UPRS sodba I U 1356/2014

Jedro

Glede upravičenosti naknadne odmere DDV v predmetni zadevi, tožnik za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Iz določb 46. člena ZDDV-1 izhaja, da so plačila DDV oproščene dobave blaga v drugo državo članico, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora. Ker velja načelo obdavčitve po namembnem kraju, mora deklarant verodostojno izkazati, da je bilo blago res dobavljeno subjektu v drugi državni članici.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Dravograd v inšpekcijskem nadzoru pri tožniku ugotovil, da sta bili v trenutku vložitve uvoznih carinskih deklaracij po postopku 42 št. 10SI00707540551891 z dne 8. 6. 2010, št. 10SI00707540554306 z dne 15. 6. 2010, št. 10SI00707540554887 z dne 16. 6. 2010 za prejemnika blaga A.A. iz Nemčije ter št. 10SI00707540552698 z dne 9. 6. 2010, št. 10SI00707540553740 z dne 14. 6. 2010, št. 10SI00707540554215 in št. 10SI00707540554223 z dne 15. 6. 2010 ter št. 10SI00707540555426 z dne 17. 6. 2010 za prejemnika B.B. iz Nemčije v polju 44 naštetih deklaracij navedeni neveljavni identifikacijski številki za DDV končnih prejemnikov, kar je razvidno iz zgodovinskega izpisa podatkov o zavezancih registriranih za interkomunitarno poslovanje znotraj EU. Tako je posledično nastal carinski dolg, ki skupaj z obrestmi znaša 104.932,35 EUR ter ga je treba plačati v roku 30 dni po vročitvi odločbe. V nasprotnem primeru bo uveden postopek izterjave v skladu s pravili Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in bodo za vsak dan po pretečenem roku zaračunane zakonite zamudne obresti (1. točka izreka). Iz 2. in 3. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve, ter da stroški v zvezi s postopkom niso bili priglašeni.

Iz obrazložitve je razvidno, da je carinski organ na podlagi Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in 78. člena Uredbe Sveta EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (UL L št. 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS) ter sklepa o inšpekcijskem nadzoru z dne 6. 7. 2011 pri tožniku opravil inšpekcijski nadzor za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 9. 2011, z namenom preverjanja pravilnosti izvajanja carinskih postopkov in obračunov dajatev pri postopku 42 (hkratna sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico). O rezultatih inšpekcijskega nadzora je v skladu z določbami 140. člena ZDavP-2 dne 22. 12. 2011 sestavil zapisnik. V postopku je bilo ugotovljeno, da identifikacijski številki obeh prejemnikov blaga v Nemčiji, ki sta navedeni v carinskih deklaracijah, nista bili veljavni v trenutku vložitve uvoznih deklaracij za blago po postopku 42. Ker v trenutku vložitve carinskih deklaracij za blago po postopku 42 niso bile izpolnjene predpisane obveznosti iz uporabe tega carinskega postopka, je bilo treba obračunati DDV. Tožnik ni ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, pri predmetnih carinskih deklaracijah pa niso bili podani pogoji oprostitve plačila DDV v smislu določb prvega odstavka 46. člena Zakonu o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v povezavi z 4. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1. Zato je treba upoštevati 6. točko 76. člena ZDDV-1. V skladu s točko a) prvega odstavka 204. člena CZS je nastal carinski dolg, tožnik kot deklarant pa je carinski dolžnik v skladu s tretjim odstavkom 204. člena CZS.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača.

Tožnik navedeno odločitev izpodbija in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Z izpodbijano odločitvijo naj bi bilo tudi poseženo v tožnikovo ustavno pravico do pravne varnosti. Tožnik navaja, da je v carinskih postopkih nastopal kot posredni zastopnik za prejemnika blaga A.A. in B.B., ki nimata sedeža v Sloveniji. Pri tem je ravnal v skladu z veljavno carinsko zakonodajo ter mu ni mogoče očitati odgovornosti za nastali carinski dolg v znesku 104.932,35 EUR. Na dan uvoza je tožnik kot deklarant izpolnil carinske deklaracije, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za vnos blaga po postopku 42. Tožnik ni imel drugih možnosti skrbnega ravnanja ob izpolnjevanju carinskih deklaracij, kot mu jih je nudil v EU priznani sistem veljavnih javnih podatkov VIES. Sklicuje se na 204. člen CZS in meni, da je za nastanek carinskega dolga relevanten trenutek, ko je blago dano v carinski postopek. V trenutku vnosa v carinski postopek je namreč tožnik izpolnil vse obveznosti, ki jih je imel kot deklarant po pooblastilu omenjenih dveh prejemnikov blaga. V trenutku vložitve spornih carinskih deklaracij sta bili namreč v sistemu VIES identifikacijski številki omenjenih dveh prejemnikov aktivni, kljub dejstvu, da naj bi bilo naknadno ugotovljeno, da je prišlo do deregistracije, o čemer je prvostopenjski organ 30. 6. 2010 obvestil tožnika. Meni, da je sankcioniranje tožnika za nazaj, ker se naknadno ugotovijo določena dejstva, ki v trenutku uvoza niso obstojala, popolnoma neutemeljeno in tudi v nasprotju z Ustavo RS in pravnim redom RS in EU.

