UPRS sodba III U 99/2014

Jedro

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je po določbah ZFPPIPP tožnik kot aktivni družbenik izbrisane družbe solidarno odgovoren za njene dolgove.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi odločila, da se zaradi neporavnanih obveznosti izbrisane pravne osebe A. d.o.o. iz Maribora v skupnem znesku 524.535,65 EUR opravi davčna izvršba z rubežem največ do višine 2/3 tožnikovih pripadajočih denarnih prejemkov, ki jih dobiva pri ZPIZ. Temu je naložila, da del dolžnikovih prejemkov iz sklepa o izvršbi vplača na tam navedeni prehodni podračun Ministrstva za finance in mu prepovedala, da zarubljeni zarubljeni del denarnih prejemkov izplača tožniku. Odločila je še, da je vse stroške davčne izvršbe, o katerih bo odločila posebej, dolžan plačati dolžnik, vložena pritožba pa ne zadrži začete izvršbe.

Iz obrazložitve je razvidno, da je bil sklep izdan na podlagi določb šestega do osmega odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), saj je organ tožnika štel za aktivnega družbenika, ki upnikom solidarno odgovarja za obveznosti izbrisane družbe. Ker tožnik njenega dolga, ki se nanaša na davek od dohodka pravnih oseb, na zamudne obresti od navedenega davka, na davek od prometa blaga in storitev ter na okoljsko dajatev za onesnaževanje zraka z emisijo CO2 od plinastih goriv, kljub opominu ni plačal, je organ v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zoper njega začel davčno izvršbo.

Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožnikove pritožbe prvostopenjski sklep odpravil glede obveznosti iz naslova davka od dohodka pravnih oseb v skupnem znesku 1.380,08 EUR, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da sklep ni obrazložen, ker da v njem ni navedeno, zakaj ga je organ štel za aktivnega družbenika, poleg tega pa bi moral organ zoper njega pridobiti izvršilni naslov.

Meni, da se zaradi zastaranja terjatve v smislu desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP izvršba ne bi smela voditi. Prvi sklep o davčni izvršbi je bil izdan po poteku enega leta od izbrisa družbe iz sodnega registra, opomin za plačilo, ki naj bi mu bil puščen v hišnem predalčniku 11. 6. 2009, pa zastaranja ni pretrgal. Opomin po ZDavP-2 ni obligatoren del pred postopkom davčne izterjave. Zatrjuje tudi potek petletnega zastaralnega roka iz 125. člena ZDavP-2, saj davčni organ v tem času ni izdal sklepa o davčni izvršbi oziroma ni opravil nobenega uradnega dejanja z namenom davčne izvršbe, o katerem bi bil obveščen. Navaja še, da davčni dolg po odločbah iz leta 2003 in 2004 zagotovo izvira iz več let nazaj, kar pa pomeni, da je potekel tudi desetletni absolutni zastaralni rok.

Očita kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS). Ker vse do prejema sklepa o davčni izvršbi v postopku ni sodeloval, pa mu je bila kršena še pravica do pravnega sredstva iz 25. člena URS. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo opozarja na nasprotje med tožnikovimi navedbami, s katerimi najprej trdi, da se organa nista izrekla o zastaranju, nato pa izraža nestrinjanje s stališčem glede zastaranja. Meni, da je bilo v zadostni meri pojasnjeno, zakaj je tožnik aktivni družbenik, in poudarja, da je z izpodbijanim sklepom terjana obveznost izbrisane pravne osebe, za katero tožnik solidarno odgovarja.

Tožba ni utemeljena.

Neutemeljeno je tožbeno stališče, da je za zakonitost izpodbijanega sklepa nebistveno, kaj je zapisal drugostopenjski upravni organ v svoji odločbi. Pogoj za vložitev tožbe v upravnem sporu namreč je, da je stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, to tudi pravočasno vložila, sicer je upravni spor nedopusten (prvi odstavek 6. člena). Navedeno torej kaže, da mora biti prvostopenjski upravni akt obravnavan v pritožbenem postopku, v izdani drugostopenjski odločbi pa lahko organ v okviru svojih pooblastil na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dopolni razloge prvostopenjskega upravnega akta v smislu dodatnih pojasnil, v skladu s tretjim odstavkom 248. člena ZUP pa lahko za izpodbijano odločitev celo navede drugačne razloge. Sodišče zato pri preizkusu zakonitosti prvostopenjskega akta, s katerim je bilo dokončno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke (drugi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ni vezano zgolj na njegove razloge, ampak lahko upošteva tudi razloge drugostopenjske odločbe.

