UPRS sodba II U 189/2014

Jedro

V postopku davčne izvršbe se presoja dejansko stanje v času izdaje sklepa o davčni izvršbi, tožeča stranka pa naj bi svoj dolg poravnala šele po izdaji sklepa, kar pomeni, da je bil izpodbijani sklep izdan utemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je bilo tožniku naloženo plačilo dolga na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. 4250-2/2012/3608 z dne 21. 5. 2012, ki je postala izvršljiva dne 21. 6. 2012, in sicer prispevek za zdravstveno zavarovanje v znesku 27.42 EUR, zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do dne 4. 2. 2013 v znesku 3,94 EUR, zamudne obresti od dne 5. 2. 2013 do dne 22. 3. 2013 v znesku 0,31 EUR, nadaljnje zamudne obresti od zneska 27,42 EUR od dne 23. 3. 2013 do dne plačila ter stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR. Odločeno je bilo, da se zoper dolžnika opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na transakcijskih računih pri banki. V obrazložitvi prvostopenjski organ navaja, da je bilo treba na podlagi določbe 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zoper dolžnika začeti davčno izvršbo, ker ni poravnal dolgovane denarne obveznosti. Na podlagi 146. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Če se terjatev, ki je predmet izterjave obrestuje, predlagatelj izvršbe obračuna zamudne obresti od dneva izdaje predloga za izvršbo. V nadaljevanju prvostopenjski organ navaja še določbe 166., 159., 160. in 94. člena ZDavP-2. Če izterjani znesek ne zadostuje za poplačilo davčne obveznosti, se v skladu z določbo tretjega odstavka 93. člena ZDavP-2 davek in pripadajoče dajatve poravnajo po sledečem vrstnem redu: stroški davčne izvršbe, obresti, davek (glavnica), denarne kazni, globe in stroški postopka o prekršku. Tožnik je bil tudi v izreku izpodbijane odločbe opozorjen, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (tretji odstavek 157. člena ZDavP-2).

Po vloženi pritožbi, v kateri je tožnik navedel, da je dolgovani znesek poravnal, je tožena stranka pritožbo zavrnila kot neutemeljeno. Ugotavlja, da se od pritožnika izterjuje neplačana obveznost, ki bi jo pritožnik na podlagi odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot predlagatelja izvršbe z dne 21. 5. 2012, ki v tem primeru predstavlja izvršilni naslov, moral plačati v roku 30 dni od vročitve le-te. Ker pritožnik obveznosti v postavljenem roku ni poravnal, je odločba postala izvršljiva, kar je predlagatelj izvršbe tudi potrdil na sami odločbi (21. 6. 2012). Pritožbeni organ ugotavlja, da je za začetek davčne izvršbe prvostopenjski organ imel vso pravno podlago, saj je obstajal veljavni izvršilni naslov (146. člen ZDavP-2), odločba predlagatelja izvršbe pa je bila opravljena s potrdilom o izvršljivosti. Izpodbijani sklep ima vse z zakonom predpisane sestavine (3. točka 151. člena ZDavP-2). Tožena stranka še poudarja, da se v izvršilnem postopku ne preverja pravilnost in zakonitost izdaje odločbe v postopku odmere neplačanega prispevka iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja in se v postopku davčne izvršbe ne ugotavlja, ali je odločba, ki je podlaga izvršbi, pravilna in zakonita. Na odločitev ne vplivata predloženi pritožnikovi plačilni listi za marec in april 2012, saj se ga bremeni za plačilo prispevkov zdravstvenega zavarovanja za obdobje od 3. 5. 2011 do 3. 7. 2011.

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu. Tožbi prilaga izpis prometa iz transakcijskega računa z datumom 2. 6. 2014 za obdobje 1. 5. 2013 do 31. 5. 2013, iz katerega je razvidno, da so bili vsi denarni zneski v višini kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa poravnani dne 31. 5. 2013. Zato meni, da je izpodbijana odločba brezpredmetna in predlaga ustavitev postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami o plačilu dolga pa pojasnjuje, da se v postopku davčne izvršbe presoja dejansko stanje v času izdaje sklepa o davčni izvršbi (22. 3. 2013), tožeča stranka pa naj bi svoj dolg poravnala šele po izdaji sklepa o davčni izvršbi (31. 5. 2013), kar pomeni, da je bil izpodbijani sklep izdan utemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen. Izčrpni in pravilni so tudi razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljita pristojna upravna organa in jih zato sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sklicuje.

V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče pritrjuje stališču tožene stranke iz odgovora na tožbo. Izpodbijani sklep je bil izdan 22. 3. 2013 in nesporno je, da v tem času dolg še ni bil poravnan, saj kot zatrjuje tožnik v tožbi, je dolg poravnal dne 31. 5. 2013. In ker je temu tako, je obstajala pravna podlaga po določbah ZDavP-2, ki jih navaja prvostopenjski organ v obrazložitvi svojega sklepa (izvršilni naslov s klavzulo o izvršljivosti, osebno ime, naslov, davčno številko dolžnika, znesek davka in pripadajoče obresti, sredstvo in predmet davčne izvršbe ter stroške), da se izda sklep o davčni izvršbi. Smiselni tožbeni ugovori, da je izpodbijani sklep neutemeljen, so zato neutemeljeni.

Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

24.04.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 289/2015
• VSRS Sodba X Ips 101/2016
• sodba I U 2207/2009