UPRS sodba II U 371/2014

Jedro

Začeto davčno izvršbo je mogoče zadržati le po uradni dolžnosti in ne na predlog dolžnika. Gre za diskrecijsko odločanje davčnega organa po uradni dolžnosti. Odlog sicer lahko predlaga tudi stranka, vendar organ na predlog ni vezan, pač pa ima ta le naravo pobude.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel tožnikov predlog za zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 42918-75921/2014-1 10-3201-01 z dne 14. 5. 2014. Tožeča stranka se je zoper prvostopni sklep pritožila, Ministrstvo za finance pa je z uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve navedenih aktov izhaja, da lahko v skladu s četrtim odstavkom 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ samo po uradni dolžnosti odloži začeto izvršbo, zato tega postopka ni mogoče začeti na podlagi vloge stranke. Iz tega razloga je bila vloga tožeče stranke za zadržanje začete izvršbe zavržena.

Tožeča stranka je vložila tožbo v upravnem sporu zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno uporabljenega materialnega prava ter kršitve določb upravnega postopka. Navaja, da v konkretnem primeru tožeča stranka ni niti davčni dolžnik niti ni solidarno odgovorna za plačilo davčnih obveznosti družbe A. d.o.o. Zato obstaja pravna in dejanska podlaga za zadržanje davčne izvršbe in za odlog izvršbe, saj z vodenjem davčne izvršbe zoper tožečo stranko, ki ni davčni zavezanec, nastaja velika in nepopravljiva materialna škoda. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem in drugostopnem aktu ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

157. člen ZDavP-2 v tretjem in četrtem odstavku določa, da pritožba zoper sklep o izvršbi ne zadrži začete davčne izvršbe, ne glede na to, pa lahko davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.

Glede na citirano zakonsko določilo se tudi sodišče strinja z zaključkom davčnih organov, da je mogoče zadržati začeto davčno izvršbo le po uradni dolžnosti, ne pa na predlog dolžnika. Gre za diskrecijsko odločanje davčnega organa po uradni dolžnosti. Odlog sicer lahko predlaga tudi stranka, vendar organ na predlog ni vezan, pač pa ima ta le naravo pobude. Ker torej zadržanja davčne izvršbe ni mogoče predlagati, je odločitev, da se vloga tožeče stranke za zadržanje začete davčne izvršbe zavrže, pravilna. Takšno stališče je sodišče zavzelo v več sodbah, npr. št. I U 731/2012 z dne 8. 11. 2012, I U 502/2012 z dne 12. 6. 2012 in III U 26/2012 z dne 15. 3. 2013.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

Datum zadnje spremembe:

10.03.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 783/2015
• UPRS sodba I U 323/2016
• UPRS Sodba I U 126/2017-17