VSRS Sodba I Ips 5167/2010-149

Jedro

V napotilu višjega sodišča, ki je predhodno prvostopenjsko sodbo s sklepom razveljavilo, je navedeno, da naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sooči oškodovanko in pričo, če bi bilo to potrebno. Glede na dejansko stanje, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov v ponovljenem postopku, je očitno ocenilo, da soočenje oškodovanke in priče ni potrebno in ker tudi ni razvidno, da bi obramba predlagala soočenje, do kršitve pravice do obrambe na tej podlagi ni moglo priti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500 eurov sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je obsojenega V. S. s sodbo I K 5167/2010 z dne 10. 10. 2013 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu z uporabo omilitvenih določil 50. člena in 3. točke 51. člena KZ-1 izreklo kazen desetih mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče oškodovanko I. A. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 13.000,00 eurov napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obsojencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka v do tedaj znani višini 4.155,70 eura, in sicer v šestintridesetih mesečnih obrokih po 115,43 eura. Naložilo mu je tudi plačilo sodne takse in ostale stroške ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovanke. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 5167/2010 z dne 3. 4. 2014 pritožbi zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zagovorniki obsojenca so dne 18. 7. 2014 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve pravic obrambe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in obsojenca oprosti, da je storil očitano mu kaznivo dejanje, podredno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni (pravilno razveljavi) in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, obsojenca pa oprosti plačila sodne takse.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 12. 9. 2014 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da zahteva obsojenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Zagovorniki namreč z zahtevo uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke 12. 9. 2014 na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Zagovorniki v svoji izjavi z dne 19. 9. 2014 nasprotujejo navedbam vrhovne državne tožilke.

B.

5. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, namenjeno preizkusu kršitev določb materialnega in procesnega prava in da z navedbami, ki po vsebini pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve iz tega razloga ni mogoče vložiti), kršitev zakona ni mogoče utemeljiti. Pri presoji kršitev zakona je Vrhovno sodišče

vezano

na

dejansko

stanje

, ki ga ugotavlja pravnomočna sodba.

6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma na splošno navajajo, da se višje sodišče do pritožbenih navedb ni zadostno opredelilo, saj da v sodbi, ki se zgolj pavšalno sklicuje na sodbo sodišče prve stopnje, niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Zato je po presoji zagovornikov podana absolutna kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče poudarja, da je v več svojih odločbah(1) presodilo, da kadar drugostopenjsko sodišče ne odgovori na vse pritožbene navedbe, gre za kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, pri čemer mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti obrazložiti tudi vpliv te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP bi bila v drugostopenjski sodbi lahko podana le, če niti prvostopenjska niti drugostopenjska sodba sploh ne bi imeli razlogov o odločilnih dejstvih. Prav tako je v več svojih odločbah(2) Vrhovno sodišče presodilo, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.

7. Zagovorniki v zahtevi neutemeljeno navajajo, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da kraj storitve kaznivega dejanja ni dokazan. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je višje sodišče do teh pritožbenih navedb opredelilo v 10. točki sodbe. Zagovorniki pa z navedbami glede kraja dejanja ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

