UPRS sodba I U 963/2013

Jedro

Tožnica in sozavezanec sta bila že v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri A. d.d. kot kupca nepremičnine zaprošena, da posredujeta dokumentacijo oziroma pojasnila v zvezi z nakupom nepremičnine, ter da sta imela torej možnost oziroma celo dolžnost, da sodelujeta v inšpekcijskem postopku. Tožnici je bil tudi v obnovljenem odmernem postopku vročen ustrezni del zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri A. d.d. Zato ne drži njena tožbena trditev, da ni imela možnosti izreči se o ugotovitvah, zbranih v inšpekcijskem pregledu. Prav tako ne drži trditev, da se drugostopenjski organ o pritožbenih očitkih v tej zvezi ni izrekel.

Razlogi izpodbijane in drugostopenjske odločbe so dovolj jasni tudi v pogledu izračunanega zneska drugih dohodkov, ki odpade na tožnico. Iz obrazložitve obeh odločb dovolj jasno izhaja, da predstavlja znesek 72.858,14 EUR premoženjsko korist, ki vključuje tako razliko v ceni kot odpis terjatve, medtem ko se znesek 46.687,83 EUR (oziroma po obrutenju 63.248,88) nanaša zgolj na razliko v ceni, ki je obravnavana v tem postopku. Zatrjevana nedokončnost stanovanja ob njegovem nakupu oziroma prevzemu ni izkazana in je zato pravilen zaključek, da je bilo prodano oziroma kupljeno stanovanje, ki je bilo že primerno za bivanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z odločbo št. 4210-32575/2011 08-153-12 z dne 22. 10. 2012 tožnici v obnovljenem postopku odmeril dohodnino za leto 2007 v višini 12.223,95 EUR in navedel, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 8.874,20 EUR znaša 3.349,70 EUR in mora tožnica, ki je po prvotni odločbi plačala dohodnino v višini 564,28 EUR, razliko v znesku 2.785,47 EUR plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe, da posebni stroški niso nastali in da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je po tem, ko je bila tožnici z odločbo z dne 31. 3. 2008 odmerjena dohodnina za leto 2007, prvostopenjski organ izvedel za nova dejstva, na podlagi katerih bi prišlo do drugačne osnove za odmero dohodnine za leto 2007. Nato se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), in sicer na drugi odstavek 89. člena ZDavP-2 in pojasni, da je bil tožnici dne 3. 5. 2012 izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2007. Dodaja, da je tožnica po prejemu vabila, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe v obnovljenem postopku podala pripombe, ki se nanašajo na tri sklepe o obnovi postopkov odmere dohodnine za leta 2007 (zadeva nefinalizirano stanovanje), 2008 (zadeva stroški) in 2009 (zadeva odpis in stroški), ki potekajo istočasno. Po tem, ko je tožnica glede vseh treh postopkov ugovarjala med drugim tudi, da v postopku inšpekcijskega nadzora (v nadaljnjem besedilu DIN) pri družbi A. d.d. ni bila stranka in ji posledično njena pasivnost ne sme biti v škodo, ter da je prvostopenjski organ za obnovitveni razlog izvedel šele 7. 11. 2011, ko je bil izdan inšpekcijski zapisnik, je bila tožnici izročena kopija zapisnika, izdanega A. d.d., kjer so opisana dejstva in okoliščine in izvedba dokaznega postopka. Ob tem je bila zahtevana tudi predložitev zapisnika o primopredaji nepremičnine. Tožnica je nato vložila še dodatne pripombe in dokumentacijo, ki se v glavnem nanašajo na „zadevo nefinalizirano stanovanje“ in pripombe glede vseh treh obnovljenih postopkov odmere dohodnine v letih 2007, 2008 in 2009. Navedene so tudi listine, ki jih je tožnica predložila glede nefinaliziranega stanovanja in njena pojasnila (strani 4 do 6 izpodbijane odločbe) .

