UPRS sodba I U 635/2014

Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen. V predmetni zadevi so kumulativno izpolnjeni prvi trije pogoji. Sodišče je zato presojalo, ali v danem primeru obstajajo objektivne okoliščine oziroma indici na strani tožnika, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo nezakonito uveljavljanje davčnih ugodnosti oz. zlorabo sistema DDV. V predmetni zadevi ni podana dobra vera tožnika. Pri tožniku so bile v zvezi s poslovanjem z družbo A. d.o.o. ugotovljene pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki ne pomenijo običajne poslovne prakse oz. potrebne skrbnosti dobrega gospodarja, ki se pričakuje od gospodarskih subjektov. Iz ugotovljenih podatkov v predmetni zadevi je ugotovljen obstoj zlorabe in je mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Velenje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku za davčno obdobje januar 2006 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 10.615,92 EUR s pripadajočimi obrestmi (točka I.1 izreka). Ugotovil je, da je tožnik DDV in pripadajoče obresti iz točke I.1 izreka delno plačal 20. 2. 2009 v znesku 11.532,58 EUR. Razlika v višini 75,86 EUR mora biti plačana v roku 30 dni od vročitve te odločbe, po preteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek izvršbe (točka II izreka). Vloga tožnika za povrnitev stroškov v prvotnem postopku in v ponovnem postopku se zavrne (točka III izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka IV izreka). Gre za ponovljen postopek na podlagi napotil iz odločbe Ministrstva za finance DT 499-16-25/2009-2 z dne 22. 11. 2011. Tožnik je uveljavljal pravico do odbitka DDV na podlagi računa 060120, ki ga je 16. 1. 2006 izdala družba A. d.o.o. za priklopno vozilo znamke Benalu, tip Optiliner 106 v višini 53.079,62 EUR (v nadaljevanju sporno vozilo) z obračunanim DDV v višini 10.615,92 EUR (v nadaljevanju sporni račun). V postopku je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. družba tipa „missing trader“.

Do nakupa spornega vozila je po izjavi tožnika prišlo tako, da ga je poklical B.B. iz Avstrije, ki je imel podjetje za prodajo tovornih vozil. Po dogovoru je sporno vozilo prevzel tožnik sam pri dobavitelju GS-GE Nutzfahrzeuge GmbH v Nemčiji. Račun dobavitelja je bil naslovljen na A. d.o.o., plačal pa ga je tožnik. Na zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju DIN) je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ zavrnil. Davčni organ meni, da sporni račun predstavlja fiktivni posel. Tožnik je sodeloval pri utaji davka tako, da je uveljavil pravico do odbitka DDV na podlagi računa, ki ga je izdala družba A. d.o.o., ki pri predmetnem poslu dejansko sploh ni sodelovala. Tožniku zato ne gre pravica do dobitka vstopnega DDV na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV).

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Strinja se z ugotovitvijo, da je bil tožnikov namen izogibanje plačila DDV. Bistvena opravila v zvezi s predmetnim poslom je opravil tožnik sam in ne družba A. d.o.o.. Tožnik je vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslu, ki predstavlja zlorabo sistema DDV, kar izhaja iz objektivnih okoliščin na strani tožnika, ki jih je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ. Dobava spornega blaga je bila v predmetni zadevi sicer res opravljena, vendar je prvostopenjski organ ugotovil, da jo je dejansko opravil tožnik sam, ki je sporno vozilo tudi sam prevzel pri nemškem dobavitelju. Tožnik je sam opravil vsa dejanja v zvezi z registracijo in homologacijo spornega vozila. V postopku tožnik ni izkazal, da bi pri zadevnem poslu kakorkoli sodelovala družba A. d.o.o., ki je izdala sporni račun.