Tožnik se sklicuje na kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter meni, da je bilo z izpodbijano odločbo poseženo v načelo pravne države, določeno v 2. členu Ustave RS. Razlogovanje carinskega organa, da je na podlagi zgodovinskega izpiska izpiska iz VIES ugotovil, da sta bili ID številki prejemnikov blaga neveljavni v trenutku vložitve spornih uvoznih deklaracij, ter da zato tožnik carinskih deklaracij ne bi smel več oddajati, je v nasprotju s pravno varnostjo, ki naj bi jo imel posameznik v pravni državi. Z izpodbijano odločbo je bilo kršeno tudi načelo prepovedi povratne veljave pravnih aktov, določeno v 155. členu Ustave RS. Pogoji za vnos blaga v postopek 42 so bili v spornih primerih, ob uporabi javne evidence VIES, na dan vnosa blaga izpolnjeni. Navodila in podzakonski akti pa so državne organe, ki izvajajo nadzore, napotili na uporabo javnega sistema VIES. Spreminjanje dejstev za nazaj ne more vplivati na oceno tožnikovega ravnanja. Temeljno načelo zaupanja v pravo in v pravno varnost v poslovnem prometu je domneva pravilnosti javnih evidenc.

Carinski organ ugotovitev v izreku izpodbijane odločbe, da sta bili ID številki za DDV prejemnikov blaga v trenutku vložitve uvoznih carinskih deklaracij neveljavni zaradi deregistracije, torej odjave veljavne ID za DDV na dan vnosa za nazaj, gradi na zgodovinskem izpisu podatkov o zavezancih, registriranih za interkomunitarno poslovanje znotraj EU št. EDP – 47730811 z dne 19. 9. 2011, iz sistema VIES, preko portala e-davki. Iz tega izpisa zaključuje, da sta bili ID številki prejemnikov blaga že pred dnem vložitve katerekoli od spornih carinskih deklaracij neveljavni. Tožnik takemu zaključku nasprotuje, sklicuje se na fotokopije iz spletne strani „EUROPA site Validation“, ki jih je predložil carinskemu organu že tekom postopka, iz katerih izhaja da sta bili ID številki omenjenih dveh prejemnikov blaga veljavni na dan vložitve spornih carinskih deklaracij. Tožnik zato zavrača očitke o neskrbnem ravnanju. Če carinski organ šteje potrdila, pridobljena iz sistema VIES, za neverodostojna, potem se namen sistema VIES za tretje osebe izniči. Gre za načelo zaupanja v javni register, ki velja na evropski ravni, v zvezi s čimer se tožnik sklicuje na sodbo Sodišča EU C- 587/10.

Izpodbijane odločbe se po mnenju tožnika ne da preizkusiti, prav tako ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ter razlogov za neizvedbo dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Tožnik tudi navaja, da je tekom postopka dokazal, da je v spornih carinskih postopkih blago zapustilo Slovenijo. Dejstvo, da morebiti posamezne listine niso izpolnjene popolno oziroma glede nepomembnih podatkov med seboj niso popolnoma usklajene ter informacija nemške davčne administracije z dne 13. 10. 2011, da blago ni bilo prevzeto s strani omenjenih prejemnikov blaga v Nemčiji, ki sta navedena v carinskih deklaracijah, še ne omogoča zaključka, da dobava in pridobitev blaga v drugi državi članici dejansko ni bila izvedena. Tožnik je preko nemške odvetniške pisarne vložil kazenske ovadbe zoper v carinskih deklaracijah navedena prejemnika blaga in nemškim organom pregona predložil dokaze, da je predmetno blago prispelo v ZR Nemčijo. Tožnik se sklicuje na posamezne carinske deklaracije ter na listine, ki so priložene k posamezni carinski deklaraciji, iz katerih meni, da izhaja, da je blago, na katerega se nanašajo, bilo izvoženo iz Slovenije v drugo državo članico EU in sicer ZR Nemčijo. Slednje pa meni, da je bistveno pri presoji izpolnjenosti pogojev za sproščanje blaga v prost promet po postopku 42.