Nato pojasni, da tožnica ni bila stranka v inšpekcijskem postopku pri A. d.d., vendar tudi ni vložila zahteve, da se ji prizna lastnost stranke ali stranskega udeleženca po določbah ZUP. Tožnica pa je bila nato v postopku obnove postopka odmere dohodnine za leto 2007, kjer je stranka, podrobno seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, izvedbo dokaznega postopka ter odločitvami, ki se nanašajo nanjo ter na katere se prvostopenjski organ sklicuje. Ne oporeka trditvi, da sta se tožnica in njen zakonec za nakup stanovanja začela zanimati že leta 2005 in da sta se s prodajalcem A. d.d. pogajala za ceno, vendar sta se, glede na dokumentacijo v upravnih spisih, dogovarjala o odstopanju od projektne dokumentacije, torej glede predelave stanovanja v kompleksu B., ki ga je A. d.d. kot prodajalec (investitor in tudi izvajalec del) zaključil šele decembra 2005, ko je bilo pridobljeno tudi uporabno dovoljenje. Listina ne dokazuje, da sta predelavo stanovanja izvedla in plačala zakonca C. Trditev pa še dodatno potrjuje izjava, da primopredajni zapisnik ni bil izdelan, kar pomeni da niti A. d.d. niti tožnik nista dokazala, kdaj in v kakšnem stanju je bilo stanovanje izročeno v last in posest kupcu, ter dejstvo, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena šele 28. 11. 2007, in sicer v višini 274.000,00 EUR in ne zgolj 250 000,00 EUR, kot zatrjuje tožnica. Opustitev izdelave primopredajnega zapisnika odstopa od običajnega ravnanja kupcev in prodajalca A. d.d. pri prodajah stanovanj v kompleksu B. Prvostopenjski organ je namreč tekom postopka pri A. d.d. ugotovil, da so bili pri vseh obravnavanih kupoprodajnih pogodbah zapisniki o primopredaji nepremičnine izdelani in podpisani s strani komisije, prodajalca in posameznih kupcev.

Kupoprodajna pogodba za obravnavano stanovanje je bila sklenjena 28. 11. 2007. Iz notarskega zapisa opr. št. SV 659/04 z dne 5. 11. 2004, ki v postopku ni bil predložen ne s strani A. d.d. ne s strani tožnice, so razvidni splošni pogoji prodaje posameznih delov stavbe „kompleks B.“, in sicer iz 7. in 8. člena med drugim izhaja, da bodo stanovanja kot posamezni deli stavbe končana tako, da bodo primerna za vselitev, z lastnostmi, določenimi v Prilogi 1, in razporedom, določenim z načrtom, ki je priloga prodajne pogodbe. Prodajalec mora kupcu izročiti nepremičnino, ki je predmet prodaje do 31. 12. 2005. Iz pregledanih prodajnih pogodb za „objekt B.“ izhaja, da niti v enem primeru ni bilo prodano nefinalizirano stanovanje. Tudi iz prevzemnih zapisnikov je moč ugotoviti, da so vsa stanovanja finalizirana, kupci pa so jih prevzemali v obdobju od decembra 2005 dalje. Uporabno dovoljenje za obravnavani objekt je bilo izdano 8. 12. 2005 in 16. 12. 2005 postalo pravnomočno. Glede na ugotovitve ni logično oz. ni objektivno razumno, da bi bila vsa stanovanja v celotnem „kompleksu B.“ finalizirana, eno samo stanovanje na dan 28. 11. 2007, skoraj dve leti od dokončanja gradnje decembra 2005, pa ne. Da je bilo stanovanje primerno za bivanje, pa je davčni organ poleg zgoraj navedenega dokazoval še z izvedbo dodatnih dokazov ter nato na podlagi ugotovitev celotnega postopka presodil, da je A. d.d. izročil stanovanje v stanju, primernem za vselitev.