Tožnik v tožbi ugovarja, da so bila bistveno kršena pravila postopka, da je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in da je prišlo do napačne uporabe materialnega prava. V tožbi povzema potek postopka. Meni, da je za odločitev v zadevi pomembno dejstvo, kdaj je bila družba A. d.o.o. opredeljena kot družba tipa „missing trader“, saj se je DIN pri tej družbi izvajal leta 2008, torej dve leti kasneje, kot je obravnavano obdobje (1.1. do 31. 1. 2006). Za mesec januar 2006 je družba A. d.o.o. davčnemu organu predložila obračun DDV in izkazala davčno obveznost. Ker gre za družbo, ki je oddajala davčne obračune, tožnik ni mogel vedeti, da gre za družbo tipa „missing trader“. Za pravilno izkazovanje davčnih obveznosti pa bi moral poskrbeti davčni organ sam. Žig in podpis tožnika na listinah v zvezi z registracijo in homologacijo spornega vozila je bil ponarejen, kar je tožnik že v prvotnem postopku ugovarjal, o čemer pa se davčni organ ni izrekel. Podatki na zapisu 06-10092-0 v zvezi s homologacijo spornega vozila so bili ročno popravljeni (podjetje C. d.o.o.). Da je družba A. d.o.o sodelovala pri predmetnem poslu, izhaja iz računa, ki ga je izdala. Navedena družba je prejela plačilo od tožnika za sporno vozilo in je nemškemu dobavitelju tudi sama izvedla plačilo za nakup spornega vozila. B.B. je bil dobavitelj družbe A. d.o.o.. Tožnik tudi ugovarja, da davčni organ ni izkazal tožnikovega subjektivnega elementa oz. namena izogibanja plačila davčnih obveznosti. V danem primeru je šlo za enkraten posel in za običajen posel, ki ne odstopa od drugih podobnih poslov tožnika. Dejstva iz katerih izhaja, da je bila A. d.o.o. družba tipa „missing trader“, niso relevantna. Tožnik je bil pri predmetnem poslu skrben in je preveril vse razpoložljive informacije o izdajatelju spornega računa. Šele v letu 2008 je DURS na spletnih straneh objavil Navodilo o poslovanju z neplačujočimi gospodarskimi subjekti. Predmetni posel tudi ne predstavlja navideznega oz. prikritega pravnega posla. Sklicuje se na novejšo sodno prakso SEU, zlasti v združenih zadevah C-80/11 in 142/11 in na sodbo Upravnega sodišča RS I U 529/2012 z dne 21. 5. 2013, katere vsebino razlaga. Uveljavlja tudi zamudne obresti od 20. 2. 2009 dalje, saj je davčni dolg plačal na podlagi nezakonite odločbe. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Tožnik je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslu, ki pomeni zlorabo sistema DDV. Na podlagi subjektivnih okoliščin na strani tožnika, ki jih je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ, je ta utemeljeno zaključil, da so bili pri poslu nabave spornega vozila in pri uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV na strani tožnika podani indici oz. objektivne okoliščine, ki kažejo na goljufijo izdajatelja spornega računa (družbe A. d.o.o.).

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

Med strankama je v obravnavani zadevi sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito tožniku dodatno odmeril DDV v zvezi z nakupom spornega vozila na podlagi obravnavanega računa, ki ga je izdala družba A. d.o.o. v višini 53.079,62 EUR z obračunanim DDV v višini 10.615,92 EUR.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je v zadevah, kot je obravnavana, vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo Evropske unije (v nadaljevanju EU). Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga oziroma storitev od drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij, 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt više v dobavni verigi. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri od predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen.

Med strankama v predmetni zadevi ni sporno, da je bila dobava blaga (priklopnega vozila znamke Benalu, tip Optiliner 106) opravljena in da je tožnik predmetno blago uporabil za namene svojih obdavčljivih transakcij (drugi odstavek 40. člena ZDDV). Sporni račun (račun 060120 z dne 16. 1. 2006, ki ga je izdala družba A. d.o.o.) je tudi formalno popolen. Tako so v predmetni zadevi kumulativno izpolnjeni prvi trije pogoji iz predhodne točke obrazložitve te sodbe. Sodišče je zato presojalo ali sta davčna organa pravilno in zakonito odločila, da v danem primeru obstajajo objektivne okoliščine oziroma indici na strani tožnika, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri poslih, ki predstavljajo nezakonito uveljavljanje davčnih ugodnosti oz. zlorabo sistema DDV (da je podan subjektivni element na strani tožnika).

Iz prakse SEU izhaja, da je v primerih, kot je obravnavani mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gosposkega subjekta v dobavni verigi (sodba SEU v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04, Axel Kittel). Ni v nasprotju s pravom EU od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se lahko od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo bo opravil, ni del davčne utaje (sodba SEU C-409/04, Teleos in drugi). Iz sodbe SEU v združeni zadevi C-80/11 in C-142/11 Mahagében in Dávid pa izhaja, da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost ali goljufijo, ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (točka 60). Sodišče meni, da zahteva po razumnem ravnanju davčnih zavezancev, ki pri njihovem poslovanju predpostavlja potrebno skrbnost, ne more predstavljati prevelike zahteve na strani davčnih zavezancev, ki iz naslova takega poslovanja uveljavljajo pravico do odbitka DDV. Le z razumnim ravnanjem (v smislu dobrega gospodarstvenika) lahko davčni zavezanci zagotavljajo, da njihove transakcije ne bodo del goljufije. Tako ravnanje je tudi nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj.

