR. Za pravočasno priglasitev je imel na razpolago le dva tedna, zato je obrazec izpolnil le pavšalno, na podlagi podatkov, ki so izhajali iz obvestila. Na podlagi teh podatkov je bila zatem izdana izpodbijana odločba, pri izdaji katere se ni popolno niti pravilno ugotovilo dejansko stanje, prišlo pa je tudi do napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev. Davčni organ namreč v obvestilu in izpodbijani odločbi kot dohodke neupravičeno upošteva tudi pridobljene zneske podpore za promocijo vina na podlagi vladne Uredbe o ureditvi trga z vinom (v nadaljevanju Uredba), ki so po svojem namenu podpora promociji slovenskega vinarstva ter Slovenije in so se izplačali zgolj kot naknadno delno povračilo upravičenih stroškov, ki so jih imeli vinarji (med drugimi tudi tožnik). V konkretnih primerih ni šlo za subvencijo v smislu 70. člena ZDoh-2, ki se sicer všteva v davčno osnovo, temveč za podporo z namenom spodbude proizvajalcem visoko kvalitetnih vin za udeležbo na mednarodnih sejmih. Zaradi upoštevanja teh povračil stroškov, kot da gre za subvencije namesto za podporo promoviranja Slovenije v tujini, je z izpodbijano odločbo napačno ugotovljen povprečni skupni dohodek dveh zaporednih predhodnih davčnih obdobij in preseganje predpisanega praga 7.500 EUR. Upoštevanje obravnavanih povračil kot da gre za subvencije v smislu ZDoh-2, je neskladno z materialnim zakonom. V tej zvezi predlaga zaslišanje tožnika in po potrebi zaslišanje njegovega računovodje in dokaz z izvedencem s področja davkov in računovodstva.

Davčna organa, ki tožniku nista omogočila izjave o navedenih dejstvih in okoliščinah, sta bistveno kršila določbe postopka (5. in 7. člena ZDavP-2), ker ga kot pravno neukega nista opozorila na pravice, ki izhajajo iz materialnega in procesnega zakona. Tožnik je bil z obvestilom davčnega organa zaveden. Menil je namreč, da je prijava njegova obveznost, ne glede na resnično dejansko in pravno stanje, sam obrazec pa ni dopuščal nobenih popravkov, dodatnih pojasnil ali podrobnejših obrazložitev. S pravicami se je tožnik seznanil šele ob posvetu vinogradnikov z davčnim svetovalcem A.A. dne 24. 11. 2014. Kot dokaz predlaga vpogled v davčni spis, zaslišanje tožnika ter prič A.A. in B.B., ki je bil prisoten na razgovoru.

Ne strinja se tudi z odločitvijo, da mora stroške davčnega postopka nositi sam, saj se postopek ni začel na njegovo pobudo, temveč zaradi poziva davčnega organa, s katerim je bil ob upoštevanju 72. člena ZDavP-2 začet davčni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih, navedbe tožnika pa v celoti prereka. Pri tem opozarja, da tožnik višini dohodka, razvidnega iz Obvestila o obvezni priglasitvi dejavnosti z dne 23. 10. 2013 prvič ugovarja šele v tožbi. Podlaga za izdajo obvestila je drugi odstavek 94. člena ZDavP-2F. Davčni organ je vsem članom kmečkega gospodinjstva, ki so zavezanci za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, izdal odločbe o odmerjenih obveznostih iz kmetijstva za leto 2011 in leto 2012, s katerimi je bil vsak član kmečkega gospodinjstva tudi obveščen o davčni osnovi od prejetih kmetijskih subvencij in med letom plačani predhodni akontaciji dohodnine iz tega naslova, ki mu pripada v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v kmečkem gospodinjstvu.

Tožba ni utemeljena.

Po drugem odstavku 47. člena ZDoh-2 se davčna osnova od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali na podlagi dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, če skupni dohodek članov kmečkega gospodinjstva iz osnove kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti preseže 7.500 eurov ali če se člani kmečkega gospodinjstva, za katere se v skladu z 69. členom tega zakona šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, za to prostovoljno odločijo. Dohodki, ki se vštevajo v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, so opredeljeni v 70. členu ZDoh-2, po katerem se za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti štejejo potencialni tržni dohodki od pridelave na zemljiščih oziroma v panjih in drugi dohodki, ki so plačila iz naslova ukrepov kmetijske politike in druga plačila iz naslova državnih pomoči, prejeta v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

V obravnavani zadevi je na prvem mestu sporna uporaba 70. člena ZDoh-2. V tej zvezi po presoji sodišča tožnikovemu stališču, da pridobljeni zneski podpore za promocijo vina na podlagi Uredbe ne sodijo med (druge) dohodke iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, ni mogoče slediti. Iz Uredbe namreč sledi, da gre za državno pomoč, ki se dodeli upravičencem kot pomoč de minimis na podlagi Uredbe 1407/2013/EU, upravičenci pa so, ob izpolnitvi predpisanih pogojev, le pridelovalci, ki pridelujejo in stekleničijo vino – gospodarska družba in zadruga ter kmetijsko gospodarstvo. Gre torej za državno pomoč v zvezi z opravljanjem osnovne kmetijske dejavnosti, ki se po določbi 70. člena ZDoh-2 všteva v dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti. Ker gre za vprašanje uporabe prava, sodišče dokaznim predlogom tožnika ni sledilo.

Iz navedenih razlogov tudi ni utemeljen (sicer povsem nesubstanciran) ugovor posledično napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnik, kot opozori tožena stranka, prvič uveljavlja v upravnem sporu. Ker se ugovor uveljavlja izključno kot posledica zatrjevane kršitve materialnega zakona, ga je sodišče kot tožbeno novoto dopustilo in dokazov v tej zvezi (zaslišanje tožnika, davčnega svetovalca A.A. in priče B.B.) kot nepotrebnih ni izvajalo.

Neutemeljen je po presoji sodišča tudi ugovor kršitve 5. in 7. člena ZDavP-2. Priglasitev tožnika je bila namreč skladna z uradnimi podatki davčnega organa zato po presoji sodišča ni bilo razloga, da ji organ pri odločitvi ne bi sledil. Dodatnega ugotovitvenega postopka tudi niso narekovali ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi. Očitek o zavedenosti tožnika je očitno neutemeljen, saj je bil tožnik z obvestilom, kot tudi s predpisanim obrazcem priglasitve seznanjen, da je priglasitev obvezna le ob prekoračitvi zakonsko določene višine skupnega dohodka dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.

Pomanjkljivosti, ki bi narekovala njeno odpravo, pa tudi ni mogoče očitati odločitvi o stroških postopka. Iz predloženih upravnih spisov namreč sledi, da tožnik v davčnem postopku povrnitve stroškov sploh ni uveljavljal in mu že zato odločitev, da trpi svoje stroške, ki jih ima zaradi davčnega postopka, ne more biti v škodo. Ne glede na navedeno pa sodišče še dodaja, da obvestilo o preseganju praga, določenega v 304. členu ZDavP-2, ki ga je davčni organ izdal na podlagi prehodne določbe 94. člena ZDavP-2F, ne predstavlja procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka. Odločba o načinu ugotavljanja davčne osnove od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti se namreč izda na podlagi priglasitve, ne glede na to ali je priglasitev po zakonu obvezna ali pa se zanjo davčni zavezanec prostovoljno odloči.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Ker je med strankama spor le o vprašanju uporabe materialnega in procesnega prava je sodišče v zadevi odločilo na nejavni seji (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

24.08.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1990/2014
• UPRS sodba I U 57/2015
• UPRS sodba I U 2029/2014