UPRS sodba II U 492/2013

Jedro

Za izpodbijano odločitev je relevantno zgolj dejstvo, da je tožeča stranka lastnica premoženja, ki bistveno presega višino davčnega dolga, to pa je razvidno iz uradnih podatkov, s katerimi razpolaga davčni organ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je davčni organ prve stopnje zavrnil vlogo tožeče stranke za odpis ali delni odpis davčnega dolga, ker je ugotovil, da ima tožeča stranka nepremično premoženje, iz katerega bi bilo mogoče poplačati davčni dolg iz naslova pristojbine za gozdne ceste in davka od premoženja večje vrednosti. V obrazložitvi kot pravno podlaga navaja Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), ki v 101. členu določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga za čas do dveh let, oziroma dovoli plačilo davčnega dolga v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev ali določi, da se davčnemu zavezancu davek v celoti ali deloma odpiše, če bi se s plačilom davčne obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davčnemu zavezancu fizični osebi določa Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku (Pravilnik). V drugem odstavku 37. člena Pravilnika je določeno, da davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, ki v času izdaje prvostopne odločbe znaša 261,56 € in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Prvi odstavek istega člena določa tudi, da je delno odpis mogoč, če dohodki ne presegajo 1,5-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke (392,34 €) in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Iz potrdila Geodetske uprave RS je razvidno, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin v k.o. … ter v k.o. …. Nepremičnine obsegajo njivo, sadovnjak, vinograd, travnik, pašnik, gozd, dvorišče in stavbišče. Katastrski dohodek znaša 265,12 € in se upošteva kot mesečni dohodek v višini 1/12 prejetega, kar znaša povprečno 22,13 € na mesec, vrednost nepremičnine pa znaša 1.477.688,55 €. Iz opisanega je razvidno, da tožeča stranka sicer nima rednih prihodkov, ima pa premoženje iz katerega je davčni dolg mogoče poplačati.

Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za finance z odločbo št. DT 499-31-334/2013-2 z dne 13. 11. 2013. V zvezi s pritožbenimi ugovori je navedlo, da odpis davčnega dolga predstavlja davčno dobroto in da je zato odpis mogoč le v primeru, da so izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to pa je, da bi plačilo davčnega dolga ogrozilo preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Pravilnik poleg dohodkov pri ugotavljanju ogroženosti preživljanja zavezanca upošteva tudi prihranke in premoženje zavezanca. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da ima zavezanec premoženje, ki močno presega višino davčnega dolga, zato je davčni organ pravilno zaključil, da odpis v konkretnem primeru ni mogoč. Odpis glede na vrednost zavezančevih nepremičnin (1.477.688,55 €) glede na višino davčnega dolga, ki znaša 3.723,83 €, ni mogoč niti ob upoštevanju dejstva, da je zavezanec na prestajanju petletne zaporne kazni in zato iz navedenega premoženja ne ustvarja dohodkov.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev, ker meni, da je z izpodbijano odločitvijo tožena stranka posegla v z ustavo zajamčene temeljne človekove pravice in svoboščine in sicer pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Dejstvo je, da organ druge stopnje ni odgovoril na utemeljene pritožbene očitke, zato gre za kršitev določb drugega odstavka 254. člena ZUP. Tožeča stranka je v vlogi za odpis davčnega dolga opisala življenjsko situacijo, ki ji onemogoča pridobivanje dohodka in s tem tudi plačevanja kakršnihkoli davkov. Res je, da ima tožeča stranka nepremično premoženje, vendar pa je navedeno nepremično premoženje v zakupu, zato iz navedenega pravnega naslova ne more pridobivati sredstev za plačilo davčne obveznosti. Na tak konkretni življenjski dogodek pa se veže določba drugega odstavka 29. člena Pravilnika, ki določa, da mora davčni organ pred izdajo odločbe o odpisu oziroma delnem odpisu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena ZDavP-2, ugotoviti višino dohodkov, prihrankov in premoženjskega stanja davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Nič od navedenega upravni organ prve stopnje ni upošteval, pač pa je zgolj formalistično ugotovil, da ima tožeča stranka premoženje v vrednosti kot jo izkazuje Geodetska uprava RS ter zaključil, da ima premoženje, iz katerega je davčni dolg mogoče poplačati. Ponavlja pritožbene ugovore, da so bila kršena določila upravnega postopka, ker upravni organ ni dal stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in ker se pritožbeni organ ni opredelil do pritožbenih navedb glede nemožnosti pridobivanja dohodka iz premoženja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo organu prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davkov največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davka določi minister, pristojen za finance (četrti odstavek 1. člena ZDavP-2). Na podlagi prvega odstavka 36. člena Pravilnika lahko davčni organ dovoli odlog oziroma obročno plačilo zapadle davčne obveznosti davčnemu zavezancu, čigar dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega Pravilnika, ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo. Po prvem odstavku 37. člena Pravilnika davčni organ lahko delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo 1,5-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. V drugem odstavku 37. člena Pravilnika je določeno, da lahko davčni organ v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