8. Zagovorniki nadalje v zahtevi navajajo, da se višje sodišče tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb glede neizvedenih dokazov, (pri tem pa ne navedejo, kdaj je obramba te dokazne predloge podala). Navajajo, da prvostopenjsko sodišče ni niti pridobilo natančnejših podatkov o metadonskem programu za oškodovanko niti se ni opredelilo do dejstva, da je oškodovanka v ponovljenem postopku količino zaužitih psihoaktivnih substanc opredelila povsem drugače kot v prejšnjem postopku. Sodišču tudi očitajo, da ni niti izdelalo ustrezne dokazne ocene glede izpovedbe taksista D. V. niti soočilo oškodovanke ter njenega nekdanjega fanta R. S., kar bi bilo bistveno za oceno verodostojnosti izpovedbe oškodovanke. S tem, ko sodišče ni izvedlo soočenja, je po stališču zagovornikov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz navedb v zahtevi in sodb nižjih sodišč ni razvidno, da bi obramba predlagala soočenje oškodovanke in priče R. S. Zato do kršitve pravice do obrambe na tej podlagi ni moglo priti. V napotilu višjega sodišča(3), ki je predhodno prvostopenjsko sodbo s sklepom razveljavilo, je navedeno, da naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sooči oškodovanko in pričo R. S., če bi bilo to potrebno. Glede na dejansko stanje, kot ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov v ponovljenem postopku, je očitno ocenilo, da soočenje oškodovanke in priče ni potrebno. Dokazni presoji sodišča prve stopnje je v 4. točki sodbe pritrdilo tudi višje sodišče, ki je očitke o neverodostojnosti oškodovanke zavrnilo in presodilo, da v ugotovitve sodišča prve stopnje ni dvomiti ter da je kaznivo dejanje obsojencu dokazano. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornikov, da se višje sodišče ni opredelilo do okoliščine, da oškodovanka ni šla na policijo ali v ginekološko ambulanto neposredno po dogodku. V 6. in 7. točki sodbe se višje sodišče v zadostni meri opredeli do navedenega očitka in tudi do izvedenskega mnenja prim. A. L., dr. med. Prav tako se višje sodišče v 9. in 10. točki opredeli do pritožbenih navedb o vedenju oškodovanke v času hospitalne obravnave v Psihiatrični bolnišnici Begunje. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe zagovornikov, da sodišče ni pridobilo natančnejših podatkov o metadonskem programu za oškodovanko in da ni ugotovilo vseh okoliščin v zvezi z oškodovankinim zaužitjem psihoaktivnih snovi. Sodišče je na podlagi izpovedbe oškodovanke, dopisa Zdravstvenega doma Kranj z dne 4. 6. 2013 ter dopolnjenega izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M. T., presodilo, da je oškodovanka kritičnega dne zaužila vsaj en odmerek metadona in eno tableto Apaurina. Sodišče se je na mnenje sodne izvedenke oprlo tudi pri presoji vplivov zaužitih psihoaktivnih snovi na oškodovankino zavest, zaznavanje in dojemanje. Izvedenka je ocenila, da kombinacija navedenih zaužitih psihoaktivnih snovi nedvomno povzroči motnje zaznavanja. Do pritožbenih navedb v zvezi z zaužitimi psihoaktivnimi snovmi in njihovim vplivom na oškodovankino zavest se je v zadostni meri opredelilo tudi višje sodišče v 8., 10. in 11. točki sodbe. Zagovorniki s temi navedbami v zahtevi izpodbijajo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno. Enako velja glede očitka, da sodišče ni izdelalo ustrezne dokazne ocene glede izpovedbe taksista D. V.

10. Kot pred tem v pritožbi, utemeljujejo zagovorniki kršitev pravice do obrambe tudi z navedbo, da bi komunikacija med oškodovanko, njenimi starši in obsojencem potrdila neverodostojnost oškodovanke, zaradi česar je obramba v postopku na prvi stopnji predlagala poizvedbe v tej smeri, a sodišče teh podatkov ni pridobilo, višje sodišče pa se do tega ni opredelilo. Na kaj mislijo zagovorniki z navedbo, da je obramba predlagala poizvedbe v tej smeri, iz zahteve (in pred tem pritožbe) ni jasno razvidno, zato se višje sodišče v sodbi do teh navedb ni bilo dolžno opredeljevati. Kolikor pa se navedbe zagovornikov nanašajo na dokazne predloge obrambe po pridobitvi izpisov dohodnih in odhodnih klicev za določene telefonske številke (list. št. 308) v obdobju od 1. 5. 2013 do 3. 9. 2013, je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog obrazloženo zavrnilo (6. točka sodbe). Obramba svojega dokaznega predloga ni z ničimer obrazložila, poleg tega pa se nanaša na obdobje, ki z obravnavanim kaznivim dejanjem ni povezano in za razjasnitev dejanskega stanja v tej zadevi ni relevantno.