Ker tožnica ni dokazala, kdaj in v kakšnem stanju je obravnavano stanovanje prevzela, je prvostopenjski organ glede na ugotovljena dejstva in okoliščine posla presodil, da ga je A. d.d. tožnici kot kupcu izročil v stanju, primernem za vselitev. Zavrne navedbe, da sta obsežne in po strokovno zahtevne storitve v zvezi z izdelavo tlakov, polaganjem parketa in keramike, slikopleskarske in vodovodne storitve opravila tožnica in njen soprog, glede na predložene račune pa ugotavlja, da A. d.d. ni dobavil in plačal notranjih vrat (vrednost 4.424,88 EUR), ostale dokumentacije pa ni mogoče upoštevati kot listine, ki v zadostni meri dokazujejo, da je bil zaračunani material vgrajen v obravnavanem stanovanju, kar pojasnjuje (stan 9 in 10 izpodbijane odločbe). Nadalje so navedene ugotovitve iz DIN pri A. d.d., ki vplivajo na odmero davčne obveznosti pri tožnici.

Ker je bilo kupcema izročeno stanovanje v stanju, primernem za vselitev, je bila po ugotovitvah prvostopenjskega organa, ki jih vsebuje zapisnik o inšpekcijskem postopku pri A. d.d., pogodbena cena (1.661,24 EUR na m2) prenizka. Ker je cena primerljivih stanovanj v istih časovnih in krajevnih okoliščinah znašala 1.970,39 EUR za m2, je A. d.d. kupcema izročil stanovanje v izmeri 151,02 m2, katerega vrednost je bila EUR 297.568,30 EUR. Tako je bila s prodajno pogodbo dne 28. 11. 2007 dogovorjena cena, ki je bila nižja od povprečne cene primerljivih stanovanj v istih časovnih in krajevnih okoliščinah v višini 46.687,83 EUR.

A. d.d. je dne 30. 11. 2009 za znesek v višini EUR 46.687,83 izvedel odpis terjatve in tako kupcev, zakoncev C. za navedeni znesek ne terja več. To pa pomeni, da je A. d.d. kupcema stanovanje prodal po dejanski ceni 1.496,49 EUR in ne po 1.661,24 EUR za m2, kot znaša cena iz kupne pogodbe. Iz predhodne analize izhaja, da je bila povprečna cena za m2 stanovanjske površine za primerljiva stanovanja v istem objektu v istem času 1.970,39 EUR, kar pomeni, da je bila dejansko plačana vrednost stanovanja za 71.000,00 EUR nižja od povprečne tržne vrednosti. Poleg prodaje stanovanja po nižji ceni ter odpisa treh obrokov kupnine, pa je A. d.d. v korist kupcev več mesecev v letih 2008 in 2009 plačeval tudi stroške porabe električne in toplotne energije v skupni vrednosti 1.289,50 EUR, čeprav nepremičnine v obravnavanem obdobju ni imel več niti v lasti niti v posesti. Na podlagi opisanih dejstev in okoliščin ter primerjav je davčni organ ugotovil, da poslovanje med prodajalcem A. d.d. in kupcema, zakoncema C. ni običajno ravnanje, ki velja za stranke na prostem nepovezanem trgu pri tovrstnih poslih. Na podlagi ugotovitev celotnega postopka je bilo ocenjeno, da je bila resnična volja A. d.d. v korist fizičnih oseb prodati nepremičnino po nižji vrednosti od tržne. To pa posledično pomeni, da sta kupca C.C. in Č.Č. (tožnik) dne 28. 11. 2007, ko je bila sklenjena prodajna pogodba, pridobila premoženjsko korist v višini 46.687,83 EUR ter najkasneje dne 30. 11. 2009, ko je A. d.d. odpisal terjatev in ju ne terja več, pridobila še dodatno korist v višini 24.880,81 EUR. Ker je A. d.d. v korist kupcev v letih 2008 in 2009 plačeval tudi stroške porabe električne in toplotne energije v višini najmanj 1.289,50 EUR, sta zakonca C. pridobila korist v višini 72.858,14 EUR, kar pa ima davčne posledice. Nasprotnega niti A. d.d. niti kupca zakonca C. niso dokazali. Z opisanim ravnanjem je A. d.d. fizičnima osebama C.C. in Č.Č. omogočil pridobiti premoženjsko korist, kar po vsebini pomeni druge dohodke iz 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Zato bi moral izplačevalec A. d.d. po določbah ZDoh-2 in ZDavP-2 v predpisanih rokih obračunati in plačati vse predpisane dajatve od drugih dohodkov zakoncev C., česar pa ni storil.