Tožnik tako glede posameznih carinskih deklaracij, ki se nanašajo na v deklaracijah navedenega prejemnika B.B. iz Nemčije, navaja: - da iz carinske deklaracije št. 10SI00707540552698 z dne 9. 6. 2010 izhaja, da je kot država, v katero naj bi bilo blago dostavljeno, navedena Nemčija, v mednarodnem tovornem listu (v nadaljevanju CMR) št. 0179567 pa je kot razkladišče naveden Bremen, Nemčija. Tudi na CMR je potrjeno, da je bila pošiljka prevzeta s strani podjetja C. GmbH v Bremnu. Carinski organ pa se v izpodbijani odločbi tudi ni izjasnil glede s strani tožnika predložene izjave D.D. z dne 1. 5. 2012 in glede tožnikovega predloga za zaslišanje omenjene osebe; - da iz carinske deklaracije št. 10SI00707540553740 z dne 14. 6. 2010 izhaja, da je kot država, v katero naj bi bilo blago dostavljeno, navedena Nemčija, v CMR št. 2854408 pa je kot razkladišče naveden Bremen, Nemčija. Tudi na CMR je potrjeno, da je bila pošiljka prevzeta s strani podjetja C. GmbH v Bremnu ter da je prevoz opravilo podjetje E. d.o.o.. Carinski organ se v izpodbijani odločbi ni izjasnil glede tožnikovega predloga, da se zasliši prevoznik F.F., zaposlen v E. d.o.o.; - da iz carinske deklaracije št. 10SI00707540554215 z dne 15. 6. 2010 izhaja, da je kot država, v katero naj bi bilo blago dostavljeno, navedena Nemčija, v CMR št. 0179649 pa je kot razkladišče naveden Lunen, Nemčija. Iz CMR pa izhaja, da je kot prevzemnik blaga navedeno podjetje G., Lunen, s strani katerega je tudi podpisan prevzem blaga. Tožnik je v postopku predložil tudi izjavo prevoznika podjetja „H.“ d.o.o., ki ga je kot lastnika vozila za izvedbo prevoza pooblastilo podjetje I. d.o.o., navedeno v CMR, s katero pri njej zaposlen J.J. potrjuje, da je blago raztovoril v Nemčiji, v Lunenu pri podjetju G.; - da iz carinske deklaracije št. 10SI00707540554223 z dne 15. 6. 2010 izhaja, da je kot država, v katero naj bi bilo blago dostavljeno, navedena Nemčija, v CMR št. 0179650 pa je kot razkladišče naveden Bremen, Nemčija. Tožnik je v postopku predložil tudi izjavo prevoznika podjetja „H.“ d.o.o., ki ga je kot lastnika vozila za izvedbo prevoza pooblastilo podjetje I. d.o.o., navedeno v CMR, s katero pri njej zaposlen K.K. potrjuje, da je blago raztovoril v Nemčiji, v Bremnu, pri podjetju C.; - da iz carinske deklaracije št. 10SI00707540555426 z dne 15. 6. 2010 izhaja, da je kot država, v katero naj bi bilo blago dostavljeno, navedena Nemčija, v CMR št. 2854411 pa je kot razkladišče naveden Bremen, Nemčija. Tožnik je v postopku predložil tudi izjavo prevoznika E. d.o.o. z dne 2. 5. 2012, s katero je le-ta potrdil, da je bilo blago na podlagi v CMR navedenega kraja razklade, dostavljeno na to mesto, in sicer da ga je prevzelo podjetje C. v Bremnu. Tožnik je v postopku priložil izjavo prevzemnika blaga podjetja C. GmbH, skupaj s prevodom v slovenski jezik, s katero je navedeno podjetje potrdilo, da je 18. 6. 2010 po CMR 2854411 prevzelo pošiljko odpada bakra, medenine, nerjavečega jekla v njihovem skladišču na naslovu …. Njihov dobavitelj je bilo podjetje B.B..