Sodišče v obravnavanem primeru izpodbijani sklep šteje za upravni akt v smislu omenjene določbe ZUS-1, saj je bilo z njim odločeno o obveznosti tožnika kot solidarnega dolžnika, zaradi česar je bila zoper njega začeta izvršba zaradi izterjave obveznosti (po delni odpravi na drugi stopnji se ta vodi le za terjatve zoper izbrisano pravno osebo, ugotovljene z izvršilnimi naslovi – odločbami). Zato je sodišče pri odločanju v tej zadevi upoštevalo tudi razloge drugostopenjske upravne odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil tožnikova stališča, ki jih ponavlja tudi v tožbi (med drugim glede prenehanja veljavnosti šestega do osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP, glede tega, zakaj je tožnika šteti za aktivnega družbenika, glede izvršilnih naslovov, ki se glasijo na izbrisano družbo in ne na tožnika, glede zastaranja terjatev oziroma njegovega pretrganja z opominom z dne 22. 5. 2009, glede zastaranja pravice do izterjave obravnavanih obveznosti z vidika določb 125. člena ZDavP-2, glede pomena potrdila tožniku o plačanih davkih). Sodišče se z njimi strinja in zato sklicuje nanje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbo dodaja:

ZFPPIPP v 442. členu določa, da če je pravna oseba ob svojem prenehanju po 441. členu tega zakona imela neplačane obveznosti, aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti (šesti odstavek). Aktivni družbenik je oseba: 1. ki je imela v zadnjih dveh letih pred prenehanjem izbrisane pravne osebe položaj njenega družbenika in 2. ki je imela v izbrisani pravni osebi pred njenim prenehanjem možnost vplivanja na njeno upravljanje in poslovanje tako, da bi lahko dosegla, da izbrisana pravna oseba pravočasno izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali pa da v rokih, določenih z zakonom, predlaga začetek stečajnega postopka na podlagi uresničevanja upravljavskih pravic iz njenega deleža v pravni osebi ali drugih pravic v razmerju do pravne osebe v skladu z zakonom ali pravili izbrisane pravne osebe ali kateregakoli drugega pravnega ali dejanskega razmerja z izbrisano pravno osebo ali članom njenega poslovodstva ali organa nadzora (sedmi odstavek). Velja, če družbenik ne dokaže drugače, da je predpostavka iz 2. točke sedmega odstavka tega člena izpolnjena, če je bil družbenik sam ali skupaj z osebami, ki so z njim ožje povezane, imetnik glasovalnih pravic, ki so predstavljale najmanj 25 odstotkov vseh glasovalnih pravic (osmi odstavek).

V zadevi niso sporne ugotovitve, navedene v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je A. d.o.o. izbrisana družba, da je bila izbrisana 16. 7. 2008, da je bil tožnik njen edini družbenik in da je bil 100 % imetnik glasovalnih pravic v družbi. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ tožnika zaradi tega štel za aktivnega družbenika v smislu 442. člena ZFPPIPP, ki na podlagi določb istega člena solidarno odgovarja upnikom za izpolnitev obveznosti izbrisane družbe. Zato ne drži tožbeni očitek, da je davčni organ navedel le zakonsko besedilo šestega do osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP in da odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti oz. da v izpodbijanem sklepu ni obrazloženo, zakaj je bil sklep izdan tožniku.

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je po omenjenih določbah ZFPPIPP tožnik kot aktivni družbenik izbrisane družbe solidarno odgovoren za njene dolgove. Na to nima nikakršnega vpliva 18. člen Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (Uradni list RS, št. 87/11, v nadaljevanju ZPUOOD), ki je določil, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe šestega do desetega odstavka 442. člena in 496. člena ZFPPIPP). ZPUOOD je začel veljati 17. 11. 2011 (19. člen).