Tožnica se z odločitvijo prvostopenjskega organ ni strinjala in je vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance RS (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-01-451/2012-4 z dne 26. 4. 2013 zavrnilo. V razlogih pritrjuje razlogom in odločitvi prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi ugovori pa ugotavlja, da je bil sklep o obnovi postopka pravočasen ter da so bili ob uvedbi obnove nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog dovolj utemeljeno izkazani. Z odločbo o odmeri akontacije dohodnine od drugih dohodkov, izdano A. d.d., so bili za tožnico naknadno ugotovljeni višji osebni prejemki od tistih, ki so bili upoštevani v prvotni odmerni odločbi, kar vpliva na odmero dohodnine. Kot dan, ko je začel teči šestmesečni subjektivni rok iz 89. člena ZDavP-2 za uvedbo obnove postopka, je bil pravilno upoštevan datum izdaje zapisnika (7. 11. 2011). Dejanske ugotovitve, zbrane v inšpekcijskem postopku se namreč na pravno relevanten način odrazijo šele v zapisniku, ki se sestavi ob zaključku pregleda. Ocenjuje, da tudi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, saj je bila tožnica hkrati z izdajo sklepa o obnovi vabljena k sodelovanju, kar je tudi izkoristila z vlogo z dne 17. 5. 2012 in predloženimi dokazili. Tožnici pa je bila poslana tudi fotokopija dela zapisnika, izdanega v DIN pri A. d.d., v katerem so podrobno opisane vse okoliščine, ki se nanašajo na zadevo, ki je predmet obnove. Drugostopenjski organ poudari, da so očitki tožnice, ki se nanašajo na vodenje postopka in na udeležbo v postopku inšpekcijskega nadzora pri A. d.d., za odločitev nepomembni. V danem primeru gre namreč za obnovljen postopek odmere dohodne tožnici kot fizični osebi, v tem obsegu in v tem svojstvu pa je bilo njeni pravici do sodelovanja v postopku zadoščeno. V postopku obnove je imela možnost, da pojasni in dokaže, da je davčni organ v drugem (inšpekcijskem) postopku dejansko stanje, ki vpliva na njen pravni položaj, napačno ugotovil. Tožnica te možnosti ni izkoristila in ni pojasnila niti ni dokazala, da bi bile inšpekcijske ugotovitve napačne. Prvostopenjski organ je ceno za m2 stanovanjske površine izračunal tako, da je od pogodbeno dogovorjene kupnine odštel vrednost parkirnih mest po ceni 12.000,00 EUR za eno parkirno mesto, dobljeno vrednost pa delil z neto površino stanovanjske enote. Pri tožnici pa je h kupnini prištel še vrednost neizvedenih del in nedobavljenih materialov, kot izhaja iz priloge k pogodbi v višini 30.539,05 EUR. To pomeni, da je vrednost finaliziranega stanovanja po odštetju vrednosti dveh parkirišč znašala (274.880,82 + 30.539,05 - 24.000,00 = 281.419,87 EUR). Kvadratni meter finaliziranega stanovanja bi tako tožnico stal 1.863,00 EUR, kar je sicer še vedno manj kot za primerljiva stanovanja v isti stavbi (povprečna cena 1.983,82 EUR za m2). Prvostopenjski organ pa pri odmeri dohodnine tožnici omenjene razlike, ki znaša 16.157,00 EUR, ni obdavčil kot drugi dohodek, in sicer zato, ker je možno, da se je tožnica kot kupec s prodajalcem izpogajala za nižjo ceno. Ker je bil s pogodbo dogovorjen nakup nefinaliziranega stanovanja (vsa ostala stanovanja so se prodajala finalizirana) je bila izračunana cena za m2 nefinaliziranega stanovanja, ki je glede na znano pogodbeno ceno znašala 1.661,46 EUR (pogodbena cena 274.880,82 - dve parkirišči 24.000,00 = 250.880,82/151= 1.661,46). Postopka ugotovitve vrednosti stanovanj, ki se je vršil v inšpekcijskem postopku pri A. d.d. v postopku odmere dohodnine ni mogoče izpodbijati, dejstvo pa je, da prvostopenjski organ pri izračunu cene m2 uporabil znane podatke in se ni poslužil 68. člena ZDavP-2. V tem primeru je bila s pomočjo pogodbene cene in kvadrature stanovanja, kar je bilo znano, z računsko operacijo določena ceno za m2 in na tej podlagi ugotovljeno, da je tožnica, kolikor je po ceni za nefinalizirano stanovanje v last prejela finalizirano stanovanje, za stanovanje plačala premalo. Oziroma povedano drugače, od prodajalca je v tej višini prejela druge dohodke, ki so obdavčljivi. Vprašanje torej je, ali je tožnica za ceno 1.661,46 EUR za m2 pridobila finalizirano ali nefinalizirano stanovanje. Kolikor bi se v postopku izkazalo, da ji je bil po tej ceni omogočen nakup končanega (vseljivega) stanovanja, je glede na to, da je povprečna cena za primerljiva stanovanja v istem objektu znašala 1.970,00 EUR za m2, z davčnega vidika s strani prodajalca prejela druge dohodke.