Tožnik glede posameznih carinskih deklaracij, ki se nanašajo na v deklaracijah navedenega prejemnika A.A. iz Nemčije, navaja: - da iz listin, ki se nanašajo na carinsko deklaracijo št. 10SI00707540551891 z dne 8. 6. 2010 izhaja, da blago zapustilo Slovenijo. Tožnik je pridobil izjavo prevoznika E. d.o.o. z dne 2. 5. 2012, s katero je le-ta potrdil, da je bilo blago po CMR št. 2854458 dostavljeno v Bremen, kjer ga je prevzelo podjetje C.; - da iz carinske deklaracije št. 10SI00707540554306 z dne 15. 6. 2010 izhaja, da je kot država, v katero naj bi bilo blago dostavljeno, navedena Nemčija, v CMR št. 2854459 je kot razkladišče naveden Aue 08280. Na CMR, ki ga je tožnik pridobil od prevoznika L. in ga v originalu že priložil toženi stranki, pa je potrjeno, da je bila pošiljka prevzeta s strani prevzemnika blaga M. GmbH, v mesu Aue; - da iz carinske deklaracije št. 10SI00707540554887 z dne 16. 6. 2010 izhaja, da je kot država, v katero naj bi bilo blago dostavljeno, navedena Nemčija, v CMR št. 2854460 je kot razkladišče naveden Berlin. Na CMR, ki ga je tožnik pridobil od prevoznika N. d.o.o. in ga v originalu že priložil toženi stranki, pa je potrjeno, da je bila pošiljka prevzeta s strani prevzemnika blaga O., Berlin, dne 17. 6. 2010.

Na podlagi navedenega tožnik meni, da je v obravnavani zadevi tako izkazal, da so bili prejemniki blaga poslovni subjekti na območju ZR Nemčije. Tožnik bi bil lahko dolžnik za plačilo DDV samo v primeru, če blago ne bi zapustilo ozemlja Slovenije, kar pa se je nesporno zgodilo. Tožnik se pri tem sklicuje na listine, ki jih je za obravnavano blago predložil k posamezni carinski deklaraciji, ki meni, da to dokazujejo. V ta namen je v postopku predlagal tudi zaslišanje prič, čemur pa carinski organ ni sledil. V nadaljevanju tožnik tudi poudarja, da je izpolnjevanje pogojev za uveljavljanje oprostitve plačila DDV po 4. točki prvega odstavka 50. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 46. člena ZDDV-1 pogojeno z dokazovanjem veljavnosti ID za DDV v trenutku prepustitve blaga v postopek 42, kar je v predmetni zadevi tožnik izkazal s potrdili iz sistema VIES. Izpolnitev pogoja odpreme blaga iz ene države članice v drugo državo EU pa ni omejena izključno na odpremo blaga v državo članico kupca oz. še toliko manj na prevzem blaga s strani osebe, ki je navedena kot prejemnik blaga v uvozni carinski deklaraciji. Dejanski prejemnik blaga je po mnenju tožnika lahko tudi druga oseba, kot je oseba iz uvozne carinske deklaracije. Tožnik je o slednjem predložil dokaze, ki pa v postopku niso bili upoštevani. Tožnik se pri tem sklicuje na sodbe Sodišča EU (npr. C-255/02, C 271/06) ter predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 16. 6. 2014 prereka navedbe tožene stranke in dodatno navaja razloge, zaradi katerih meni, da izpodbijana odločitev ni pravilna.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavani zadevi je sporno ali je bil tožniku kot deklarantu na podlagi točke a) prvega odstavka 204. člena CZS zakonito obračunan DDV kot uvozna dajatev za blago, ki je bilo prijavljeno po osmih carinskih deklaracijah v obdobju od 8. 6. 2010 do 17. 6. 2010. Šlo je za blago, ki naj bi bilo oproščeno plačila DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico v smislu določb prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v povezavi z 4. točko prvega odstavka 50. člena ZDDV-1 (uvoz blaga, odposlanega ali odpeljanega s tretjega ozemlja ali iz tretje države in uvoženega v državo članico, ki ni namembna država članica). Gre za postopek, ki je opredeljen v carinski deklaraciji kot „Postopek 42 – Hkratna sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo za blago, ki je oproščeno DDV v okviru davčne dobave v drugo državo članico“. Določitev tega postopka izhaja iz Priloge 2 (Šifre, ki se uporabljajo pri izpolnjevanju enotne upravne listine) Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine in računalniški izmenjavi podatkov ter o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih.