Razveljavitev omenjenih določb ZFPPIPP namreč ne velja za primere, kot je obravnavani, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra pred uveljavitvijo ZPUOOD. Uveljavljanje terjatev do teh izbrisanih družb proti njihovim aktivnim družbenikov je omenjeni zakon urejal v 1. do 17. členu (v njih je bila predvidena prekinitev vseh postopkov, začetih na podlagi ZFPPIPP, v katerih so upniki uveljavljali terjatve zoper družbenike in izpeljavo postopka za odpust obveznosti). Navedeno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje drugostopenjski upravni organ, U-I-307/11 z dne 12. 4. 2012, s katero je razveljavilo 1. do 17. člen ZPUOOD. V 6. točki obrazložitve je med drugim navedlo, da je bistvena vsebina ZPUOOD v tem, da razveljavlja določbe šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP (18. člen) ter da na novo ureja vprašanje odgovornosti družbenikov za obveznosti družb, izbrisanih iz sodnega registra brez likvidacije pred uveljavitvijo ZPUOOD (1. do 17. člen tega zakona). V 7. točki je dodalo, da ZPUOOD ureja dva različna položaja, in sicer se 18. člen nanaša na položaj, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po njegovi uveljavitvi, medtem ko se 1. do 17. člen nanašajo na položaj, ko so bile družbe izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve ZPUOOD. V 20. točki je navedlo, da se zaradi razveljavitve postopki, ki so bili prekinjeni po prvem odstavku 1. člena tega zakona, nadaljujejo in končajo po določbah zakona, po katerem so bili začeti (torej po ZFPPIPP, op. upravnega sodišča), kot tudi da se lahko začnejo postopki zoper družbenike izbrisanih družb, ki so bile izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve ZPUOOD.

Navedeno torej pomeni, da razveljavitev določb 442. člena na obravnavani primer, ko je bila pravna oseba A. d.o.o. iz sodnega registra izbrisana v letu 2008 (torej pred uveljavitvijo ZPUOOD) in se je v letu 2009 začel obravnavani izvršilni postopek, ne vpliva.

Sodišče se tudi ne strinja, da je bila z izdajo izpodbijanega sklepa z dne 28. 1. 2013 kršena določba desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP.

Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bil ta sklep izdan v ponovljenem postopku, to je po odpravi prvega sklepa o izvršbi z dne 27. 7. 2009, pred katerim je bil tožniku 10. 6. 2009 na podlagi četrtega odstavka 87. člena ZUP vročen opomin pred izvršbo z dne 22. 5. 2009, 11. 6. pa puščen v hišnem predalčniku. Takrat veljavni deseti odstavek 442. člena ZFPPIPP je določal, da zahtevki iz šestega odstavka tega člena zastarajo v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. S spremembami ZFPPIPP-C (Uradni list RS, št. 52/10), ki je začel veljati 15. 7. 2010, je bil omenjeni odstavek z 80. členom spremenjen tako, da je določil, da se zahtevki šestega odstavka tega člena lahko uveljavijo v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. V drugem odstavku 95. člena pa je ZFPPIPP-C določil, da se s tem zakonom spremenjeni deseti odstavek 442. člena uporablja za terjatve do pravnih oseb, ki so bile izbrisane po uveljavitvi tega zakona (torej po 15. 7. 2010).

Navedeno pomeni, da je treba v obravnavanem primeru omenjeni rok iz desetega odstavka 442. člena obravnavati kot zastaralni rok. Ker so v tej zadevi predmet izterjave neporavnane davčne obveznosti izbrisane družbe, pa je treba upoštevati tudi določbe ZDavP-2 o pretrganju zastaranja. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen. Po četrtem odstavku istega člena ima pretrganje za posledico, da začne zastaranje teči znova, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne všteje v zastaralni rok.