Iz predložene dokumentacije izhaja, da se je tožnica z A. d.d. že v letu 2005 dogovarjala za nakup nefinaliziranega stanovanja, predložena pa je bila tudi dokumentacija z dne 18. 5. 2005 za predelavo stanovanja. Možno torej je, da je tožnica dne 28. 11. 2007 kupila nefinalizirano stanovanje, kot izhaja iz pogodbe, vendar pa je glede na fotografije surovega stanja stanovanja, ki jih je predložila v postopku, fizično nemogoče, da bi že v januarju 2008 bivala v stanovanju, kot je mogoče sklepati po stroških porabe električne in toplotne energije, naročnine za TV in internet. Že na tej podlagi je torej mogoče ugotoviti, da tožnica v novembru 2007 ni kupila nefinaliziranega stanovanja. Pri tem je bistveno, da tožnica za trditve o tem, da je stanovanje dokončala z lastnimi sredstvi, ni predložila verodostojne dokumentacije, oziroma je predložila dokumentacijo, za katero se po podrobni analizi ugotavlja, da zatrjevanega ne dokazuje. Dodatni dokaz je tudi dejstvo, da med tožnico in A. d.d. ni bil sestavljen prevzemni zapisnik. Pritožbeni razlog, da dokazov nima, ker računov kot fizična oseba ni dolžna hraniti, pa z drugostopenjski organ, glede na določbe ZDavP-2 o priznavanju poslovnih dogodkov (samo na podlagi verodostojnih listin) in o dokaznem bremenu (ki ga nosi zavezanec) zavrne kot brezpredmeten in zato neupošteven. Glede na to, da tožnica ni uspela dokazati, da je stanovanje dokončala z lastnimi sredstvi, se tako tudi po presoji organa druge stopnje pokaže, da je plačala za stanovanje prenizko ceno, s tem pa se šteje, da je od A. d.d. prejela druge dohodke, ki se obdavčijo z dohodnino.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo, v kateri v celoti povzema pritožbene navedbe. V tožbi navaja, da je členitev postopka obnove na t.i. „zadeve“ nerazumljiva in nezakonita. Z zakoncem nista bila v postopku za t.i. zadeve, temveč gre za obnovo postopka izdaje dohodninske odločbe. Do tega očitka se drugostopenjski organ ni opredelil. Zato je neobrazložena tudi drugostopenjska odločba in je podana bistvena kršitev določb postopka. Drugostopenjski organ se tudi ni opredelil do pritožbenega očitka, da tožnici ne more biti v škodo (ne)sodelovanje v inšpekcijskem postopku pri A. d.d. Ker v tem postopku tožnica in njen mož nista imela položaja stranke, bi jima moral davčni organ omogočiti, da se v postopku obnove izrečeta o vseh ugotovitvah iz inšpekcijskega postopka. Drugostopenjski organ se do tega očitka ni opredelil, svojo utemeljitev pa opira na sodelovalno dolžnost tožeče stranke, za katero pa ni ustrezne materialnopravne podlage. Prav tako ne drži navedba iz drugostopenjske odločbe, da je imela tožnica možnost izjaviti se in sodelovati v postopku. Tožnica ni bila nikoli vabljena na ustno obravnavo ali zaslišanje, oziroma na seznanitev z dokazi. Dokumenti iz inšpekcijskega postopka pri A. d.d. tožnici niso bili dostopni ter so bili zato dokazi v tej zvezi izvedeni zgolj posredno, kar je kršitev neposredne izvedbe dokazov.