V postopku je bilo ugotovljeno, da pogoji za oprostitev DDV kot uvozne dajatve za blago po predmetnih carinskih deklaracijah, niso podani. Pri preverjanju deklaracij in veljavnosti identifikacijskih številk prejemnikov v sistemu VIES je bilo namreč ugotovljeno, da identifikacijski številki prejemnikov blaga v Nemčiji nista bili veljavni v trenutku vložitve omenjenih deklaracij. Prav tako listine, priložene k navedenim carinskim deklaracijam, niso nesporno izkazovale dobave blaga v drugo državo članico EU (Nemčijo). S tem pa tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV po 46. členu ZDDV-1. Po slednjem so plačila DDV oproščene dobave blaga, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora in ki izkazujejo, da je blago prispelo v drugo državo članico (načelo obdavčitve po namembnem kraju). Ker v obravnavani zadevi za blago, ki naj bi zapustilo ozemlje Slovenije in naj bi prispelo v drugo državo članico EU (Nemčijo), niso bile izpolnjene predpisane obveznosti in ni bilo dokazano, da je blago prispelo v drugo državo članico EU, niso bili izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV. DDV se namreč ob uvozu obravnava kot uvozna dajatev. To izhaja iz 6. točke 77. člena ZDDV-1, ki določa, da se pri uvozu blaga DDV obračunava in plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev, ter iz drugega odstavka 138. člena ZDDV-1, ki določa, da pri uvozu blaga nadzoruje obračunavanje in plačevanje DDV carinski organ v skladu z carinskimi predpisi, kot da bi bil DDV uvozna dajatev.

Iz točke a) prvega odstavka 204. člena CZS izhaja, da pri uvozu nastane carinski dolg z neizpolnitvijo ene od obveznosti, ki izhaja za blago, zavezano uvoznim dajatvam, iz njihovega zadrževanja v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano. Iz tretjega odstavka 204. člena CZS izhaja, da je dolžnik oseba, ki mora, odvisno od primera, izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz zadrževanja blaga, zavezanega uvoznim dajatvam, v začasni hrambi ali iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo to blago dano, ali spoštovati pogoje za vnos blaga v ta postopek. Na podlagi 199. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba) je deklarant odgovoren za točnost navedb v deklaraciji, pristnost predložene dokumentacije in upoštevanja vseh obveznosti v zvezi s predložitvijo zadevnega blaga v zadevni postopek. Na podlagi citiranih določb CZS in Izvedbene uredbe, ob ugotovitvi, da niso izpolnjene predpisane obveznosti iz uporabe predmetnega carinskega postopka, je v obravnavani zadevi nastal carinski dolg, ki je naložen tožniku, ki nastopa kot deklarant, kot carinskemu dolžniku.

V zadevi je sporno, ali je naknadna odmera DDV upravičena, torej ali res niso izpolnjeni pogoji za oprostitev DDV kot uvozne dajatve, kar zatrjuje tožnik. Nadalje pa je tudi sporno, ali se naknadno odmerjen DDV lahko naloži v plačilo tožniku kot deklarantu. Tožnik se namreč sklicuje na svojo dobrovernost in skrbnost, za katero meni, da je bila zadostna (podatki VIES), zaradi česar naj bi bila odmera DDV v predmetni zadevi v nasprotju z načeli pravne varnosti.

Glede vprašanja upravičenosti naknadne odmere DDV v predmetni zadevi, sodišče sprejema kot pravilno dokazno oceno prvostopenjskega organa, da tožnik v konkretni zadevi za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Iz določb 46. člena ZDDV-1 izhaja, da so plačila DDV oproščene dobave blaga v drugo državo članico, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora. Ker velja načelo obdavčitve po namembnem kraju, mora deklarant verodostojno izkazati, da je bilo blago res dobavljeno subjektu v drugi državni članici.

Ob ugotovitvi carinskega organa, da sta bili ID številki obeh subjektov, ki sta navedena kot prejemnika blaga v obravnavanih carinskih deklaracijah (B.B., Berlin, Nemčija in A.A., Berlin, Nemčija), neveljavni, se tožnik ne more uspešno sklicevati na informacije, ki jih je pridobil iz spletne strani „VAT Validation Response“ in glede na katere naj bi bili ID številki omenjenih subjektov na dan vložitve carinskih deklaracij veljavni. Na podlagi pridobljenih podatkov je bilo namreč v postopku ugotovljeno, da ID številki omenjenih prejemnikov nista bili veljavni že v času vložitve predmetnih carinskih deklaracij. Navedeno pomeni, da do deregistracije obeh ID številk ni prišlo po vnosu blaga v predmetni carinski postopek, kot to zatrjuje tožnik, temveč že prej. Vendar pa tudi navedeno dejstvo (neveljavni ID številki domnevnih prejemnikov blaga) ni bilo edini razlog za odmero DDV v predmetni zadevi. Carinski organ je namreč na podlagi celovite presoje vseh ugotovitev celotnega postopka zaključil, da tožnik v predmetni zadevi ni verodostojno izkazal, da je bilo blago dobavljeno subjektom v drugo državo članico (Nemčijo).

