UPRS sodba I U 818/2013

Jedro

Odločba z dne 17. 2. 2010 je nov in samostojni izvršilni naslov, zavezanka za plačilo pa banka – tožnica in ne več dolžnik.

Davčna obveznost je bila preplačana za znesek 212.595,21 EUR, ki se po izpodbijani odločbi vrača tožeči stranki. To pa ne velja za znesek 37.193,30 EUR, ki je bil davčnemu dolžniku zarubljen po datumu 25. 3. 2010, ko je bil davek od tožeče stranke na podlagi 170. člena ZDavP-2 že prisilno izterjan po sklepu o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. DT 4290-231/2010 0204-00 z dne 26. 4. 2010 je Davčna uprava RS, Posebni davčni urad (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se zahtevku tožeče stranke z dne 6. 4. 2010 za vračilo denarnih sredstev, ki so bila tožeči stranki zarubljena na podlagi sklepa o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva, št. DT 4290-231/2010-0202-04 z dne 11. 3. 2010 v skupni višini 249.788,51 EUR, delno ugodi in se v roku 30 dni od vročitve odločbe vrne znesek v skupni višini 212.595,21 EUR z obrestmi, v preostalem delu v višini 37.193,30 EUR pa se zahtevek za vračilo zavrne. Nadalje je prvostopenjski organ odločil, da davčni zavezanec nosi svoje stroške postopka ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 29. 1. 2010 zoper dolžnika A. d.d. začel postopek davčne izvršbe na tožnikova denarna sredstva na računih pri bankah in hranilnicah. Tožnik bi moral na podlagi navedenega sklepa zarubiti tožnikova denarna sredstva do višine davka, navedenega v sklepu o izvršbi in prenesti dolžnikova denarna sredstva na v izreku navedene plačilne podračune in sklice na številko. Sklep je bil banki vročen dne 1. 2. 2010. Davčni organ je nato ugotovil, da tožnik ni izvršil navodila na podlagi sklepa o davčni izvršbi 1. 2. 2010, temveč šele dne 5. 2. 2010. Tožnik zoper sklep z dne 29. 1. 2010 ni vložil ugovora, niti se po njem ni ravnal, zato je bilo na podlagi 170. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) potrebno z odločbo z dne 17. 2. 2010 odločiti, da se mu naloži plačilo neodtegnjenega zneska dolga po sklepu o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010 v znesku 329.979,40 EUR. Dne 11. 3. 2010 je bil tožniku izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva v skupni višini 329.979,40 EUR. Banka Slovenije je z dopisom z dne 26. 3. 2010 Posebni davčni urad obvestila, da je bila dne 25. 3. 2010 na podlagi sklepa o davčni izvršbi iz poravnalnega računa B. d.d., ki v tem primeru nastopa kot dolžnik, izvršena prisilna izterjava denarnih sredstev, ki so bila nakazana na račune, kot je bilo navedeno v sklepu o davčni izvršbi. Davčni organ je po vpogledu izpisa TRR A. d.d. pri Banki Celje ugotovil, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010 zoper dolžnika A. d.d. do dne 25. 3. 2010, ko je davčni organ prejel nakazilo v znesku 329.979,40 EUR iz poravnalnega računa B. d.d., poplačan v višini 212.595,21 EUR.

Skladno z 97. členom ZDavP-2 ima banka, katere zahtevek za vračilo preveč plačanih sredstev je predmet postopka, položaj zavezanca za davek in ker je le del plačila banke pokrival preostali dolg davčnega zavezanca (tj. 117.384,19 EUR), zajet v sklepu o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010, je presežek nakazila banke v višini 212.595,21 EUR le-tej potrebno vrniti. Banka je upravičena do vračila zneska plačila, zmanjšanega za znesek dolga davčnega dolžnika po sklepu o izvršbi z dne 29. 1. 2010, ki na dan izvršitve plačila banke 25. 3. 2010 še ni bil poravnan. Zato je bilo potrebno njen zahtevek v preostali višini 37.193,30 EUR, ki se nanaša na plačila po sklepu o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010, z datumom valutacije po dnevu izvršitve plačila banke, zavrniti.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil.