Sodišče se strinja z ugotovitvijo obeh davčnih organov, da v predmetni zadevi ni podana dobra vera tožnika, kar želi tožnik prikazati v tožbi. V obravnavanem primeru na drugačno odločitev ne vplivajo okoliščine, ki jih poudarja tožnik, da je imela družba A. d.o.o. v času sklenitve predmetnega posla veljavno ID številko za DDV in da je oddajala obračune DDV. Pri tožniku so bile v zvezi s poslovanjem z družbo A. d.o.o. ugotovljene pomanjkljivosti in nepravilnosti, ki ne pomenijo običajne poslovne prakse oz. potrebne skrbnosti dobrega gospodarja, ki se pričakuje od gospodarskih subjektov. Tožnik sam navaja, da je za družbo A. d.o.o. izvedel tako, da ga je poklical B.B. iz Avstrije, ki ga tožnik ni poznal in navedel, da ima podjetje za prodajo tovornih vozil. Na sedežu družbe A. d.o.o. se ni nikoli zglasil. Tožnik se je dogovarjal o nabavi z B.B., katerega identitete in njegovih pooblastil ni preveril. Skupni znesek, ki ga je plačal za sporno vozilo presega 12.000.000,00 EUR, kar je visok znesek, ki terja posebno skrbnost pri sklepanju poslov. Tako bi bilo razumno, da bi tožnik glede navedene družbe pridobil še kakšne dodatne informacije. Tožnik ni izvedel nobene preveritve o boniteti, o poslovanju družbe A. d.o.o., o odgovornih osebah v tej družbi in pooblastilih odgovornih oseb ter o njenih o referencah. O poslu se je dogovarjal z neznancem. Tožnik tudi ni imel kontaktov z odgovornimi osebami navedene družbe, ki mu je izdala sporni račun za precej visok znesek, niti ni vedel ali so odgovorne osebe v omenjeni družbi pooblastile osebo, s katero je kontaktiral. Tožnik bi kot dober gospodarstvenik, ki se ukvarja s preprodajo motornih vozil, moral dobavo, ki je predmet tega spora, ustrezno dokumentirati z verodostojno dokumentacijo. Po presoji sodišča tako poslovanje tožnika ne more biti razumno (niti ni takšna poslovna praksa v gospodarskih poslih). Poslovanje brez sestavljanja poslovnih listin in brez preverjanja domnevnih ponudnikov blaga, še zlasti, če gre za sklepanje poslov visokih vrednosti, ni v skladu z običajno poslovno prakso in odstopa od potrebne skrbnosti, s katero morajo poslovati gospodarski subjekti. Tožnik je sam prevzel sporno vozilo od dobavitelja v Nemčiji in tudi sam opravil vse potrebne postopke registracije. Tožnik ni izkazal, da naj bi pri predmetnem poslu sodeloval izdajatelj spornega računa, družba A. d.o.o.. Navedene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.

V zvezi z izpolnjevanjem 4. pogoja iz točke 9 obrazložitve te sodbe je po nacionalnem pravu in po pravu EU v primerih, kot je obravnavani (ko ni sporno, da je bila dobava predmetnega blaga - vozila opravljena) po presoji sodišča relevantno zlasti dejstvo, da je tožnik dejansko dobavo po spornem računu opravil sam (podobno tudi SEU v zadevi C-324/11 – Gabor Toth, sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 432/2011 z dne 29. 11. 2012, tč. 19 in X Ips 250/2011 z dne 15. 11. 2012, tč. 19) in je tako vsekakor vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslu, ki predstavlja utajo davka. Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tudi po mnenju sodišča vsa glavna dejanja za izvedbo prodaje in prevzema predmetnega vozila opravil tožnik sam. Tožnik je predmetno vozilo prevzel sam v Nemčiji, kar med strankama ni sporno (tožnik je v postopku navedel, da je bil tako dogovorjen s B.B.). Registracijo in homologacijo je prav tako opravil sam. Ob registraciji predmetnega vozila je tožnik razpolagal z originalnim računom nemškega dobavitelja. Iz dokumentacije registracijskega organa D. d.o.o., Rečica ob Savi in sicer iz zapisnika o tehničnem pregledu spornega vozila z dne 17. 1. 2006 izhaja, da ga je podpisal tožnik, ki je tako sam urejal registracijo spornega vozila. Na zahtevi 06-10092-0 z dne 16. 1. 2006 za izvedbo postopka identifikacije in ocene tehničnega stanja ES – homologiranega/odobrenega vozila ter na Napotilu 06-10092-0 za dostavo vozila na pregled v postopku identifikacije vozila je prav tako podpisan tožnik z navedbo številke mobilnega telefona tožnika. Tudi po presoji sodišča podpis tožnika ni bil ponarejen in sodišče v tem delu sledi razlogom pritožbenega organa. Na potrdilu o prevzemu tehnične dokumentacije je kot naročnik prav tako naveden tožnik. Enako velja za zapis 06-10092 v postopku identifikacije in ocene tehničnega stanja ES-homologiranega vozila. Iz navedenih listin izhaja, da je vsa dejanja v zvezi z registracijo in homologacijo predmetnega vozila opravljal tožnik sam. Potrdilo o skladnosti vozila je sicer prevzel E.E., vendar na podlagi pooblastila tožnika. Glede na predhodno navedeno je nakup spornega vozila opravil tožnik sam pri nemškem dobavitelju in ni nikjer izkazano, da bi pri nakupu dejansko sodelovala družba A. d.o.o.. Na vseh listinah se pojavlja kot naročnik tožnik.