Da za blago, ki je predmet omenjenih carinskih deklaracij, ni bil plačan DDV v državi članici - Nemčiji, v katero naj bi navedeno blago prispelo, je carinski organ ugotovil na podlagi informacij, ki jih je pridobil od nemškega davčnega organa. Iz v postopku pridobljene informacije nemške davčne administracije z dne 13. 10. 2011 izhaja, da dobava ni bila opravljena subjektoma, ki sta navedena na carinskih deklaracijah, kot tudi, da blago ni bilo prevzeto s strani tretjega domnevnega prevzemnika P.. Na podlagi 314.a člena Izvedbene uredbe si namreč carinske uprave držav članic medsebojno pomagajo pri preverjanju pristnosti in natančnosti dokumentov.

Prav tako je carinski organ v postopku ugotovil, da listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ne dokazujejo, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV. Blago poleg carinske deklaracije spremljajo določene listine. V konkretni zadevi se je carinski organ opredelil do vseh listin, ki so bile predložene k vsaki posamezni carinski deklaraciji. Natančno je navedel, katere listine so bile predložene k posamezni deklaraciji, prav tako je natančno navedel ugotovljene nepravilnosti in pomanjkljivosti, zaradi česar jih je ocenil za neverodostojne, s tem pa se strinja tudi sodišče.

Tako je glede carinskih deklaracij (pet carinskih deklaracij), ki se nanašajo na prejemnika B.B. iz Berlina, Nemčija, carinski organ med drugim ugotovil: 1) Glede k carinski deklaraciji 10SI00707540552698 z dne 9. 6. 2010 predloženim listinam je carinski organ ugotovil, da v listini CMR v polju 24 ni vpisan datum prevzema, zaradi česar navedena listina ne izkazuje prejema blaga. Poleg tega je iz priloge VII Uredbe št. 1013/2006 z dne 8. 6. 2010, razvidno, da je bila pošiljka napotena v obrat predelave, na naslov B.B., Berlin, iz CMR pa izhaja, da je bila napotena v Bremen (razdalja med obema je cca 396 km). V zvezi s priloženo izjavo podjetja C. GmbH, da je prevzelo predmetno blago v Bremnu in predloženim dobropisom, je carinski organ ugotovil, da se količina in vrsta blaga, navedena na dobropisu v celoti ne ujema z navedbo na računu pošiljatelja iz Srbije; na dobropisu je 23. 880 kg, na računu 23.890 kg; na dobropisu rafiniran baker 94% in baker „Millberry“, na računu bakreni odpad; 2) Glede k carinski deklaraciji 10SI00707540553740 z dne 14. 6. 2010 predloženim listinam je carinski organ ugotovil, da v naknadno predloženi listini CMR v polju 24 ni podpisan in ni vpisan datum prevzema, zaradi česar navedena listina ne izkazuje prejema blaga. Poleg tega je v „pratečem listu“ z dne 11. 6. 2010 v polju 7 vpisana družba „C., Nemčija“, katere žig je tudi odtisnjen v polju 24 CMR. Glede na navedbo dobavnih pogojev na računu pa je bilo blago namenjeno v Berlin; 3) Glede k carinski deklaraciji 10SI00707540554215 z dne 15. 6. 2010 predloženim listinam je carinski organ ugotovil, da v naknadno predloženi listini CMR v polju 24 ni podpisa in ni vpisan datum prevzema, zaradi česar navedena listina ne izkazuje prejema blaga. Poleg tega je v prilogi VII Uredbe št. 1013/2006 z dne 14. 6. 2010 v polju 7 vpisana družba R., katere žig je odtisnjen v polju 24 CMR. Glede na navedbo v polju 3 CMR je bila pošiljka napotena v Lunen, Germany (razdalja med mesti Lunen in Berlin cca 485 km); 4) Glede k carinski deklaraciji 10SI00707540554223 z dne 15. 6. 2010 predloženim listinam je carinski organ ugotovil, da v naknadno predloženi listini CMR v polju 24 ni podpisan in ni vpisan datum prevzema, zaradi česar navedena listina ne izkazuje prejema blaga. Poleg tega je v prilogi VII Uredbe št. 1013/2006 z dne 14. 6. 2010 v polju 7 vpisana družba R., katere žig je odtisnjen v polju 24 CMR. Glede na navedbo v polju 3 CMR je bila pošiljka napotena v Bremen, Germany (razdalja med mesti Bremen in Berlin cca 396 km); 5) Glede k carinski deklaraciji 10SI00707540555426 z dne 17. 6. 2010 predloženim listinam je carinski organ ugotovil, da v naknadno predloženi listini CMR v polju 24 ni podpisa in ni vpisan datum prevzema, zaradi česar navedena listina ne izkazuje prejema blaga. Poleg tega je v „pratečem listu“ z dne 17. 6. 2010 v polju 7 vpisana družba „C., Nemčija“, katere žig je tudi odtisnjen v polju 24 CMR (razdalja med mesti Bremen in Berlin cca 396 km).