V času izdaje izpodbijane prvostopne odločbe je tako Pravilnik določal, da je odpis dolga mogoč le v primeru, če ima zavezanec dohodke nižje od 261,56 €, v primeru delnega odpisa pa nižje od 392,34 € in hkrati nima premoženja ali prihrankov, iz katerih bi bilo mogoče dolg poplačati.

V 30. členu Pravilnika so dohodki davčnega zavezanca definirani kot vsi dohodki in prejemki davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ne glede na vrsto in obliko, v kateri so prejeti, in ne glede na to, ali so obdavčljivi ali ne. Premoženje davčnega zavezanca je definirano v 34. členu Pravilnika in predstavlja vse premično in nepremično premoženje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, ki ga imajo v lasti na dan vložitve vloge, v primeru pridobitve po vložitvi vloge pa na dan pridobitve, med drugim se kot premoženje upoštevajo zlasti stanovanje, stanovanjske hiše in garaže, stavbna zemljišča, kmetijska in gozdna zemljišča.

Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku izhaja, da tožeča stranka sicer nima dohodkov, ima pa v lasti nepremično premoženje, iz katerega bi bilo mogoče davčni dolg poplačati in katerega ocenjena vrednost znaša 1.477.688,55 €. Iz določb prvega in drugega odstavka 37. člena Pravilnika izhaja, da je treba pri odločitvi glede izpolnjevanja pogojev za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga, poleg višine mesečnih dohodkov na družinskega člana, upoštevati tudi premoženje davčnega zavezanca, in sicer okoliščino, ali je davčno obveznost mogoče delno ali v celoti plačati s premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Pri presoji te okoliščine sta davčna organa glede na določbo tretjega odstavka 34. člena Pravilnika pravilno upoštevala celotno nepremično premoženje tožeče stranke. Ker je vrednost premoženja presegla znesek davčnega dolga (3.723,83 EUR), je po presoji sodišča pravilen tudi zaključek, da ni izpolnjen pogoj za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga.

Glede na navedeno so zato neutemeljene tožbene navedbe glede kršitve določb upravnega postopka, ker se pritožbeni organ ni opredelil do pritožbenih navedb, da je nepremično premoženje v zakupu in da iz tega premoženja tožeča stranka ne more pridobivati sredstev za poplačilo davčne obveznosti. Na navedene pritožbene navedbe je davčni organ druge stopnje pojasnil, da je plačilo davčnega dolga temeljna obveznost davčnega zavezanca, zato ob ugotovitvi, da ima davčni zavezanec premoženje, ki močno presega višino davčnega dolga, in ne glede na dejstvo, da je zavezanec na prestajanju večletne zaporne kazni, odpis glede na vrednost zavezančevega premoženja ni mogoč. Navedenemu stališču pritrjuje tudi sodišče. Za presojo glede izpolnjevanja pogoja za odpis oziroma delni odpis davčnega dolga namreč okoliščina, da davčni zavezanec iz premoženja ne pridobiva sredstev za poplačilo davčne obveznosti, ni relevantna. Za izpodbijano odločitev je relevantno zgolj dejstvo, da je tožeča stranka lastnica premoženja, ki bistveno presega višino davčnega dolga, to pa je razvidno iz uradnih podatkov, s katerimi razpolaga davčni organ. Po povedanem so tako neutemeljene tudi tožbene trditve, da se tožeča stranka ni mogla izreči o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo (9. člena ZUP).

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Iz tega razloga zato kot neutemeljene zavrača tudi tožbene ugovore glede zatrjevane kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin iz 14. in 22. člena Ustave RS.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

02.02.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 754/2015
• UPRS sodba II U 11/2014
• UPRS sodba I U 1211/2015