Tožnik se s odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči, da se zahtevi tožeče stranke z dne 6. 4. 2010 za vračilo denarnih sredstev v celoti ugodi oz. podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožeča stranka uvodoma najprej pojasni, zakaj ni izvršila sklepa o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010 in sicer, ker davčni dolžnik na računih pri toženi stranki ni imel zadostnih denarnih sredstev. Tožnik zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava s strani tožene stranke in sicer 97. člena ZDavP-2, saj je organ nepravilno ugotovil, da je treba tožeči stranki vrniti zgolj znesek plačila, zmanjšan za znesek dolga davčnega dolžnika, ki na dan izvršitve tožeče stranke 25. 3. 2010 še ni bil poravnan. Plačil iz izvršbe zoper davčnega dolžnika, ki so bile izvedene po dnevu izvršitve plačila tožeče stranke pa prvostopenjski organ ni upošteval. Namen določbe 97. člena je preprečiti oškodovanje zavezancev za plačilo. Davčna obveznost, katere preplačilo je presojal prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, je davčna obveznost davčnega dolžnika po sklepu o izvršbi z dne 29. 1. 2010. Obveznost plačila banke ali hranilnice po 170. členu ZDavP-2 je subsidiarna davčni obveznosti davčnega dolžnika, saj davčni dolžnik in tožeča stranka izpolnjujeta davčno obveznost davčnega dolžnika. Obveznost je v predmetni zadevi ena sama in ne gre za dve ločeni davčni obveznosti. Takšno obveznost se torej plačuje le enkrat, primarno s strani davčnega dolžnika in subsidiarno s strani tožeče stranke, v primeru izpolnjevanja pogojev po 170. členu ZDavP-2. Na dan vložitve zahteve s strani tožeče stranke za vračilo preveč plačanega davka 6. 4. 2010 je bila davčna obveznost davčnega dolžnika plačana v višini 329.979,40 EUR in s strani tožeče stranke v višini 249.788,51 EUR s strani davčnega dolžnika (preko izvršbe na njegova denarna sredstva). Način razlage 97. člena ZDavP-2, kot jo je zavzel prvostopenjski organ, daje davčnemu organu možnost, da vpliva na obseg zneska vračila tako, da poljubno določi datum, kdaj bo izdal sklep o izvršbi zoper banko oz. hranilnico po 170. členu ZDavP-2 oz. ta sklep vročil organizaciji za plačilni promet za izvedbo rubeža in izterjave denarnih sredstev. Interpretacija predpisa, ki omogoča davčnemu organu tako samovoljo je nedopustna in v nasprotju z ustavnim načelom pravne države v 2. členu Ustave RS in v njem vsebovanega načela zaupanja v pravo ter načela nejasnosti zakonov. Tožnik zatrjuje tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopenjski organ je namreč v izpodbijani odločbi zaradi napačnega razumevanja določbe 97. člena ZDavP-2 (razumevanje, da se ta nanaša le na preplačilo v določenem obdobju) ugotavljal le višino plačila s strani davčnega dolžnika do dneva plačila s strani tožeče stranke 25. 3. 2010, plačil po tem datumu, ki so bila izvedena do dneva izdaje izpodbijane odločbe, pa ni ugotavljal. Zato prvostopenjski organ posledično ni v celoti ugotovil dejanskega stanja, ki je pomembno za izdajo odločbe v predmetni zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe, dodaja pa še, da je bilo plačilo 37.193,30 EUR izvršeno šele po tem, ko je bil od tožeče stranke celotni znesek, ki ji je bil naložen z odločbo z dne 17. 2. 2010, že izterjan in je tako prvostopenjski organ pravilno postopal in tožničin zahtevek za vračilo zavrnil. Prvostopenjski organ je tožeči stranki vrnil zgolj tisto, kar je bilo dvakrat poplačano do dne, ko se je izvršil sklep z dne 11. 3. 2010. Za preostali znesek, torej 37.193,30 EUR, pa ima ugovore kvečjemu sama davčna dolžnica, družba A. d.d., medtem ko se od tožeče stranke ni izterjalo nič več, kot je bila na podlagi odločbe z dne 27. 2. 2010 dolžna poravnati.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je bil sklep o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010 tožniku vročen dne 1. 2. 2010, da zoper njega ni vložil ugovora, da denarna sredstva z računa davčnega dolžnika niso bila prenesena in da je bil citirani sklep v ustrezno evidenco vpisan dne 5. 2. 2010. Banka o tem ni obvestila davčnega organa, ki je sklep izdal, kot to nalaga 168. člen ZDavP-2. Zato so bili izpolnjeni pogoji za ukrepanje po 170.členu ZDavP-2. Sodišče tako ugotavlja, da je bila odločba z dne 17. 2. 2010 nov in samostojni izvršilni naslov, zavezanka za plačilo pa banka – tožnica in ne več dolžnik. Sklep o davčni obveznosti tožeče stranke z dne 11. 3. 2010 je bil izvršen dne 25. 3. 2010, kar prav tako v konkretni zadevi ni sporno. Torej na dan 25. 3. 2010 je bil s poravnalnega računa tožnice poplačan znesek 329.979,40 EUR. Iz izpisa TRR pravne osebe A. d.d., ki je bil odprt pri Banki C., pa je ugotoviti, da je do dne 25. 3. 2010 A. poplačal 212.595,21 EUR svojih obveznosti preko prisilne izvršbe. Dejstvo je torej, da je bila v postopku davčne izvršbe zoper tožnika, ob upoštevanju delnih izpolnitev (izterjava) davčnega dolžnika, davčna obveznost preplačana za znesek 212.595,21 EUR, ki se po izpodbijani odločbi vrača tožeči stranki. To pa ne velja za znesek 37.193,30 EUR , ki je bil davčnemu dolžniku zarubljen po datumu 25. 3. 2010, ko je bil davek od tožeče stranke na podlagi 170. člena ZDavP-2 že prisilno izterjan po sklepu o davčni izvršbi z dne 29. 1. 2010.

Po presoji sodišča je datum 25. 3.2010 pravilen presečni dan, saj je tožeča stranka na ta dan izvršila svojo in ne več dolžnikovo obveznost, skladno s 170. členom ZDavP-2. Banka je na dan 25. 3. 2010 po 97. členu ZDavP-2 kot zavezanka za davek upravičenka za vračilo davka, vendar le v delu, ki je pomenil presežek nakazila banke preko dolga davčnega zavezanca. Banka je bila tako tudi po prepričanju sodišča upravičena do vračila zneska plačila, zmanjšanega za znesek dolga davčnega dolžnika po sklepu o izvršbi z dne 29. 1. 2010, ki na dan izvršitve plačila banke še ni bil poravnan. Sporni znesek 37.193,30 EUR pa ne predstavlja več dvojnega plačila istega dolga, ampak je to plačilo družbe A. d.d. po sklepu o izvršbi in lahko v zvezi s tem ugovorne razloge uveljavlja le družba A. d.d.

Tudi v ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče v razlogovanju 97. in 170. člena, kot izhajata iz zgoraj opisane obrazložitve, tudi ne zazna kršitve 2. člena Ustave.

Po navedenem sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno ter da je ta pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

02.02.2015

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 464/2014
• UPRS sodba II U 136/2014
• UPRS sodba I U 1311/2014