Glede carinskih deklaracij, ki se nanašajo na prejemnika A.A. iz Berlina, Nemčija (tri carinske deklaracije), pa je carinski organ med drugim ugotovil: 1) Glede k carinski deklaraciji 10SI00707540551891 z dne 8. 6. 2010 predloženim listinam je carinski organ ugotovil, da v naknadno predloženi listini CMR v polju 24 ni podpisanega kraja in datuma prevzema ter ni podpisa, zaradi česar navedena listina ne izkazuje prejema blaga. Glede na navedbo dobavnih pogojev na priloženem računu, bi naj bilo blago napoteno v Berlin. Tudi žig v polju 24 CMR prejemnika A.A. iz Berlina naj bi potrjeval prevzem blaga v Berlinu. Na priloženem „pratećem listu“ z dne 7. 6. 2010 pa je v polju 7 vpisana družba S. iz kraja Lauchhammer in tudi na CMR je v polju 3 naveden kraj Lauchhammer (razdalja med mesti Berlin in Lauchhammer je cca 149 km); 2) Glede k carinski deklaraciji 10SI00707540554306 z dne 15. 6. 2010 predloženim listinam je carinski organ ugotovil, da v naknadno predloženi listini CMR v polju 24 ni vpisanega kraja, vse ostale navedbe (razen dela žiga) pa so nečitljive, zaradi česar navedena listina ne izkazuje prejema blaga. Glede na navedbo dobavnih pogojev na priloženem računu, bi naj bilo blago napoteno v Berlin. Žig v polju 24 CMR naj bi potrjeval prevzem blaga v neki družbi s statusom GmbH v kraju Aue, ki je naveden tudi v polju 3. Na priloženem „pratećem listu“ z dne 14. 6. 2010 pa je v polju 7 vpisana družba T., Berlin, Nemčija (razdalja med mesti Berlin in Aue je cca 295 km); 3) Glede k carinski deklaraciji 10SI00707540554887 z dne 16. 6. 2010 predloženim listinam je carinski organ ugotovil, da so v naknadno predloženi listini CMR v polju 24 navedbe večinoma nečitljive (razen datuma in dela žiga), zaradi česar navedena listina ne izkazuje prejema blaga. Glede na navedbo dobavnih pogojev na priloženem računu, bi naj bilo blago napoteno v Berlin. Tudi navedba v polju 7 „pratećeg lista“ potrjuje napotitev blaga prejemniku T., Berlin, Nemčija. Iz žiga v polju 24 CMR pa je razvidno, da bi naj bilo blago prevzeto 17. 6. 2010 v družbi v Berlinu, ki pa ni A.A. (nečitljiv žig).