Tudi po presoji sodišča je opomin pred začetkom davčne izvršbe, ki je bil tožniku po povedanem vročen 10. 6. 2009 (tega dejstva tožnik argumentirano ne izpodbija), pretrgal zastaranje. Zmotno je namreč stališče, da bi moral biti opomin izrecno predviden v ZDavP-2, saj zadostuje, da ga je šteti kot dejanje, ki ga je opravil pristojni davčni organ v okviru izvrševanja svojih pooblastil z namenom izterjave dolgovane obveznosti. Iz navedenega opomina z dne 22. 5. 2009, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, je namreč razvidno, da je davčni organ tožnika seznanil z izbrisom A. d.o.o. iz sodnega registra, o stanju neporavnanih obveznostih (priloga je bil seznam izvršilnih naslovov z dne 18. 5. 2009), o dolžnosti aktivnih družbenikov kot solidarno odgovornih za neporavnane obveznosti po 442. členu ZFPPIPP in ga opozoril, da bo v primeru neplačila zoper njega začel davčno izvršbo. Po presoji sodišča je bil opomin z navedeno vsebino tožniku brez dvoma poslan z namenom davčne izvršbe, saj ga je med drugim seznanil o tem, da ga zaradi solidarne odgovornosti davčni organ šteje za zavezanca neporavnanih obveznosti izbrisane družbe in s tem dolžnika v izvršilnem postopku.

Povedano pomeni, da v obravnavanem primeru enoletni zastaralni rok glede na čas objave izbrisa pravne osebe iz sodnega registra (16. 7. 2008) pred izdajo prvega sklepa o izvršbi v tej zadevi z dne 27. 7. 2009 zaradi pretrganja še ni potekel.

Po tretjem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati; v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru teče relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka od dneva izvršljivosti odmerne odločbe.

Kot je tožniku pojasnil že pritožbeni organ, je iz izreka izpodbijanega sklepa razvidno, da je rok začel teči z izvršljivostjo terjatve, torej s potekom roka za prostovoljno plačilo z izvršilnimi naslovi naloženih obveznosti (drugostopenjski organ je namreč sklep odpravil za obveznosti iz naslova davka od dohodka pravnih oseb – konto 3000 in konto 3009). Tudi sodišče ugotavlja, da sta v izreku izpodbijanega sklepa pri posamični odločbi (izvršilnem naslovu), s katero je bila naložena obveznost plačila davka od prometa blaga in storitev ter plačila okoljske dajatve, navedena tako rok plačila kot datum izvršljivosti. Zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da iz tabele ni mogoče razbrati, kdaj je začelo teči zastaranje. Pritožbeni organ je tudi pojasnil, s katerimi dejanji je bil zastaralni rok za izterjavo prekinjen, čemur tožnik ne oporeka, zato je neutemeljen njegov očitek o zastaranju pravice do izterjave.

V času izdaje izpodbijanega sklepa je peti odstavek 126. člena ZDavP-2 določal, da neglede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči. Tožbene navedbe, da izvira davčni dolg po odločbah iz leta 2003 in 2004 zagotovo za več let nazaj in da je zato že potekel desetletni absolutni zastaralni rok, so splošne do te mere, da ne omogočajo preizkusa, ali je omenjeni rok do izdaje sklepa potekel, saj ni navedeno, kdaj naj bi zastaranje sploh začelo teči.

Sodišče tako meni, da so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi pogoji za izdajo izpodbijanega sklepa. V čem naj bi ugotovitev, da zastaranje še ni nastopilo, kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakosti pred zakonom, v tožbi ni obrazloženo, zato preizkus v tej smeri ni mogoč. Ker ima izpodbijani sklep vse razloge, ki omogočajo njegov preizkus (o tem, zakaj tožnik odgovarja za dolgove izbrisane pravne osebe in pravno podlago za to, navedene so okoliščine v zvezi s spoštovanjem enoletnega roka za uveljavljanje zahtevka, navedeni izvršilni naslovi in datumi izvršljivosti, pritožbeni organ pa se je do pritožbenih očitkov podrobno opredelil in jih zavrnil kot neutemeljene, ni mogoče pritrditi tožniku, da mu je bila kršena pravica do pravnega sredstva. Kolikor pa tožnik to kršitev utemeljuje z navedbo, da vse do prejema sklepa o davčni izvršbi o predmetnem postopku ni bil obveščen oziroma v njem ni sodeloval, pa to po prej povedanem očitno ne drži, saj je prejel že opomin pred davčno izvršbo, pa se nanj po podatkih upravnih spisov ni odzval.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

19.06.2015

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1230/2009
• UPRS sodba I U 1790/2013
• UPRS sodba I U 1545/2016