11. Nestrinjanje s presojo verodostojnosti zaslišane priče pomeni uveljavljanje razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Zato Vrhovno sodišče ni presojalo obširnih navedb zagovornikov o neverodostojnosti oškodovanke in njenih staršev in navedbe, da je sodišče izpovedbo priče R. S. citiralo povsem pavšalno in le v delih, ki so v korist krivdoreka. Presojo verodostojnosti izpovedbe slednjih je napravilo sodišče prve stopnje, kar je v obrazložitvi svoje sodbe tudi obširno pojasnilo (10. do 19. in 23. točka sodbe). Višje sodišče se je do teh navedb opredelilo v 6. in 9. točki sodbe in med drugim pritrdilo zagovornikom, da se je oškodovankin oče res zapletal v svoji izpovedbi, a le glede okoliščin, ki niso tako bistvene, kot je bilo predstavljeno v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo.

12. Zagovorniki navajajo, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede samega poteka kaznivega dejanja, saj prvostopenjska sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o dejstvih, kot so navedena v konkretnem opisu kaznivega dejanja, ker ta dejstva niso dokazana. Katera so ta dejstva, pa zagovorniki v zahtevi ne pojasnijo. V nadaljevanju zagovorniki tudi trdijo, da obsojenec očitanega mu kaznivega dejanja ni storil in da ni neposrednih dokazov, ki bi obsojenca obremenjevali, ampak so podani zgolj posredni oziroma indični dokazi, ki ne predstavljajo trdno sklenjenega indičnega kroga. Po presoji Vrhovnega sodišča zagovorniki tudi s temi navedbami izpodbijajo pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Sodišče prve stopnje je namreč na glavni obravnavi zaslišalo obsojenca, oškodovanko in njena starša, oškodovankinega nekdanjega fanta R. S., V. A., D. V. ter izvedenko psihiatrične stroke prof. dr. M. T. Zagovoru obsojenca, ki je dejanje zanikal, ni sledilo, ter je na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka, zlasti presoje verodostojnosti izpovedbe oškodovanke, obsojenca in R. S., presodilo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, ki je bilo predmet obtožbe in je zajeto v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe. Dokazni presoji sodišča prve stopnje je ob zavrnitvi pritožb obeh takratnih obsojenčevih zagovornikov pritrdilo tudi višje sodišče.

13. Z navedbo, da so ugotovitve višjega sodišča tudi protispisne, saj oškodovanka ni izpovedala, da naj bi ji obsojenec odpenjal pas na hlačah, zagovorniki po vsebini nakazujejo razlog iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je oškodovanka že na zaslišanju v preiskavi (list. št. 58) izpovedala, da je, ko se je v vozilu obsojenca zbudila, pogledala proti sebi in ugotovila, da ima odpeto jopico, eno dojko je imela odkrito, pas in zadrga na hlačah sta bila odpeta, hlačke pa so bile potisnjene navzdol, da se je videlo spolovilo.

14. Zahteva za varstvo zakonitosti je neutemeljena tudi v tistem delu, ko zagovorniki navajajo, da bi moralo sodišče obsojencu izreči kvečjemu pogojno obsodbo, ne pa kazni desetih mesecev zapora. Ker je z izpodbijano sodbo izrečena kazenska sankcija v mejah, ki jih določa KZ-1, kazenski zakon ni bil kršen. Vrhovno sodišče v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernosti izrečene kazenske sankcije. To je namreč pritožbeni razlog (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

C.

15. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti postopka.

----

Op. št. (1) : Prim. sodba VSRS I Ips 203/96 z dne 26. 8. 1998 in druge.

Op. št. (2) : Prim. sodba VSRS I Ips 72/98 z dne 14. 6. 2001 in druge.

Op. št. (3) : Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 5167/2010-83 z dne 4. 10. 2012.

Datum zadnje spremembe:

05.02.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 58504/2011-96
• VSRS Sodba I Ips 4044/2013-73
• VSRS Sodba I Ips 58019/2013