Dan izdaje zapisnika o inšpekcijskem nadzoru ne more predstavljati dne, ko so bile ugotovljene okoliščine, ki se nanašajo na tožnico. Zapisnik vsebuje ugotovitve, ki se nanašajo na A. d.d. in zato ne more imeti vpliva na postopek zoper tožečo stranko. Sodna praksa, na katero se sklicuje drugostopenjski organ, tožnici ni poznana, kar pomeni, da očitno ne gre za splošno sprejeto stališče. Pa tudi sicer takšno stališče ne bi bilo vzdržno, zlasti pa ne more veljati za tretje osebe, ki niso stranke v inšpekcijskem nadzoru in nimajo dostopa do zapisnika, ki je davčna tajnost. Meni, da ni bil dan ustrezen odgovor tudi glede očitka, da v postopku zoper A. d.d. ni bila vložena zahteva za priznanje položaja stranke zato, ker tožnica takrat ni imela pravnega interesa, na možnost obnove pa s soprogom nista bila opozorjena,

Izpodbijana odločba pa je tudi sicer nerazumljiva, saj na strani 17/19 ugotavlja, da znaša premoženjska korist 72.858,14 EUR, v naslednjem odstavku pa, da znaša 46.687,83 EUR in ob uporabi koeficienta obrutenja celo 63.248,88 EUR. Kako je iz tega tožnica postala zavezanka za dodatno plačilo po osnovi 6300 v višini 17.409,40 EUR, ni razumljivo.