Po presoji sodišča je iz podatkov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ v predmetni zadevi, ugotovljen obstoj zlorabe in je mogoče tožniku očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Okoliščine so v zadostni meri razjasnjene, tožnik pa tudi v tožbi ni navedel ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev. Objektivne okoliščine je prvostopenjski organ povezal v smiselno celoto, ki po mnenju sodišča s potrebno stopnjo prepričanja kaže na to, da je tožnik vedel oziroma, da bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV v zvezi z obravnavanimi računi, povezane z goljufijo izdajatelja računov ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Sodišče ugotavlja, da niso izkazane okoliščine, da je tožnik deloval v dobri veri, kar je tožnik želel dokazati. Po mnenju sodišča je tako pravilna odločitev davčnega organa in v skladu s prakso SEU, da se v primeru, kot je obravnavani, tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornega računa, ki ga je izdala družba A. d.o.o.. Tožniku pa se, glede na vse okoliščine, ki sta jih obsežno navedla že oba davčna organa in jih sodišče povzema v 12. in 13. točki obrazložitve te sodbe utemeljeno očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.

Predmetni račun, ki ga je izdala družba A. d.o.o. za predmetno vozilo, glede na ugotovljeno dejansko stanje, ne izkazuje resnično opravljenega poslovnega dogodka in tudi po presoji sodišča ni verodostojna listina. Tudi po mnenju sodišča je dejanska pot prodaje predmetnega vozila potekala neposredno med dobaviteljem, družbo F. GmbH iz Nemčije in tožnikom in ne tako, kot naj bi izhajalo iz listin tožnika med dobaviteljem, družbo F. GmbH iz Nemčije, družbo A. d.o.o. in tožnikom. Kot to pravilno navaja pritožbeni organ bi v primeru, če bi tožnik v Nemčiji sam kupil vozilo, moral pri pridobitvi tega vozila obračunati izstopni DDV (samoobdavčitev) v skladu z 19. členom in 19.a členom ZDDV. V danem primeru pa ni prišlo do samoobdavčitve, ker je bilo sporno vozilo navidezno dobavljeno družbi A. d.o.o.. Tako je tožnik neupravičeno uveljavil pravico do odbitka vsotnega DDV, ki mu dejansko ne pripada. Ugovor tožnika, da ne gre za navidezne pravne posle, pa je neutemeljen. Izdani račun namreč nima podlage v dejansko opravljenem poslu. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je dobavo predmetnega vozila opravil tožnik sam, ki je sporno vozilo tudi sam prevzel pri nemškem dobavitelju in tudi sam opravil vsa dejanja v zvezi z registracijo in homologacijo tega vozila. Tudi po presoji sodišča tožnik v postopku ni dokazal, da bi pri obravnavanem poslu kakorkoli sodelovala družba A. d.o.o., ki je izdala sporni račun.

Ker so v navedeni zadevi za zakonitost presojanja odločilne okoliščine, ki so pojasnjene v tej sodbi, sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na okoliščine na strani družbe A. d.o.o.. Zahtevo tožnika, da se mu priznajo zamudne obresti pa je pravilno in argumentirano zavrnil že pritožbeni organ.

Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati sklicevanje tožnika, da v letu 2006, na katerega se nanaša sporni račun, še ni bila poznana problematika „missing tradejev“. Kot je tožniku pravilno pojasnil že davčni organ, tožniku ni bila priznana pravica do odbitka DDV na podlagi veljavne zakonodaje (40. člena ZDDV) in ne na podlagi Navodila DURS glede poslovanja z „missing trader“ družbami. Prav tako okoliščina, kdaj je bila družba A. d.o.o. opredeljena kot „missing trader“ družba, na zadevo nima vpliva, saj so na odločitev vplivale okoliščine, podane na strani tožnika oz. njegov subjektivni element.

Sodišče ni našlo kršitev pravil postopka. Tožnik je v postopku sodeloval, bil je seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, imel je možnost podati pripombe na zapisnik in predložiti vso listinsko dokumentacijo (138. člen Zakona o davčnem postopku).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih navaja sodišče, tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

12.02.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 980/2016
• UPRS sodba I U 1658/2015
• UPRS sodba I U 700/2014