Sodišče se strinja z dokazno oceno obeh organov, da navedene listine, na katere se sklicuje tožnik, ki so v upravnih spisih, jasno ne izkazujejo dobave blaga v drugo državo članico, zaradi česar je carinski organ pravilno zaključil, da tožnik ni verodostojno izkazal, da je blago bilo dobavljeno subjektom v drugi državi članici (Nemčiji). Ob ugotovitvi, da so priložene listine (carinska deklaracija, CMR, priloga VII – ki mora spremljati odvoz odpadkov, itd.) pomanjkljivo izpolnjene in da niso skladne, jih je carinski organ pravilno ocenil kot neverodostojne. Slednje pa je, ob tem, da je carinski organ pridobil tudi informacije na podlagi medsebojnega upravnega sodelovanja od nemškega davčnega organa, da dobava ni bila opravljena v Nemčiji, ne glede na ugotovitve neveljavnih ID številk prejemnikov, samo po sebi zadosten razlog za zaključek, da v predmetni zadevi niso podani pogoji za oprostitev DDV. Ker se predpisane obveznosti v navedenih postopkih dokazujejo s pisno dokumentacijo, sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi carinski organ moral o tem izvesti še dokaze, ki jih je v postopku in tudi v tožbi predlagal tožnik (zaslišanje prič, prevoznikov, ipd), kot tudi tožnikovo sklicevanje na izjave prevoznikov.

Tožnikovo zatrjevanje, da je blago zapustilo območje Slovenije, v postopku tudi po presoji sodišča ni verodostojno izkazano. Zaradi neizpolnjevanja predpisanih obveznosti je v obravnavani zadevi nastal carinski dolg po točki a) prvega odstavka 204. člena CZS, ki je naložen v plačilo tožniku kot deklarantu. Deklarant je odgovoren za točnost in pravilnost navedb v deklaraciji oziroma pravilnost in pristnost dokumentacije (199. člen Izvedbene uredbe). Zato na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje, da je zoper v carinskih deklaracijah navedena prejemnika blaga v Nemčiji preko nemške odvetniške pisarne vložil kazenske ovadbe. Sodišče zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodno prakso Sodišča EU, saj se sodbe, na katere se sklicuje, nanašajo na drugačno dejansko stanje in drugo pravno podlago.

Ob takem stanju stvari, ko tožnik v postopku ni izkazal dobave blaga v drugo državo članico, na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na dobrovernost. Tožnik namreč navaja, da se je zanesel na podatke iz sistema VIES glede veljavnosti ID številk prejemnikov blaga, navedenih na carinskih deklaracijah, ter da mu zato ni mogoče očitati premajhne skrbnosti. Ob ugotovitvi, da je v predmetni zadevi nastal carinski dolg zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz uporabe carinskega postopka, v katerega je bilo blago dano, tožnikov subjektivni element na drugačno odločitev o zadevi ne more vplivati. Kot že pojasnjeno, pa izpodbijana odločitev ne temelji zgolj na ugotovitvi, da je bila ID številka domnevnih prevzemnikov blaga neveljavna, pač pa na ugotovitvah celotnega postopka. Po presoji sodišča zahteva, da se uvoženemu blagu predložijo popolne listine, ki dokazujejo, da je blago zapustilo območje Slovenije, kar je tudi pogoj za oprostitev DDV kot uvozne dajatve v Republiki Sloveniji, ni nerazumna in tudi ne v nasprotju z načelom sorazmernosti. Te kršitve ne pomenijo zgolj kršitve formalnih obveznosti, kot zatrjuje tožnik, ampak imajo lahko za posledico, da bi se blago izognilo plačilu uvoznih dajatev. Zato je tožnik v predmetnem carinskem postopku dolžnik za carinski dolg, ki je nastal zaradi neupoštevanja določb tega postopka (tretji odstavek 204. člena CZS).

Ob vseh navedenih ugotovitvah je bilo po presoji sodišča relevantno dejansko stanje v postopku popolno ugotovljeno in ob upoštevanju le-tega pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore, da izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena ter da se prvostopenjski in drugostopenjski organ nista opredelila do tožnikovih dokaznih predlogov ter da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhajajo razlogi, na katerih temelji odločitev, ter razlogi zaradi katerih dokaznim predlogom tožnika ni bilo ugodeno. Do tožnikovih pritožbenih ugovorov se je opredelil tudi drugostopenjski organ, kar je ustrezno obrazložil. Izpodbijana odločitev tako vsebuje vse sestavine, ki jih predpisuje 214. člena Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V postopku prav tako niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, saj je tožnik v postopku sodeloval in je imel možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so bila podlaga za izpodbijano odločitev. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče zavrača iz istih razlogov kot drugostopenjski organ.

Na podlagi vsega povedanega je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev pravil postopka ter tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno ter je pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna relevantna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin. Prav tako v zadevi niso izpolnjeni pogoji za spor polne jurisdikcije iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

18.03.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 2039/2014
• UPRS Sodba I U 317/2019-29
• UPRS sodba I U 1990/2013