V nadaljevanju tožnica vztraja, da je bilo prodano nefinalizirano stanovanje. Dejstvo, da ni bil sestavljen primopredajni zapisnik, ne dokazuje ničesar. Kupca kot fizični osebi nista imela vzvodov, da od A. d.d. izsilita zapisnik. Dejstvo je, da sta stanovanje dobila takšno, kot je bilo dogovorjeno, torej nefinalizirano. Zavezanca sta predlagala zaslišanje D.D., ki bi lahko izpovedal, v kakšnem stanju je bilo stanovanje, pa je bilo zaslišanje zavrnjeno kot nepotrebno. Kolikor se prvostopenjski organ sklicuje na komercialno tehnično dokumentacijo, pa tožnica niti ne ve, na kateri dokument se sklicuje in se zato ne more argumentirano braniti. Zato zgolj vztraja, da načrti družbe A. d.d. ne dokazujejo, da je bilo tudi njuno stanovanje finalizirano. Tega, da v nobenem drugem primeru ni bilo prodano nefinalizirano stanovanje, davčni organ ne dokaže. Nelogično je tudi, da niso bile upoštevane fotografije nefinaliziranega stanovanja, saj jih v primeru, če bi bilo stanovanje dokončano, ne bi bilo mogoče predložiti. Nenazadnje davčni organ priznava, da je bilo stanovanje dobavljeno brez vrat, kar dokazuje trditve tožnice in ne le znižuje davčno osnovo. Računov za opravljena dela pa davčni zavezanci niso dolžni hraniti in jim zato to ne more biti v škodo. Isto velja za dokazila o plačilu storitev, česar prav tako ni mogoče izkazati, saj so fizične osebe dolžne plačevati svoje obveznosti z gotovino. Dokazno breme je zato na strani davčnega organa. Visoko postavljeni dokazni standardi za zavezanca in zniževanje tistih, na katerih sloni obrazložitev, pa predstavlja zlorabo procesnih pravic zaradi namena neupravičene obdavčitve. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obeh odločb in sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi, s katerimi je utemeljena odločitev. Ker pa so tožbene navedbe v pretežni meri enake pritožbenim, se sodišče na razloge izpodbijane in drugostopenjske odločbe sklicuje in z njimi, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tožbene ugovore v smislu določbe drugega odstavka 71. člena ZUS-1. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Zatrjevane kršitve zakona zaradi členitve postopka obnove na t.i. „zadeve“ sodišče ne vidi. Členitev, ki jo je opravil prvostopenjski organ, je utemeljena v treh različnih razlogih, ki so pripeljali do obnove postopka in ki se ob tem nanašajo na tri različna davčna obdobja. Zato jih je smiselno obravnavati ločeno in s tem na način, kot je to storil prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, in ki mu ni mogoče očitati, da je nerazumljiv in še manj, da ni skladen s predpisi. Razen tega ni videti, da bi takšen način obravnavanja zadeve vplival na odločitev, zato pomanjkanje razlogov organa druge stopnje v tej zvezi ni bistveno. Tožnica z ugovorom bistvene kršitve določb postopka zato ne more uspeti.

Po oceni sodišča iz razlogov drugostopenjske odločbe ne sledi, da bi morala zakonca C. sama preiskovati delovanje družbe A. d.d, kot je navedeno v tožbi. Tako organ prve kot druge stopnje poudarjata le, da sta bila tožnica in sozavezanec že v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri A. d.d. kot kupca nepremičnine zaprošena, da posredujeta dokumentacijo oziroma pojasnila v zvezi z nakupom nepremičnine, ter da sta imela torej možnost oziroma celo dolžnost, da sodelujeta v inšpekcijskem postopku. Drugostopenjski organ pa glede na podatke upravnih spisov ugotavlja tudi, da je bil tožnici v obnovljenem odmernem postopku vročen ustrezen del zapisnika o inšpekcijskem pregledu pri A. d.d. in da je tako imela možnost, da se o ugotovitvah, zbranih pri inšpekcijskem pregledu, izreče v postopku obnove. Zato tožbena trditev, da tožnica ni imela možnosti, da se izreče o ugotovitvah, zbranih pri inšpekcijskem pregledu, ne drži. Prav tako pa ne drži trditev, da se drugostopenjski organ o pritožbenih očitkih v tej zvezi ni izrekel. Razlogi organa druge stopnje v tej zvezi so izčrpni in skladni z zakonom (5. in 6. stran drugostopenjske odločbe).

Glede na podatke upravnih spisov je bila tožnica v obnovljenem odmernem postopku izrecno povabljena k sodelovanju. To je razvidno iz vabila z dne 3. 5. 2012, s katerim je bila pozvan, da se osebno ali pisno izjavi o okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, le-te pa so razvidne iz priloženega (in obrazloženega) sklepa o uvedbi obnove postopka. Tožnici pa je bil, kot je že navedeno, v obnovljenem postopku, vročen tudi zapisnik o inšpekcijskem pregledu pri A. d.d., s čimer ji je bila dana možnost, da se seznani z vsemi (zanjo) relevantnimi ugotovitvami v tem postopku. Na ugovor, ki se nanaša na začetek teka subjektivnega šestmesečnega roka za uvedbo obnove postopka in ki ga je tožnica uveljavljala že v pritožbi, pa je obširno odgovoril že drugostopenjski organ.

Razlogi izpodbijane in drugostopenjske odločbe so dovolj jasni tudi v pogledu izračunanega zneska drugih dohodkov pod oznako 6300, ki odpade na tožnico. Tako iz obrazložitve obeh odločb dovolj jasno sledi, da predstavlja znesek 72.858,14 EUR premoženjsko korist (in to za oba zavezanca), ki vključuje tako razliko v ceni kot odpis terjatve, medtem ko se znesek 46.687,83 EUR (oziroma po obrutenju 63.248,88) nanaša zgolj na razliko v ceni, ki je obravnavana v tem postopku. Pri tem gre, kot je razvidno iz podrobne obrazložitve izpodbijane odločbe (na straneh od 10 do 17), za podatke, ki jih vsebuje zapisnik DIN pri A. d.d. Te podatke je prvostopenjski organ v svoji odločbi zgolj povzel in niso neposredna podlaga za odločitev. Pri izračunu zneska 17.409,40 EUR, ki predstavlja podlago za odmero davka, pa so upoštevane pripombe, dane v obnovljenem odmernem postopku in to na način, ki je opisan na 10. strani izpodbijane odločbe ter dodatno pojasnjen (na 6. in 7. strani) v drugostopenjski odločbi. Zato se ta znesek razlikuje (je nižji) od razlike v ceni, ki je razvidna iz zapisniških ugotovitev.

V pogledu stopnje dokončanosti kupljenega stanovanja pa sodišče, enako kot davčna organa ocenjuje, da zatrjevana nedokončanost stanovanja ob njegovem nakupu oziroma prevzemu ni izkazana in je zato zaključek, da je bilo prodano oziroma kupljeno stanovanje, ki je bilo že primerno za bivanje, zakonit in pravilen. Prevzemni zapisnik za stanovanje ni niti edini niti ključni dokaz, sicer pa ga kot takšnega davčna organa tudi nista upoštevala. Upoštevala sta ga kot eno od okoliščin, ki skupaj z ostalimi pretehta tiste okoliščine, iz katerih izhaja nasprotno. Prav tako niso bili kot ključen oziroma edini dokaz upoštevani načrti družbe A. d.d. So pa, tudi po presoji sodišča, lahko ena od okoliščin, ki vpliva na odločitev. Kljub temu, da iz prodajne pogodbe za stanovanje sicer izhaja, da je stanovanje nefinalizirano, na drugačen zaključek ob ostalem kaže tudi dokumentacija (iz leta 2005), ki se nanaša na predelavo stanovanja. Vendar pa ob tem niso bili ne s strani A. d.d. ne s strani tožnice predloženi podatki in dokazila, ki bi izkazovali, da stanovanje ob nakupu ni bilo dokončano oziroma, da sta ga dokončala kupca, kot je navedeno v tožbi. Tega tudi ne dokazujejo predložene fotografije in računi oziroma predračuni za opremo oziroma za storitve. Fotografije zato, ker iz njih ni razvidno, kdaj so bile posnete. Računi pa so, kot izhaja iz njihove podrobne analize, ki jo je naredil prvostopenjski organ, pomanjkljivi in se, razen tistih za notranja vrata, nanašajo zgolj na posamezne (manjše) izdatke. Za ostala večja opravljena dela in nakupe materiala niso bili predloženi ne računi ne dokazila o plačilu, čeprav bi bilo mogoče te podatke, kolikor z njimi tožnica več ne razpolaga, pridobiti tudi naknadno od prodajalcev oziroma od izvajalcev storitev. Poleg tega se kot nesporno ugotavlja, da so bila že ob nakupu stanovanja vzpostavljena naročniška razmerja, ki so vezana na uporabo stanovanja, izkazana pa je tudi bistveno večja poraba toplotne in električne energije kot pred nakupom, kar vse po presoji sodišča potrjuje pravilnost zaključka, ki sta ga naredila davčna organa.

Glede na vse navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa niso utemeljene. Ker sodišče tudi kršitev zakona in nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti ni našlo, je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

27.05.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 692/2015
• UPRS sodba I U 864/2013
• UPRS sodba I U 514/2014